12. april
Danes goduje LAZAR
Ime Lazar izhaja iz latinskega imena Lazarus, to pa je kot grško Ladzaros iz hebrejskega imena Eleazar v pomenu »Bog je pomagal«.
Moške različice imena: Laza, Laze, Lazo.
Ženske različice imena: Laza, Lazarija, Lazarka.
12. april
SVETOVNI DAN LIONIZMA
12. aprila obeležujemo svetovni dan lionizma, načela humanitarizma in prostovoljstva. Lions klubi svoje poslanstvo opravljajo že od leta 1917.
Lionizem se je v več kot sto letih globalno razširil. Različne organizacije s poslanstvom lionizma delujejo v preko dvesto državah po celem svetu, mednarodni Lions club pa zajema približno 1,4 milijone članov.
Mednarodni Lions club je 7. junija 1917 v Chicagu ustanovil Melvin Jones, in sicer je združil tedanje poslovneže z namenom večje angažiranosti pri humanitarnih dejavnostih.
KONCERT SKUPINE MARIACHI LOS CABELLEROS
Na današnji dan, 12. aprila 2019, so v Zavodu za kulturo znova postregli z rednim mesečnim koncertom v dobro napolnjeni Viteški dvorani. V goste je prišla skupina Mariachi Los Caballeros iz Zagreba, prva mariachi skupina na hrvaškem in ena najboljših skupin tovrstne glasbe v Evropi. Los Caballeros so drugič nastopali pri nas, da gre za izjemno skupino, pa priča tudi to, da so razprodali koncertno dvorano Vatroslava Lisinskega v Zagrebu.
VIR: ZZK Slovenska Bistrica, Informator
FOTO: Wikipedija
BISTRIŠKI TEK ZNOVA UPRAVIČIL SVOJ NAMEN
Javni zavod za šport Slovenska Bistrica je na današnji dan, v nedeljo, 12. aprila 2015, pod pokroviteljstvom Občine Slovenska Bistrica izvedel 13. Bistriški tek. Na tradicionalni množični rekreativni prireditvi v središču mesta je skupaj z organizatorji sodelovalo več kot 1000 udeležencev. Tekači in tekačice so se pomerili v različnih kategorijah, najbolj živahno je bilo v kategorijah vrtca in šol. Na osrednjem teku na devetkilometrski razdalji, ki šteje tudi za Štajersko-koroški pokal, je svojo vzdržljivost preizkusilo 126 tekmovalcev in tekmovalk. Lanski zmagi sta ubranila Marjeta Arčnik (SK Carve plus) in Matej Šturm (AD Slovenska Bistrica). V družinskem teku je sodelovalo 24 družin, najhitrejša je bila družina Petelinšek iz Poljčan. Precej pozornosti je pritegnilo tudi 10. ekipno medobčinsko prvenstvo v štafetnem teku. V moški konkurenci je zmagala ekipa AD Slovenska Bistrica Šturm, pri ženskah je bila najboljša SŠ Slovenska Bistrica Nutella, med mešanimi štafetami pa je slavila Pohorska banda.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
FOTO: Lidija Ajd Zafošnik
OBMOČNO SREČANJE ODRASLIH FOLKLORNIH SKUPIN
V Makolah je na današnji dan, v soboto, 12. aprila 2014, potekalo 34. območno srečanje odraslih folklornih skupin, ki so se ga udeležili izvajalci s Keblja, Tinja, Črešnjevca, Poljčan in iz Makol. Zraven pa so bili, tako kot vedno, tudi tamburaši Kavkler.
Odrske predstavitve so obudile mnoge dogodke na vasi in zahodno štajerske plese. Program je povezovala Tamara Kovačič, Mirko Ramovš pa je dogodek ocenjeval s strokovne plati.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
FOTO: Aleš Kolar
USTANOVILI AKADEMSKI PEVSKI ZBOR
V bistriški srednji šoli sta bila ustanovna vaja in sestanek akademskega pevskega zbora, ki ga je vodil dirigent Marjan Krajnc. Dogovorili so se, da bodo zbor poimenovali po Juriju Vodovniku. V zboru bodo pevci bivšega študentskega zbora in novi člani, ki so opravili avdicijo. Zdaj zbor šteje skoraj 40 članov, pričakujejo pa še nekaj novih pevcev, zlasti basistov in tenoristov, kajti zbor naj bi štel najmanj petdeset pevk in pevcev. Odločili so se, da bodo v svoj repertoar uvrstili zahtevne slovenske in tuje zborovske skladbe. Zbor vadi vsak petek med 19. in 22. uro v amfiteatru bistriške srednje šole.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
PROJEKTNI TEDEN V OŠ SLOVENSKA BISTRICA
V petek o drugi mestni osemletki
Od 12. do 15. aprila 1994, je na bistriški osnovni šoli projektni teden, ki ga učenci in učitelji namenjajo svojemu mestu. Slovensko Bistrico so raziskali z različnih vidikov: zgodovinskega, kulturnega, gospodarskega, šolskega, zdravstvenega, športnega in rekreacijskega. Posebno pozornost so namenili prav svoji šoli, ki je po številu učencev druga največja v Sloveniji. Pogoji za vzgojnoizobraževalno delo pa so zato vse slabši. Tako šola nima primernih učilnic za računalništvo, gospodinjstvo, kemijo, fiziko, tehnični pouk in glasbeno vzgojo. Delavci šole, starši in odgovorni v občini Slovenska Bistrica so že začeli aktivnosti za gradnjo druge osnovne šole v mestu. O strokovnih utemeljitvah take naložbe so v šoli govorili na okrogli mizi, ki je bila v petek, 15. aprila, ob 16. uri.
VIR: (ps) , Večer
KEBELJ: KDAJ SPET V ŠOLO?
Gradbeni servis iz Slovenske Bistrice bo »testiral« strop
Osnovna šola Kebelj nad Oplotnico je bila te dni kajpak ena od osrednjih tem pogovorov v občini Slovenska Bistrica. Večina občinskih dejavnikov je menila, da je stanje šole resnično kritično, ni pa se strinjala z načinom, s kakršnim je svet centralne šole Oplotnica podružnično šolo Kebelj opozarjal na svoj problem. Poučevanje več kot sto osemdesetih otrok zaradi problema šole namreč ne bi smelo trpeti.
»Zloglasno« stropno konstrukcijo bo v sodelovanju z občinsko gradbeno inšpekcijo preizkusil gradbeni servis Slov. Bistrica, ki je pred dvema letoma opravil delno zajetje stropa. če bo treba opraviti dodatno zajetje stropne konstrukcije, bo gradbeni servis to tudi storil. Če pa bo test pokazal, da ni nevarnosti »od zgoraj«, bo občinski upravni organ svetu šole zagotovil, da je glede stropa pouk v šoli varen. Preprečili bodo tudi morebitno poznejšo obremenitev stropa.
Šola sama bo s sredstvi akumulacije morala zagotoviti varna tla sanitarij in telovadnice, to pa narekuje vrsto del, zavoljo katerih ni gotovo, da bodo v šoli začeli redno poučevati 17. aprila.
Svet za razširitev in obnovo šolskih prostorov občine Slov. Bistrica bo o vrstnem redu šol, ki jih bo treba adaptirati, odločal maja. Od enajstih adaptacije potrebnih šol, med katerimi jih ima kar devet dotrajane stropove, ima kebeljska šola največje možnosti, da se uvrsti na vrh prioritetne liste.
VIR: (sn) , Večer
FOTO: Otroci in učitelj Velimir Krajnc pri pouku na prostem pred kebeljsko šolo (Večer)
SAGADINOVA DOMAČIJA V SRECAH
V Sagadinovi domačiji v Srecah pri Makolah je med drugo svetovno vojno delovala partizanska bolnišnica. Prve skupine ranjencev so v Sagadinovo hišo v Srecah nastanili že leta 1941. Neprekinjeno je delovala do 12. aprila 1945. Tja je z Dunaja pribežal sin dr. Štefana Sagadina Gojko z ženo, zdravnico Rožco. Takoj sta se povezala z narodno-osvobodilnim gibanjem. Zdravnica Rožca je hodila zdravit partizane na Pohorje in v Haloze. Ker je bilo ranjencev vedno več, so pri Sagadinovih pod prešo domačije izkopali bunker in ga opremili s štirimi zasilnimi ležišči. Nekdo pa jih je izdal in 12. aprila 1945 so v Srece prihrumeli Nemci ter obkolili hišo. Štirje, Gojko in Rožca Sagadin, Jože Sagadin in njegov mlajši sin Miran, so se skrili v bunker, Ludvik Sagadin in njegova žena Marija Sagadin ter Gojkov prijatelj, novinar iz Zagreba Mile Lavicki pa so pričakali Nemce v hiši. Tisto noč je doma, na podstrešju, spal tudi partizan Zvonko Sagadin, sin Jožeta Sagadina. Nemci so ga seveda našli in zasliševali v sobi v pritličju. Zvonko pa je med zaslišanjem zgrabil pod mizo skrito pištolo, ustrelil proti častniku, ki je sedel nasproti njega, in zbežal v gozd. Ludvik, Marija in Lavicki so morali ranjenega nemškega častnika peljati na vozičku v Poljčane, da bi mu tam nudili medicinsko pomoč, a je med prevozom umrl. Nemci so se zato obrnili, se vrnili v Srece, tam pa Ludvika, Marijo in Lavickega zvezali za vhodna vrata Sagadinove domačije, hišo polili z bencinom in jo zažgali. Da bi bila nesreča še hujša, je začela med požarom tleti lesena stopnica, ki je vodila v klet, in dim je vse bolj dušil skrite v bunkerju. Da jih Nemci ne bi zajeli, sta moška, Gojko in Jože, kot predvidevajo, najprej ustrelila ženo oziroma sina, nato pa še sebe.
VIR: Silvo Husu, razni viri
FOTO: Arhiv Silva Husuja
V goreči hiši v Srecah je umrl narodni buditelj JOŽKO SAGADIN – OČKA
Jožko Sagadin, s partizanskim imenom Očka, brat Štefana Sagadina in Ludvika Sagadina, se je rodil 2. marca 1883 na Spodnji Polskavi.
Izučil se je za mizarja in postal narodnozaveden Slovenec. Z drugimi Slovenci je večkrat branil Narodni dom pred razbijaškimi napadi nemških šovinistov. Leta 1906 se je preselil v Ormož, kjer je odprl samostojno mizarsko delavnico. Postal je soustanovitelj, načelnik in telovadni vaditelj Sokola v Ormožu.
V 1. svetovni vojni je moral kot avstrijski vojak na fronto v Galicijo. Tu je decembra 1914 pobegnil k Rusom. Javil se je v prostovoljsko srbsko divizijo v Odesi (Ukrajina). Boril se je proti Avtro-Ogrski v Dobrudži v Romuniji. Leta 1918 se je vrnil domov poln revolucionarnih idej. Zopet je mizaril in bil načelnik Sokola v Ormožu.
Leta 1919 se je poročil s Tončko, rojeno Kupčič, iz narodnozavedne družine s Ptujske Gore, ter se leta 1922 z družino preselil na Ptuj. Tu je kupil hišo in odprl mizarsko delavnico. Z ženo sta bila člana mnogih slovenskih organizacij na Ptuju.
Leta 1941 odšel na Pohorje, kjer je postal borec Prve pohorske čete. Bil je najstarejši slovenski partizan. Leta 1941 je v Ljubljani postal član rajonskega komiteja NOB. Jeseni leta 1943 so ga Nemci aretirali in poslali v taborišče blizu Dunaja (Avstrija), od koder je pobegnil. Okrožni odbor NOB v Mariboru ga je postavil za upravnika bolnišnice v Srecah pri Makolah, kjer je hišo hitro preuredil tako, da je imela razna skrivališča (bunker pod stopnicami, v katerem je bilo prostora za kakšnih osem ljudi) in skrite prehode iz prostora v prostor. Pripravil je tudi skrivališča za bolne in ranjene partizane v drugih hišah in v gozdu.
Jožko Sagadin je umrl 12. aprila 1945 ob nemškem napadu na Sagadinovo domačijo. V hiši so privezali ujete Ludvika Sagadina, Marijo Sagadin in Mileta Lavickega ter hišo zažgali. V goreči hiši pa so si v skrivališču pod prešo (stiskalnico za grozdje) poleg Jožka Sagadina vzeli življenja še Gojko Sagadin, Rožca Sagadin in Miran Sagadin.
Žrtve napada so pokopane na vrtu pri hiši v Srecah, kjer je njim v spomin postavljen spomenik.
VIR: biografski-sb.si
V goreči hiši v Srecah je umrl učitelj LUDVIK SAGADIN
Ludvik Sagadin, mlajši brat Jožka Sagadina in Štefana Sagadina, se je rodil 16. avgusta 1884 na Spodnji Polskavi.
Po poklicu je bil učitelj, nazadnje je bil zaposlen kot tajnik okrajne uprave cest na Ptuju.
Ko je po koncu 1. svetovne vojne njegov brat Štefan odšel v službo v Beograd (Srbija), je Ludvik od njega kupil posestvo v Srecah pri Makolah. Daleč naokrog je bil znan kot napreden sadjar in vinogradnik. V okviru sadjarskega in vrtnarskega društva je organiziral gospodinjske tečaje in predavanja o sadjarstvu. Z nasveti je kmetom pomagal zlasti pri sortnem izboru sadnega drevja. Bil je tudi tako navdušen esperantist, da je še na nagrobni kamen svoje pokojne žene Ide dal vklesati besedilo v esperantu.
Nekaj let po smrti prve žene se je upokojil in se preselil v Maribor. Tu se je poročil z Marijo, simpatijo z učiteljišča. Od pomladi do jeseni sta živela v Srecah, pozimi pa v Mariboru.
Ko jima je med zavezniškim bombardiranjem Maribora bomba porušila hišo, sta se preselila v svojo domačijo v Srece, kjer je takrat že delovala partizanska bolnišnica.
Ludvik Sagadin je umrl 12. aprila 1945 ob nemškem napadu na Sagadinovo domačijo. V hiši so privezali ujete Ludvika Sagadina, njegovo ženo Marijo Sagadin in Mileta Lavickega ter hišo zažgali. V goreči hiši pa so si v skrivališču pod prešo (stiskalnico za grozdje) vzeli življenja še Gojko Sagadin, Rožca Sagadin in Miran Sagadin.
Žrtve napada so pokopane na vrtu pri hiši v Srecah, kjer je njim v spomin postavljen spomenik.
VIR: biografski-sb.si
PRVI NEMŠKI VOJAKI PRIDEJO NA SPODNJO POLSKAVO
Prvi nemški vojaki so prišli na Spodnjo Polskavo 12. aprila 1941. Še pred njihovim prihodom so bile hiše nekaterih Spodnjepolskavčanov polne raznovrstnega blaga, ki so ga nagrabili v železniškem skladišču in šoli na Pragerskem, ki so jo po nemškem napadu v naglici zapustili jugoslovanski vojaki. Z naropanim blagom se je, kot je zapisal župnik Zorko v »Spominski knjigi«, še posebej izdatno založil znan skopuh, ki je tudi prvi v vasi izobesil nemško zastavo.
Spodnjepolskavčani so videli prve nemške vojake 12. aprila. Pripeljali so se na kolesih in aretirali nekaj jugoslovanskih vojakov, ki so se zaradi razpada vojske vračali na svoje domove. Naslednja vojaška enota, ta je zbirala orožje, se je naselila v šolo. Pri spravljanju orožja se je en vojak smrtno ponesrečil. Tudi na Spodnji Polskavi je na razpoloženje domačinov vplivalo delo kulturbunda in nemških zaupnikov, ki so že nekaj let pred okupacijo pridobivali ljudi za Nemce. Po seznamu Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu (Gaugrenzlandamt) naj bi bili na Spodnji Polskavi med nemškimi zaupniki Julijana Koller in Edith Kiker.
Že v soboto, 12. aprila 1941, je upokojeni avstrijski žandar Jakob Potočnik s Pragerskega v občinski pisarni občine Spodnja Polskava prevzel od dotedanjega občinskega predstojnika Alojza Luršaka s Pragerskega in tajnika Adolfa Sicherla občinsko upravo in jo kljub svojim 70 letom vodil vse do osvoboditve leta 1945. Kmalu mu je bil dodeljen v pomoč komisar Oto Quincka, po poklicu ključavničar iz Innsbrucka, ki je prišel semkaj raztrgan in s samo praznim nahrbtnikom na hrbtu. Poleg tega, da je bil politično zelo prizadeven, je skrbel predvsem na svoje osebne koristi. Prisvojil si je mnogo zaplenjenega pohištva, kupoval poceni oblačila in hrano ter vse to pošiljal svojcem v Avstrijo. Za njim je prišel Franc Kosi, po rodu iz Sv. Jakoba v Slovenskih goricah, ki je pozneje odšel v nemško vojsko, kjer je padel. Nato je bil dodeljen za komisarja steklar Schindl, ki je kmalu po premestitvi v Ribnico na Pohorju padel v bitki s partizani. Politično najprizadevnejši pa je bil Weber, ki je sredi aprila 1945 nenadoma med potjo v Maribor izginil.«
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 207
FINŽGARJEVA »VERIGA«
Na današnji dan, v soboto 12. aprila 1924, zvečer ob pol 8. in v nedeljo, 13. aprila 1924, ob 3. uri popoldan je tukajšnja Čitalnica priredila predstavo. Igrala se bo Finžgarjeva »Veriga«. Vloge so v rokah naših starih, znanih igralcev, vsled tega si moremo obetati lep užitek. Vabimo k obilni udeležbi posebno naše kmečko ljudstvo, iz čigar življen ja je igra posneta.
VIR: Tabor
Rodil se je zdravnik IVAN JUREČKO
Ivan Jurečko se je rodil 12. aprila 1884 v Kočnem ob Ložnici.
Medicino je študiral na Karlovi univerzi v Pragi (Češka) in bil promoviran leta 1914.
1. svetovno vojno je preživel kot vojaški zdravnik, po njej in vse do 2. svetovne vojne pa je v Mariboru opravljal razne upravno-zdravstvene službe. Bil je sodni izvedenec, predaval je higieno in stomatologijo na učiteljišču in trgovski akademiji ter se ukvarjal s slovensko medicinsko terminologijo. Med leti 1929−32 je deloval tudi v zdravstvenem odseku Krajevne Banske uprave v Ljubljani, po letu 1932 pa je bil okrajni sanitetni referent za okraj Maribor − levi breg.
Leta 1936 je pridobil naslov specialista za živčne in duševne bolezni.
Udejstvoval se je tudi publicistično, pa tudi v takratnem mariborskem družbenem, političnem in narodnostnem življenju. Tako je sodeloval v raznih društvih, bil član upravnega odbora Mestne hranilnice, predsednik Jugoslovanske hranilnice in posojilnice, ustanovil je Zavarovalno zadrugo, sodeloval kot odbornik v zavarovalni zadrugi Ljudska samopomoč, v Vodni zadrugi v Slovenski Bistrici in drugje.
Bil je tudi med ustanovitelji Kluba Maribor, ki je odvračal vpliv nacistične propagande, in bil njegov podpredsednik.
V 2. svetovni vojni je kot mobiliziranec jugoslovanske vojske padel v nemško ujetništvo, kjer je ostal do leta 1944, nato pa je delal v bolnišnicah v več nemških ujetniških taboriščih ter bil nazadnje prisilno zaposlen v Avstriji, od koder je po skrivnih zvezah pošiljal zdravila in sanitetni material partizanski javki v Poljčanah.
Po osvoboditvi je v Mariboru deloval kot zdravnik do leta 1958, ko je bil upokojen.
Napisal je svoje spomine (končani leta 1961) in zaobjel obdobje svojega življenja do leta 1945.
Ivan Jurečko je umrl 15. marca 1964.
VIR: biografski-sb.si
