15. december
Danes goduje KRISTINA
Ime Kristina je različica imena Kristijana, to pa je ženska oblika imena Kristijan, latinsko Christianus. Latinsko ime pa povezujejo z grško besedo χριστιαος (hristiános) v pomenu besede »kristjan«. Ime Kristina je lahko nastalo tudi z izpeljavo iz imena Kristus ali Kristofor, latinsko Christus, Christophorus, to je iz Krist- in manjšalne pripone -ina
Ostale različice imena: Krista, Kristel, Kristin, Kristinca, Kristinka, Kristine, Kris, Kristi, Kristijana, Kristja, Kristka, Kristjana, Krsta, Krstana, Krstina, Stina.
15. december
USTRELJENI OBSOJENCI 2. TRŽAŠKEGA PROCESA
Na stotine rodoljubov je bilo zaprtih v tržaškem Coroneu, v ženskem zaporu pri jezuitih v Trstu, Kopru in v Rimu. Po dolgih mesecih zasliševanj in preiskav je bila oblikovana obtožnica, ki je navajala 60 imen. Obtožence so razdelili na tri skupine: intelektualce, komuniste in pripadnike organizacije TIGR, ki so jih označili kot teroriste. 14. decembra 1941 je sodišče izreklo 9 smrtnih obsodb (4 obsojence so pomilostili) in izrekli skupno 960 let in pol zapornih kazni. 15. decembra 1941 so bili na Openskem pokopališču ustreljeni Viktor Bobek, Simon Kos, Ivan Ivančič, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal.
Fašistične oblasti so v največji tajnosti skušali prikriti posmrtne ostanke ustreljenih. Odpeljali so jih v Fontoni di Villorba pri Trevizu in jih tajno pokopali v skupen grob. Šele po osvoboditvi so svojci našli mesto pokopa. 27. oktobra so trupla prekopali in 28. oktobra 1945 je bil v Trstu na Trgu zedinjenja veličasten pogreb.
V spomin na ustreljene vsako leto organiziramo spominsko prireditev.
MESTNE PROMENADE
15. decembra 2021 so na TV SLO 1 premierno zavrteli dokumentarec Mestne promenade z dr. Andrejem Dobleharjem: Slovenska Bistrica
Iz napovednika: Slovenska Bistrica je staro mesto ob glavni prometnici pod obronki Pohorja, vendar je pri obiskovalcih nekoliko v senci drugih štajerskih mest. Zato so na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU zasnovali projekt »Umetnost za turizem«, s katerim želijo popularizirati bistriško dediščino. Vodja projekta, Simona Kostanjšek Brglez, nas bo popeljala po poti sv. Jerneja in nam predstavila sakralno dediščino. Ferdinand Šerbelj, ki je kot otrok bival v bistriškem gradu, pa nam bo odkrival tako strokovne kot osebne zanimivosti tega velikega kulturnega spomenika. Povezava do dokumentarnega filma
Režiserka: Petra Hauc
VIR IN FOTO: RTV SLO
15. december 2015
OPLOTNIŠKI LOVCI NA BOŽIČNO NOVOLETNEM TRGU
Po zaslugi novega direktorja občinske uprave Oplotnica Davorja Leskovarja, ki je uvedel mesečne sestanke oplotniških društev, se je porodila zamisel o veselem decembru 2015 – dogodkih na prenovljenem grajskem dvorišču v Oplotnici. Tam je že v preteklem letu v tem času izstopala osvetljena španska jelka. Mogoče bi bila zapisana v temačno zgodovino, če jo ob obnovi dvorišča nebi rešile zamisli gozdarja, člana lovske družine Oplotnica. Tako jelka s prenovljenim grajskim kompleksom piše nove zgodbe.
Prav to je bil povod za mlajše člane oplotniške lovske družine. Zamisel njihovega predsednika komisije za izobraževanje, je ob pomoči pridnih rok ustvarila lovsko božično hiško »Jägerhütte«. Seveda lovci nebi bili to, kar so, če ne bi želeli ljudem približati narave na doseg roke. Tako so ob praznični lovski hiši postavili smrekice in jelke posekane na naravi prijazen način in opremljene s »plombicami« Zavoda za gozdove Slovenije. Pred hiško so postavili panje smrek, ki so služili za barske mize, na katerih so občanom, lastnikom kmetijskih zemljišč in gozdov postregli najbolj priljubljeno pijačo tega časa. Da so pri tem izstopali od ostalih so pripravili rdeče kuhano vino. Ob tem so ponudili fazanjo pašteto na kmečkem kruhu, divjačinske salame, ki so jih rezali na leseni salamoreznici in katerih ni mogel prehvaliti niti sam Tadej Toš. Najmlajši obiskovalci pa so srkali božični čaj ter jedli božične piškote.
VIR: Božidar Kunej, LD Oplotnica
FOTO: Lovska hiška »Jägerhütte« (Božidar Kunej)
15. december 2013
PRVIČ V SLOVENSKI BISTRICI – PRAZNIČNA PRIPRAVA FRANCOSKIH SLAŠČIC
15. decembra 2013 je bila v grajski kuhinji delavnica za odrasle in otroke ‘Praznična priprava francoskih slaščic’.
Slaščičarski mojster Naser Gashi, ustanovitelj prvega francoskega slaščičarskega izobraževanja La Ganache pri nas, je razkrival skrivnosti priprave pravih francoskih slaščic.
Otroci so se učili peke črno-belih piškotov, odrasli pa so se naučili pripraviti ne le odlično in okusno, temveč tudi očem prijetno francosko čokoladno torto.
Otroci so pekli med 14.00 in 15.30, odrasli pa od 16. ure naprej.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Letak (Grajski stolpec)
BISTRIČANI VEDNO BLIŽJE DOMU STAREJŠIH LJUDI
Danes sta ministrica Katarina Kresal in županja Irena Majcen podpisali pogodbi o prenosu nepremičnin: policijske postaje in stavbnega zemljišča
Županja občine Slovenska Bistrica Irena Majcen in ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal sta danes v Slovenski Bistrici podpisali pogodbi o prenosu nepremičnin. Občina je na ministrstvo prenesla stavbo policijske postaje v Slovenski Bistrici, ministrstvo pa na občino stavbno zemljišče v velikosti nekaj nad 1800 kvadratnih metrov in v vrednosti 505 tisoč evrov. S postopkom, ki je trajal pet let, je občina dobila zemljišča v industrijski coni, v kateri predvidoma namerava zgraditi dom za starejše. Druga pogodba, ki govori o nepremičnini oziroma poslopju, v katerem je bistriška policijska postaja, pa določa, da občina prostore prenaša v lastništvo ministrstva za notranje zadeve. Policijska postaja meri 1400 kvadratnih metrov, v tej površini sta zajeti poslopje in dvorišče. Tržna vrednost poslovnih prostorov znaša 499 tisoč evrov. S to izmenjavo sta zadovoljni obe strani: ministrstvo za notranje zadeve bo lastnik pomembnega objekta v središču Slovenske Bistrice, občina pa bo s stavbno parcelo lahko uresničila napovedi o gradnji doma starejših in se prijavila na državni razpis za sofinanciranje naložbe. Pozneje naj bi občina, skladno s predpisi o regionalnem razvoju, postala lastnica zemljišča v industrijski coni. Ministrica Katarina Kresal je po podpisu pogodbe izrazila veselje nad prenosom lastništva, podpis pa označila za pomemben dogodek za bistriško občino. Dejala je še, da policija pri zagotavljanju varnosti posebno pozornost namenja tudi starejši generaciji. Ministrstvo ni imelo pomislekov pred podpisom pogodb, res pa je, da so postopki za pripravo dokumentov trajali dolgo. Županja Irena Majcen je ob tej priložnosti rekla, da veselja ne more niti ne želi skriti, saj je občina v pripravo pogodb vložila veliko truda.
Po podpisu pogodb se je Kresalova srečala s predstavniki bistriškega občinskega odbora LDS in kakor je bilo neuradno slišati, naj bi beseda tekla o nezadovoljstvu nad postopki občinske uprave pri izbiri lokacij za gradnjo doma starejših. Večina političnih strank namreč gradnji doma v industrijski coni nasprotuje. Opozarjajo pa tudi na to, da bo občina omenjeno stavbno zemljišče zamenjala s parcelo med mestnim blokovskim naseljem in tovarno Impol (lastnica te parcele je družba Granit iz Slovenske Bistrice).
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Levo Katarina Kresal (Wikipedija) in desno Irena Majcen (Janko Rath)
15. december 2000
ODPRTJE STALNE ZBIRKE »PETROLEJKE SKOZI ČAS«
15. decembra 2000 so v prostorih bistriškega gradu odprli stalno zbirko »Petrolejke skozi čas«.
V zbirki Petrolejke skozi čas je prikazanih nad sedemdeset primerkov oljenk, petrolejk in posameznih sestavnih delov, ki prikazujejo razvoj svetilk od najstarejših oljenk do sodobnih svetil. Predstavljajo izvrstno premično gradivo, ki samostojno in pregledno dokumentira čas, ki ga je “živel človek” v odnosu do svetlobe in luči.
VIR: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica
FOTO: Zbirka petrolejk (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
BISTRIČANI SI ŽELIJO TRŽNICO — A KAM JO DATI?
Slovenska Bistrica je verjetno eno redkih mestnih središč, ki nimajo svoje tržnice. Na Trgu Alfonza Šarha sicer je stojnica s sadjem, tam pogosto kar s tovornjaka prodaja tudi suhorobar iz Ribnice, tu in tam še kakšna ženica prinese v mesto pridelke s kmetov, a tržnica to ni.
Pogovori o tem, kje bi našli primerno lokacijo za mestno tržnico, so v Slovenski Bistrici stari že nekaj let. Najprej je kazalo, da bo tržnica zrasla omenjenem trgu, kasneje so omenjali lokacijo v novem naselju pri Impolu pa v starem Gradišču in še je v mestu prostorov, kjer bi se dato prodajati. Prav lokacija v Gradišču se je mnogim zdela zelo ugodna, vendar pa se sedaj pogovarjajo o umestitvi tržnice v izpraznjeni del vojašnice. Kakorkoli že se bodo pristojni dogovorili, dejstvo je, da bi primerno tržnico prebivalci Slovenske Bistrice in z njimi okoličani resnično potrebovali.
VIR: (ps), Večer
ODLOČITEV, KI JE POZROČILA PRECEJ RAZPRAV
Ves denar za individualne hiše
Ali se bodo vključile v to akcijo poleg Tovarne Impol v Slovenski Bistrici tudi druge delovne organizacije? – Kakšne bodo cene novih objektov? – Kaj bodo rekli urbanisti? – predvidene prve lokacije
Odločitev tovarne Impol, da bo v prihodnjih treh letih vložila vsa sredstva, ki jih ima na razpolago za stanovanjsko gradnjo, v gradnjo individualnih hiš, je povzročila v Slovenski Bistrici precej razprav, tudi na občinski skupščini.
Tovarna Impol naj bi po sedanjih predvidevanjih tako vložila v letu 1968 v gradnjo individualnih hiš okrog 60 milijonov dinarjev, v naslednjih dveh do treh letih pa še okrog 100 milijonov.
Po sedanjih predvidevanjih naj bi prihodnje leto zgradili okrog 20 zasebnih stanovanjskih hiš, v naslednjih letih pa naj bi bila ta številka še veliko večja. Gradili naj bi tri tipe stanovanjskih hiš, gradnjo pa bodo najprej ponudili gradbenemu podjetju Granit v Slovenski Bistrici. Svoje pa bodo morali seveda povedati tudi urbanisti. Domnevajo, da bi morale biti tudi cene tem objektom zaradi predvidene izredno smotrne gradnje nekoliko nižje. Če bo to res, bo seveda pokazal čas.
VIR: dm, Večer
Rodil se je univerzitetni diplomirani ekonomist in direktor ALEKS ŠTAKUL
Aleks Štakul se je rodil 15. decembra 1944 v Gorici (Italija) očetu Oskarju, učitelju glasbe in materi Aliče Štakul, rojeni Humar, gospodinji.
Iz Gorice se je družina preselila v Šempeter pri Gorici, kjer so 15. septembra 1947 dočakali priključitev Primorske matični domovini. Leta 1948 so prišli v Slovensko Bistrico, kjer je njegov oče Oskar leta 1949 ustanovil Nižjo državno glasbeno šolo in Aleks je bil med njenimi prvimi učenci violine. Leta 1948 se je družina povečala z rojstvom sestre Mirjam (poročena Pušič) in leta 1950 s sestro Nadjo (poročena Goričan).
Aleks je odraščal v Slovenski Bistrici, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo in nato v Mariboru klasično gimnazijo, ki so jo ukinili, in zato nato maturira na II. Državni gimnaziji v Mariboru. Že v gimnazijskih in študentskih letih z različnimi prispevki dopisuje v Sportske novosti, Polet, Večer, Delo in Radio Maribor. V Mariboru nadaljuje študij na Višji pravni šoli, kjer pridobi naziv pravnika I. stopnje, kasneje pa še diplomira na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru z nazivom univerzitetni diplomirani ekonomist.
Najprej se je za kratek čas zaposlil na občini Slovenska Bistrica. Ves čas je bil v domačem kraju aktiven kot športnik v odbojki in rokometu, zagret kolesar ter amaterski igralec in recitator v Delavsko prosvetnem društvu Svoboda, ob mentorju in režiserju Milanu Vidicu. Ta mu je tudi pomagal v društvu ustanoviti Filmski klub s foto krožkom, ki je z raznoliko in pestro dejavnostjo pritegnil k sodelovanju srednješolsko mladino. Nabavili so tudi filmsko kamero, s katero je Štakul od leta 1965 dalje kot honorarni dopisnik TV Ljubljana snemal prispevke in se leta 1969 tudi zaposlil na RTV Ljubljana, kjer je opravljal različna dela in naloge. Najprej je bil dopisnik novinar in snemalec TV Ljubljana v Mariboru (1970–73) in nato dopisnik urednik v Beogradu (Srbija, 1973–77), kamor se je za 4 leta preselil s soprogo Marto, rojeno Marinšek in sinom Matejem (rojen 1971, ekonomist in novinar v ljubljanskem časopisu Dnevnik). Štakul je nadaljeval svojo poklicno pot na televiziji kot urednik notranjepolitičnega in gospodarskega uredništva (1979–83), nato kot odgovorni urednik informativnega programa TV Ljubljana (1983–87) in kasneje kot pomočnik generalnega direktorja RTV Ljubljana za ekonomska vprašanja (1977–79 ).
Od 24. maja 2001 do 24. maja 2005 je bil generalni direktor RTV Slovenija in od 24. maja 2005 do 23. februarja 2006 v. d. generalnega direktorja RTV SLO. Kasneje je bil nekaj časa namestnik generalnega direktorja, nato pa njegov svetovalec.
V novinarskem in uredniškem obdobju se je Štakul kot samostojni gospodarski komentator intenzivno ukvarjal z gospodarsko problematiko doma in v svetu in pri tem ustvaril zajeten opus analitičnih in drugih člankov, novinarskih prispevkov ter aktualnih in analitičnih gospodarskih oddaj. V široki javnosti so bile odmevne njegove ciklične avtorske gospodarske oddaje Bobu bob, Dinar, Made in Slovenia, Poslovni barometer. Uspešen je bil tudi kot voditelj in urednik televizijskih dnevnikov med letoma 1989 in 1991 ter med osamosvojitveno vojno. Leta 1978 je bil med prvimi voditelji in uredniki televizijskega dnevnika. Leta 1997 je pripravil vsebinsko zasnovo informativne oddaje Odmevi.
Po 45 letih novinarskega dela se je leta 2010 upokojil in nato napisal in leta 2015 v samozaložbi izdal zajetno knjigo Skozi čas, svojevrstno kroniko RTV in njenega delovanja v nekaj desetletjih. Knjiga je verodostojen povzetek ključnih dogodkov v več kot 50–letnem obstoju in delovanju slovenske nacionalne televizije, je poljudno napisana zgodovina te ustanove. Podrobneje je razčlenjeno, prikazano mnogo ozadij dogajanj, tako na RTV kot tudi v tedanji družbi, ki doslej javnosti niso bila znana.
Leta 1986 je za uspešno komentiranje gospodarske problematike in vodenje pogovorov v gospodarskih oddajah prejel priznanje Gospodarske zbornice Slovenije.
30. let je bil predsednik Kolesarskega društva Rog Ljubljana, v katerem se je kalil najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar, in za dolgoletno uspešno vodenje društva so mu leta 2021 podelili naziv častnega predsednika. Bil je tudi podpredsednik Kolesarske zveze Slovenije. Nekaj let je bil predsednik Društva general Maister Ljubljana, sedaj je podpredsednik. Hkrati je tudi vitez vina v Združenju slovenskega reda vitezov vina in konzul Viteškega omizja Ljubljana.
VIR: biografski-sb.si
PRETRESLJIVA SMRT MLADEGA DIJAKA
Danes popoldne se je v Poljčanah razširila vest, da so našli 18 letnega dijaka 4. razr. meščanske šole, Stanka Tutunerja, mrtvega. O njegovi nepričakovani smrti pripovedujejo, da se je zgodila nesreča, ko je pripravljal dinamitne patrone za razstrelivo, kar ga je dovedlo v prezgodnjo smrt. Prikupni m ladenič je bil usodnega dne še v šoli. V meščansko šolo v Slov. Bistrico se vozi z vlakom. Ko se ie okrog 14. pripeljal z dijaškim vlakom domov v Poljčane, se je še po prihodu vlaka nekaj časa razgovarjal s tovariši, nakar je izročil enemu aktovko s šolskimi potrebščinami, češ, naj jo ta odnese domov, on pa da ima še opravek in pride kasneje za njim. Kmalu za tem je odšel tudi pokojni Tutner po pešpoti, ki vodi iz Pekla v Poljčane. Čez nekaj časa je bilo slišati v bližini strašen pok in ko so bližnji pasanti prihiteli v bližino, so našli na tleh mrtvo mladeničevo truplo, ki mu je močno razstrelivo pretrgalo nit življenja za vselej. Komisija, ki je prispela na kraj nesreče, je ugotovila, da je grozno in takojšnjo smrt povzročila dinamitna patrona. Eno so še našli v njegovem žepu. Pokojni je že pred dnevi dejal, da si mora preskrbeti dinamitnih patron, češ, da bosta z očetom razstreljevala drevesne štore, zato ni izključeno, da se je pripetila nesreča pri manevriranju. Po ogledu so pokojnikovo truplo prenesli v mrtvašnico.
VIR: Večernik
DANES SE UPNIKOM ISTEČE ROK
Engelbert Sicherl je moral leta 1932 zaradi previsokih dolgov svoje trgovine razglasiti prisilno poravnavo. Upniki so imeli čas, da prijavijo svoje terjatve do 15. decembra 1932, prisilna poravnava, na njej naj bi se upniki in dolžnik sporazumeli za izplačilo 40 odstotkov terjatev, je bila razpisana za 20. december 1932.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 269
Z ENIM STRELOM DVA SRNJAKA
V Studenicah je imel neki lovec izredno srečo. Z enim strelom je pogodil dva srnjaka ali »boka«. Koliko »bokov« pa je bilo pogodenih pri nas ob volitvah z enim strelom — o tem skrinjice molčijo. Najlepša hvala čokoladnemu »liferantu« za Mirim-čokolado od onih, ki se jih je spominjal ob svoji »zmagi«.
VIR: Mariborski večernik Jutra
PRAGERSKO IN »DOMOVINA«
Sili nas, da spregovorimo o naših zadevah. Razmere, v kojih se nahajamo, so za nas Pragerske Slovence skrajno žaljive. Boriti se nam je proti nemčurskemu pritisku, ako hočemo, da ne podležemo. Pri nas na Pragerskem imamo 5 gostiln, oziroma 6, in le dva gostilničarja imata naročen naš list, namreč občespoštovani g. Košorok in g. Medeuschek. Ne moremo trditi, da nam je g. Medeuschek naročil »Domovino« morda kot narodnjak. Opozoriti ga pa hočemo da nedostatek, kateri je skrajno žaljiv za narodno čuteče občinstvo, da namreč ne najde naš list dostojnega prostora v njegovi gostilni. Ako hočemo čitati naš list, ga moramo iskati za mizami, po klopeh, v tem ko zavzema nebroj nemških listov dostojno mesto. G. Medeuscheg.
Ali se našega lista sramujete? In če pridejo Slovenci v vašo gostilno, ali se jih tudi sramujete?
Želimo da se ta nedostatek odstrani!
G. Turčič, zakaj se pa vi upirate naročiti na »Domovino«. Ali nas hočete še naprej izzivati s samo nemškimi listi? Vprašamo vas: Kdo zahaja v vašo gostilno? Kdo zahaja v vašo trgovino? Kdo kupuje vaše žemlje? Pomislite, da je vaš obstoj odvisen od slovenskih delavcev, vaših odjemalcev! In vi nam ne privoščite slovenskega časopisa?
Prepričani smo, da nihče ne čita vaših nemških listov, v tem ko se vedno povprašuje po slovenskih. No, pa upamo, da nam g. Turčič izpolni našo željo, in nam preskrbi »Domovino«.
Narodno čuteči Slovenci, obiskujmo edinole gostilne, v kojih se nahaja naš list.
VIR: Domovina
