Pismo Dejana Gavrića
Opomba pred branjem za tiste, ki jim primanjkuje domišljije
Koncept pisma je fantkova interpretacija svobode AD 2010. Predstavlja si jo v obliki namišljene osebe. Danes je najstnik v poznih letih, ki se prične 'soočati' z življenjem. Kakšna je njegova predstava svobode danes?
Ime: Tvoj prijatelj D
Naslov: Moja soba
Kraj in pošta: 2310, Slovenska Bistrica Slovenska Bistrica, 1. 9. 2010
Ime: Moja prijateljica S
Naslov: Moja soba
Kraj: Ne vem
Zadeva: Pismo
Zdravo, S!
Pišem ti, saj te pogrešam in mislim, da morava ogromno nadoknaditi. Mami mi je prepovedala, da se druživa, ker bojda nisi resnična. Rekla je, da sem si te izmislil. Ampak ni res. Vem, da ni!
Kakor koli, danes sem začel obiskovati drugi razred osnovne šole. Imam zelo prijazno in lepo učiteljico, prav tako imam kar 28 novih sošolcev. Mislim, da bomo super prijatelji! Danes smo med odmorom igrali nogomet. Fantje proti puncam, seveda. Bum bam! Veš, kako smo jih premagali! Niti enega gola niso zadele! Potem smo šli na malico. Jedli smo sirove štručke in pili pomarančni sok. Jutri pa imamo za malico hamburgerje. Komaj čakam, S!
Po malici smo vsi dobili rutice in plišastega medvedka. Mojemu je ime Beni. Poimenoval sem ga po svojem psu Benčiju. Moja soseda ima tudi kužka Bobija. Deklica, ki sedi pred njo, pa nima psa, saj ima kar tri brate in doma nimajo prostora za domačo žival. Poleg nje sedita dvojčka iz Egipta. Pri malici sta mi rekla, da se bomo šli peljat po Nilu. Zraven njiju pa sedi deček iz Turčije. On je zelo skop z besedami in se ne druži veliko z nami. Imamo tudi razrednega hrčka. Ime mu je Benjamin. Učiteljica nam je rekla, da mu je tako ime, ker je njegova mamica imela deset otrok in on je bil deseti, najmlajši.
Danes sem spoznal toliko novega, S. Upam, da bova tudi midva lahko potovala po svetu tako kot moji sošolci. Mogoče se bova lahko igrala tako kot prejšnji teden. Se spomniš? Po travniku sva lovila metuljčke in štela oblake. Potem nama je moja mami skuhala kakav in sva ob kaminu gledala Smrkce na kanalu Slovenija 2. Upam, da se bova vedno tako zabavala, S!
Lp
Tvoj prijatelj D! ♥
PS: Ali imajo moji sošolci tudi svojo S? A se boš igrala z nami jutri na igrišču? Kako si se pa ti imela danes? Ne pozabi mi pisat!
Ime: DG
Naslov: Ulica Svobode 7
Kraj in pošta: 2310, Slovenska Bistrica Slovenska Bistrica, 1. 9. 2020
Ime: S
Naslov: Moje misli leta 2010
Kraj: Slovenska Bistrica
Zadeva: /
Spoštovana S!
Kot vidiš, nama čas ni dobro del. Ne vem, ali je kriva moja puberteta ali je treba kriviti svet. Morda celo kombinacijo obojega. Počutim se, kot da sem tisti trenutek, ko sem stopil v čevlje z vezalkami, sočasno izgubil stik z realnostjo. Najhuje je, da tisto, kar sem poznal prej, sploh ni bila realnost. Pravijo mi, da vstopam v svet odraslih. Govorijo mi, za koga moram voliti, kateri faks in avtošolo naj obiskujem, kje naj se zaposlim … Draga S, če je to realnost, potem si želim, da nikoli ne bi odrastel!
Iz dneva v dan ugotavljam, da je vse drugače. Midva sva drugačna. Pred desetimi leti sva letala po igrišču in štela zvezde na nebu. Se spomniš teh dni? Se spomniš, kako sva ob kakavu sestavljala legokocke in risala figure iz črt? Najboljši spomini, moja S! Ampak … Očitno le spomini. Stojim pred ogledalom in se sprašujem, kaj sva postala. Največja želja vsakega desetletnika je 'biti odrasel'. Biti velik in 'odgovoren' z njihovimi besedami; biti 'kul' z otroškimi besedami. Sedaj je odraščanje zadnja stvar v mojem umu. Vse bolj sem prepričan, da je to samo krinka, s katero naše čiste ume kolonizirajo problemi, kot so davki, položnice, služba, volitve itd.
Ampak to žal ni vse, S! Poleg težav, s katerimi se soočamo kot posamezniki, so tukaj še globalni problemi, ki jih nikoli ni bilo in verjetno jih tudi ne bo konec. Če si sledila dogajanju po svetu, zagotovo veš o protestih za rasno enakost v Ameriki, verjetno si tudi slišala o zvezi LGBTQ in o njihovih težavah v družbi. Naj raje sploh ne omenjam novega virusa COVID-19 in ukrepov, ki smo jih zaradi njega sprejeli.
In to, moja draga S, to je za ljudi svoboda. Zanje so dejstva, da delajo osem ur na dan za minimalno plačilno listo, da imajo streho nad glavo in cesto, po kateri hodijo, pomen svobode. Če se temu reče svoboda, potem me raje obglavite. Za kakšno ceno lahko rečem, da sem svoboden? Vsi cilji, ki sem jih imel kot otrok: biti astronavt in superjunak, biti bogat, biti najmočnejši in največji …, vse se razblini v trenutku in se zamenja z 'realnostjo'. Prosim, vrni se iz skrivališča, S.
Imam vsaj kanček sreče, da živim v Sloveniji. Smo tiha žepna državica, kar posledično zmanjšuje nevarnost in pojavljanje kriznih žarišč. Prav tako nam omogoča nemoteno življenje. Vsaj naj bi nam … Zaenkrat je edina 'kriza' v mojem življenju šola. Zapor, ki se ga prostovoljno udeležujem, saj si brez njega ne bom mogel ustvariti življenja in z njim svobode. Jaz in moje pero se boriva proti legijam testov in centurijam ustnih zagovorov. Ta sveti prvi september se je spremenil iz nogometa na travniku in sirovih štručk v prolog mučenja in dresiranja možganskih celic. Iz ocen s smeškoti smo prešli na krvoločni sistem petih številk, ki nas urejajo v sistem najprilagodljivejših proti tistim, ki svojih talentov ne odkrijejo sedeč nasproti A4-listu in časovni omejitvi petinštiridesetih minut.
Kje so časi, ko sva se z Benčijem sukala po jasah in ko smo za domačo nalogo risali metuljčke? Osnovna šola mi predstavlja najlepše spomine, S. Prenočitve pri dvojčkih iz Egipta, ko smo se igrali faraone, in telovadba, ko so naše majhne glave obdajali turbani iz brisač … Ali pa odmori, ko nam je gospa učiteljica kazala slike iz svojega otroštva in se z nami igrala družabne igre. Tega žal več ni. Čas nas je postavil na druge konce sveta in nam pustil le spomine. Govori se, da sta se dvojčka preselila nazaj v Egipt, saj sta izgubila babico v Kairu. Deček iz Turčije naj bi obiskoval popravni dom, učiteljica iz osnovne šole pa se preživlja od svoje pokojnine.
Zakaj sem jaz na boljšem kot oni, S?
Ali oni niso imeli svoje S, ko so odraščali?
Ali oni niso bili 'svobodni'?
Zakaj sem jaz svobodnejši od njih in kako je to možno, S?
Iz popolnega otroštva in družbe prehajam v popolno 'neznanstvo' tistega, kar mi življenje še ponuja. V šoli sem se učil o tem, S. To naj bi preučevala stroka psihologije. Pravijo, da si ljudje pojme, kot so svoboda, ljubezen, sreča in še marsikaj , drugače interpretirajo. Bojda obstaja več tipov osebnosti, ki si stvari različno razlagajo. Meni so rekli, da me obdaja melanholija in da vidim svet skozi oči potrtega posameznika in pesimista. Moj odgovor je bil: »Počakajte še deset let, pa se Vaše mnenje ne bo razlikovalo od mojega!«
Nimam več črnila, S, zato končujem to pismo in te prosim, da se nehaš skrivati in mi bežati. Potrebujem te!
Lp
Tvoj stari prijatelj D
PS: Ti si najboljša stvar, ki se mi je pripetila v življenju. Čeprav ti tega ne povem dovolj pogosto, vedi, da si brez tebe ne predstavljam življenja in da ljubim vsak trenutek, preživet s teboj! Se slišiva čez deset let!
Pismo Julije Firer
Draga Svoboda!
Spet sem tu, za to veliko preširoko pisalno mizo. Ponovno molče strmim v prazen list papirja in v glavi mi neprenehoma brenči od misli in občutkov. Spet mislim nate in na tvojo abstraktno veličino. Oh, pa saj me ne bi razumela. Kje sploh si? Mar kdo to sploh ve? Saj si le eden izmed mnogokaterih konceptov iracionalnega človeškega uma. Nemogoče te je definirati ali opisati z ozkim spektrom besed, ki ga premorejo moje misli.
Nikoli ne boš tu z mano ali s komerkoli drugim, v vsej svoji popolnosti. Zakaj bi sploh bila tukaj? Zate sem nihče, le eden izmed ujetnikov socialnih konstrukcij, ki mi govorijo, kako naj mislim, se vedem in posledično ... živim. Prav vse nas gledaš zviška. Mar res ne obstaja nobeden, ki bi bil dovolj dober zate? Morda me imaš res raje kot fizičnega sužnja. Da, ne pozabiš name kot na delavca, ki si vsak dan lomi hrbet z vsakim zamahom tega ali onega orodja. Res je, da mi ni treba delati od trenutka, ko se prvi sončni žarki dotaknejo jutranje rose, pa vse dokler svetlobe ne pogoltne noč. Bolj si z mano kot z naključnim indijskim dekletom, ki ji starši določijo usodo in preostanek življenja glede na to, koliko denarja premore njegov žep. Dovoliš mi, da grem, kamor hočem, verjamem, v kar in kogar si želim, kar pa vendar pomeni, da nisi z mano v celoti. Čeprav te vso hočem zase, tega ne morem storiti. Ne morem si te prisvojiti. Tudi če bi mi dovolila, če bi prišla bližje in bila vsa moja, bi bil to le dokaz mojega egoizma. Zakaj bi si te zaslužila jaz, zakaj ne kdo drug? Vem, da pripadaš vsem, a vseeno nikomur v celoti. Če bi te kdorkoli vzel zase, te ne bi nič več ostalo za kogarkoli drugega. Vsi bi se morali prilagajati le enemu posamezniku, pravila bi utonila v pozabo. Pa čeprav jih je večina le za to, da se kršijo – če bi popolnoma pozabili na njihov obstoj, ne bi bili nič boljši kot praljudje ali trop ponorelih opic. Hočem te, pa vendar te ne smem imeti!
Zdi se mi, da si bila včasih bližje. Ne samo meni, ampak tudi drugim. Preden smo bili vsak po svoje fiksirani na telefon. Ko so otroci bosonogi tekli po cvetočih travnikih in med rožami lovili metulje; ko nismo razmišljali, kako lepo bi bilo, če bi bili kdo drug; ko se nismo ukvarjali s stranskimi profili naših obrazov ali kako je desna obrv malce debelejša od leve. Bili smo tako brezskrbni in polni veselja! Potem pa nas je pogoltnila črna luknja moderne tehnologije. Zdaj nihče več ne opazi ne metuljev ne dišečih travnikov. Vedno hitreje bežiš.
Oh, kako si kruta. Koliko ljudem uideš, koliko te ne bo nikoli srečalo. Ti res ni mar za milijone, ki so se borili zate? Za vse, ki so padli v boju, da bi te lahko izkusili? Sploh veš, koliko jih je izdahnilo, da bi te morda lahko vsaj malo občutili? Res ne razumem, kako si lahko tako brezčutna. Še bolj kot ti pa sem nora jaz, ki te kljub vsej tvoji vzvišenosti tako brezpogojno in neomajno ljubim.
Tebi vdana Julija Firer
Pismo Lane Prosenak
V temi, dan CCCLXXV, odkar Te ne poznam več
Svoboda,
hrepenim po Tebi.
Ne spominjam se dne, ko sem prvič uzrl Tvoj obraz, a še vedno imam pred svojimi očmi dan, ko sem Te videl zadnjič. Ko si še zadnjič dahnila svojo blago sapo v moj obraz in me privabila iz globočin. In potem naenkrat – zastre se mi pogled v nebo, okoli srca se oklenejo vrvi, sonce mi je tuje. Danes Te ne poznam več. Tudi če bi Te videl, Te ne bi prepoznal. Spremeni se pojava, po kateri si hrepenel toliko časa, takoj, ko jo dobiš v svoje roke. Svoboden Te ne more ljubiti, kot Te ljubim jaz. Tvoja roka že tako dolgo počiva v njegovi, da je sploh ne zaznava več, toda jaz Te neprenehoma ohranjam v svojem srcu.
Skušam odleteti k Tebi, a moja krila so ostala zavrta. Priklenjen sem bil k tlom in tukaj bom ostal. Vsak umira na svoj način. Tako umiram jaz. Brez Tebe. Počasi se mi okovi zažirajo v meso in nekega dne se bodo zažrli v moje bistvo.
Lahko bi rekel, da sem zavisten pticam, ki svobodno letijo pod širnim nebom. A nisem. Zavisten sem sončnicam, ki so pritrjene k tlom, a vendarle nenehno obračajo svoje mile obraze k soncu. Spoštujem njihovo vero, a sam ne najdem moči, da bi jo gojil tako pristno kot one.
Jaz sem človek, svobodno bitje. Človek, svobodno bitje. To sem jaz. Svoboden. SVOBODEN. Tako si lažem v teh osamljenih nočeh. Balzam za mojo brazgotinasto dušo. Takrat se zazrem v svoje dlani in opazujem razpredene žile, ki se kačasto vijejo pod mojo kožo. Vidim, kako se srce z vsakim udarcem bori, da bi pognalo kri po njih. Življenje, najskrivnostnejši čar, ki si ga lahko zamislim. Svobodna domovina, v njej svobodni ljudje, kaj bi si človek lahko želel lepšega. A jaz sem ujet. Kako neumno! Jaz sem neumen! Toda ali veš, kaj je najhuje? Da ne vem, čigav ujetnik pravzaprav sem. Sebe? Usode? Svoje preteklosti? Strahu? Kdo je ta, ki mi brani, da bi Ti podal roko? Da bi se združil s Teboj in Te ne izpustil več iz svojega objema?
Izkopal sem grob za svoje ujetništvo. Sedaj čakam nate, da vržeš nanj še zadnje prgišče zemlje in ga pokoplješ za vekomaj. Da z menoj zaplešeš valček vklenjenih duš in me osvobodiš. A to so bila zmeraj le moja sanjarjenja. Resnica je bila vedno skrita Tvojim očem – do sedaj. Bojim se Te. Sploh ne vem, kaj bi storil, če bi se zidovi zares porušili in bi se pred menoj razprostrl pogled v neskončnost. Bi poletel? Ne. Lastne strasti in hrepenenja me plašijo in mi s tem branijo tako veličastno dejanje.
Nekoč so me še obdajali Tvoji iskalci, a zdaj jih več ni. Tisti, ki so verjeli, so izginili, spremenjeni v kopico ugašajočih, medlečih luči. Pohlevni, vdani, prazni. Njihove kalne oči strmijo v pustinjo prašnih tal, ne vedoč, da je nad njimi prostrano nebo in bleščeča pojava sonca. A kaj jih obsojam, ko si tudi sam ne drznem dvigniti svojega pogleda?
Včasih se mi prikažeš v sanjah in takrat zaslišim, kako Te kličem. Mati, reši me! Mati! A ni odmeva. Segam po Tebi in grabim po Tvojem prividu, a vselej se zbudim, grabeč hladna tla. Poskušam Te zagrabiti, a se mi izmikaš. Toda ko tako sedim tukaj in premišljujem o Tebi, ugotavljam, nemara prvič, da Te ne morem ujeti – Ti si svobodna. Kako bi Te sploh lahko ujel, ne da bi Te s tem uničil?
Očitno bosta najini poti morali ostati nestični, a moje srce bo večno bílo zate. Jutri Ti bom posadil vrtnico, jo pojil s svojimi solzami in gledal, kako se nežno odeva v svojo rdečino. Vsakokrat, ko bom zagledal njeno lepoto, bo moje srce vztrepetalo v misli nate. A ko bo ovenela, želim, da prideš po njene zardele lističe in jih odneseš s seboj v svobodne višave. Predstavljal si bom, da nosiš moje srce.
Z vso ljubeznijo in spoštovanjem
Jetnik
