10. julij
Danes goduje AMALIJA
Ime Amalija izhaja iz nemščine in ga razlagajo kot skrajšano obliko iz germanskih dvočlenskih imen, ki se začenjajo z Amal-. Pomen sestavine amal v teh imenih ni čisto jasen. Nahaja se v imenu vzhodnogotske kraljevske družine Amali in je mogoče pridevniška izpeljanka iz korena am z domnevnim pomenom »priden, delaven«.
Ostale različice imena: Amalija, Amalia, Amelia, Amelija, Amalja, Amalka, Malči, Mačika, Malčka,Malka.
10. julij 1407
USTANOVLJEN KARTUZIJANSKI SAMOSTAN PLETERJE
10. julija 1407 je bil z ustanovno listino Celjskega grofa Hermana II. ustanovljen Kartuzijanski samostan Pleterje
Kartuzija Pleterje je bila četrta in hkrati zadnja ustanovljena slovenska kartuzija. Ustanovil jo je leta 1403 celjski grof Herman II.; osnovno dotacijo in ustanovno listino je izdal 10. julija 1407. Tega leta se je končala tudi osnovna gradnja samostana in kapele. Samostan je bil dokončno zgrajen šele leta 1410 (tega leta so bile Pleterje tudi inkorporirane v red), medtem ko je bila samostanska cerkev končala šele leta 1420. Sodelovanje celjskih grofov (pozneje knezov) pri delovanju samostana je označevalo »obdobje najintenzivnejše rasti te ustanove«. S smrtjo Ulrika II. (1456), ko so Celjani propadli, se je pričelo tudi počasno zamiranje samostana. Temu so v veliki meri pripomogli še številni turški vpadi, saj se je kartuzija nahajala ob pomembni prometni poti. Leta 1471 so tako požgali samostanska poslopja, večkrat pa so opustošili samostansko posest in pobili oz. odpeljali podložnike. Kartuzijo so obnovili in jo utrdili z obzidjem.
V drugi četrtini 16. stoletja pa so pričeli na področju kartuzije naseljevati tudi Uskoke, tako da se je kartuzijska posest ponovno zmanjšala. To propadanje je potekalo vse dokler niso leta 1595 prevzeli kartuzijo jezuiti. S tem je bilo za slabih dvesto let delovanje kartuzije prekinjeno.
Šele leta 1899 je kartuzijanski red odkupil bivšo kartuzijo (ta je že postala zasebna last), ker so kartuzijane medtem izgnali iz Francije , ob vrnitvi so patri s seboj pripeljali skoraj vso notranjo opremo, tudi dragocena umetniška dela, ki so danes na ogled v prostorih Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.
Do leta 1904 je potekala obnovitev kartuzije, od starih stavb je ostala le več kot 600 let stara samostanska cerkev. Med drugo svetovno vojno so leta 1943 partizani napadli samostan in požgali večino od nekdanjih (17) celic.
STAROBISTRIŠKI VEČERI KULTURE 2015 – TANJA ŽAGAR
V petek, 10. julija 2015, je ob 20.30 v okviru Starobistriških večerov kulture 2015, ki jih prireja Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, nastopila Tanja Žagar z Vipavskimi tamburaši.
Uveljavljena slovenska pevka Tanja Žagar s svojimi koncerti že več kot 7 let uspešno navdušuje ljubitelje svoje glasbe. Program, ki je pripravljen izključno za tovrstni dogodek (koncert) je skrbno izbran, povezuje njen glasbeni opus osebno izpovednih pesmi in je v celoti izveden v živo. Iz leta v leto se njen program bogati, vsebinsko nadgrajuje, saj skozi čas tudi Tanja kot avtorica in izvajalka osebnostno raste in išče nove izraznosti. Izhajajoč iz omenjenega je letos pripravila poseben glasbeni program v izvedbi 16–članskega tamburaškega orkestra Vipava ob vokalno-akustični spremljavi njene stalne spremljevalne skupine Avantura. Gre za popolnoma akustični koncert, kjer Tanjine pesmi zazvenijo v novi dimenziji in v poslušalcu vzbudijo še močnejši čustveni naboj. Zato lahko ta glasbeni koncert, ki traja dobri dve uri zaradi svoje akustične specifike, oblike in vsebine poimenujemo kar ekskluzivni dogodek
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Tanja Žagar (Grajski stolpec)
AVTOBUS BISTRIČAN JE IMEL PREMALO POTNIKOV
Čeprav je bil prevoz po mestu zelo poceni, so bili na avtobusu v povprečju komaj trije ljudje na vožnjo
Čeprav je občina Slovenska Bistrica naredila vse, da bi na svoj mini mestni avtobus privabila čim več potnikov, je Bistričan po mestnih ulicah in na Pragersko vozil skoraj brez ljudi. V Slovenski Bistrici poudarjajo, da so avtobus uvedli zaradi več vzrokov: mesto se je vključilo v evropski teden mobilnosti, v akcijo Mesto brez avtomobila in v projekt Medclima, ki ga podpira nekaj evropskih držav. Lani je bil odziv dober, za štirinajst dni so uvedli brezplačno mestno krožno vožnjo in ob tej priložnosti uredili 23 postajališč, mestni avtobus pa je vozil med pol osmo zjutraj in šesto zvečer.
Letos se je mestni avtobus spet pojavil, vendar so morali potniki tokrat prevoz plačati. Cena vozovnice je bila pol evra. Krožno vožnjo so uredili tako, da so povezali mestne četrti z javnimi ustanovami ter trgovskimi in rekreacijskimi centri. Na željo bistriške srednje šole in staršev so uvedli tudi progo med Slovensko Bistrico in Pragerskim. Odločili so se, da bo avtobus vozil med šesto uro zjutraj in pol sedmo zvečer, uvedli so tudi več relacij, izdali posebno publikacijo in podjetja obvestili o možnostih oglaševanja. Plačilo najema reklamnega prostora v avtobusu je bilo dogovorjeno z nakupom določenega števila enosmernih vozovnic. Odzvalo se je šest podjetij. V Razvojno-informacijskem centru Slovenska Bistrica, ki je vodil akcijo mestnega avtobusa, so povedali, da so vozovnice razdelili v dve skupini: enosmerne in dvosmerne, podjetja so kupila 600 takšnih vozovnic, dvosmerne so kupovali potniki. Med letošnjim marcem in aprilom so prodali 893 vozovnic, kar pomeni 1768 posameznih voženj, med potniki je bilo največ šolarjev in upokojencev ter nekaj malčkov s spremljevalci.
V Slovenski Bistrici so izračunali, da so se med delavniki vozili komaj trije potniki na vožnjo, kar je očitno premalo, da bi avtobus rentabilno posloval. Če ne bi bistriškega mestnega avtobusa podprli občina, podjetja in prevoznik Veolia, bi morali potniki za vozovnico odšteti osem evrov. Najslabše je bilo na relaciji Slovenska Bistrica-Pragersko in prav ta vožnja je bistveno podražila strošek najema avtobusa.
In kakšna bo prihodnost mini avtobusa? Če se bo projekt nadaljeval, se bo morala občina prijaviti na razpis za izvajanje mestnih prevozov ter uvesti sistem subvencioniranja in koncesije, k sodelovanju povabiti vse mestne trgovce in z ministrstvom za promet skleniti pogodbo o državni pomoči za prevoženi kilometer. Računajo tudi na dvig cene, dve vožnji naj bi po novem stali evro, predšolski otroci bi se vozili zastonj, osnovnošolci in srednješolci pa naj bi plačali pol evra za vožnji. V Razvojno-informacijskem centru predlagajo, da bi podražili ceno parkiranja in uvedli mesečne vozovnice.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Na postajališču na Trgu svobode se je mestni avtobus pogosto ustavljal, ob delavnikih petnajstkrat (Zdenko Kodrič)
ENOTA KOVINARSKE ŠOLE V SLOVENSKI BISTRICI
Vpis bo krojil prihodnost šole – Čas za vpis do 15. avgusta
O težavah, s katerimi se srečujejo v bistriški enoti Srednje kovinarske in metalurške šole iz Maribora, smo pred časom obširneje pisali. Tokrat naj ponovimo, da imajo na tej šoli že leta težave s premajhnim vpisom. Osmošolcev, ki se v rednem vpisnem roku odločijo za šolanje na njej, je namreč že več let premalo, vendar se potem zaradi neuspešnega vpisa na katero od mariborskih šol vrnejo v domači kraj.
S problematiko edine srednje šole v Slovenski Bistrici so predstavniki bistriške občine sredi tega tedna seznanili republiškega ministra za šolstvo dr. Slavka Gabra. Obljubil je ponovno preučitev položaja šole, vendar konkretnih obljub ni mogel dati. Mreža srednjih šol je namreč republiško potrjena in ne kaže jih kar (v posameznih občinah) zapirati oziroma odpirati. Bistrške kovinarske šole tako nihče ne zapira, toda brez učencev ne more delovati.
Vpis v kovinarsko šolo v Slovenski Bistrici so prav zaradi premalo vpisanih v junijskem roku podaljšali do 15. avgusta.
VIR: (ps), Večer
Umrl je “furman” ANTON FRELIH
Anton Frelih se je rodil 23. decembra 1909 v zaselku Podbrdo pri Škofji Loki očetu Jožetu Frohlichu in materi Mariji, rojeni Grohar. Kot zaveden Slovenec si je dal kasneje spremeniti izvirni priimek Frohlich v Frelih. Imel je še sestro Julko ter brata Jožeta in Slavka, ki se je poročil z Italijanko in je po 2. svetovni vojni večkrat ilegalno prehajal čez mejo. Leta 1948 so ga na meji ujeli in neznano kje likvidirali.
Antonov oče je hitro po njihovem rojstvu odšel za zaslužkom na Aljasko (ZDA) in tam delal v rudniku zlata. S prisluženim in prihranjenim denarjem je leta 1922 od Josipine Krulc kupil kmetijo z gostilno v Slovenski Bistrici (sedaj je tam Caffe Hof, op. ur.), kamor so se potem preselili in kmetovali.
Med 2. svetovno vojno je bil Anton Frelih z materjo izgnan v Bosno. Po vrnitvi iz izgnanstva, ko se je formirala nova oblast, je bil postavljen za prvega povojnega župana Slovenske Bistrice (ker je peljal z vozom in konji škofa na birmo na Tinje, so ga umaknili s položaja, op. ur.).
Nekaj let kasneje je spoznal ženo Veroniko, ki je živela v samostanu v Slovenski Bistrici, se z njo poročil in rodila sta se mu sinova Tonček in Peter.
Preživljal se je s kmetovanjem, bil pa je tudi prevoznik s konji − furman. Zaradi širjenja mesta je bilo kmetovanje na njegovem posestvu, ki je bilo (skoraj) v centru mesta, iz leta v leto vse težje, zato ga je postopoma opustil. Zraven stare hiše si je leta 1969 zgradil novo hišo, staro hišo s hlevi in gospodarskimi poslopji pa dal v najem takratnemu gradbenemu podjetju Smreka iz Slovenske Bistrice. Kmalu po tem se je tudi upokojil.
Anton Frelih je umrl 10. julija 1985 v mariborski bolnišnici, pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
OTROCI NA LETOVANJU
10. julija 1978 se je vrnila skupina pionirjev občine Slovenska Bistrica z letovanja v Buljavicah v Črnogorskem primorju, kjer so bili 16 dni v gosteh pri svojih gostiteljih pionirjih pobratene občine Svetozarevo.
V soboto, 8. julija 1978, pa je 50 otrok iz občine Slovenska Bistrica odpotovalo na letovanje v bazo Debeli rtič. Vsi so srečno dopotovali in pozdravljajo starše. Vrnili se bodo 22. julija.
VIR: N. Jedlovčnik, Večer
Umrl je stenograf FRANCE SKOBL
France Skobl se je rodil 7. aprila 1877 na Spodnji Polskavi.
Izučil se je za čevljarja in se zaposlil pri Južni železnici ter najprej služboval v raznih krajih.
Od leta 1909 je deloval na različnih mestih v politični organizaciji železničarskih delavcev. Bil tehnični tajnik in stenograf v železničarski socialdemokratski organizaciji na Dunaju (Avstrija) in v Trstu (Italija). Med leti 1918−21 je bil upravnik Splošne železničarske organizacije v Ljubljani, med leti 1922−25 tajnik Društva zasebnih nameščencev in do upokojitve leta 1934 knjigovodja.
V okviru socialdemokratske stranke se je leta 1919 opredelil za levico in leta 1920 aktivno sodeloval pri ustanovitvi Komunistične partije Slovenije (KPS). Leta 1921 je bil na občinskih volitvah izvoljen na komunistični listi za župana tedanje občine Moste pri Ljubljani, vendar pa je bila njegova izvolitev s strani oblasti razveljavljena.
Politično se je udejstvoval tudi kot odgovorni urednik ‘Glasila zasebnih nameščencev’ (1922−23).
Med 2. svetovno vojno je bil član Osvobodilne fronte (OF) in je deloval na terenu, po letu 1945 pa je bil v raznih odborih OF.
Bil je tudi zelo dejaven pri širjenju poznavanja stenografije. Že leta 1903 je predelal Stolze-Schreyevev stenografski sistem za slovenščino. V Trstu (med 1910−14) in Ljubljani (od leta 1918) je prirejal stenografske tečaje ter vodil dopisne stenografske tečaje po lastnih skriptih. Stenografiral je tudi na vseh važnih konferencah in kongresih delavskih organizacij v Trstu in v Ljubljani.
France Skobl je umrl 10. julija 1964 v Stopnem pri Makolah.
VIR: biografski-sb.si
50 LET POLJČANSKE GASILSKE ČETE
Tukajšnja gasilska četa proslavi v nedeljo 10. t. m. svoj 50-letni jubilej. Ustanovljena je bila prav za prav že 3. februarja 1887, toda s pravim delovanjem je pričela šele 1. 1888. Prvi načelnik je bilpokojni Baumann Josip, ki je obdržal to mesto do l. 1890. Proslava se vrši pod osebnim pokroviteljstvom gospoda ministra za telesno vzgojo naroda dr. Vjekoslava Miletiča in je zvezana z župnim zletom mariborske gasilske župe.
VIR: Večernik
Rodil se je kipar SLAVKO TIHEC
Slavko Tihec se je rodil 10. julija 1928 v Mariboru.
Kiparstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Karlu Putrihu in Zdenku ter Borisu Kalinu, pri katerem je leta 1955 tudi diplomiral.
Slavko Tihec je avtor je mnogih javnih spomenikov, med drugim tudi spomenika padlim borcem Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici.
Slavko Tihec je umrl 11. februarja 1993 v Ljubljani, pokopan je Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
EKSPLODIRAL JE VLAK Z EKSPLOZIVOM
10. julija 1917 se je na pragerski železniški postaji zgodila velika katastrofa, ko je ob eksploziji vlaka s strelivom umrlo blizu 50 ljudi in bi Pragersko malodane izbrisalo z zemeljskega obličja. V tovornem vlaku, ki je na Pragerskem stal pripravljen za odhod na Madžarsko, je eksplodiralo strelivo. Na sosednjem tiru je stal potniški vlak, poln dopustnikov. Posledica eksplozije je bila grozna. Več deset vojakov je dobesedno raztrgalo, več kot 80 vagonov je bilo uničenih ali hudo poškodovanih. To hudo nesrečo je spodnjepolskavski župnik Franc Heber opisal v »Spominski knjigi« takole: »10. julija grozna noč! Ob dveh po polnoči se je zaslišal strašen pok, da so se v vasi stresle vse hiše. Vsa vas je bila razsvetljena, kot da bi bila v ognju. Ljudje so prestrašeni hiteli iz domov na cesto. Za prvim močnim pokom je bilo Cesar Franc Jožef I. (Foto: Wikipedija.) 176 slišati silno prasketanje strojnih pušk in med silnim pokanjem so švigale v zrak rakete kakor na bojnem polju. Ljudje so prestrašeno vpili: ‘Sovražni letalci mečejo bombe na nas!’ Kmalu smo izvedeli za vzrok hudega pokanja. Eksplozija! Na Pragerskem kolodvoru je stal vojaški vlak, ki je imel en vagon poln min. Iz neznanega vzroka je nastala v tem vagonu eksplozija min in to je bil razlog za grozen pok. Posledica eksplozije je bila grozna. Vsi vojaki v vozovih so bili dobesedno raztrgani, tako da so posamezne dele človeških trupel našli naslednji dan na raznih krajih, nekaterih tudi zelo oddaljenih. En vojaški vagon je bil tako globoko zakopan v zemljo, da ga ni bilo mogoče dvigniti, ker so se bali ponovnih eksplozij. Vozovi in mrtvi vojaki so ostali pokopani pod železniško progo in bodo tamkaj čakali vstajenja; 40 trupel, deloma hudo raztrganih, so pokopali 11. julija na pokopališču sv. Štefan na Spodnji Polskavi z vojaškimi častmi. Sprevod je vodil domači župnik ob asistenci velecenjenega gospoda Antona Šebata, župnika na Zgornji Polskavi, in c. kr. vojnega kurata Umka iz Maribora. Dve trupli sta popolnoma zgoreli in 65 ranjencev so takoj odpeljali v Maribor in Sterntal. Od kod pa je bilo slišati pokanje pušk? Blizu eksplozije je stal oklopni vlak (Panzerzug), napolnjen z vojaškim strelivom. V večini je bilo tam strelivo za strojne puške. Zadnji vagon se je vnel in to je bil vzrok, da se je pokanje slišalo šele čez eno uro. Če bi se vnel in razletel ves vlak, bi se Pragersko to noč pogreznilo in ne bi bilo ne duha ne sluha o njem. Pa pogumni možje, bili so železničarski uslužbenci, so ostali prisebni. Ker lokomotiva oklopnega vlaka ni bila kurjena (segreta), so pripeljali drug zakurjeni stroj in ga priklopili. Eden od zaviračev je odpel zadnja dva žareča vagona od oklopnega vlaka in ju pripel na lokomotivo. Tako so ti pogumni možje, ki jim gresta čast in slava, rešili oklopni vlak in kraj sam ter mnogo ljudi. Da je imela Južna železnica ogromno škodo, je umevno, našteli smo 88 razbitih vagonov. Šipe na vseh hišah so bile zdrobljene, nekatere hiše so ostale brez kritine. Tudi država je utrpela veliko škode. Na progi in na bližnjih travnikih so bili kupi moke, sladkorja in drugih živil, ki so bila namenjena vojakom na fronti.«
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 149-150
FOTO: Katastrofalna nesreča leta 1917 (Info.vlaki)
Umrl je ustanovitelj prve knjižnice v Slovenski Bistrici MATEVŽ VREČKO
Matevž Vrečko se je rodil 10. septembra 1826 v Vojniku.
Novo mašo je imel 27. julija 1851 v Št. Andražu na avstrijskem Koroškem.
Kot kaplan je služboval najprej v Vitanju. Od 24. marca 1855 do 31. decembra 1957 je opravljal službo na Zgornji Polskavi. 1. januarja 1858 je prišel za župnika v Slovensko Bistrico in ostal tam do 31. aprila 1861. Od tam so ga nato premestili v Kozje, nato v Slovenske Konjice, pa v Laško in nazadnje v Šmarje pri Jelšah, kjer je nato ostal vse do svoje smrti.
Malo pred veliko nočjo leta 1858 je v Slovenski Bistrici odprl prvo župnijsko (farno) knjižnico. To je bila sploh prva knjižnica v Slovenski Bistrici. Na začetku so izposojali predvsem knjige z nabožno vsebino in nabožno periodiko, sčasoma pa se je tem knjigam pridružila tudi bolj strokovna literatura, namenjena kmetom, in nekaj leposlovja. Knjige so izposojali navadno ob nedeljah po sveti maši.
Matevž Vrečko je umrl 10. julija 1893 v Šmarju pri Jelšah.
VIR: biografski-sb.si
SLAVILI 600-LETNICO PRIPOJITVE ŠTAJERSKE HABSBURŽANOM
Leta 1883 so tudi na Spodnji Polskavi slavili 600-letnico pripojitve Štajerske Habsburžanom. Vrhunec praznovanja pa so Spodnjepolskavčani doživeli v torek, 10. julija, malo pred eno uro popoldne, ko se je na pragerski železniški postaji na prošnjo deželnega zastopstva za 15 minut ustavil vlak, s katerim se je proti Ljubljani zaradi visokega jubileja peljal cesar Franc Jožef I. Priljubljeni cesar je po zapisu v »Spominski knjigi« stopil na peron, z nekaterimi iz velike množice, ki ga je navdušeno pozdravljala, spregovoril nekaj besed ter tu in tam celo komu stisnil roko.
VIR: Mirko Munda – Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 152
Rodil se je cerkveni slikar FRANC GORNIK
Franc Gornik se je rodil 10. julija 1857 v Sv. Petru (danes Malečnik) v viničarski družini.
Bil je cerkveni slikar, ki je deloval na prelomu 19. in 20. stoletja. Vsa njegova dela, ki jih poznamo, so sakralna.
V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo. Njegov talent za risanje je prvi opazil takratni malečniški župnik Marko Glaser. Ta ga je priporočil v uk uveljavljenima slikarjema Tomažu Fantoniju in Jakobu Brollu, ki sta leta 1871, ko je bilo Gorniku 14 let, obnavljala poslikave v tamkajšnji župnijski cerkvi. Po večletni učni in pomočniški dobi je leta 1891 stopil na samostojno slikarsko pot.
Njegova dela so kakovostno zelo raznolika, kar je povezano tudi s tem, da je imel pomočnike, od katerih so bili eni bolj, drugi manj sposobni. Evidentiranih je nekaj več kot dvajset Gornikovih poslikav cerkva in kapel, od katerih jih je kar pet v občinah Poljčane in Slovenska Bistrica: cerkev sv. Jožefa v Slovenski Bistrici, cerkev sv. Križa v Zgornjih Poljčanah, cerkev sv. Treh kraljev v Studenicah in cerkev sv. Egidija v Kočnem ob Ložnici, skoraj brez dvoma pa je poslikal tudi Lepejevo kapelico v Studenicah.
Poslikava v prezbiteriju cerkve sv. Jožefa v Slovenski Bistrici, ki je njegova najstarejša na tem območju in je nastala na začetku Gornikove samostojne poti, se nanaša na cerkvenega zavetnika, na sedem žalosti in radosti sv. Jožefa. Upodobljeni so prizori Jožefove sanje, Jožefova zaroka, Jezusovo rojstvo, Obrezovanje, Beg v Egipt, Sveta Družina in Dvanajstletni Jezus med pismouki. Prizore živih barv je ločil z enobarvnimi polji različnih oblik, ki jih je zapolnil z ornamentiko.
Gornik je poslikal tudi celotno cerkev sv. Egidija v Kočnem ob Ložnici. Ob naslikanih stranskih oltarjih sv. Antona Puščavnika in sv. Marka se poslikavi ladje in prezbiterija v glavnem nanašata na štirinajst priprošnjikov v sili.
Franc Gornik je umrl 14. julija 1908 v Malečniku. Pokopan je na Gorci v Malečniku.
VIR: biografski-sb.si
