1. oktober
Danes goduje TEREZIJA
Ime Terezija izhja iz latinskega in grškega imena Theresia. O izvoru obstaja več mnjenj. Nekateri ga povezujejo z grško besedo théra v pomenu besede »lov, plen, divjačina«. Drugi pa menijo, da je nastalo po imenu otoka Théra v Sporadih, tretji pa da je iz grške besede therésis v pomenu »obramba, zaščita«.
Slovenske različice imena: Bianca, Reza, Rezi, Rezica, Rezija, Rezika, Rezka, Terez, Tereza, Tereze, Terezika, Terezinka, Terezka, Tesa, Tesi, Treza, Trezika, Zina, Zinka.
1. oktober
MEDNARODNI DAN STAREJŠIH
Vsako leto 1. oktobra obeležujemo Mednarodni dan starejših. Ta dan je bil razglašen za praznovanje in ozaveščanje o prispevku starejših ljudi k družbi ter o izzivih, s katerimi se soočajo starejše generacije. Z besedo ˝starejši˝ običajno označujemo osebe, stare 65 let ali več. Mednarodni dan starejših je pomemben dan za ozaveščanje o vprašanjih, povezanih s staranjem prebivalstva in spodbujanje družbene inkluzije ter enakopravnosti za vse generacije
MESTNO SREDIŠČE NI PRILAGOJENO KOLESARJEM
Slovenskobistričani se z avtomobili vozijo na kratkih poteh, zato jih je treba usmeriti k drugim prevoznim sredstvom
Tudi letos so v Slovenski Bistrici obeležili Evropski teden mobilnosti. Zaradi novega koronavirusa ni bilo množičnih prireditev na prostem, so pa RIC Slovenska Bistrica, Univerza v Mariboru in podjetje Implera pripravili okroglo mizo o kolesarski infrastrukturi v mestnih središčih. Na posvetu so strokovnjaki podali nekaj uporabnih smernic za ureditev kolesarskih poti.
Sebastian Toplak, ki je vodil projekt izdelave celostne prometne strategije v občini Slovenska Bistrica, je poudaril, da kar 73 odstotkov Slovenskobistričanov uporablja osebni avtomobil. “Veliko ljudi z avtomobili potuje le do tri kilometre, zato je treba uporabnike pritegniti z drugimi oblikami prometne mobilnosti. Kolesa si bo mogoče izposoditi kmalu, zavzemamo se tudi za postopno preureditev mestnega središča z uvedbo območja za pešce in kolesarje,” pravi Toplak.
Udeleženci posveta so poudarili, da so v mestu Slovenska Bistrica slabi pogoji za kolesarjenje, saj ni pravih kolesarskih stez. “Kolesarske steze niso zaključene, težave so predvsem pri pridobivanju zemljišč in dovoljenj,” je opozoril Dušan Leskovar, predsednik slovenskobistriškega Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Zato je Občina Slovenska Bistrica naročila študije za ureditev kolesarske mreže. “Prioriteta je povezava mesta z železniško postajo. Za izgradnjo te kolesarske steze pridobivamo zemljišča, v ta namen smo se sestali z zakupniki kmetijskih zemljišč. Dela bi tako lahko začeli prihodnje leto,” pojasnjuje Marko Pučnik, višji svetovalec z občinskega oddelka za okolje in prostor.
Ob letošnjem tednu mobilnosti so želeli tudi uvesti izposojo mestnih koles. Kolesa so na Trgu svobode že pripravljena, a na prve uporabnike bodo morala, kot kaže, počakati do pomladi. Urediti morajo namreč še, kdo bo mrežo koles vzdrževal in upravljal. Sicer pa je RIC Slovenska Bistrica skupaj s podjetjem Implera in Občino Rače – Fram začel izvajati tudi projekt Potuj zeleno, namenjen spodbujanju trajnostne mobilnosti.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Postopno bi središče mesta spremenili v območje za pešce in kolesarje (Janko Rath)
KRIMINALISTI GA BODO OVADILI ZARADI KONOPLJE
Hišno preiskavo zaradi konoplje so policisti opravili prejšnji teden na območju policijske postaje Slovenska Bistrica, in sicer pri 19-letnem osumljenem. Na vrtu so našli več sadik konoplje, v notranjosti hiše pa posušene delce te rastline. Zoper osumljenega bodo kriminalisti podali kazensko ovadbo.
VIR: čk, Večer
FOTO: Zaplenjena konoplja (PU Maribor)
NA RAZSTAVI »KORAJŽA JE ŽENSKEGA SPOLA« TUDI MIRA ZORIČ
V slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani je od septembra na ogled razstava ‘Korajža je ženskega spola’, ki prvič v zgodovini slovenskega alpinizma govori le o ženskah. Na njej predstavljajo najuspešnejše alpinistke Planinske zveze Slovenije, članice prvih ženskih odprav iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, izjemne ženske naveze in posameznice. Med njimi je tudi Mira Zorič iz Slovenske Bistrice, ki je do danes opravila že okoli 1800 vzponov, med njimi številne zahtevne. »To mi pomeni priznanje za dosežke v minulih letih. Vendar nikoli nisem plezala zaradi tega, temveč zaradi čistega veselja do plezanja in hribov. Vzdušje na odprtju razstave je bilo zelo dobro, posebej sem se razveselila nekaterih prijateljic – alpinistk, ki živijo na drugih koncih Slovenije, in se že kar nekaj časa nismo videle. Tudi razstava mi je všeč, predvsem že sama ideja o pripravi takšne razstave in nato dejanska izvedba. Moram pohvaliti kustosinjo Sašo Mesec kot nosilko projekta in njeno mentorico Ireno Benedičič, direktorico muzeja skupaj z drugimi sodelavci,« je o razstavi povedala Mira Zorič, ki je v hribe začela zahajati leta 1975, plezati pa leta 1977 pri Alpinističnem odseku PD Impol Slovenska Bistrica.
Mira Zorič, po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka, je od leta 1981 zaposlena na Občini Slovenska Bistrica, kjer sedaj dela kot strokovna sodelavka za gospodarjenje s premoženjem. Trikrat je bila izbrana za najboljšo športnico občine Slovenska Bistrica, je tudi dolgoletna članica predsedstva Športne zveze Slovenska Bistrica. Poleg tega je zelo dejavna v Alpinističnem klubu Impol Slovenska Bistrica, v katerem imajo nekaj odličnih mladih športnih plezalcev. V klubu se trudijo, da tekmovalcem omogočijo kar najboljše razmere za trening in tekmovanja na najvišji ravni. Še posebej izstopata Lucija Tarkuš in Ema Seliškar, na kar so zelo ponosni.
Mira Zorič v prostem času še vedno najraje pleza, največ z možem Zdenkom, prav ako alpinistom. Temu prilagajata tudi dopust. Letno opravita 60 do 70 plezalnih vzponov do VI. težavnostne stopnje v nižjih in višjih gorah. In, kot še pravi Mira, bo vztrajala, dokler ji bo služilo zdravje.
Mirini največji dosežki
Med njenimi vzponi še posebej izstopajo naslednji: leta 1986 je bila članica prve jugoslovanske ženske himalajske odprave na Južno Anapurno, pozimi 1987 z Zdenkom Zoričem prva mešana ponovitev Bele grape v Planjavi, spomladi 1987 v perujskih Andih s soplezalci po normalni smeri vzpon na Caras I (6025 m) in Chopiqualqi (6354 m), preplezana Ferrarijeva smer v Alpamayu (5870 m) in po smeri Shield z varianto na greben vzpon na Huascaran (6768 m), leta 1989 v ženskih navezah vzponi Helba + Skalaška z ladjo z Marjeto Leva, varianta Aschenbrenner v Travniku z Marjeto Leva, Comici – Dimai v Veliki Cini v Dolomitih z Marijo Frantar – prva jugoslovanska ženska ponovitev, CassinRatti v Zahodni Cini v Dolomitih z Marijo Frantar – prva jugoslovanska ženska ponovitev, leta 1990 z Marjeto Leva prva ženska zimska ponovitev smeri Felsenfenster (Smer na okno) v Schartenspitze v Hochschwabu v Avstriji, poleti 1990 s soplezalci na odpravi v Pamir vzpon na Pik štirih (6400 m) in na Pik Korženevske (7105 m), leta 1993 z Marjeto Leva prva ženska prosta ponovitev smeri Ivo Reya v Ojstrici in prva ženska ponovitev Bregarjeve v Štajerski Rinki, leta 1994 z Zdenkom Zoričem vzpon po Welzen-bachovi smeri v Breithornu (Švica), poleti 1994 z Jasno Bratanič verjetno prva ali druga ponovitev v ženski navezi smeri Prusik–Szalaj z Razom veveric v Sfingi (Triglav), poleti 1995 z Jasno Bratanič prva ženska ponovitev Viktorije v Velikem Draškem vrhu in prva slovenska ponovitev v ženski navezi znamenitega Bonattijevega stebra v Druju (Chamonix, Francija). Udeležila se je še več drugih odprav, tudi v Himalajo.
VIR IN FOTO: Informator
Umrl je metalurg in kulturni delavec MIROSLAV GREGORIČ
Osnovno šolo in gimnazijo je nato obiskoval v Brežicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Fakulteto za metalurgijo v Ljubljani.
Bil je štipendist makedonskega podjetja v ustanavljanju. Tovarna Impol iz Slovenske Bistrice ga je morala »odkupiti«. Leta 1959 se je tako tam zaposlil kot tehnik v livarni. Postal je vodja tehnične priprave proizvodnje, kot eden ključnih inženirjev priprave novih tehnoloških postopkov pri proizvodnji aluminija.
V letih 1963 in 1964 je bil na specializaciji v podjetju ‘Reynolds Aluminium’ v Arizoni (ZDA).
Kasneje je bil vodja centralne kontrole kakovosti v Impolu, kjer je bilo zaposlenih 90 sodelavcev. Vodil je tudi izobraževanje delavcev za metalurške tehnike v okviru tehnične šole v Slovenski Bistrici za potrebe Impola. Impolu je ostal zvest vse do upokojitve leta 1993.
Tudi po upokojitvi je sodeloval s svojim edinim podjetjem pri prevajanju strokovne dokumentacije v in iz angleščine, saj je bil, kot je sam rekel zase, »poročen« z Impolom.
Blizu mu je bila kultura − umetnost, proza in poezija. Bil je strastni ljubitelj klasične glasbe. Pel je pri moškem pevskem zboru Delavsko-prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica, ki ga je vodil pokojni učitelj in ravnatelj glasbene šole Milan Mlakar.
Bil je tudi predsednik takratne Zveze kulturnih organizacij (ZKO; sedaj Zveza kulturnih društev, ZKD, op. ur.).
Miroslav Gregorič je umrl 1. oktobra 2018 na svojem domu v Slovenski Bistrici, pokopan je v Brežicah.
KULTURNO DRUŠTVO SLOMŠEK OBELEŽILO 10 LET DELOVANJA
Kulturno društvo Slomšek Slovenska Bistrica je v četrtek, 1. oktobra, razveselilo otroke z lutkovno igrico Babica marmelada. Člani društva so igrico odigrali ob 10. letnici delovanja ter obeležitvi Dnevov evropske kulturne dediščine. Predstavo je režiral Aleš Točaj, ki je poskrbel tudi za lutke in glasbo, avtor igre pa je Rok Vilčnik.
Nič ni nenavadnega, če babica kuha marmelado iz gozdih sadežev in jo ponudi živalim v gozdu. Velika zagata pa se zgodi, ko bi želel palček marmelade iz Luna.
Otrokom so predstavili čarobni gozdni svet Tinka Vidmar Rajh, Katja Mernik, Tina Pajek, Tanja Furman, Andreja Breznik in Mateja Veber.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
Umrl je ekonomist, politik in veleposlanik JOŽE INGOLIČ
Jože Ingolič, srednji brat Antona Ingoliča in Karla Ingoliča, se je rodil 2. marca 1921 na Spodnji Polskavi kot drugi sin očetu Antonu, mizarju in materi Ani, šivilji.
Končal je štiriletno trgovsko akademijo v Mariboru, poleti leta 1941 pa so ga Nemci izselili v Zaječar (Srbija). Tam se je takoj pridružil partizanom, kjer je bil leta 1944 ranjen. Ko je ozdravel, je odšel v osvobojeni Beograd (Srbija), kamor je bil pregnan tudi njegov starejši brat, pisatelj Anton Ingolič in po koncu vojne tam končal enoletni višji ekonomski tečaj ter dobil naziv ekonomista.
Po vrnitvi v Slovenijo je sprva delal v okrajnih oblastnih organih v Slovenski Bistrici, Lendavi in Mariboru ter sodeloval pri ustanavljanju kmetijskih obdelovalnih zadrug. V tem času je bil tudi predsednik planske komisije Ljudske republike Slovenije (LRS).
Nato je opravljal naslednje funkcije: direktor uprave za gospodarsko planiranje LRS (1953−55), predsednik Glavne zadružne zveze Slovenije (1956−58), član izvršnega sveta Republike Slovenije (RS) in hkrati sekretar za kmetijstvo (1958−62), direktor zveznega zavoda za gospodarsko planiranje (1962−63), član zveznega izvršnega sveta ter zvezni sekretar za kmetijstvo in gozdarstvo (1963−67), poslanec v Zvezni skupščini (1967−69). Svojo poklicno kariero je končal v diplomaciji. V letih 1969−74 je bil jugoslovanski veleposlanik v Etiopiji (vzhodna Afrika), vmes zvezni poslanec v Zboru republik in pokrajin skupščine Socialistične fedarativne republike Jugoslavije (SFRJ) (1974−77), od leta 1977−81 pa veleposlanik v Kuvajtu (Srednji vzhod, Arabski polotok), od koder je pokrival tudi Jemen (Arabski polotok). Po vrnitvi z Arabskega polotoka se je upokojil.
Njegovo delo ni bilo vedno »hvaležno« in prijetno, saj je moral skrbeti za uresničitev zemljiškega maksimuma, po katerem so kmetje lahko imeli največ deset hektarjev obdelovalne zemlje. Je pa bil pri tem tako dosleden, da je podpisal tudi odločbo o odvzemu oziroma nacionalizaciji zemljišč svoje matere Ane Ingolič.
Pozneje je kot predsednik Glavne zadružne zveze Slovenije in republiški sekretar za kmetijstvo spodbujal krepitev zadrug in večanje njihove ekonomske podlage z novimi investicijami.
Jože Ingolič je umrl 1. oktobra 2011 v Mengšu.
Vir: biografski-sb.si
1. oktober 2008
UVODNA PRIREDITEV PRAZNOVANJA OB 200 LETNICI ŠOLSTVA V POLJČANAH
1. oktobra 2008 se je s prireditvijo otroškega festivala zabavne glasbe Korajža velja,
uradno začelo praznovanje 200-letnice šolstva v Poljčanah.
Učenci poljčanske OŠ so tekmovali v dveh kategorijah: na razredni stopnji in na predmetni stopnji. Vsaka razredna skupnost je dobila glasovalna listka: enega za tekmovalca razredne stopnje in drugega za tekmovalca predmetne stopnje. O zmagovalcu so z glasovalnim listkom lahko odločali vsi, tudi zaposleni na šoli.
Na razredni stopnji se je zmage veselila petošolka Ina Olup, ki je zapela pesem Tanje Žagar Tiho, tiho čas beži, na predmetni stopnji pa je zmagala šestošolka Lana Potočnik
s pesmijo Alicie Keys No one.
VIR: OŠ Kajetana Koviča Poljčane: Stezice preteklosti za krila prihodnosti
ŠTATENBERG SE PREBUJA
1. Štatenberška nedelja
Slovenski gradovi se počasi prebujajo. Pred časom se jim je pridružil še Štatenberg, ki ga je vzel pod okrilje bistriški Impol. Za začetek oživljajo gostinsko ponudbo. Po uspelem pikniku za delavce Impola vabijo v nedeljo, 1. oktobra, ob 12. uri na Štatenberg vsakogar, ki si želi razvedrila. Organizirajo namreč 1. Štatenberško nedeljo. V programu bodo sodelovali ansambla Magnet in Metalurgi ter Jaka Šraufciger. Pozabili tudi niso na bogat srečelov. Posebnost bo izvolitev graščakinje in graščaka.
Organizatorji pravijo, da so jim vremenoslovci obljubili lepo vreme, pa tudi vstopnine ne bodo pobirali.
VIR: (zr), Večer
FOTO: Dvorec Štatenberg (Wikipedija)
50 BISTRIČANOV V ŠIBENIKU
V organizaciji Počitniške zveze občine Slov. Bistrica je danes odpotovalo na tridnevni izlet v Šibenik 50 članov te organizacije s področja bistriške občine. Na poti do Šibenika in nazaj bodo obiskali več naravnih znamenitosti in spomenikov NOB, med njimi tudi slapove Krke. Plitvička jezera in Bihač.
Ob prihodu v Šibenik pa se bodo bistriški počitničarji stali s člani PZ Šibenik, s katerimi bodo navezali tesnejše prijateljske stike.
VIR: V. H., Večer
Rodila se je magistra biologije in direktorica BRIGITA KRUDER
Brigita Kruder se je rodila 1. oktobra 1967 v Mariboru očetu Maksimilijanu, vozniku in avtomehaniku, ter materi Ani Kruder, rojeni Jereb, računovodkinji.
Med leti 1992−2019 je živela v izvenzakonski skupnosti z Dragom Trobentarjem, v kateri sta se jima rodili hčerki Ema (1995) in Iza Trobentar (2001).
Osnovno šolo je končala v Slovenski Bistrici in šolanje nadaljevala na Srednji zdravstveni šoli v Mariboru. Leta 1986 se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer biologija−kemija. V času dodiplomskega študija je proučevala makrozoobentos potokov in za raziskavo potoka Bistrica prejela Kidričevo nagrado. Po diplomi(1991) se je takoj zaposlila kot profesorica v OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica. Le leto kasneje, 1992, je nastopila službo asistentke za specialno didaktiko biologije in naravoslovja in skoraj 8 let kalila bodoče učitelje biologije za ta poklic. Vmes je leta 1997 zagovarjala tudi znanstveni magisterij s področja didaktike biologije z naslovom Didaktične značilnosti pouka biologije v 6. razredu osnovne šole.
Leta 2000 je pričela opravljati delo samostojne svetovalke za področje biologije na Zavodu RS za šolstvo na Območni enoti v Celju. Po uspešni kandidaturi na delovno mestu direktorice Ljudske univerze Slovenska Bistrica je 1. septembra 2001 nastopila svoj prvi mandat. To službo, vodenje in upravljanje javnega zavoda, opravlja še danes. Do leta 2000 in tudi še kasneje je pisala in objavljala predvsem na področju naravoslovja in poučevanja biologije. Po zaposlitvi na ljudski univerzi pa je delovala na področju vodenja in organizacije javnih zavodov za izobraževanje odraslih in večina objav se nanaša na to področje. Naziv svetnice je pridobila leta 2016.
Brigita Kruder je in še vedno aktivno sodeluje pri različnih strokovnih organih na nacionalnem in lokalnem nivoju. Nekatere njene funkcije so: podpredsednica Strokovnega sveta Republike Slovenije za izobraževanje odraslih (4. mandat); predsednica Komisije za strateška in razvojna vprašanja pri strokovnem svetu RS za izobraževanje odraslih (3. mandat); članica Državne komisije za poklicno maturo (od leta 2009 dalje); članica ekspertne skupine EPALE (od 2016 dalje); lokalna akcijska skupina zadruga LAS Dobro za nas (članica upravnega in nadzornega odbora od njene ustanovitve dalje) … Bila je tudi: predsednica Zveze ljudskih univerz Slovenije (2 mandata); članica Programskega sveta za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje učiteljev (Ministrstvo za šolstvo in šport, 3 mandate); članica komisije za strokovne izpite v vzgoji in izobraževanju; članica ekspertne skupine ECVET (2016-2020).
Je ustanovna članica leta 2009 ustanovljenega Lions kluba Slovenska Bistrica in njegova predsednica 2012/2013, od leta 2015 pa njegova tajnica.
Od leta 2022 je pooblaščenka za sklepanje zakonskih zvez.
Bila je tudi članica in nekaj časa vodja Folklorne skupine Impol in folklorne skupine KUD Jože Hermanko Maribor ter vaditeljica ljudskega plesa z licenco. Več let je bila kot saksofonistka članica Godbe na pihala Impol.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je učitelj, risar, animator in režiser KONRAD (KONI) STEINBACHER
Konrad (Koni) Steinbacher se je rodil 1. oktobra 1940 v Zgornjem Prebukovju (takratna številka 17, občina Slovenska Bistrica) očetu Hinku († 1977) in materi Julijani, rojeni Štefanič († 1978). Oče je bil avstrijski vojak na soški fronti in Maistrov borec na Koroškem. Po vojni je opravljal priložnostna dela kot zidar in izdelovalec poljedelskega orodja. Leta 1947, ko je Koni obiskoval 1. razred v eni izmed privatnih hiš, je zidal šolo v Šmartnem na Pohorju (občina Slovenska Bistrica). Mati je bila gospodinja. V družini so bili še bratje Henrik, Stanko in Maksimiljan (slednji še živi v Domu ob Savinji v Celju).
Konrad je obiskoval 5 razredov osnovne šole v Šmartnem na Pohorju (med tem se je preoblikovala v devetletko) ter 4 razrede takratne nižje gimnazije v Slovenski Bistrici. Šolanje je nadaljeval na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, kjer je uspešno doštudiral tudi na Pedagoški akademiji.
Leta 1970 se je poročil z Elico, rojeno Rozman, s katero se jima je v zakonu rodil sin Miha, ki dela kot računalniški operater.
Ko je Koni pri šestih letih videl svoj prvi film v še starem bistriškem kinu pri Avguštinu, so ga gibljive slike tako pritegnile, da je začel spremljati vso filmsko dogajanje. Vse njegovo nadaljnje življenje je bilo nato povezano s filmsko ustvarjalnostjo in vzgojo. Tako je na osnovni šoli v Izoli, kjer se je leta 1964 zaposlil kot učitelj likovne vzgoje in zgodovine, začel v likovno vzgojo vnašati osnove filmske animacije. Otroci so animirali okoli devetdeset nekaj minutnih filmov in v takratni Jugoslaviji opozorili nase.
Kratke animirane filme pa skupaj s soavtorjem Janezom Marinškom in tudi samostojno ustvarja že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Realiziral je 35 animiranih filmov, v skupni dolžini okoli 3 ure.
Zadnja 3 leta pred upokojitvijo leta 2003 je deloval kot samostojni umetnik.
Koni Steinbacher je prejemnik številnih nagrad na področju filmskega ustvarjanja in filmske pedagogike.
VIR: biografski-sb.si
PRIJAVLJENIH SAMO 16 VAJENCEV
Za nedeljski obrtni nadaljevalni tečaj, ki je trajal od 1. oktobra 1914 do 31. maja 1915, se je prijavilo, razumljivo, samo 16 vajencev. Več mojstrov z Zgornje Polskave in njene okolice je bilo namreč pod orožjem, njihovi vajenci pa so odšli drugam. Tečaj je končalo samo deset vajencev. Nekaj jih je med tečajem naredilo pomočniški izpit, nekaj so jih mobilizirali. Tečaj je še vedno vodil nadučitelj Josip Sabati.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena stoletja, str.188
