10. avgust
Danes goduje LOVRENC
Ime Lovrenc izhaja iz latinskega imena Laurentius; iz tega je tudi grško ime Laurentios. Eni raziskovalci ime Laurentius pojasnjujejo kot »izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu«, drugi pa menijo, da je ime Laurentius izpeljanka iz imena Laurus, kar se povezuje z latinsko besedo laurus v pomenu »lovor, lovorova vejica«.
Ostale različice imena: Lovrencij, Lovro, Lorenc, Lorin, Loris, Voranc.
10. avgust 2005
TOMAŽA HUMARJA REŠIJO IZ STENE NANGA PARBATA
Tomaž Humar je med solo vzponom na Nanga Parbat leta 2005 ostal zaradi plazov ujet sredi stene na približno 6000 metrih. Po šestih dneh »bivakiranja« v snežni luknji so ga 10. avgusta (zgodaj zjutraj po slovenskem času) rešili s pakistanskimi vojaškimi helikopterji Lama SA-315B. Pilota sta kasneje iz rok takratnega predsednika Drnovška prejela zlati red za zasluge. Reševalna misija se šteje za najbolj tvegano v zgodovini himalajizma.
Tomaž Humar, rojen leta 1969, slovenski alpinist in gorski reševalec, od leta 1987, član Alpinističnega odseka Kamnik, je leta 1990 dosegel status alpinista in leta 1993 alpinističnega inštruktorja ter gorskega reševalca. Opravil je okoli 1200 vzponov, od tega 60 prvenstvenih doma in po svetu. Po poklicu je bil carinik, živel je v Kamniku. Leta 2009 se je smrtno ponesrečen ob sestopu z 7227 m visokega Langtang Lirunga v Himalaji.
PRAGERSKI GASILCI SO SE POSLOVILI OD VOZILA TAM 190
S težkim srcem so se gasilci PGD Pragersko, 10. avgusta 2023, poslovili od svojega zvestega sopotnika, gasilskega vozila TAM 190, ki jim je dobro služil zadnjih 6 let. V teh letih je vozilo s svojim 5 kubičnim rezervoarjem vode igralo ključno vlogo pri številnih intervencijah.
Zaradi obnove voznega parka in prihoda nove gasilske cisterne je prišel čas, da njihovo zvesto vozilo da priložnost mlajšemu.
TAM 190 bo nadaljeval svoje poslanstvo v Dobrovoljnom Vatrogasnom Društvu Stanišić iz Srbije. Pragerski gasilci upajo, da bo vozilo v njihovih rokah še naprej služilo svojemu glavnemu namenu – reševanju življenj in premoženja. In čeprav si želijo, da bi bilo potrebe po tem čim manj, so prepričani, da bo TAM 190 še naprej dobro služil svoji novi skupnosti, kot je služil pri njih.
Hvala DVD STANIŠIĆ, da boste nadaljevali njegovo poslanstvo.
VIR: FB stran PGD Pragersko
FOTO: TAM 190 odhaja v Srbijo (FB stran PGD Pragersko)
KO GORIJO SMETNJAKI
Letos so v Slovenski Bistrici smetnjaki zagoreli že trinajstkrat; gasilci upajo, da požarov ne podtika kdo izmed njih, kar je, kot ugotavljajo, v zadnjem času trend
Letos so kesoni za odpadke v Slovenski Bistrici zagoreli kar trinajstkrat, nazadnje minulo soboto, ko je gorelo na treh mestih: prvič v Čopovi ulici v neposredni bližini Marinškovega doma, nato na Gradišču, proti jutru pa se je plamen širil še izza OŠ Pohorskega odreda. Ta je bil najbolj kritičen, saj ni manjkalo dosti, da bi se razširil na šolski objekt. Na srečo pa ogenj nikjer v mestu ni povzročil večje škode, gasilci so ga namreč pravočasno pogasili.
Na to nas je opozorila tudi bralka Večera, ki je bila prisotna, ko je v soboto prvič zagorelo. S prijatelji je sedela v bližnjem lokalu, ko so opazili goreče smetnjake. Takoj so poklicali gasilce, ki pa so po njenih besedah za intervencijo potrebovali preveč časa. Medtem ko so jih čakali, je namreč eden izmed njenih prijateljev s kavarniškim gasilnim aparatom kar sam pogasil ogenj.
O očitku, da so bili gasilci prepozni, je Robert Grum, poveljnik prostovoljne gasilske enote Slovenska Bistrica, povedal: “Vaši bralki dejavnost in interveniranje prostovoljne gasilske enote verjetno ni poznana. Ko pokličejo 112, ne kličejo nas, ampak regijski center za zaščito in reševanje Maribor. Ko ta zbere obvestila, o požaru obvesti odgovorno teritorialno gasilsko enoto tako, da odda sporočilo na pozivnike operativnih članov. Poudarim naj, da člani naše enote niso profesionalni gasilci, kar pomeni, da morajo po prejemu obvestila priti v gasilski dom, za kar pa eni potrebujejo več časa kot drugi, saj so od baze različno oddaljeni. Po prihodu se morajo opremiti v zaščitna sredstva, šele nato se lahko odpeljejo na kraj dogodka. Čas od javljanja do izvoza je zaradi tega, ker smo prostovoljci, ne pa profesionalci, ki v gasilskem domu dežurajo štiriindvajset ur na dan, res malo daljši, a trudimo se, da prvo vozilo garažo zapusti v približno petih minutah, kar nam kar uspeva. Ne živimo v gasilskem domu in vsakemu prijavitelju se, kljub hitremu posredovanju enote, odzivni čas zdi ogromen.”
Kdo je odgovoren za požige, za zdaj ni znano. Komandir policijske postaje Slovenska Bistrica Aleksander Lubej pravi, da je možnosti več: morda gre preprosto za objestnost, morda za človeka, ki ima psihične težave, obstaja pa tudi možnost, da smetnjake zažigajo mladi gasilci, kar je zadnje čase svojevrsten trend. To je potrdil tudi Robert Grum. “Na policijski postaji delamo vse, da bi storilca(e) čim prej ujeli. Največji problem je, da je glede na število policistov nemogoče v celoti nadzirati območje, ki ga pokrivamo, prav tako pa storilec ne delujejo kontinuirano: včasih zagori med vikendi, včasih med tednom, tako da težko predvidevamo, kdaj bo ta znova udaril. Smo pa v ta namen povečali število patrulj med vikendi, kolikor smo le lahko,” je povedal Lubej. In še: “Storilec se ne zaveda, da ima lahko njegovo početje uničujoče posledice. Čeprav zagori le smetnjak, obstaja možnost, da se ogenj razširi na bližnje objekte ali avtomobile in s tem povzroči veliko škodo. Navsezadnje se pri tem lahko poškoduje tudi kakšna oseba. Naredili bomo vse, da bomo nepridiprava ujeli.”
VIR: Petra Dobnikar, Večer
FOTO: Uničeni smetnjaki v Čopovi ulici (Zdenko Kodrič)
KDO SE GA BO USMILIL?
Samo nekaj ovinkov nad pohorsko vasico Tinje že tri leta stoji danes že povsem oropano »okostje« buldožerja. Navdušen lastnik je pred leti kupil rabljen buldožer, da bi z njim opravljal težja dela na Tinju in v širši okolici. Žal je tehnika hitro odpovedala. Buldožer je obtičal ob cesti, lastnik pa je zavoljo cene obupal nad popravilom. Očitno ga ni hotel gledati na domačem dvorišču, zato ga je pustil kar v zavetju pohorskih gozdov. Za ljubitelje rezervnih delov je postal priložnost in pobrali so vse, kar se je dalo odnesti. Ostanek pa čaka na tistega, ki ga bo odpeljal med staro železo, kjer je njegovo pravo mesto.
VIR IN FOTO: Viktor Horvat, Večer
SMER BREZ PONOVITVE – SODELOVAL TUDI FRANČEK KNEZ IZ AO IMPOL
Na vrhu Trango Tower so bili doslej le Angleži
Iz pakistanskega dela Himalaje se je vrnila šestčlanska celjska alpinistična odprava. Osvojila je vrh 6250 m visokega Trango Towerj.a in 2000 metrov dolgo prvenstveno smer na osemtisočaku Broad Peak.
V odpravi je poleg članov AO Celje Slavka Cankarja (vodja), Bojana Šrota, Smiljana Smodiša in Dušana Glažarja ter zdravnika Zvezdana Pirtovška, sodeloval tudi Franček Knez, član AO Impol Slovenska Bistrica.
VIR: Nada Kumer, Večer
FOTO: Člani celjske odprave od leve: Smiljan Smodiš, Bojan Šrot, Slavko Cankar, Franček Knez in Dušan Glažar (Večer)
DO ZAČETKA POUKA ŠOLE ŠE NE BO
V Slovenski Bistrici so trdno upali, da se bo lahko začel pouk v šolskem letu 1966-67 že v novi šoli, ki so jo začeli graditi septembra lani. Predsednik odbora za gradnjo šole, podpredsednik občinske skupščine Slovenska Bistrica Norbert Jedlovčnik je dejal, da se bo odbor ta teden vnovič sestal in skušal rešiti vse probleme, ki so nastali pri gradnji, vendar pa bodo morali otroci prve dni pouka kljub temu še v stare šolske prostore.
Do največje zakasnitve del je prišlo – kot so povedali na občinski skupščini – pri pokrivanju novega šolskega poslopja. V novi šoli bo 24 razredov, več delavnic, kabinetov itd. Gradnja bo veljala 410 milijonov starih dinarjev.
V Slovenski Bistrici menijo, da domače gradbeno podjetje Granit ni krivo za sedanjo zakasnitev pri gradnji nove, za Slovensko Bistrico tako nujno potrebne šole. Nekateri trdijo, da bo zaradi prekoračitve roka dograditve novega šolskega poslopja precej težav.
Kdaj bo otvoritev poslopja, pa danes kljub temu še nihče ne more zagotovo reči. Norbert Jedlovčnik meni, da gre le za nekaj dni in da se bo večsto otrok lahko preselilo v nove, sodobno urejene prostore verjetno že konec septembra.
VIR: dm, Večer
SLOVENSKA BISTRICA ČEZ 20 LET
V sejni dvorani občinske skupščine Slovenska Bistrica so razgrnili urbanistično dokumentacijo 30-letnega razvoja Slovenske Bistrice in njenega vplivnega območja.
Ureditvene načrte je izdelalo podjetje za projektiranje Slovenijaprojekt iz Ljubljane, dfo konca letošnjega leta pa bodo predvidoma končali dokončni urbanistični program občine Slovenska Bistrica za dobo 30 let.
VIR: Večer
KRATKE IZ SLOVENSKE BISTRICE
• Avto-moto društvo Slovenska Bistrica namerava v septembru prirediti motorne dirke vseh kategorij motorjev.
• Slovenjebistriški mestni park so začeli urejevati. Medtem, ko še izdelujejo načrte, že pripravljajo in dovažajo material. Predvidevajo, da bo park še letos spremenil svoje lice.
• V našem mestu je prav pereča stanovanjska kriza. To občutimo predvsem zdaj, ko iščemo upravne prostore za novo komuno. Toda za zdaj so zadevo rešili tako, da bodo drugo nadstropje sodiščne zgradbe in adaptirani stari okrajni zapori služili za pisarne nove občine.
VIR: Ef, Večer
10. avgust 1945
Umrl je zdravnik internist IVAN MATKO
Ivan Matko se je rodil 25. julija 1885 v Brestanici.
Ljudsko šolo je obiskoval v Brestanici, kjer je bil njegov oče Ivan do leta 1896 ravnatelj, gimnazijo v Celju, 5. razred v Mariboru ter 6.−8. razred v Ljubljani, kjer je leta 1905 maturiral.
Medicino je študiral na Dunaju (Avstrija) in leta 1911 tam diplomiral.
Do konca 1. svetovne vojne je delal v Ljubljani, na Dunaju in Novem Jičinu (Češka).
Po koncu vojne je v Mariboru prevzel mesto vodje začasne vojne bolnice, leta 1919 pa je bil imenovan za primarija internega oddelka Splošne bolnišnice Maribor (SBM).
V Mariboru je ustanovil ‘Protituberkulozno ligo’ (1921), ki je pod njegovim vodstvom in ob močni podpori Slavoja Dimnika, tajnika društva za zdravstveno zaščito otrok v Mariboru, ustanovila otroško klimatsko zdravilišče, zgrajeno leta 1930 na Ošlju pri Šmartnem na Pohorju. Protituberkulozna liga je »kriva« tudi za izgradnjo kopališča na Mariborskem otoku.
Strokovno se je izpopolnjeval tudi v nordijskih in baltiških deželah.
Ivan Matko je umrl 10. avgusta 1945 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si
NALOŽILI PRVI VAGON JABOLK
Na Pragerskem so letos naložili prvi vagon jabolk. Kakor trgovci govorijo, je letos zelo malo zgodnjih jabolk. Pričakujejo pa večji izvoz poznih jabolk.
Zelo mnogo nakladajo krompirja. Dan za dnem vozijo kmetje z Dravskega polja težko naložene vozove. Krompir ima precej nizko ceno. Kilogram pride na 55 do 60 para.
VIR: Večernik
PRAGERSKE NOVICE
• Tukajšnjemu skladiščniku Beli Vaidmanu so neznani storilci s kamenji razbili šipe na njegovem stanovanju. Sreča, da ni kamenje zadelo nikogar. Zadevo preiskujejo pragerski orožniki.
• Pragerska žel. progovna sekcija je odpustila 60 sezonskih delavcev, kar je zopet hud udarec za tukajšnje revno prebivalstvo.
VIR: Mariborski večernik Jutra
CERKVENA SLOVESNOST
Gornja Polskava je obhajala letos že drugič lepo cerkveno slovesnost. Prva je bila februarja, ko so dobili tri nove zvonove iz Jesenic. Na Lovrenčevo nedeljo, dne 10. t. m. pa so obhajali drugo mično slovesnost. Blagoslovili smo namreč 30 mramornatih plošč, ki so jih postavili v ograjni cerkveni izid. Vsak padli vojak ima svojo ploščo z napisom in večinoma s sliko, spredaj pa so gredice za cvetlice. Na eni plošči so celo trije bratje s sliko. Tako ima fara krasen spomin 32 padlih vojakov, spomin, kakor se z enakim ne more ponašati nobena druga fara. V krasnem cerkvenem govoru je novi preč. g. nadžupnik in dekan iz Hoč Alojzij Sagaj nam kaj lepo razložil življenje sv. Lovrenca in primerjal njegovo življenje in smrt s padlimi vojaki. Popotnik, ki greš mimo nas po državni cesti, ne bo ti žal, če napraviš mali ovinek do naše cerkve in si osebno ogledaš zares krasne spomenike.
VIR: Straža
FOTO: Župnik Anton Šebat (levo) in kaplan Jožef Žolnir leta 1925 ali 1926 pred spominskimi ploščami (Kronika župnije Zgornja Polskava)
»POSILINEMŠKI« PRAGERČANI
Leopold Kemperle je 10. avgusta 1910 na 1. in 2. strani opisal v časniku Straža, v njem je bil glavni urednik, svojo neljubo izkušnjo s Pragerskega v prvi osebi ednine, kar je bila v tedanjih časih za besedila v časnikih prava redkost: »Pripeljal sem se na Pragersko. Sedel sem k restavracijski mizi na peronu in zahteval po slovensko četrtinko vina. Neki mladi ‘nemško kulturo’ razširjajoči natakar me nekam prezirljivo pomeri od zgoraj navzdol in se moško odreže: ‘Ich verstehe nicht slovenisch’ ter mi obrne hrbet. Mirno sem čakal nekaj časa v upanju, da je kot natakar restavracije, ki leži na slovenskem ozemlju, vsaj toliko dostojen, da bo šel iskat natakarja, ki razume slovenščino, ako je on sam res ni zmožen. Ker ni hotelo biti nikogar od nikoder, stopim v restavracijo ter mirno povprašam nekega drugega tam slonečega natakarja, če v restavraciji na Pragerskem ne zna nihče slovenski. Namesto natakarja me začne tam ne službeno nahajajoči se orožniški stražmojster vpraševati, kaj bi rad. Ko mu povem, da bi rad bil postrežen na slovensko zahtevo, me začne meni nič tebi nič izpraševati, od kod sem doma. Brez vsakega razburjenja mu odvrnem, da je to popolnoma postransko in v tem primeru ne pride v poštev. On pa še ne odneha in hoče na vsak način vedeti, od kod da sem. Ker sem videl, da se to dela namenoma – neki železniški uslužbenec, ki je bil tudi tam, je izustil medklic ‘Ljubljana’ –, sem malo bolj odločno rekel, da to nikogar nič ne briga. Nato se postavi mož javnega reda in mi kratko malo diktira: ‘V imenu postave vas pozivam, da greste iz sobe.’ Korajžnemu možu, ki se tako dobro razume na svoje paragrafe, da grozi s svojim ‘v imenu postave’ še tedaj, ko posedava v polnočnih urah po restavracijah, sem se seveda prijazno nasmehnil in mu pri vsej svoji vljudnosti povedal, da se takim pozivom pri vsem spoštovanju do pomembne žandarmarijske službe ne morem vdati. Povedal sem gospodu, ki je gotovo rojen Slovenec, a se vendar tako zavzema za ‘osrečujočo’ nemščino, še nekaj položaju primernih in pustil potem ‘nemške’ inteligente z njihovim ‘ogorčenjem’ nad slovenskimi zagrizenci v miru ter odšel iz sobe. S praznim prepiranjem se itak nič ne doseže. Ne omenjal bi tega dogodka, če bi ne bil značilen za spodnještajersko ‘posilinemštvo’. Na postaji, ki je na popolnoma slovenskih tleh, človek s slovenščino ne pride naprej in možje postave zaradi tega povzdigujejo svoj svarilni ‘v imenu postave’. Marsikaj sem že slišal o nestrpnosti, ki vlada na pragerski postaji, da je res tako drzna, si nisem mislil, a sem se žalibog prepričal. Gotovo je primerno, da se potrudi vsak potujoč Slovenec nekoliko razbistriti nemške glave pragerskih natakarjev. Vrli stražmojster pa bo pri vladajočem sistemu bržkone dobil odlikovanje.
Heil! Urednik Kemperle«
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 273
