1. september
Danes goduje TILEN
Ime Tilen izhaja iz imena Egidij in je pisna različica za narečne oblike imena: Ilj, Tilj, Tiljan, Tilih.
Moške različice imena: Til, Tilj, Tilan.
Ženska različic imena: Tilka.
1. september
ZAČNE SE PRVI TRŽAŠKI PROCES
Od 1. do 5. septembra 1930 je pred posebnim fašističnim sodiščem za zaščito države v Trstu potekal proces, ki je znan kot prvi tržaški proces. Na procesu so sodili šestnajstim članom Borbe, ilegalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini.
Sodili so jim zaradi bombnega napada na uredništvo tržaškega fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste, ki je bil izpeljan ponoči 10. februarja 1930. Prepričani, da v uredništvu ni nikogar, so bombo nastavili na stopnišče pred uredništvom časopisa. V trenutku, ko je prišlo do eksplozije, se je v stavbi nahajal še urednik časopisa Guido Neri, ki je bil smrtno ranjen in je umrl dva dni po napadu. Poleg njega sta bila v stavbi še dva tiskarja in novinar, ki so bili lažje ranjeni.
Štirje člani Borbe, Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, so bili obsojeni na smrt in ustreljeni na gmajni pri Bazovici 6. septembra 1930, ostalim dvanajstim obtožencem so dosodili zaporne kazni.
70 LET SAMOSTOJNOSTI GLASBENE ŠOLE SLOVENSKA BISTRICA
Pod taktirko sozvočij
Glasbena šola Slovenska Bistrica praznuje jubilej za jubilejem. Lansko leto je zaznamovala častitljivo 70-letnico svojega delovanja, letošnje pa se kiti z desetimi leti delovanja kot samostojni zavod. Glasbena šola Slovenska Bistrica je namreč 1. septembra 2010 začela delovati kot samostojni javni zavod.
Lanskoletni visoki jubilej je glasbena šola zaokrožila z nastopom orkestrov in baletnega oddelka na slavnostni akademiji ter z izdajo zgoščenke in zbornika z naslovom »Pod taktirko sozvočij«.
In letošnje leto prinaša nadaljevanje. Priprave na obeleženje desetletnice samostojnosti so že obrodile sadove in Glasbena šola Slovenska Bistrica ponosno napoveduje dogodke, ki se bodo odvijali v decembru.
Bogata zgodovina glasbene šole v Slovenski Bistrici je zarisana s pisano paleto dogodkov, ki so jo do danes oblikovali v samostojni zavod. Delo in uspehi mladih glasbenikov, zagnanih učiteljev in strokovnih delavcev so pod taktirko sozvočij do danes oblikovali samostojni zavod, ki s ponosom nosi svoje ime in uresničuje svoje poslanstvo.
VIR: Tatjana Gaberšek, Informator
FOTO: Ignac Pančič, v. d. ravnatelja Glasbene šole Slovenska Bistrica, in Helena Meško, ravnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor (prej SGBŠ Maribor), ob podpisu pogodbe o prevzemu delavcev med tema dvema zavodoma (Arhiv GŠ Slovenska Bistrica)
OTROCI BODO IMELI SVOJ SADOVNJAK
Septembra odprl vrata novi vrtec v Ozki ulici
S 1. septembrom in novim šolskim letom je vrata odprl novi vrtec v Ozki ulici v Slovenski Bistrici. Objekt so zgradili v dogovorjenem roku in ima pridobljeno uporabno dovoljenje. Pred tem so v petek, 30. avgusta, pripravili dan odprtih vrat. Starši so si prostore vrtca lahko ogledali od 10. do 16. ure.
Nova enota Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica bo sprejela do 50 otrok, večinoma prvega starostnega obdobja. Gre za veliko pridobitev za otroke, starše in zaposlene. Otroci so namreč do zdaj bivali v manj primernih prostorih v blokovskem naselju. V novo stavbo bodo preselili zaposlene in otroke iz enote Čebelica v Tomšičevi ulici. Enoti bodo priključili tudi obstoječa oddelka v Ozki ulici. Vrtec, ki je velik 792 kvadratnih metrov, obsega tri igralnice, večnamenski večji prostor, kabinet in prostore za individualno delo z otroki, razdelilno kuhinjo in garderobo.
“Vrtec je v okolje umeščen tako, da se je ohranilo čim več zelenih in igralnih površin. Iz vsake igralnice je omogočen neposreden izhod na pokrito teraso in naprej na zelene površine. Velike steklene površine oken omogočajo pogled v zunanje okolje, kar je za razvoj in dobro počutje otrok nadvse pomembno. Neprecenljiva vrednost sta skupni prostor za druženje in že zasajen sadovnjak, ki bo otrokom predstavljal učni kotiček. Otroci bodo lahko okušali različne vrste sadja neposredno z drevesa, kar je redkost. Prav tako jim bo neposredno okolje – bistriški grad, grajski park, grajski zidovi in grajsko dvorišče – omogočalo spoznavati kulturno dediščino,” pravi Stanislava Stegne, ravnateljica Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica. Naložba je vredna 1,12 milijona evrov, denar so v celoti zagotovili v občinskem proračunu.
VIR IN FOTO: Tomaž Ajd, Štajerc
SLOVESNO ODPRTJE RAZŠIRJENIH PROSTOROV GLASBENE ŠOLE SLOVENSKA BISTRICA
Glasbena šola Slovenska Bistrica je razširila svoje prostore. V prvem nadstropju zgradbe glasbene šole, kjer je do konca junija delovalo uredništvo Tednika Panorama, so uredili prostor za glasbeni vrtec ter učilnice za harmoniko in klavir.
Prostori so sodobno opremljeni in posebej prilagojeni pouku glasbe. Pomembno pridobitev so slovesno odprli na prvi šolski dan, v četrtek, 1. septembra.
Ravnateljica Glasbene šole Slovenska Bistrica Radmila Bikič Magdič je povedala, da so prostore obnovili med poletnimi počitnicami, sicer pa je naložba stala 32 tisoč evrov.
Odprtja se udeležil tudi župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
10. CICI UMETNIJE
V Galeriji Grad v Bistriškem gradu so v četrtek, 1. septembra 2011, ob 18. uri odprli razstavo Cici umetnije.
Gre za edini likovni natečaj v slovenskem prostoru, ki je posebej namenjen spodbujanju likovnega izražanja pri predšolskih otrocih in pri učencih 1. triletja osnovne šole.
Bienalno razstavo Cici umetnije prirejata otroški vrtec Ajdovščina in uredništvo revij Ciciban in Cicido.
V programu na odprtju razstave so nastopili otroci enote Ciciban, vrtca Otona Župančiča iz Slovenske Bistrice.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Panorama
FOTO: Naslovnica kataloga
ŠOLARJI SEDMEGA RAZREDA V PONEDELJEK V CENTRALNO ŠOLO
Ravnatelj centralne šole Ivo Ajdnik je pojasnil odločitev o organizaciji pouka sedmošolcev v Slovenski Bistrici – Učenci z Zgornje Ložnice bi bili za marsikaj prikrajšani
V ponedeljek bodo učenci sedmega razreda s podružnične šole Zgornja Ložnica pri pouku v centralni šoli v Slovenski Bistrici, je današnji najpomembnejši sklep protestnega shoda staršev Zgornje Ložnice. To sporočilo niso potrdili le starši, ampak tudi predsednik sveta krajevne skupnosti Zgornja Ložnica Jakob Tomažič, predsednica sveta staršev ložniške šole Sonja Šega in članica sveta zavoda OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica Irena Zorko.
Danes okrog osmih zjutraj so se pred podružnično šolo zbrali starši in njihovi otroci, ki so v minulem šolskem letu obiskovali peti razred, letos pa bi morali v 7. razred devetletke v Slovensko Bistrico. Starši, otroci in njihovi predstavniki so ob osmih vstopili v šolo in se napotili v razred, ki jim ga je dodelila vodja podružnične šole Cvetka Frešer. Počakali so dvajset minut v upanju, da se jim bo pridružil ravnatelj bistriške osnovne šole. Ker predstavnikov centralne šole ni bilo, je staršem in otrokom govoril Jakob Tomažič. Navedel je razloge, zakaj so se odločili za bojkot obiska bistriške šole in kaj so vse storili, da bi 17 otrok z Zgornje Ložnice izobraževanje nadaljevalo v svojem kraju. Tomažič je povedal, da na problem opozarjajo že skoraj dve leti, od lani pa zelo intenzivno. V kraju računajo, da bodo odprli celo devetletko, v letošnjem šolskem letu pa naj bi začeli pouk v 7. razredu. Razmere so ugodne, šola je obnovljena, na razpolago je dovolj učilnic, tudi s kadri naj ne bi bilo težav. Namesto podpore so doživeli nasprotovanje. Proti ustanovitvi 7. razreda je matična šola, občina in ministrstvo za šolstvo in šport, je še dejal Tomažič in dodal, da sta bila podružnična šola in KS najprej seznanjena, da za ustanovitev 7. razreda ložniška šola potrebuje okrog dva milijona, potem šest, zdaj že 20 milijonov. Danes je starše in otroke ter predstavnike javnosti nagovorila vodja podružnične šole Cvetka Frešer in dejala, da podpira odločitev staršev o protestnem zborovanju, žal pa njihovo početje ni skladno z zakonom in stališči centralne OŠ Slovenska Bistrica in ministrstva za šolstvo in šport. Predlagala je, da starši ostanejo v razredu, otrokom pa je na voljo knjižnica, kjer se bodo seznanili s poukom in drugimi šolskimi obveznostmi. Starši so se s predlogom strinjali in ko so ostali sami, so povedali, da ne bodo prenehali prizadevanja o ustanovitvi popolne šole na Zgornji Ložnici. Otrok je dovolj, v skupnosti je po njihovih podatkih okrog 150 šolajočih.
Danes popoldne je tiskovno konferenco sklical ravnatelj OŠ Pohorskega odreda Ivo Ajdnik in pojasnil odločitev o organizaciji pouka 7. razreda v centralni šoli tudi za učence z Zgornje Ložnice. Povedal je, da je odločitev strokovna in da je moral spoštovati stališča in sklepe organov centralne šole in ministrstva za šolstvo in šport. Po ravnateljevem mnenju bi bili učenci 7. razreda na Zgornji Ložnici za marsikaj prikrajšani: bili bi brez računalniške opreme in specialističnih učilnic, kot so fizika, kemija in biologija. Prav tako ne bi imeli možnosti športne vzgoje na stadionu in v trim kabinetu. Centralna šola se je odločila, da bo pouk v 7. razredu organizirala v štirih oddelkih, učence s podružnične šole bo razdelila v dva, v prvem bo osem, v drugem pa devet otrok. Ajdnik je vesel, da se bodo razmere v ponedeljek normalizirale, ves kolektiv in seveda tudi učenci in starši pa so v pričakovanju gradnje druge osnovne šole, ki se bo v Slovenski Bistrici začela še letos. Podprl je prizadevanja o gradnji devetletke na Zgornji Ložnici in dodal, da je obiskal podružnično šolo in se pogovarjal s starši, ki so od njega zahtevali, naj ne ločuje njihovih otrok v dva oddelka.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: OŠ Pohorskega odreda (Arhiv šole)
KNJIŽNICA PRAGERSKO POSTANE ENOTA KJV
Krajevna knjižnica Pragersko postane profesionalna enota Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica
Bogata bralna dejavnost na Pragerskem sega v leto 1946, kamor segajo zapisi o delovanju ljudske knjižnice na Pragerskem. Prvi najdeni podatki pričajo, da je bila takratna knjižnica na Železniški postaji Pragersko. Vsi bralci so bili iz bližnje okolice Pragerskega, po opisu jih je bilo 180. Po večkratni selitvi knjižnice so knjige končno pristale v Domu kulture. Takratno delo v knjižnici je bilo ljubiteljsko, saj se je kar lepo število Pragerčanov v teh letih trudilo, da bi knjigo približali ljudem.
Knjižnica Pragersko je postala profesionalna enota Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica leta 1997. Leta 2000 je bila obnovljena, knjižnični fond se je povečeval in s 50 m2 delovne površine več ni zadoščala standardom in pogojem delovanja knjižnice. V letošnjem letu se je preselila v večje prostore v neposredno bližino šole in vrtca.
Obiskovalcem je na razpolago bogata ponudba knjižnega gradiva, periodike in dvd-jev. Naši uporabniki imajo na razpolaga blizu 17.000 enot knjižničnega gradiva, ki je razvrščeno po sistemu UDK in je v prostem pristopu.
Sodelujemo z Vrtcem Pragersko, ki v knjižnici razstavlja otroške risbice. Otroci lahko vsak mesec rešujejo knjižno uganko in vsak mesec nagradimo izžrebanega reševalca, prav tako pa vsako leto v mesecu aprilu našim najmlajšim obiskovalcem podarimo lutkovno predstavo, ki je vedno zelo dobro obiskana.
Od leta 2018 Knjižnica Pragersko deluje na novi lokaciji v velikih, ustreznih in obnovljenih prostorih, ki daje uporabnikom ustrezne možnosti za dodatne dejavnosti in sprostitev. Na voljo so tudi dnevna čitalnica in dostop do svetovnega spleta ter baz podatkov.
VIR: Mojca Amon, KJV Slovenska Bistrica
FOTO: Arhiv Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica
Umrl je pravnik in sodnik JANKO BABNIK
Dr. Janko Babnik se je rodil 13. avgusta 1926 na Dunaju (Avstrija). Oče dr. Friderik Babnik je bil pravnik, tovarnar in lokalni aktivist. Mati Elizabeta, rojena Vrbančić, je bila dunajska operna pevka (po materi Avstrijka, po očetu Hrvatica).
Zgodnje otroštvo je preživljal na Dunaju, v njegovih najstniških letih pa so se zaradi nacističnih groženj preselili na očetovo rodno Zgornjo Polskavo.
Tudi tam življenje ni potekalo umirjeno. Pri petnajstih letih je tragično izgubil očeta (leta 1941 ubit v Mauthausnu). Nemške oblasti so jim zaplenile vso premoženje, razen hiše, v kateri so živeli. Po vojni jim ga je nova oblast sprva vrnila v celoti, vendar so ga kmalu zatem nacionalizirali.
Srednješolsko izobrazbo je pridobil na realki v Mariboru (današnja Prva gimnazija Maribor, op. ur.). Nato je sledil očetovi in pradedovi poklicni poti. Leta 1948 se je vpisal na pravno fakulteto v Zagrebu (Hrvaška), a ga je sokrajan označil za kulaka, zaradi česar je bil izključen s fakultete. Študij je nadaljeval v Ljubljani in ga že leta 1952 uspešno zaključil.
Sprva je služboval kot sodnik na Ptuju in v Murski Soboti. Pozneje je v Slovenski Bistrici odprl odvetniško pisarno, kjer je delal vse do svoje smrti.
Leta 1950 se je poročil z Majdo, rojeno Obrovnik, v Gornji Radgoni (*1926 †2013). Delila sta si enako študijsko pot, vendar Majda študija ni dokončala. V naslednjih štirih letih sta dobila dva otroka; Friderika (*1952) in Vero (*1954, poročeno Lončarič).
Leta 1955 sta se z ženo preselila iz Zgornje Polskave v Kidričevo, kjer je živel do svoje smrti. Takrat je namreč žena Majda dobila službo v Tovarni glinice in aluminija (danes Talum) kot glavna računovodkinja tovarne.
Janko Babnik je umrl 1. septembra 1987 v Ljubljani. Pokopan je na Zgornji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je igralec in režiser VLADIMIR SKRBINŠEK
Vladimir Skrbinšek se je rodil 2. oktobra 1902 v Ljubljani.
Osnovno šolo je med letoma 1908–10 obiskoval najprej pri Sv. Marjeti na Dravskem polju, nato pa med 1910–12 v Ljubljani. Tu je obiskoval tudi realko in maturiral leta 1919. Nastopati je začel že kot dijak.
Po štirih semestrih elektrotehnike na Tehniški fakulteti v Ljubljani se je zaposlil pri železnici. Prva službo je kot uradnik pri državni železnici med letoma 1921–23 opravljal na Pragerskem. Tam je v tem času režiral predstave domače gledališke skupine in v njih tudi igral.
Leta 1923 zaposlil v Narodnem gledališču Maribor. Poleg tega je do okupacije Kraljevine Jugoslavije kot igralec in režiser sodeloval pri predstavah v več jugoslovanskih gledališčih.
Po končani vojni se je vrnil v Maribor kot direktor gledališča. Od leta 1960–84 je igral v Mestnem gledališču ljubljanskem. Bil je eden vodilnih slovenskih karakternih igralcev. Nastopal je tudi v operetah in operah in jih sam tudi režiral.
Vladimir Skrbinšek je umrl 1. septembra 1987 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si
OSNOVNA ŠOLA ZA ODRASLE
Po podatkih zavoda za izobraževanje je v občini Slovenska Bistrica še vedno veliko občanov z nedokončano osemletko. Med njimi je precej mladine. Zato se je bistriška delavska univerza odločila, da bo septembra znova organizirala osnovno šolo za odrasle. Večji odziv pričakujejo zlasti v delovnih organizacijah, kjer je še veliko delavcev brez popolne osnovne šole.
Oktobra bo delavska univerza pripravila začetne in nadaljevalne tečaje za nemški, angleški in italijanski jezik. Delovni načrt obsega več splošnih strokovnih in družbeno-izobraževalnih predavanj.
VIR: V. H., Večer
OPRAVILI TEČAJ IN DOBILI ODLOČBE
Da bi zapolnili kadrovske vrzeli, ki so jih zaradi velikega pomena železniškega prometa morali zapolniti, so Nemci poleti 1941 na železniški postaji na Pragerskem organizirali tečaj za železničarje. Nanj so se prijavili fantje in dekleta od Poljčan do Rač. Tečajnic in tečajnikov je bilo približ-no 50. Učilnico so imeli v četrtem železničarskem bloku nasproti postaje. Dekleta so usposabljali za delo v računovodstvu ter za potniško in tovorno blagajniško službo, fante v glavnem za pro-metnike. Oboji so morali najprej spoznati telegrafiranje – Morsejevo abecedo in pomembne sig-nale. Istočasno so morali obiskovati tudi tečaj nemškega jezika. Izpite iz telegrafije in prometne signalizacije so opravljali avgusta 1942, 1. septembra pa so fantje dobili odločbe, da so kot pripravniki nameščeni po postajah v Avstriji. Po pripravniškem stažu so opravljali izpite, potrebovali so jih pet, za prometnike.
VIR: Mirko Munda: Pragersko in NOB, str. 54
Rodil se je tovarnar in direktor GVIDO SMOLAR
Gvido Smolar se je rodil 1. septembra 1909 v Trobljah pri Slovenj Gradcu v kmečki družini s petimi otroki.
Obiskoval je Ljudsko šolo v Slovenj Gradcu in se nato izučil za lesnega manipulanta.
Vojaščino je odslužil kot mornar v Boki Kotorski (Črna Gora). Po odsluženi vojaščini se je zaposlil pri lesnem trgovcu Urbiču v Zagrebu (Hrvaška) in zanj odkupoval les v Framu. Takrat je navezal dobre stike s pohorskimi kmeti, lastniki gozdov, od katerih je kasneje tudi sam odkupoval les.
Leta 1941 se je poročil z Lizo, rojeno Tomažič (*1906 †2007), s katero sta med 2. svetovno vojno pomagala partizanom. Rodili so se jima trije otroci: Rudi, Gvido in Marija (poročena Kobale). Proti koncu vojne je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko.
21. januarja 1946 je zaprosil za dovoljenje za obrt in ponovni zagon Kopačeve žage na Zgornji Bistrici. 26. septembra 1946 mu je takratni Krajevni ljudski odbor v Zgornji Bistrici izdal odločbo o ustanovitvi krajevnega lokalnega podjetja Žagotrgoles. Predmet poslovanja je bilo žaganje lesa vseh dimenzij, izdelovanje lesenih zabojev ter nakup in prodaja vseh vrst lesa.
Podjetje je vzelo od Jožefe Kopač iz Slovenske Bistrice v najem žago, poljarmenik na električni pogon, zračno sušilnico za les in zgrajen skladiščni prostor. To je bil začetek poslovanja podjetja, ki je na začetku štelo sedem zaposlenih. Leta 1949 se je podjetje preimenovalo v Krajevno žago in se ni več ukvarjalo s preprodajo lesa, temveč le z razrezom tujega lesa in s proizvodnjo lesenih izdelkov. Leta 1952 so razrezu hlodovine dodali še mizarsko dejavnost. Formiran je bil lasten obrat zabojarna, ki je do takrat delovala v okviru tovarne Impol. Zaposlenih je bilo 30 ljudi.
Leta 1964 se je podjetje preselilo v prenovljene prostore na obrobju grajskega parka v Slovenski Bistrici. Pričela se je modernizacija proizvodnje in transporta ter uvedba sodobnejših tehnoloških procesov. Podjetje se je tudi preimenovalo v EMMI (EMbalaža in MIzarstvo). Vse od ustanovitve podjetja EMMI leta 1946 do upokojitve leta 1966 je bil Gvido Smolar direktor podjetja.
Poleg službe je bil Gvido Smolar aktiven tudi na družbenem področju v večih organizacijah in društvih: igral je rog v godbi na pihala, bil član planinske organizacije in nekaj časa tudi njen sekretar, deloval v Društvu upokojencev, katerega predsednik je bil, v gasilskem društvu, turističnem društvu, zvezi borcev …
Gvido Smolar je umrl 28. julija 1996 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
IZ ZGORNJE POLSKAVE
V nedeljo dne 1. t. m. smo imeli ljudsko veselico, ki je bila prva take vrste v naši župniji. Ljudstva je prišlo od vseh krajev nad pričakovanje veliko. Dr. Kovačič iz Maribora je razlagal o potrebi naobrazbe ljudstva. Med precej tihim govorom ni bilo na vseh krajih obširnega slavnostnega prostora mirno, ker smo bili na veselici in ne pri kaki popoldanski službi božji. Neumestno in netaktno smatramo radi tega postopanje dopisnika „Slov. Gosp.”, da razliva — bodisi iz kteregakoli vzroka — svoj žolč nad „omizjem framske mlade inteligence” in tako prav po nepotrebnem na nečuven način očitno žali nam zelo ljube framske goste. — Godbeni del so oskrbovali slovenjebistriški godci. Ko se jelo mračiti, se je vprizorila igra „Trije tički”. — Začetek je bil dober in želeti je le, da bi se nam nudilo še več jednakih razvedril.
VIR: Narodni list
