2. december
Danes goduje BLANKA
Ime Blanka izhaja iz romanskih jezikov. Nekdanji pomen imena razlagajo s špansko besedo blanca v pomenu »bela, svetla; bleda«
Ostale različice imena: Bianca, Bianka, Blanca, Blanči, Blankica, Bjanka.
2. december
MEDNARODNI DAN ODPRAVE SUŽENJSTVA
2. decembra se na svetovni dan odprave suženjstva spominjamo na isti dan leta 1949 sprejeto resolucijo Generalne skupščine o trgovini s sužnji in njeno prepoved.
2. december 2023
IVANA LESKOVAR, PREJEMNICA NAJVIŠJEGA PRIZNANJA PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Planinska zveza Slovenije vsako leto z najvišjimi priznanji izrazi spoštovanje za dolgoletno neutrudno in predano prostovoljno delo v planinstvu na različnih področjih planinske dejavnosti. Zasluženo smo Ivano Leskovar predlagali za najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije za leto 2023, za Spominsko plaketo PZS. Priznanje je dne 2. decembra 2023 prejela na svečani podelitvi na Ljubnem ob Savinji.
Na Ivano Leskovar smo v Planinskem društvu Slovenska Bistrica zelo ponosni in vedno znova srečni, ko v svojem urniku z veseljem rezervira čas za vse nas. Ne samo, da je v prvi vrsti ženska z veliko začetnico, orala je ledino v našem mladinskem odseku, je aktivna vodnica našega društva, sodeluje v mednarodnem projektu Ona vodi (»She leads«), slepe in slabovidne kot prostovoljna planinska vodnica vodi po Slovenski planinski poti, vedno deluje v sožitju z naravo in jo neizmerno spoštuje. Je velika ljubiteljica planin in gora.
VIR: Barbara Frešer, PD Slovenska Bistrica
FOTO: PD Slovenska Bistrica
IZŠLA JE KNJIGA MARIJE MARKIČ MOJA, TVOJA, NAŠA ZGODBA
Pred kratkim je izšla knjiga Marije Markič, članice Turističnega društva Viničar Zgornja Polskava, z naslovom Moja, tvoja, naša zgodba. Knjiga je nastala s podporo TD Viničar in Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica.
Upokojena učiteljica se je dela lotila velikopotezno, knjigo je zasnovala kot pričevanje starejših krajanov Zgornje Polskave o življenju v kraju nekoč. »Obiskala sem več kot 40 krajanov. Vsakega vsaj dvakrat. Prvič za pogovor in drugič, da sem jim sestavek predstavila, kaj dopolnila ali spremenila, če česa prvič nisem prav razumela. Nekateri so zgodbe napisali sami. Ker sem zbrala tudi veliko fotografij, se je mapa s prispevki kar debelila. Tri leta so moje misli okupirala nova spoznanja o Zgornji Polskavi in njenih ljudeh,« pravi Marija Markič, ki je še kot študentka napisala zgodovinski in zemljepisni pregled domačega kraja.
Pri delu so ji znatno pomagali Petra Borec, ki je zapise vnesla v računalnik, Franci Padežnik, ki je naredil veliko fotografij, in Slavko Osebik, ki je prispeval starejše fotografije Zgornje Polskave in glasila krajevne skupnosti. Lektorsko delo je opravila Duška Kancler, Manica Kramberger, predsednica TD Viničar, pa je zbirala finančna sredstva za društveni prispevek k izdaji knjige. Naslovnico knjige so opremili s portalom baročnega dvorca na Zgornji Polskavi, njegovo notranjost pa zapolnili z delčki iz Šolske kronike. Knjigo, ki ima 292 strani, je založil Zavod za kulturo Slovenska Bistrica. Naprodaj je pri Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica in na sedežu društva Viničar.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
FOTO: Marija Markič (Infotmator)
2. december 2016
MILANU STERNADU PLAKETA OBČINE MAKOLE
Za svoja prizadevanja za prepoznavnost domačega kraja je Milan Sternad že prejel priznanje Občine Makole in tudi številna druga priznanja. Letos, 2. decembra 2016, pa je Občina Makole na svečani prireditvi ob občinskem prazniku, podelila Milanu Sternadu za prispevek k promociji Občine Makole in za njegove dosežke na področju fotografije najvišje priznanje, plaketo Občine Makole.
Fotografije Milana Sternada so bile na ogled že na 74 skupinskih in samostojnih razstavah v domačem kraju in širom Slovenije, zanje pa je prejel tudi številne nagrade: prva nagrada Razvojno informacijskega centra Slov. Bistrica leta 2008 za fotografijo Slov. Bistrice, ki je postala razglednica, tretja nagrada RIC Slov. Bistrica leta 2009, prva nagrada za posnetek narave v Prebukovju leta 2010, tretja nagrada za posnetek osebe v Majšperku leta 2010, druga nagrada za posnetek kurenta v Majšperku leta 2011, istega leta prva nagrada Čebelarske zveze Slovenije, leta 2014 tretja nagrada ter 2013 in 2016 druga nagrada ponovno v Majšperku.
VIR: Makolčan – Glasilo občine Makole
FOTO: Milan Sternad (desno) s plaketo (Makolčan – Glasilo občine Makole)
ADIJO, PRAGERSKO
Šele nepokorščina ljudi je nagnala strah v kosti tistim, ki odločajo v prometni politiki
Vozniki, ki vozijo skozi Pragersko, si že več kot mesec dni radovedno ogledujejo novo cesto – pragersko obvoznico. Gost promet se bo dokončno umaknil iz naselij Pragersko, Gaj in Šikole, izognil se bo tudi železniškima prelazoma, ki sta voznike in Pragerčane več kot pol stoletja spravljala v obup in nezadovoljstvo. V bivši skupni državi Jugoslaviji je bil železniški prehod na Pragerskem dnevno zaprt tudi do 21 ur, v začetku devetdesetih let je bil zaprt nekaj manj kot štirinajst ur, zdaj so na pragerskem prelazu zapornice spuščene tudi do 17 ur na dan. Vsak si lahko izračuna, koliko časa je šlo v nič, koliko goriva so porabili in koliko slabega zraka so morali vdihniti stanovalci ob tej grozljivi cesti.
Marsikdo se je čudil potrpežljivosti bistriške občine in krajevne skupnosti Pragersko, malokdo sploh ni razmišljal, da obstaja državljanska neposlušnost in da lahko ljudje izrazijo svoje nezadovoljstvo. In vse to se je – hvalabogu – zgodilo predlani in lani. Šele nepokorščina je nagnala strah v kosti tistim, ki odločajo v slovenski prometni politiki, zbudili so se tudi v županstvu občine Slovenska Bistrica, svoj pohod skozi institucije je izvedel še poslanec Jožef Jerovšek, da o bivših poslancih državnega zbora, kot so Predan, Černetič in Pučnik, niti ne govorimo. Vsem tem in navsezadnje tudi bivši vladajoči garnituri je uspelo najti dovolj denarja in Darsu naročiti gradnjo šestkilometrske obvoznice. Šele zdaj se je pokazalo, da cesta ni kdove kakšen gradbeni zalogaj. Še največ težav so povzročili lastniki zemljišč, na katerih je zgrajena obvoznica. Podvoz, mostovi in prepusti pa so za graditelje tako rekoč mačji kašelj in zdaj se je potrdila tudi teza, da so bili izgovori o zahtevnosti gradnje nesmiselni, celo zavajajoči. Če bi bilo to res, potem obvoznice ne bi zgradili tako hitro. Znano je, da bi jo morali odpreti šele maja 2005, po podatkih Darsa in prometnega ministrstva pa bo obvoznica odprta že prihodnji teden. Iz vsega tega je mogoče sklepati, da je Slovenija pragersko obvoznico tako dolgo gradila le zato, da je medtem zgradila druge cestne odseke, predvsem proti morju in na Gorenjsko. Zanimiv je tudi odnos slovenskih železnic do obvoznice in prehodov čez železniške tire. Ta monopolni mogotec si nikoli ni dal dopovedati, da je možno vagone oziroma kompozicije ranžirati na severnem delu železniške postaje Pragersko; proti Ptuju in Mariboru je namreč toliko prostora, da bi lahko zgradili ranžirnico izjemnih dimenzij. A ta predlog so železničarji gladko zavrgli, kaj zavrgli, niti poslušati ga niso želeli. Aroganca železničarjev je bila v preteklosti izjemno močna. Zdaj bi se bilo z njimi lažje pogovarjati. Predvsem zato, ker so moralno prizadeti, če že ne fizično načeti. Ampak zdaj je prepozno razmišljati o tem.
VIR: Zdenko Kodrič, večer
FOTO: Google Earth
2. december 1997
USTANOVLJEN KUD MoPZ OBRTNIK SLOVENSKA BISTRICA – POLSKAVA
Začetki MoPZ Obrtnik Slov. Bistrica – Polskava segajo v leto 1979, ko je skupina pevcev na Spodnji Polskavi ustanovila Moški pevski zbor Polskava. Leta 1981 je pokroviteljstvo nad zborom prevzela Obrtna zbornica Slovenska Bistrica in Moški pevski zbor Polskava se je preimenoval v Moški pevski zbor »Obrtnik« Slovenska Bistrica – Polskava. V tem času so začeli z nastopi tudi po tujini in širom po Sloveniji. Leta 1997 pa se je Moški pevski zbor »Obrtnik« Slovenska Bistrica – Polskava organiziral kot kulturno društvo in sicer KUD MPZ Obrtnik Slovenska Bistrica – Polskava. V register je bil vpisan 2. decembra 1977.
Ob 10. in 20. obletnici so izdali samostojni kaseti ter ob 25. Obletnici zgoščenko » Tihi večer lega na vas«. Zbor sodeluje z tudi raznimi pevskimi zbori doma in v tujini.
Zbor je vodilo že mnogo zborovodij, leta 1979 je zbor začel voditi Ivan Kutnjak, od leta 1987 pa jih uspešno vodi zborovodkinja Nevenka Gril Hameršak. V letu 2019 so praznovali častitljivo obletnico – 40 let petja in nastopov KUD MPZ Obrtnik Slovenska Bistrica – Polskava in temu primeren je bil tudi jubilejni koncert 1. junija 2019. Skoraj vsi pevci MPZ Obrtnik Slov. Bistrica – Polskava imajo že vse tri Gallusove značke ter nekateri Gallusova priznanja in plaketo, prav tako pa je zborovodkinja Nevenka Gril Hameršak prejela visoko priznanje Obrtne zbornice Slovenija.
VIR: FB stran Festivali Slovenija v . . .; Spletna stran BIZI
FOTO: FB stran Festivali Slovenija v . . .
UPOKOJENCI RADI POJEJO
Društvo upokojencev občine Slovenska Bistrica si na različne načine prizadeva svojim članom omogočiti vključevanje v vsakdanje življenje okolja, v katerem prebivajo.
V ta namen organizirajo več stalnih in tudi občasnih aktivnosti, med katerimi je največ zanimanja za izlete in petje. v zadnjem obdobju pa so pričeli še redno rekreacijo ter druženje ob kvačkanju in šivanju. V okviru društva uspešno delujeta moški in mešani pevski zbor s prek 50 pevci in pevkami. Moški in mešani zbor se sestajata enkrat v tednu, pred pomembnejšimi nastopi tudi večkrat. Med take uvrščajo revijo pevskih zborov v Stični. Pojejo tudi na pomembnejših prireditvah v mnogih krajih bistriške občine.
V teh dneh pod vodstvom pevovodkinje Irene Ravnikar, učiteljice iz Makol, pripravljajo nov program pesmi, s katerim se bodo predstavili v začetku prihodnjega leta.
VIR: Viktor Horvat, Večer
HOKEJ
Zanimam se za hokej na travi. Koliko igralcev ima tekmovalna ekipa, kako veliko mora biti igrišče, kako težka je žoga in kako dolg traja igra?
Upam, da vprašanje za vas ne bo pretežko?
Silvo B., Slovenska Bistrica
Gledam skozi okno. Vse je belo naokrog, vi pa me vprašujete za hokej na travi! Ko bi me vsaj za hokej na ledu . . .
No, pa naj bo: moštvo šteje — kot pri nogometu — 11 igralcev, žoga mora biti težka 160 gramov in mora imeti obseg 23 centimetrov, igrišče mora biti dolgo 90 in široko 55 metrov,
igra pa traja 2 krat po 35 minut.
VIR: Pisma bralcev, Zanimivosti, Večer
POMOČ REVEŽEM
Za zimsko pomoč slovenjebistriških revežev je izvedena obširna akcija. Na čelu ožjega odbora je župnik g. Šolinc, v odboru samem so pa zastopniki vseh ustanov in društev. Posebne pomoči je potrebna revna šolska mladina. Tem pomagajmo v prvi vrsti. Tudi šolska kuhinja bo pričela spet delovali, Ubogi učenci bodo prejemali mleko in kruh. Kraj. šolski odbor in občina pomagata z najboljšo voljo.
VIR: Večernik
CESARJA FRANCA JOŽEFA JUBILEJNA HRANILNICA
Na Kolodvorski ulici izstopa po arhitekturni zasnovi nekdanja hranilnica, za katero so 2. decembra leta 1908 postavili temeljni kamen. Dogodka se je udeležila tudi bistriška požarna bramba. Tistega leta so v počastitev šestdeset let vladanja cesarja Franca Jožefa I. (vladal 1848−1916) po Avstro-Ogrski postavljali jubilejne objekte, spomenike in druga obeležja.
Mogočna stavba nima simetrične fasade, saj sestoji iz treh enot − nižje dvorane, stolpa in poslovno-stanovanjskega dela, ki ga poudarjata za nemško neorenesanso značilni razgibani čeli. Na prvotno namembnost kaže okras nad okni, in sicer panja s čebelama, ki med drugim simbolizirajo varčnost. V dvorani nekdanje hranilnice, v kateri je bil nekaj časa Narodni dom, so uprizarjali igre, vsako leto pa sta v njej potekala tudi gasilsko silvestrovanje in planinski ples. Štiriindvajsetega novembra 1935 je bil v dvorani shod Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ), ki ga je organiziral tukajšnji odvetnik Boštjan Schaubach in na katerem je bil glavni govornik Miha Krek.
Sprva precej imenitna gledališka in koncertna dvorana, ki jo poznamo tudi pod imenom Dom svobode, je bila v drugi polovici 20. stoletja predelana v kinodvorano. Ob spremembi namembnosti so zazidali vse svetlobne odprtine. Višinsko stopnjevana okna v nadstropju stolpa so bila zamenjana z enim večjim, sicer pa je stavba na zunaj ohranila izvorno podobo. Primerjave z nekaj stavbami mariborskega arhitekta Fritza Friedrigerja (1859−1922) iz devetdesetih let 19. stoletja in prvega desetletja 20. stoletja govorijo v prid temu, da bi stavbo slovenjebistriške hranilnice utegnil načrtovati prav on. Hranilnica je imela lasten vodovod z zbiralnikom vode v stolpu, iz katerega so že pred drugo svetovno vojno črpali vodo s pomočjo elektromotorja. Do leta 1965 je imela v stavbi prostor tedanja Ljudska knjižnica Slovenska Bistrica. V manjšem objektu na dvoriščni strani je bila v predvojnem času postaja za meroslovje.
VIR: Simona Kostanjšek Brglez: Preobrazbe mesta, str. 299
FOTO: Jubilejna hranilnica Kaiser Franz Josef (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
2. december 1907
GASILCI USTANOVIJO SPODNJEPOLSKAVSKO GASILSKO GODBO
Spodnjepolskavski gasilci niso samo gasili požarov in pomagali pri drugih težavah ljudi, temveč so se vpisali v zgodovino Spodnje Polskave še z nečim. Tudi ta zgodba se pričenja v takratni gostilni Muršec (sedanja gostilna Vinter), ko so 2. decembra 1907 ustanovili spodnjepolskavsko gasilsko godbo na pihala. Ustanovitelji so bili Jožef Pučnik, Jožef Vodušek, Matija Batir, Edvard Šuntner, Leopold Šerbinek iz Frama, Franc Žigert, Jože Zakler in komaj 16 letni Ivan Pučnik. Prvi kapelnik je postal Leopold Šerbinek iz Frama.
VIR: Spletna stran PGD Spodnja Polskava
Rodil se je medičar in svečar FRANC CVILAK
Franc Cvilak se je rodil 2. decembra 1884.
Na mestu zdajšnjega parkirišča pred nekdanjim gasilskim domom je imel v prvi polovici 20. stoletja lep zidan paviljon z vhodom v osi ter oknoma z zelenimi polkni levo in desno. Dostopen je bil skozi imenitna kovana vrata ob cesti. Paviljon so podrli po drugi svetovni vojni. V njem je Cvilak prodajal sveče in lectove izdelke. Za paviljonom je imel svečarno. Otroci so ga včasih opazovali pri delu. Na kolesu je imel navezan stenj, po katerem je med vrtenjem polival vosek.
Poročen je bil z Marijo (*24. 8. 1889 †15. 1. 1950). V zakonu sta se jima rodili hčerki Leopoldina Cvilak, ki je nadaljevala očetovo obrt, in Franja (*1918 †1963).
V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je Franc Cvilak preselil prostore preko ceste, v hišo na sedanjem Trgu svobode 9.
Franc Cvilak je umrl 26. avgusta 1968, pokopan je na bistriškem pokopališču.
VIR: biografski-sb.si
2. december 1785
GRAŠKI GUBERNIJ ODLOČI – BISTRIŠKI NEMCI NEZADOVOLJNI
Ko je cesar Jožef II. leta 1785 ukinil tudi samostan v Bistrici, so se oglasili s pritožbo na cesarja meščani. Zatrjevali so, da so njihovi predniki ustanovili samostan za nemško bogoslužje. Prosili so, da dobe nemškega duhovnika; menda bi bili sicer ob nemške obrtniške pomočnike. Dekan Zafošnik je nastopil proti temu, da bi se v šoli verouk poučeval tudi v nemščini.
Graški gubernij je že 2. decembra 1785 odločil, da skrbi za bogoslužje za nemški živelj v samostanski cerkvi bistrški župnik s kaplanom iz ukinjenega samostana, da pa posebnega nemškega kaplana ne bo. Župnikov kaplan se bo moral brigati tudi za sobo kateheta pri šoli v mestu. V imenu nemškega mestnega življa so se 1. julija 1788 pritožili graškemu guberniju usnjar Janez Šlajfer, pek Anton Hebenštrajt, čevljar Andrej Boleti in krojač Pavel Knöli, češ da dekan ne spoštuje gubernialne odločbe. Nato je Zafošnik sporočil 5. avgusta 1788 celjskemu okrožju, da nekdanji minorit katehet David Dörer opravlja v cerkvi nedeljske maše, da čita evangelij v nemščini in da ima nedeljske popoldneve verouk v nemščini, da pa zaradi šibkega zdravja opušča nemške pridige. Gubernij je nato odločil, da se čita nemški evangelij vsako drugo nedeljo, da pa mora biti nemška pridiga na vmesne nedelje. Če duhovnik tega ne bo zmogel, bo treba najti novega. Pri župnijski cerkvi je poslej eden obeh kaplanov prevzemal nalogo opravljati določene verske zadeve tudi v samostanski cerkvi v nemščini. Na pobudo magistrata je graški gubernij leta 1789 odločil, da mora župnik vzdrževati drugega kaplana za nemško mašo v minoritski (Marijini) cerkvi iz mestni župniji zaupanega Zamlikovega benificija.
VIR: Koropec, Jože: Mesto Slovenska Bistrica v 18. stoletju, Zbornik občine Slovenska Bistrica II., 1990, str. 67–68
