19. december
Danes goduje URBAN
Ime Urban izhaja iz latinskega imena Urbanus, to pa se povezuje z latinsko besedo urbanus, ki ima več pomenov »mestni, meščan, uglajen, olikan, duhovit«.
Moške različice imena: Urbi, Orban, Vrban.
Ženska različica imena: Urbanja.
19. december
DAN ZDRUŽENIH NARODOV SODELOVANJA MED DRŽAVAMI JUGA
Generalna skupščina je 19. december razglasila za dan Združenih narodov sodelovanja med državami Juga. Na ta dan je leta 1978 v Buenos Airesu Generalna skupščina sprejela akcijski načrt za promocijo in implementacijo tehničnega sodelovanja med državami v razvoju.
Umrl je duhovnik, častni dekan, JANEZ OSVALD
Janez Osvald se je rodil 25. oktobra 1940 v vasi Lomanoše v občini Gornja Radgona. V kmečki družini z dvanajstimi otroki je bil tretji po vrsti. V družini so bili zelo verni in so redno hodili k maši, družina je imela tudi več sorodnikov duhovnikov. Za duhovniški poklic se je odločil tudi njegov starejši brat Anton (1939–2021). Kot redovnik, pater Jože Osvald, je deloval v minoritskem samostanu na Ptuju.
Po končani osnovni šoli v Gornji Radgoni (takrat je bila to nižja gimnazija), je bil Janez Osvald dve leti dijak višje gimnazije v Murski Soboti. Od tam se je prešolal na semenišče v Đakovu (Hrvaška), kjer je uspešno maturiral. V duhovnika je bil posvečen 29. julija 1966 v Mariboru. Najprej je 25 let služboval v Skopsko-prizrenski škofiji, ki je obsegala območje Kosova in Makedonije. Deloval je kot spiritual v Dijaškem semenišču v Skopju in kot duhovnik v več kot 12-ih tamkajšnjih župnijah.
Po vrnitvi v Slovenijo je bil julija 1991 razporejen v župnijo Laporje, kjer je se je takoj lotil obnove tamkajšnje cerkve sv. Filipa in Jakoba in Slomškovega doma. Kmalu po prihodu v Laporje je v bližini cerkve našel tudi zasut krstni kamen, ki naj bi bil star okrog 800 let in je sedaj postavljen v cerkvi.
Imenovan je bil za častnega dekana.
Leta 2015 je zbolel za Parkinsonovo boleznijo in se leta 2021 upokojil. Zadnje leto je preživel v Domu starostnikov sv. Agate v Lenartu v Slovenskih Goricah.
Janez Osvald je umrl 19. decembra 2022 v Lenartu v Slovenskih Goricah, pokopali so ga 27. decembra 2022 na laporskem pokopališču.
VIR: biografski-sb.si
NOVO OTROŠKO IGRIŠČE NA SPODNJI POLSKAVI
19. decembra 2019 so na Sp. Polskavi uradno predali namenu igrala ob »Bikovem bregu«.
Krajevna skupnost Spodnja Polskava je z idejno zasnovo za postavitev otroškega igrišča začela že pred časom. Pri izbiri lokacije igrišča so bili v prvi vrsti pozorni na lastništvo zemljišča in na lokacijo, ki bi bila najprimernejša taka, da se vsi krajani srečujejo in družijo. Tako je bilo v postopku postavitve najprej pomembno pridobiti soglasje lastnika k postavitvi igral. Pri umeščanju igral pa so morali pridobiti tudi potrebna dovoljenja. Izbira igral je bila odvisna od velikosti prostora, s katerim so razpolagali. Igrala na igrišču naj bi spodbujala igro, motoriko, druženje in sodelovanje v domačem okolju. Prav tako so v sklopu tega umestili v prostor še nekaj zunanjih fitnes igral. Njihova želja je, da bi malčki igrala uporabljali v kar največji meri in da bi se skupaj s starši, dedki, babicami, skratka z vsemi, ki bi jih spremljali, razgibali na zunanjih fitnes napravah.
Pričakujejo pa, da bodo igrišče spoštovali in skrbeli za red in čistočo prav vsi, ki ga uporabljajo. Vsem malčkom želijo sproščeno igro in prijetno druženje s prijatelji ter znanci in da bi bilo igrišče dobro obiskano in izkoriščeno. Vsi krajani in še posebej otroci pa se iskreno zahvaljujejo KS Spodnja Polskava in predsedniku Marku Teskaču za vse, kar so postorili in naredili, da se otroci in starši v svojem domačem kraju dobro počutijo in da so polepšali tudi kraj.
VIR IN FOTO: Brigita Ptičar, Informator
19. december 2015
4. SOBOTNA KUHARIJA NA GRAJSKI TRŽNICI
V soboto, 19. decembra 2015, so na že četrti sobotni kuhariji na grajski tržnici kuhali člani TD Vitica s Prelog. Odločili so se za pripravo kisle repe, fižola in pečene vratovine.
Kot na predhodnih kuharijah, so tudi tokrat nudili možnost, da so si obiskovalci lahko hrano odnesli s sabo domov.
Prav tako je ta dan potekalo tudi nagradno tehtanje košare polne dobrot, v vrednosti več kot 100 €. Tisti, ki je ugotovil najbližjo težo košare, je košaro odnesel domov.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Grajska tržnica (Grajski stolpec)
NEZNANCI PODRLI GABER V PARKU
Neprijetno presenečenje v Slovenski Bistrici: neznanci so pri vhodu v park podrli drevo v gabrovem drevoredu. Škoda je neprecenljiva. Obstaja bojazen, da bo pred novim letom požagano še katero drevo, nekaj jih je namreč označenih z rdečo črto (tudi podrto ima takšno znamenje).
V mariborskem zavodu za varstvo naravne dediščine so včeraj povedali, da se morda obeta še večji poseg. Seznanjeni so z namero občine, ki želi v parku zgraditi gerontološki center. Višji konservator Miran Krivec iz Zavoda za varstvo naravne dediščine je povedal, da so policiji in inšpektoratu za kulturno dediščino posredovali naslednjo prijavo: “Na osnovi ustne prijave in terenskega ogleda, opravljenega 19. decembra 2007, ugotavljamo, da je na območju zavarovanega spomenika državnega pomena bil izveden poseg v drevoredu belega gabra (Carpinus betulus). Neznani storilec je z motorno žago odrezal eno izmed dreves v drevoredu.”
Opozarjajo še na to, da je drevored upodobljen že v knjigi Vischerja: Topographia Ducatus Stiriae iz leta 1681. Park od svojega nastanka, v drugi polovici 17. stoletja, predstavlja največjo in najbolje ohranjeno renesančno parkovno zasnovo v Sloveniji. Gabrov drevored, ki je najverjetneje še iz prvotne zasnove, je ohranjen kot osrednji element v parku (Franciscejski kataster, leta 1824) in kot poudarek osi ohranjen vse do danes. Je edini te vrste pri nas in predstavlja s svojo starostjo (najmanj 300 let) in dolžino edinstven primerek tudi v Evropi.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Gaber v parku so neznanci podrli ponoči, najverjetneje pred dvema dnevoma (Zdenko Kodrič)
V BISTRIŠKIH ŠOLAH DANES ZVONI
Denar bo, a z nekajdnevno zamudo
Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje bo zahtevani denar naslednji teden poslal v Slovensko Bistrico
V bistriške osnovne šole so dopoldne dobili obvestila, da je občinski izvršni svet s pomočjo republiškega sekretariata za vzgojo in izobraževanje našel potrebni denar za poračun plač delavcev v vzgoji in izobraževanju.
Franc Kociper, ki je pri občinski vladi zavezan za družbene dejavnosti, je tako povedal, da je denar zagotovljen, vendar ga v petek, kot zahtevajo učitelji, še ne bo mogoče deliti:
»Dobili smo zagotovilo, da bo denar v našo občino prispel med 25. in 30. decembrom. Sami pa se zavezujemo, da ga bomo istega dne nakazali šolam.«
O tem, ali so šole tako razlago sprejele in torej danes ne bodo ostale prazne, popoldne v bistrškem izvršnem svetu še niso imeli povratne informacije. Kot pa je dejal predsednik občinske Vlade Franc Jug, pogovori z ravnatelji šol kažejo, da bo pouk povsod potekal nemoteno. To nam je v pogovoru zagotovil tudi ravnatelj šole na Črešnjevcu Marjan Debeljak. Ta po zagotovilu, da denar bo, ne vidi vzroka, da bi probleme, s katerimi se ubada bistrško šolstvo, prenašali tudi na učence in njihove starše.
Sonja Žitnik, predsednica sindikata na osnovni v Poljčanah, pa je včeraj popoldan povedala, da so po razgovoru z vsemi sindikati na osnovnih šolah sklenili, da pouk danes bo, s tem da učitelji zahtevajo, naj bodo plače v prihodnje resnično odsev njihovega dela.
VIR: (ps), Večer
KONČANE DELAVSKE ŠPORTNE IGRE
Danes so v dvorani političnih organizacij občine Slovenska Bistrica s podelitvijo pokalov in priznanj sklenili 13. delavske športne igre, ki jih je organizirala komisija za šport in rekreacijo pri občinskem svetu zveze sindikatov. Ob tej priložnosti je športnikom govoril predsednik komisije Tone Korošec in med drugim naglasil, da sta šport in rekreacija pomembna dejavnika za izboljšanje zdravja, delovne uspešnosti in storilnosti delovnega človeka. Letošnjega tekmovanja se je udeležilo 42 ekip iz 31 osnovnih organizacij sindikata z okoli 600 tekmovalci. Največ uspeha so imeli športniki in rekreativci osnovne organizacije ZSS EMI, Poljčane, osvojili so prvo mesto, druga je bila ekipa delovne skupnosti skupnih služb Impola in tretja TOZD Vzdrževanje delovne organizacije Impol. Zaposleni so svoje spretnosti in moči merili v devetih disciplinah, in sicer v smučanju, atletiki, odbojki, rokometu, malan nogometu, namiznem tenisu, vlečenju vrvi, kegljanju in šahu.
VIR: zk, Večer
Umrl je duhovnik JOŽE CERJAK
Jože Cerjak se je rodil leta 1863 v Podsredi v občini Kozje.
V mašnika je bil posvečen 1889. Bil je korni vikar v Mariboru, od koder je odšel za župnika v Brestanico (nekdanji Rajhenburg).
Že kot mlad kaplan je stopil v vrste prvobraniteljev za slovensko stvar. Po njegovi zaslugi sta prišli za časa njegovega službovanja občini Rogatec in Rogaška Slatina v slovenske roke. V Brestanici je postavil veličastno lurško baziliko, ki jo je papež inkorporiral baziliki ‘Santa Maria Maggiore’ v Rimu. Po velikih telesnih in psihičnih naporih je odšel leta 1915 na zdravljenje in do leta 1919 okreval.
Leta 1919 je prevzel bistriško župnijo in leta 1923 postal častni lavantinski kanonik. V Slovenski Bistrici je obnavljal vse tri cerkve. Takoj je dal tudi pobudo za izgradnjo sirotišnice. Žal mu je bolezen preprečila velike načrte, pa vendar je ustvaril iz starega minoritskega samostana in Stigerjeve (Štigerjeve) hiše provincialno hišo šolskih sester in sirotišnico.
Leta 1931 se je upokojil, nasledil ga je Ivan Šolinc.
Jože Cerjak je umrl 19. decembra 1933 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
SKLENILI SO, DA DOBIJO ELEKTRIKO
19. decembra 1923, so tukajšnji napredni občani sklenili, da se občina Spodnja Polskava – Pragersko elektrificira. Sklep se je v polni meri izvršil v enem letu.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 188
ŽEPARJI SO NA DELU
Žeparjem na Pragerskem je danes padel v roke veleposestnik g. Lovro Petovar iz Ivanjkovcev. Pri vstopu v ptujski vlak so mu v gnječi izmaknili listnico s 1700 D in raznimi listinami.
VIR: Tabor
ŠMARTNO NA POHORJU (ZAHVALA)
Šolsko vodstvo iz Šmartna na Pohorju je priredilo v Slov. Bistrici v soboto 9. in v nedeljo 10. decembra prireditev v prid domači šolski knjižnici. Podpisani ne nameravam ocenjevati posameznih nastopov, temveč prepuščam to kateremu izmed častitega občinstva, kateremu moram pa svojo prijetno dolžnost, da so ob tej priliki javno zahvalim vsem onim, ki so pripomogli, da se je prireditev tako lepo obnesla. Prva, najlepša zahvala gre blagorodni gospej Josipini Krulčevi, kot lastnici hotela »Beograd«, da je prepustila gledališko dvorano, druga, ne manj presrčna zahvala gre »Čitalnici« v Slov. Bistrici ozir. odboru iste, da se je oziral na to prireditev, ter lastno predstavo »Deseti brat« preložil. Tretja zahvala, ki naj ne zaostaja za prvima dvema gre gospodoma Lorger in Renner, ki sta bila kot poznavalca kulis in mehanizma rada na uslugo. Nadalje se zahvaljujem moštvu požarne hrambe, policijskemu organu in godbenikom, ki so vsi stavljeno jim nalogo prav povoljno rešili. Nimam pa primernega izraza za čustva hvaležnosti, ki naj bi ga naslovil na naslov častitega občinstva. Dvakrat je isto popolnoma zasedlo dvorano, z pozornostjo sledilo izvajanjem in končno bogato nagradilo mlade pohorske diletante. Naj bo Povedano, da so si ti naši malčki vtisnili
to dobroto bistriškega občinstva globoko v srce ter bodo še na stara leta pripovedovali o tem. Ne morem si kaj, da ne bi ob tej priliki izrekel zahvalo tudi svojim sodelovalcem. V mislih imam svojega tovariša g. Božidarja Tomažiča, ki mi vedno drage volje pomaga bodisi v šoli ali izven šole. Tudi to pot je častno rešil svojo nalogo. Drugi, ki mu gre javna zahvala, je g. Leopold Vorša, trgovec v Šmartnem. Ob vsaki priliki priskoči učiteljstvu na pomoč, udeležuje se rad majniških zletov, šolskih slavnosti, je jako porabna moč na odru ter je to pot kot blagajničar vestno in natanko vodil račune ter tako pripomogel tudi h gmotnemu uspehu prireditve. Slednji pa, ki mu gre moja najlepša zahvala je oni, ki se skriva za imenom Franc
Franič, ki torej noče biti imenova. Slavno občinstvo je pa v njegovi osebi vendarle spoznalo izvrsten talent čustvenega deklamatorja in mu obeta lepo kariero. Vsem, prav vsem, ki so pripomogli k prireditvi še enkrat: Bog plati!
Zagažen Ivan, šolski vodja.
VIR: Tabor
ZA SLOVENSKO UNIVERZO
Zadnja leta 19. stoletja se je po slovenskem ozemlju širila ideja o ustanovitvi slovenske univerze. Ljudje so podpisovali peticije in jih pošiljali na Dunaj, univerzo v Ljubljani so v državnem zboru na Dunaju zahtevali slovenski poslanci, idejo so z izjavami podpirale tudi občine. Medtem ko so podporo slovenskemu vseučilišču izrekli že v več manjših okoliških krajih, denimo na Črešnjevcu, Vrholah in Pretrežu, so bili na Zgornji Polskavi dolgo tiho. Šele tik pred novim letom 1901 so jo izrekli učitelji zgornjepolskavske šole.
VIR: Slovenski gospodar
ODPRLI ODSEK ŽELEZNIŠKE PROGE POLJČANE−SLOVENSKE KONJICE
Železniški odsek med Poljčanami in Slovenskimi Konjicami je bil slovesno odprt 19. decembra 1892. Promet po njej se je začel dan kasneje. Po pogodbi je obratovanje na njej prevzela družba Štajerske deželne železnice, ki je upravljala tudi sočasno grajeno železniško progo v Stainzu.
Od Poljčan do Slovenskih Konjice je vlak potreboval 58 minut, v nasprotni smeri pa le 55 minut. Na progi je bilo leta 1900 zaposlenih 9 ljudi. Po voznem redu so vozili trije vlaki dnevno, prevažali so potnike in tovor. Vsak vlak je imel vagon I. razreda in tri ali štiri potniške vagone III. razreda. Vozovnica za vožnjo od Poljčan do Loč je za prvi razred stala 40 krajcarjev, prav tako tudi od Loč do Konjic. Vozovnica za tretji razred je za enako 
razdaljo veljala 20 krajcarjev. Vozovnice so prodajali na postajah v Poljčanah, Ločah in Slovenskih Konjicah, na postajališčih pa sprevodniki na vlaku. Blago so v Poljčanah sprejemali uradniki Južne železnice, v Ločah in Konjicah pa postajna načelnika. Pogajanja za zakup konjiške proge niso uspela. Za konjiško progo se je Južna železnica zanimala, ker je imela pri Zrečah svoj premogovnik, ki ga je kupila leta 1900. V obdobju od leta 1900 do 1910 je ta premogovnik letno dajal po 16.000 ton črnega premoga, ki so ga uporabljali za vozovno službo na graškem območju. Konjiška železnica je poleg tega odprla zaledje granitnih kamnolomov in 
obsežnih gozdov. Ob vznožju Pohorja je ob Dravinji in Oplotniščici delovalo veliko majhnih vodnih žag, ki so predelovale les. Slovenske Konjice same so imele staro usnjarsko industrijo, poleg tega pa so bili na območju proge na več mestih premogovniki, med njimi Stranice in Zreče, ki jih zaradi dragih prevozov po cestah do odprtja proge sploh še niso izkoriščali. 15. januarja 1921 so konjiško železnico podaljšali do Zreč. Pretovarjanje blaga z ozkotirnih vagonov na normalnotirne na priključni postaji Poljčane je povzročalo zamude in dodatne stroške. Prekladalne naprave so bile primitivne, zato se je občutljivo blago tam kvarilo, zaostajalo in se pogosto poškodovalo. To je bil tudi povod, da so večkrat načeli vprašanje predelavo proge v normalnotirno. Ob koncu 2. svetovne vojne je promet za nekaj časa zastal zaradi porušenih mostov. Po izdelavi provizorijev so 3. junija 1945 pričela voziti dva para vlakov, jeseni pa so vozili že štirje pari. Proga je bila po 2. svetovni vojni nerentabilna zaradi majhne količine potnikov in tovora, ki se je po njej prevažal. Zaradi stroškov s pretovarjanjem v Poljčanah in zaradi razvoja cestnega prometa ni bilo moč računati na znaten porast tovornega prometa, saj se je obseg le-tega iz leta v leto manjšal. Tudi predelava v normalnotirno progo ni bila več upravičena, saj bi bila zaradi premajhnega obsega dela nerentabilna. Potniški promet je po letu 1950 začel opazno upadati, vozovnice so prodajali le še v Ločah, Slovenskih Konjicah in Zrečah. Večino potnikov so predstavljali delavci in dijaki, ki so se vozili z mesečnimi vozovnicami in velikim popustom. Največ potnikov je vstopalo v Slovenskih Konjicah. Opazen je razkorak med pripeljanim in odpeljanim tovorom in seveda upadanje obsega prevozov. Ironija je bila, da je bila proga zgrajena za odvoz premoga in lesa, po 2. svetovni vojni pa je glavnino razloženega tovora predstavljal premog lignit iz Velenja. Nalagali so predvsem les, ki je predstavljal približno 72 %, hlodovino so vozili predvsem v Celje, celulozni les v Videm Krško, drva v Celje in približno 30 % v Maribor. Obdelan les je bil namenjen za razne obrate v Sloveniji in v drugih republikah Jugoslavije ter deloma v tujino.
Proga je bila ukinjena 15. 4. 1962.
Vir: Wikipedija
Foto: Železniška postaja Poljčane (Wikipedija)
