17. januar
Danes goduje ANTON
Ime Anton izhaja iz latinskega imena Antonius. To je rimsko rodovno ime, ki je sorodno z rimskimi imeni Antenius in Antius ter ženskim imenom Antulla. Vsa ta imena naj bi izhajala iz nepreverjenega etruščanskega imena Anto, katerega natančni pomen ni znan (domnevajo, da lahko izhaja tudi iz grške besede »anthos« (roža).
Moške oblike imena: Ante, Anti, Anto, Antoni, Antonij, Antonijo, Antonio, Antun, Nine, Nino, Ninko, Nine, Tonček, Tonče, Tonči, Tone, Toni, Tona, Tonin, Tonino, Tonki, Tonko, Tonej, Tonač, Tunek, Tonček.
Ženske oblike imena: Antonija, Tonča, Tončka, Tonka, Tonja.
17. januar
ALENKA DOVŽAN DOSEŽE SVOJO EDINO ZMAGO V SVETOVNEM POKALU
17. januarja 1994 je nekdanja slovenska alpska smučarka Alenka Dovžan dosegla svojo edino zmago v svetovnem pokalu. Mojstrančanka je v superveleslalomu na vrh zmagovalnega odra stopila v Cortini d’Ampezzo. Družbo ji je na prvem mestu delala legendarna Švedinja Pernilla Wiberg.
Komaj 17-letna Dovžanova je imela pri prvem vmesnem času enak rezultat kot Švedinja, pri drugem je zaostaja za 24 stotink sekunde, v spodnjem delu pa nekoliko stopila na plin in se veselila prve in zadnje zmage v svetovnem pokalu. Dovžanova je istega leta osvojila še olimpijsko odličje, v Lillehammerju je bila bronasta v alpski kombinaciji.
GLASBA JE NJEGOVO ŽIVLJENJE
Vsestranski glasbeni ustvarjalec Marjan Krajnc izjemno uživa pri vseh dejavnostih
Pri Marjanu Krajncu je, odkar ve zase, skoraj vse povezano z glasbo: “Ata je igral diatonično harmoniko, mama je pevka, brat je igral klaviature pri Remixih, sestra je glasbena pedagoginja. Kri res ni voda. Tudi moj sin, čeprav se giblje bolj v športnih vodah, odlično poje in igra kitaro.” Krajnc je vodil že številne pevske zbore in skupine, zadnjih pet let je umetniški vodja Okteta Tinje in član priljubljene skupine Gemaj. Pravi, da je imel na glasbeni katedri pedagoške fakultete res nekaj odličnih profesorjev. Omeni Staneta Jurgca, od katerega se je veliko naučil. APZ Boris Kraigher, ki ga je Jurgec takrat vodil, je bil zanj pevski laboratorij in zakladnica vseh skrivnosti zborovstva. Raziskoval in delal je tudi sam, po končanem študiju je prosil za nekaj inštrukcij nestorja slovenskega zborovstva Jožeta Gregorca.
Navdihujoči nastopi ŠPZ Jurija VodovnikaLeta 1988 se je Krajnc nato sam preizkusil z vodenjem zbora, ko je bil na njegovo pobudo ustanovljen Študentski pevski zbor (ŠZP) Jurija Vodovnika z več kot sto pevkami in pevci. Njihovi nastopi so bili sveži, energijsko utripajoči in navdihujoči, česar se Slovenskobistričani še vedno radi spominjajo. Leta 1993 so se uvrstili na Našo pesem in osvojili bronasto plaketo. Sicer pa so doživeli marsikaj zanimivega: “Enkrat smo se vračali s priprav na Boču v dveh stoenkah in enem opel karavanu. Ko smo vsi izstopili iz naših treh prevoznih sredstev, je bil … še sedaj vidim zbegan pogled Petrolovega delavca na črpalki, ki je švigal z očmi sem ter tja in iskal – avtobus!”
Petje v tem zboru je bilo za vse način življenja, izpostavlja. “Imeli smo kar tri vaje tedensko, tako ali drugače smo bili na liniji dnevno, čeprav takrat še ni bilo mobilcev. Danes je to nepredstavljivo. Kako težko je uskladiti termin že za eno vajo tedensko.” Delovanje so prenehali leta 1994. Meni, da bi lahko bistriška kulturna politika bolj aktivno sledila potrebam, a hkrati je z leti spoznal, da je bil za to preprosto čas. Poslanstvo neke generacije pevskih zanesenjakov je bilo doseženo in izpolnjeno.
Pred sedmimi leti je v Bistriškem gradu v soorganizaciji Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica pripravil prireditev Daj, da še enkrat skupaj zapojeva, na kateri so nastopili njegovi nekdanji pevke in pevci. “Okrog 150 se jih je odzvalo iz vseh zasedb, ki sem jih vodil do takrat: Moški pevski zbor Črešnjevec, Mešani pevski zbor Črešnjevec, Moški pevski zbor Tinje, ŠPZ Jurija Vodovnika, Akademski pevski zbor Jurija Vodovnika, komorni zbor Expe Slovenske Konjice, mešani pevski zbor Vocalis iz Maribora, Mešani pevski zbor Cerkvenjak. In smo še enkrat skupaj zapeli. V krasnem ambientu pred številno publiko. Čudovit pevski večer je bil, z veliko pozitivne energije in kančkom nostalgije. Bravo mi, smo si rekli, ko je zjutraj posijalo sonce!” o prireditvi, ki se je nadaljevala v jutro, pove Krajnc, a ne razmišlja o ponovitvi dogodka, saj meni, da so določene zadeve preprosto neponovljive.
Dobra glasba vseh zvrsti
Skupini Gemaj se je pridružil leta 2013. Izvajajo glasbo za dušo, takšno, ki jo ljudje poznajo in jo želijo slišati ob svojem osebnem prazniku, razlaga. “Recimo ob praznovanju abrahama. Takšni dogodki so že sami po sebi lepi in polni čustev. V veselje nam je, da lahko te trenutke obogatimo. Nekaj trubadurskega je tudi v nas gemajevcih: Boštjanu Pušaverju, Mladenu Ravnikarju, Aleksandru Dovarju, Petru Skrbišu in meni. Glasbenih popotnikih, ki pojemo in igramo po celi ljubi nam Sloveniji.” Izvajajo pesmi vseh zvrsti in izvora. Tudi sam ima rad dobro glasbo vseh zvrsti, pravi in doda, da mora glasba imeti zgodbo. Pri Gemaju poje šansone, songe, balade, tudi kakšno priredbo slovenske ljudske glasbe.
Dolgoletni glasbenik igra tudi kar nekaj inštrumentov: klavir, kitaro, harmoniko, mandolino, bobne … Pri Manuelih je igral klaviature, pri Hecu ritem kitaro, pri Jebe’li cesti kontrabas in sedaj pri Gemaju mandolino. Pihal in trobil ni igral nikoli, čeprav ga je vedno mikal bariton. Ampak nikoli ni prepozno, pravi Krajnc?
Zelo dobro je bil sprejet tudi koncertni projekt Vino in ljubezen, pri katerem so povezali izbrano glasbo z recitiranjem poezije in proze. “Poseben čar imajo naši koncerti tudi zato, ker smo akustična zasedba in tako vzpostavimo s publiko poseben, bolj neposreden odnos,” razmišlja.
Zelo uspešen je še z Oktetom Tinje, s katerim zadnja tri leta izvaja tudi vokalno-inštrumentalno glasbo. Pripravili so dva tematska koncerta, ki sta bila zelo dobro sprejeta. “Veseli me, da mi pevci sledijo in da so sprejeli novo programsko filozofijo. Že od začetka svojega zborovskega ustvarjanja sem vedno uvajal novitete in samosvoje interpretacije. S tem je sicer veliko dela, potem so tu še redne vaje, nastopi in koncerti – lani jih je bilo okrog 30, kar je veliko za amatersko skupino. Seveda se vse povrne z dobrimi odzivi in zadovoljnimi obrazi naših poslušalcev. Moj pokojni gledališki učitelj in prijatelj Branko Gombač bi rekel, da dajemo poslušalcem svoje srce, poslušalci pa nam – svoje dlani,” zadovoljno ugotavlja Krajnc.
Ob vsem tem in ob redni službi mu uspe sodelovati še pri satirični radijski oddaji Zijalo tedna z avtorjem satirikom Dragom Čožem ter Dejanom Kalanom in Mojco Kos. “Oddaja se šele profilira. Imam dober občutek, da smo na pravi poti. Na koncu tako vedno presoja publika oziroma poslušalstvo,” o novem izzivu pravi Krajnc. S Čožem je povezan že od leta 1987, ko so delali oddajo Telefon ekspres. Pred leti so na odrske deske postavili tudi dva satirična kabareta, Skoraj država in Ogledala. Pri obeh je bil igralec in napisal je glasbo. Ogledala so se uvrstila na Čufarjeve dneve na Jesenicah, kjer sta jim žirija in publika prisodili drugo mesto.
“Ko se ozrem nazaj, vidim, da sem izbral pravi poklic. Domišljam si, da je tudi poklic izbral mene. Lahko rečem, da je vse, kar počnem dopoldan, popoldan in včasih tudi ponoči, nekako v mojem prostem času. Če pa sonce zakrijejo oblaki in kaj zaškripa, se spomnim misli pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika: Ne plaši se, či burja hraste vije, po hudi uri lejpši sounce sije!”
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Osebni arhiv Marjana Krajnca
SPET NOČNI TEHNIK V BISTRICI
Po pritisku občin ustanoviteljic je Zdravstveni dom Slovenska Bistrica moral popustiti
Prebivalci Slovenske Bistrice, Poljčan, Makol in Oplotnice bodo še naprej ponoči deležni iste oskrbe nujne medicinske pomoči kot doslej. V sredo smo pisali, da so v tamkajšnjem zdravstvenem domu ponoči ukinili enega medicinskega tehnika, ker so morali ob vikendih zagotoviti več reševalnih ekip. Tistega, ki je delal ponoči, so razporedili za delo ob koncu tedna. A ker je to razburilo občane, proti temu so bili posledično župani teh občin, so se odločili, da bo tudi za ponoči za delo poleg zdravnika, diplomiranega medicinskega tehnika in voznika reševalca razpisan še en medicinski tehnik. Občine, četudi so to zahtevale, denarja zanj niso zagotovile, češ da je nujna pomoč zakonska obveza države. Zdravstveni dom bo tako moral plačati sam in počakati na novo mrežo urgenc.
VIR: Jana Juvan, Večer
FOTO: Igor Napast
17. januar 2014
PRAZNIK KS ZGORNJA LOŽNICA
Na Zgornji Ložnici obeležili 40 let krajevne skupnosti in uvod v Vošnjakovo leto kulture
V petek, 17. januarja, so krajani Zgornje Ložnice na slovesnosti obeležili 40. obletnico krajevne skupnosti in uvod v Vošnjakovo leto. V kulturnem programu so se predstavile sekcije Kulturno umetniškega društva Alojza Avžnerja in Ložniške ufarce, lik dr. Josipa Vošnjaka je upodobil Jože Rebernak, scenarij, režija in vodenje prireditve pa je bilo v rokah Jožice Repnik.
Josip Vošnjak, slovenski politik, zdravnik in pisatelj se je rodil v premožno in ugledno družino usnjarskega mojstra in posestnika Mihaela ter Jožefe r. Krischan (Križan) v Šoštanju. Leta 1840 je začel v Šoštanju obiskovati nižjo šolo, kjer ga je poučeval Peter Musi in zaključil tri razrede. Šolanje je nato nadaljeval v Celju, kjer je med leti 1843-1846 obiskoval glavno šolo in zaključil dva razreda gimnazije v Celju.
Po prejeti štipendiji je med leti 1846-1850 nadaljeval šolanje na gimnaziji v Gradcu in v letih 1850-1852 z odliko zaključil v gimnaziji na Dunaju. Tu je leta 1852 začel s študijem medicine, ki ga je uspešno zaključil leta 1857 in bil v naslednjem letu promoviran v doktorja medicine in nato še doktorja kirurgije. Zdravniški poklic je opravljal v več krajih, med drugim tudi v Slovenski Bistrici (1861-1870).
Zadnjo službo v Ljubljani, primarija deželne prisilne delavnice, je obdržal do upokojitve. Bil je poslanec v štajerskem deželnem zboru med leti 1867-1878, dunajskem državnem zboru med leti 1873-1885 in kranjskem deželnem zboru med leti 1877-1895. Leta 1895 se je upokojil in se preselil na posestvo na Visolah pri Slovenski Bistrici, kjer je živel vse do smrti.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
ZASEDAL OTROŠKI PARLAMENT
Parlamentarci bistriških osnovnih šol so današnje delo začeli z delavnicami – bile so v osnovni šoli Črešnjevec – končali pa na skupnem zasedanju, ki je bilo v sejni dvorani bistriške občine. Mlade je sprejela županja občine Slovenska Bistrica Irena Majcen in jim zaželela uspešno delo na regijski in državni ravni. Na otroškem parlamentu so osnovnošolci iz desetih bistriških osnovnih šol govorili o tabujih, prepovedanih stvareh. Največ razprav je bilo o nasilju v družini, spolnosti, smrti in mamilih. Večina mladih je menila, da se je treba o tako imenovanih prepovedanih rečeh pogovarjati ne samo v šoli, ampak predvsem doma in z vrstniki. Parlamentarci so se dogovorili, da bosta Bistričane na regijskem parlamentu zastopala Ivan Tabjančič z OŠ Pohorskega odreda iz Slovenske Bistrice in Lidija Vincekovič z OŠ Antona Ingoliča s Spodnje Polskave. Zasedanje bo v Mariboru 3. februarja, državni otroški parlament pa se bo sestal v Ljubljani 13. marca.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Osnovnošolci so govorili o nasilju v družini, spolnosti, smrti in mamilih (Zdenko Kodrič)
EDINSTVENA DVORANA V DRŽAVI
Naložba je vredna 228 milijonov tolarjev – Bistriška občina je zanjo prispevala 160 milijonov, fundacija za šport 50 milijonov in ministrstvo za šport 15 milijonov tolarjev
Skoraj vsak dan prihajajo športniki in športni delavci iz vse Slovenije ter si ogledujejo našo športno dvorano za zimsko vadbo, je včeraj povedal Marjan Štimec, direktor Zavoda za šport Slovenska Bistrica. Dvorana je pod novo pokrito tribuno na atletskem in nogometnem stadionu v neposredni bližini bistriških telovadnic in teniških igrišč. Ker dvorana že ima uporabno dovoljenje, je v njej mogoča vadba. Zdaj v njej trenirajo bistriški atleti – z Miranom Vodovnikom na čelu – ter atleti iz Maribora, Celja in s Ptuja.
Marjan Štimec je še povedal, da je naložba vredna 228 milijonov tolarjev, bistriška občina je zanjo prispevala 160 milijonov, fundacija za šport 50 milijonov in ministrstvo za šport 15 milijonov tolarjev. V dvorani, ki je v kleti pokrite tribune, je možno vaditi tek na 60 metrov in tek na 60 metrov z ovirami. Na voljo je šest stez, vadijo lahko tudi skakalci v daljino in v višino, možen pa je še trening za skok s palico in troskok. Nova dvorana za zimsko vadbo premore tudi garderobe ter pisarne za trenerje in sodnike, delegate in vodjo tekmovanja. V zgornjih prostorih bodo sobe za fitnes, aerobiko in aikido, pod nadstrešnico je še prostor za poročevalce s tekmovanj. Odločili so se, da bodo zimsko dvorano ogrevali; nova dvorana je povezana s telovadnico, odkoder prihaja toplotni vir. V zimski dvorani je temperatura 18 stopinj Celzija. Na zunanjih tribunah je prostora za 970 gledalcev, medtem ko dvorana sprejme le nekaj ljudi na balkonu. V času tekmovanj zanje tako rekoč ne bo prostora, na balkonih bodo namreč športniki oziroma udeleženci tekmovanja.
Marjan Štimec je še dodal, da je nova pridobitev velika stvar za Slovensko Bistrico: nogometno igrišče bo dobilo licenco za prvo slovensko ligo, v zimski dvorani pa bo mogoče organizirati manjše atletske mitinge. S slovensko atletsko zvezo se je bistriški atletski klub Alomnt že dogovoril, da bo v Slovenski Bistrici nacionalni mnogobojski center za skok ob palici. V zavodu za šport menijo, da bodo zimsko dvorano odprli 3. marca ob prazniku občine, stadionsko tribuno pa kak mesec pozneje. Ob tej priložnosti bo prvi atletski miting, tekmovali pa bodo metalci krogle, skakalci s palico, sprinterji, skakalci v daljino in višino ter tekmovalci v troskoku. Na mitingu se bodo slovenski športniki lahko prepričali, da take športne dvorane za zimsko vadbo v Sloveniji ni, podobni sta sicer v Celju in Ljubljani.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Pod tribuno je nova športna dvorana za zimsko vadbo. Vredna je 228 milijonov tolarjev (Zdenko Kodrič)
MARCA ALI APRILA V SREDNJO ŠOLO
Minister Zver podpisal pogodbo
Ker je minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver na Zgornji Ložnici, kjer so konec minulega tedna odprli novo šolo, povedal, da je 17. januarja podpisal pogodbo o dobavi šolske opreme za bistriško srednjo šolo, je možno, da bodo novo šolo odprli konec marca ali v začetku aprila 2005.
Državna revizijska komisija je odločila, da bo opremo nabavila Lesnina MG Oprema iz Ljubljane. Rok za dokončno opremljanje učilnic, kabinetov in drugih prostorov je 14. marec 2005. Naložba je vredna 1,8 milijarde tolarjev – prispevek občine Slovenska Bistrica znaša desetino vrednosti. Bistriško srednjo šolo v štirih izobraževalnih programih obiskuje 538 dijakov in 47 delavcev šole. Za gimnazijski in srednješolski program bodo dijaki in učitelji imeli na voljo 3200 kvadratnih metrov, telovadnica meri 800 kvadratnih metrov, zaklonišče pa 400 kvadratnih metrov.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Srednja šola Slovenska Bistrica (Arhiv SŠSB)
BISTRIŠKE SOCIALNE RAZMERE SO KATASTROFALNE
Hudo je, ko zaposleni nimajo denarja
Ljudem najbolj pogosto zmanjkuje denarja za plačilo elektrike • Pomoč tudi za nakup obleke
Zaposleni Centru za socialno delo v Slovenski Bistrici iz dneva v dan ugotavljajo. Da se razmere v občini nezadržno slabšajo, žal pa sami nimajo toliko denarja, da bi lahko pomagali vsem, ki za pomoč prosijo. Razmere, pravijo, se bodo še poslabšale, če bo sprejet zakon o družinskih dajatvah, ki v predlogu občinskim centrom za socialno delo ne omogoča več proste presoje pri dodeljevanju pomoči in zato družinam z določeno višino dohodka, ki pa bodo iz različnih vzrokov zašle v denarno stisko, ne bodo mogli niti začasno pomagati.
Kot pravi Marica Dobnikar, direktorica Centra za socialno delo v Slovenski Bistrici, je rešitev čedalje hujših socialnih razmer v ustreznih plačah, »kajti zdaj se vse pogosteje dogaja, da iščejo našo pomoč celo družine, kjer sta zaposlena oba roditelja. In prav to je podatek, ki bi moral najbolj skrbeti.«
Od sredine novembra do polovice januarja so v bistriškem centru za socialno delo dodelili družinam 150 enkratnih pomoči. Te so denar največkrat porabile za plačilo položnic, najpogosteje za električno energijo. V nekaj primerih je center za socialno delo delno pomagal pri plačilu šole v naravi, k njim so prihajali tudi ljudje, ki si niso mogli kupiti obleke za zimo.
»Ena od oblik pomoči je tudi otroški dodatek, ki ga je lani prejemalo 2070 otrok oziroma nekaj več kot tisoč družin. Število teh upravičencev se je zmanjšalo, vendar zato, ker so kriteriji dodeljevanja neustrezni. Ker poznamo razmere socialno ogroženih družin, smo se lani še lahko odločali za dodeljevanje pomoči po prosti presoji. Kako bo po sprejetju predlaganega zakona, ne vemo, vse pa kaže, da se bodo stvari še zaostrile,« razlaga Marica Dobnikar.
VIR: (ps), Večer
AVTOBUSNI PREVOZ POTNIKOV NA ČREŠNJEVEC
Zaradi ukinitve železniške povezave Slovenske Bistrice z železniško postajo Črešnjevec, uvajajo avtobusni prevoz potnikov. v Slovenski Bistrici je postaja za ta avtobus v Vošnjakovi ulici ob parku pri kinu Svoboda, vmesni postajališči sta pri Novi in Lokanji vasi, v Črešnjevcu pa stoji avtobus pri železniški postaji.
VIR: Večer
17. januar 1933
LOVSKO STRELSKA VESELICA
Podružnica Lovskega društva in Strelske družine v Slovenski Bistrici priredi v soboto 21. tm. ob 20.30 v prostorih Okrajne hranilnice lovsko in strelsko veselico. Vsi prijatelji tega športa vabljeni!
VIR: Mariborski večernik “Jutra”
NEMŠKUTARSKI POŠTAR ODSTAVLJEN
Straža je 17. januarja 1919 poročala, da je bil Herman, »nemškutarski poštar na Gornji Polskavi, odstavljen in da je pošto prevzela zavedna Slovenka«. Odseliti se je moral tudi vodja orožniške postaje. Isti časnik je objavil tudi seznam članov osovraženega nemškega Schulvereina na Zgornji Polskavi. To naj bi bili: Ignac Petrovič, Karel Hermann, Amalija Soršah, Rozi Katz, Josip Katz, J. Petrowitsch, Štefan Krecker, Josip Glavnig, Hans Smonig, Mitzi Scbön, Josip Cizel, Anton Grobian, H. Löschnigg, Luise Hauser, Ther. Jais, Ferry Czerny, Josip Putschnigg, Anton Hrastnigg, Peter Sortschnigg, Vinzenz Gradischnigg, Mitzi Kajba, Paul Piwetz, Johann Pristovnik, Leopold Kerschitsch, K. Kerschitz, Anton Ingolitsch, Johann Böhm (Fram), Franz Petelinz, Josef Holzer in Franz Ternik. Članske izkaznice sta po pisanju Straže podpisala v imenu podružničnega odbora »neki Zisel in Hrastnigg«.
VIR: Mirko Munda: Zgormja Polskava in njena okolica, str. 282
Rodil se je agronom in sadjar VINKO GORNJAK
Vinko Gornjak se je rodil na Smolniku nad Rušami 17. januarja 1899 materi Josipini Krulc, kasnejši lastnici hotela ‘Avstria’ in posestnici v Slovenski Bistrici.
Po končani osnovni in meščanski šoli (1911−14) je nadaljeval šolanje na Sadjarski in vinarski šoli v Mariboru (1914−17), kjer ga je takratni direktor šole Franc Zweifler priporočil za nadaljnji študij v Klosterneuburgu pri Dunaju (Avstrija). Že kmalu po vpisu je bil zaradi izbruha 1. svetovne vojne mobiliziran in poslan na soško fronto. Po končani vojni se je javil med Maistrove borce (1918−19) in bil pozneje več let predsednik občinske Zveze borcev za severno mejo v Slovenska Bistrica. Študij v Klosterneuburgu je nadaljeval po vojni in ga leta 1922 končal z odliko. V Tullnu (Avstrija) je istega leta opravil še čebelarski tečaj, nato pa se je na izpopolnjeval na Višji vinarski in sadjarski šoli v Bad Kreuznachu v Porenju (Nemčija) ter na posestvu Hahnheimu pri Mainzu (1922−23, Nemčija).
Po vrnitvi domov je najprej vodil materino posestvo v Slovenski Bistrici, kjer je ustanavljal in vodil okrajne in občinske kmetijske organizacije: kmetijsko podružnico, sadjarsko in vrtnarsko podružnico ter podružnico vinarskega društva. Enajst let je bil predsednik podružnice Kmetijskega društva, upravnik njenega poskusnega posestva ‘Ritoznoj’ in skladišča ter trgovine za preskrbo kmetijstva. Ustanovil je in več let vodil Selekcijsko društvo za belo slovensko govedo ter Gozdno-pašniško zadrugo na Pohorju. Največjo skrb je posvetil izobraževanju kmečke mladine, zato je ustanovil kmetijsko nadaljevalno šolo in društvo kmečkih fantov in deklet; prirejal je predavanja in strokovne tečaje. Tako je bil skoraj 20 let osrednja osebnost vsega napredka v okraju, zato ga je banska uprava leta 1932 imenovala za banskega svetnika, leta 1935 pa je bil izvoljen za poslanca v beograjski parlament.
S pričetkom 2. svetovne vojne so Nemci in nemčurji prilagodili delo strokovnih organizacij svojim interesom. Za narodnozavednega Gornjaka tam ni bilo prostora, zato se je umaknil na svoje posestvo in se pridružil aktivistom Osvobodilne fronte (OF).
Po osvoboditvi je bil izvoljen za člana Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Poljčane in okrožja v Mariboru, razen tega je delal v raznih komisijah, svetih in skladih v gospodarstvu, v selekciji, semenarstvu in varstvu rastlin. Leta 1949 je bil imenovan za upravnika kmetijskega gospodarstva v Slovenski Bistrici, kjer si je prizadeval, da bi z arondacijo in melioracijami pridobil zemljišča za sodobno pridelavo, za obnovo sadovnjakov in vinogradov. Več kot desetletje je bil predsednik Vodne skupnosti Ložnica, ki je regulirala 8 km struge in izboljšala 640 ha zamočvirjenega sveta. Iz tistega časa so tudi obširni vinogradi v Kovači vasi in Ritoznoju. Na svoji parceli je nekaj let prideloval po 60 do 100 ton sadja, ki ga je odkupilo podjetje Sadje in zelenjava iz Ljubljane ali podjetje Povrtnina iz Maribora.
Po upokojitvi leta 1965 je Gornjak opravljal le razne strokovne in družbene naloge kot delegat v Zvezi društev kmetijskih inženirjev in tehnikov Slovenije ter v kmetijski zadrugi.
Vinko Gornjak je umrl 31. maja 1993 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
17. januar 1694
PRVIČ OMENJEN KOT POVELJNIK MESTNE STRAŽE
Matične knjige Slovenske Bistrice večkrat omenjajo kot poveljnika mestne straže Janeza Luko Verbeka (Ferbega). Prvič je zabeležen kot boter nekemu otroku v krstni knjigi 17. januarja 1694.
VIR: Koropec, Jože: Matične knjige iz 17. stoletja za župnijo Slovenska Bistrica, Zbornik občine Slovenska Bistrica II., 1990, str. 39
