2. marec
Danes goduje JANJA
Ime Janja izhaja tako kot ime Neža iz latinskega imena Agnes. Nastalo je verjetno prek oblike Jagna, torej z dodatnim začetnim J-, soglasniški sklop -gn-pa se je glasovno poenostavil v -nj-.
2. marec
ROGLIČ ZMAGAL NA DIRKI PO ZDRUŽENIH ARABSKIH EMIRATIH
2. marca 2019 je Primož Roglič zmagal na Dirki po Združenih arabskih Emiratih. V zadnji etapi je le varno pripeljal v cilj v Dubaju – obračun sprinterjev je sicer dobil Irec Sam Bennet, Luka Mezgec pa je bil osmi -, na dirki pa je Roglič vodil od starta do cilja. Njegova Jumbo Visma je zmagala že prvi dan dirke na ekipnem kronometru, Zasavec je nato prednost skozi dirko le še povečeval in vmes dobil tudi dve etapi.
RAZSTAVA O ŽIVLJENJU POHORJA
Pohorske vile, jezerniki, coprnice in škopljenk nas skozi bajeslovne pripovedke, ilustracije in fotografije popeljejo v čarobni svet Pohorja
V Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica so ob 177. obletnici rojstva (1906) pravljičarja Jožeta Tomažiča, rojenega na Velikem Tinju, in ob 160. obletnici ustanovitve Bralnega društva pod Pohorjem danes, 2. marca, pripravili razstavi Pohorje – v zavetju dreves in Pohorske vile ter kamnin in mineralov Pohorja. Ob otvoritvi razstav so pripravili domoznanski večer, na katerem sta s pripovedovanjem Tomažičevih pravljic knjižničarka iz knjižnice gostiteljice Darja Plavčak in knjižničarka ter pravljičarka iz Mariborske knjižnice Agica Kovše pripovedovali Tomažičeve pravljice – tudi v narečju, avtorji razstav pa razlago razstave o Pohorju. Razstavi so pripravili Mariborska knjižnica ter Andreja Senegačnik in Mojca Bedjanič iz Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) območne enote (OE) Maribor in prof. Viljem Podgoršek iz svojega zasebnega Geološko-paleontološkega muzeja Pangea iz Dragonje vasi pri Cirkovcah. Pohorske vile, jezerniki, coprnice in škopljenk nas skozi bajeslovne pripovedke, ilustracije in fotografije popeljejo v čarobni svet Pohorja. Gozdovi, slapovi, potoki, barja, jezerca in planje so njihova domovanja. So pa tudi življenjski prostori zanimivih rastlin in živali ter nahajališča pohorskih mineralov in kamnin. Povabljeni na ogled razstave, kjer boste spoznali izjemno naravo ter bajeslovni svet Pohorja, so zapisali ob razstavi. Na razstavljenih slikah so rimski kamnolom, potoki, mali skovik, dlakava mahovnica in odlomki iz pripovedk, v vitrini pa med drugim marmor iz Gorenja nad Zrečami, sadra iz Stranic, gnajs iz Koritnega, grafit v skrilavcu iz Gladomesa in disten iz Bistriškega grabna. V teku je tudi postopek za razglasitev Pohorja kot regijskega parka, je med drugim povedala Andreja Senegačnik. Razstava bo odprta do konca marca.
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Razstavljene slike rastlin in živali ter odlomkov iz Tomažičevih pripovedk (Irena Brdnik)
GRAJSKA VEČERJA ZA PREDSTAVNIKE EVROPSKEGA ODBORA REGIJ
V nedeljo, 2. marca 2008, so pripravili v bistriškem gradu grajsko večerjo za delovno srečanje predstavnikov Evropskega Odbora regij. Gostiteljica srečanja je bila vodja Slovenske delegacije v tem odboru, županja občine Slovenska Bistrica, ga. Irena Majcen. Poleg članov Slovenske delegacije regij in županov sosednjih občin ter ministra za lokalno samoupravo, g. Ivana Žagarja, se je večerje udeležil tudi Belgijec, g. Luc Van de Brande, najvidnejši predstavnik Odbora regij EU in obenem tudi njen predsednik. Spremljala sta ga najvišja člana njegovega kabineta, g. Guido Dumon ter g. Filippo Terruso.
Po uradnem delu so gostje obiskali še klet Slovenska Bistrica, nato pa so odpotovali, saj jih je naslednji dan čakal sprejem pri predsedniku vlade in predsedniku države ter obveznosti v kongresnem centru na Brdu pri Kranju.
Gostinski del srečanja, ki je vse prisotne razvajal s slovenskimi jedmi in jih z njimi tudi navdušil, je pripravilo osebje hotela Leonardo iz Slovenske Bistrice.
VIR: Tednik Panorama, Grajski stolpec
FOTO: Zgoraj: Klepet pred uradno večerjo; Spodaj: Večerja v grajskih salonih (Grajski stolpec)
IVAN PUČNIK BO ČASTNI OBČAN
Tik pred praznovanjem bistriškega občinskega praznika, 12. marca, je komisija za priznanja in odlikovanja pri občinskem svetu določila dobitnike letošnjih priznanj in nagrad. Naziv častnega občana bo letos dobil Ivan Pučnik s Črešnjevca. Pučnik je znana politična osebnost na Slovenskem, bil je med ustanovitelji Slovenske kmečke zveze, poslanec slovenske skupščine in župan občine Slovenska Bistrica. V času spopadov med JLA in TO je s trezno presojo povezal vojaške in politične interese. Pučnik je odličen presojevalec dogodkov v politiki, kulturi in na drugih področjih javnega življenja.
Listino občine bo dobil Kud oktet Planika iz Slovenske Bistrice za svojo 25-letno delo, priznanja občine pa Ana Ačko iz Slovenske Bistrice za uspešno delov KS Pohorski odred, Stane Kovačič iz Poljčan za delovanje v športu, kulturi in lokalni skupnosti ter Aleksander Kavkler iz Jelovca pri Makolah za požrtvovalno delo v kulturi in tamburaškem orkestru.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Biografski leksikon občine Slovenska Bistrica
Umrl je zdravnik, ginekolog in publicist SREČKO RAINER
Prof. Srečko Rainer se je rodil 25. maja 1922 na Zgornji Polskavi očetu Josipu Rainerju in materi Kati, rojeni Bukovnik.
Leta 1952 je diplomiral na Medicinski fakulteti (MF) v Ljubljani; specializacijo iz ginekologije in porodništva je opravil leta 1957, iz patološke anatomije pa leta 1970. Leta 1971 je doktoriral na MF v Ljubljani.
Pomemben je njegov prispevek k profilaksi hemolitične bolezni novorojenčkov, zgodnjemu odkrivanju in zdravljenju rakavih bolezni pri ženski in genetskemu svetovanju.
Bil je dolgoletni predsednik Republiške strokovne komisije za medicinska etična vprašanja.
Napisal je okoli 150 člankov za slovenske in tuje strokovne revije.
Srečko Rainer je umrl 2. marca 2000 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si
OBRAVNAVA OBČINSKEGA STATUTA
Na skupni seji komiteja občinske konference ZKS in predsedstva občinske konference SZDL, prisotni so bili tudi predstavniki občinske konference zveze socialistične mladine, v Slovenski Bistrici so obravnavali osnutek novega statuta bistrške občine.
Poudarili so da novega statuta ne bodo sprejeli že na naslednji seji občinske skupščine, saj bodo morali posamezna določila še prej uskladiti z zakonom o državnih upravnih organih, ki pa še tudi ni sprejet. Ker so imeli precej vsebinskih in tehničnih pripomb, so menili, da je lahko predloženo gradivo samo delovni osnutek novega statuta. Vse pomanjkljivosti bodo morali v javni razpravi, ki se je že pričela, odpraviti.
Med pripombami so opozorili predvsem na pravilno opredelitev vloge družbenopolitičnih organizacij v delegatskem in skupščinskem sistemu. Zanimivo pa je bilo razmišljanje, ali je potrebno o združitvi oziroma izdvojitvi dela krajevne skupnosti, kadar gre za zaokrožitve, odločati na referendumu.
VIR: mip, Večer
NEKOLIKO POD PREDVIDEVANJI
Delovne organizacije v občini Slovenska Bistrica so ustvarile lani – kot je razvidno iz sklepnih računov – za sklade skupaj 940 milijonov starih dinarjev. To je nekoliko manj, kot so predvidevali, saj so računali, da bo v skladu podjetij letos na razpolago milijarda in 100 milijonov starih dinarjev.
VIR: D. M., Večer
Rodila se je inženirka kmetijstva, ministrica in županja IRENA MAJCEN
Irena Majcen se je rodila 2. marca 1958 v Novem mestu očetu Cirilu, ekonomistu in materi Viljemini, rojeni Urbanc, računovodkinji.
Irena je osnovno šolo zaključila leta 1976 na Hudinji v Celju. Šolanje je nadaljevala na celjski gimnaziji, leta 1976 pa se je vpisala na študij na ljubljansko Biotehnično fakulteto, smer zootehnika, ki jo je leta 1980 kot Univerzitetno diplomirana inženirka kmetijstva-živinorejske smeri uspešno zaključila z diplomo.
Živi z zunajzakonskim partnerjem Tomislavom Goričanom, ekonomistom in avtoprevoznikom, s katerim imata hčerko Virinejo in sina Tomislava.
Prva zaposlitev Irene Mejcen je bila leta 1981 na Kmetijski zadrugi (KZ) v Slovenski Bistrici kot pospeševalka, nekaj let je bila vodja Temeljne organizacije združenega dela (TOZD). Za članico Izvršnega sveta Občine Slovenska Bistrica (za področje kmetijstva) in vodjo oddelka za kmetijstvo je bila imenovana v letih 1991-1995. V letu 1995 je prevzela delo Vodje oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in gospodarstvo na Upravni enoti (UE) Slovenska Bistrica. Leta 2005 je bila na nadomestnih volitvah izvoljena za županjo Občine Slovenska Bistrica, ki je takrat štela 35.000 prebivalcev. Na rednih volitvah leta 2006 je ponovila mandat. Po končanem mandatu je leta 2010 postala Vodja oddelka za okolje in prostor na UE Slovenska Bistrica.
Leta 2014 je bila Majcenova v 12. vladi Republike Slovenije imenovana za ministrico za okolje in prostor. Od leta 2018 in vse do upokojitve je bila direktorica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov republike Slovenije (SKZGRS).
Ob rednem delu je opravljala tudi naslednje funkcije: predsednica KZ Slovenska Bistrica, Predsednica krajevne skupnosti Alfonza Šarha Slovenska Bistrica, predsednica sveta KTV Slovenska Bistrica, vodja delegacije v evropskem odboru regij, podpredsednica Skupnosti občin Slovenije, podpredsednica Zadružne zveze in podpredsednica stranke DeSUS.
10. marca 2021 je Irena Majcen skupaj s predsednikom Karlom Erjavcem odstopila z mesta podpredsednice stranke DeSUSa.
VIR: biografski-sb.si
SEKVESTER BARONICE POST IZMENJAN
Kadar prehudo zaduhti se val korupcije po Sloveniji vendar za hip še ogleda okrog sebe. In tako so pod vtisom uničujočih razkritij o mahinacijah Windischgretza in njegovih tovarišev pri posestvu baronice Post na Zgornji Polskavi odstavili Windischgretzovega uradnika Barleta kot sekvestra ter ga zamenjali — toda le z njegovim dosedanjim pomočnikom. O usodi g. Polanskega, dosedanjega zasebnega upravitelja baronice Post nam še poročajo: Polanski je bil od ministrstva pravde nastavljen kot uradni sekvester Attemsa v Slov. Bistrici. Po odpravi sekvestracije pa je stopil v zasebno službo veleposestnice Post v Zgornji Polskavi, kjer je užival popolno zaupanje posestnice in zlasti tudi domačega prebivalstva. Prišel pa je kot zaupnik lastnice navzkriž s sekvestrskim uredništvom in eksponentom kneza Windischgratza iz Konjic, ki je hotel kupiti veleposestvo baronice Post. In tako je agrarni uradnik Pfeifer zahteval od okrajnega glavarja Lanšica, naj izžene Polanskega iz okraja. Okrajni glavar je to odklonil, ker ni videl razloga; nemudoma pa je dobil naročilo iz Ljubljane, da to stori z utemeljitvijo, da je baje Polanski nevaren javnemu redu in miru in da ni več potreben v okraju.
Pritožba ni imela odložilne moči.
VIR: Jutro
Rodil se je ekonomist in veleposlanik JOŽE INGOLIČ
Jože Ingolič, srednji brat Antona Ingoliča in Karla Ingoliča, se je rodil 2. marca 1921 na Spodnji Polskavi kot drugi sin očetu Antonu, mizarju in materi Ani, šivilji.
Končal je štiriletno trgovsko akademijo v Mariboru, poleti leta 1941 pa so ga Nemci izselili v Zaječar (Srbija). Tam se je takoj pridružil partizanom, kjer je bil leta 1944 ranjen. Ko je ozdravel, je odšel v osvobojeni Beograd (Srbija), kamor je bil pregnan tudi njegov starejši brat, pisatelj Anton Ingolič in po koncu vojne tam končal enoletni višji ekonomski tečaj ter dobil naziv ekonomista.
Po vrnitvi v Slovenijo je sprva delal v okrajnih oblastnih organih v Slovenski Bistrici, Lendavi in Mariboru ter sodeloval pri ustanavljanju kmetijskih obdelovalnih zadrug. V tem času je bil tudi predsednik planske komisije Ljudske republike Slovenije (LRS).
Nato je opravljal naslednje funkcije: direktor uprave za gospodarsko planiranje LRS (1953−55), predsednik Glavne zadružne zveze Slovenije (1956−58), član izvršnega sveta Republike Slovenije (RS) in hkrati sekretar za kmetijstvo (1958−62), direktor zveznega zavoda za gospodarsko planiranje (1962−63), član zveznega izvršnega sveta ter zvezni sekretar za kmetijstvo in gozdarstvo (1963−67), poslanec v Zvezni skupščini (1967−69). Svojo poklicno kariero je končal v diplomaciji. V letih 1969−74 je bil jugoslovanski veleposlanik v Etiopiji (vzhodna Afrika), vmes zvezni poslanec v Zboru republik in pokrajin skupščine Socialistične fedarativne republike Jugoslavije (SFRJ) (1974−77), od leta 1977−81 pa veleposlanik v Kuvajtu (Srednji vzhod, Arabski polotok), od koder je pokrival tudi Jemen (Arabski polotok). Po vrnitvi z Arabskega polotoka se je upokojil.
Njegovo delo ni bilo vedno »hvaležno« in prijetno, saj je moral skrbeti za uresničitev zemljiškega maksimuma, po katerem so kmetje lahko imeli največ deset hektarjev obdelovalne zemlje. Je pa bil pri tem tako dosleden, da je podpisal tudi odločbo o odvzemu oziroma nacionalizaciji zemljišč svoje matere Ane Ingolič.
Pozneje je kot predsednik Glavne zadružne zveze Slovenije in republiški sekretar za kmetijstvo spodbujal krepitev zadrug in večanje njihove ekonomske podlage z novimi investicijami.
Jože Ingolič je umrl 1. oktobra 2011 v Mengšu.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je mizar, narodni buditelj in udeleženec NOB JOŽKO SAGADIN – OČKA
Jožko Sagadin, s partizanskim imenom Očka, brat Štefana Sagadina in Ludvika Sagadina, se je rodil 2. marca 1883 na Spodnji Polskavi.
Izučil se je za mizarja in postal narodnozaveden Slovenec. Z drugimi Slovenci je večkrat branil Narodni dom pred razbijaškimi napadi nemških šovinistov. Leta 1906 se je preselil v Ormož, kjer je odprl samostojno mizarsko delavnico. Postal je soustanovitelj, načelnik in telovadni vaditelj Sokola v Ormožu.
V 1. svetovni vojni je moral kot avstrijski vojak na fronto v Galicijo. Tu je decembra 1914 pobegnil k Rusom. Javil se je v prostovoljsko srbsko divizijo v Odesi (Ukrajina). Boril se je proti Avtro-Ogrski v Dobrudži v Romuniji. Leta 1918 se je vrnil domov poln revolucionarnih idej. Zopet je mizaril in bil načelnik Sokola v Ormožu.
Leta 1919 se je poročil s Tončko, rojeno Kupčič, iz narodnozavedne družine s Ptujske Gore, ter se leta 1922 z družino preselil na Ptuj. Tu je kupil hišo in odprl mizarsko delavnico. Z ženo sta bila člana mnogih slovenskih organizacij na Ptuju.
Leta 1941 odšel na Pohorje, kjer je postal borec Prve pohorske čete. Bil je najstarejši slovenski partizan. Leta 1941 je v Ljubljani postal član rajonskega komiteja NOB. Jeseni leta 1943 so ga Nemci aretirali in poslali v taborišče blizu Dunaja (Avstrija), od koder je pobegnil. Okrožni odbor NOB v Mariboru ga je postavil za upravnika bolnišnice v Srecah pri Makolah, kjer je hišo hitro preuredil tako, da je imela razna skrivališča (bunker pod stopnicami, v katerem je bilo prostora za kakšnih osem ljudi) in skrite prehode iz prostora v prostor. Pripravil je tudi skrivališča za bolne in ranjene partizane v drugih hišah in v gozdu.
Jožko Sagadin je umrl 12. aprila 1945 ob nemškem napadu na Sagadinovo domačijo. V hiši so privezali ujete Ludvika Sagadina, Marijo Sagadin in Mileta Lavickega ter hišo zažgali. V goreči hiši pa so si v skrivališču pod prešo (stiskalnico za grozdje) poleg Jožka Sagadina vzeli življenja še Gojko Sagadin, Rožca Sagadin in Miran Sagadin.
Žrtve napada so pokopane na vrtu pri hiši v Srecah, kjer je njim v spomin postavljen spomenik.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je soustanovitelj spodnjepolskavske gasilske godbe in nadučitelj JOŽEF VODOŠEK
Jožef Vododšek se je rodil 2. marca 1866 v Mariboru.
Po uspešno zaključeni štiriletni cesarsko-kraljevi ustanovi za izobraževanje učiteljev v Mariboru, je leto dni učil v Svetinjah pri Ormožu, šest let v Šentilju v Slovenskih goricah in 13 let v Framu.
Imel je štiri hčerke, tri med njimi, Margareta Vodošek, Olga in Ana, so šle po očetovi poti in postale učiteljice.
Odločbo za mesto nadučitelja na Spodnji Polskavi je Jožef Vodošek dobil 21. decembra 1905, vodenje šole pa je prevzel šele 15. aprila 1906, ker se je pred prihodom udeležil še učiteljskega sadjarskega in vinarskega učnega tečaja v Mariboru.
Decembra 1907 je bil s še nekaterimi Spodnjepolskavčani in Leopoldom Šerbinekom iz Frama (ta je postal prvi kapelnik) soustanovitelj spodnjepolskavske gasilske godbe. Z Jožetom Pučnikom sta kupila inštrumente v Framu.
Nadučitelj Vodošek je poskrbel tudi za lepo urejen zelenjavni in cvetlični vrt pri šoli ter za igrišče, velik vrt in vzoren sadovnjak za šolo.
Med drugim je bil tudi občinski odbornik.
Takoj, ko se je začela 1. svetovna vojna, se je kot goreč domoljub kljub bolezni javil k prostovoljnim strelcem in deloval kot podčastnik v avstro-ogrskem topništvu, dokler mu zdravje ni dokončno opešalo.
Jožef Vodošek je umrl 31. avgusta 1915 na Spodnji Polskavi. Njegovega pogreba so se udeležili številni ljudje, na zadnji poti so ga pospremili tudi prostovoljni gasilci, pri katerih je bil tajnik. Pogreb je vodil župnik Franc Heber, ki mu je posvetil tudi nekrolog.
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Nagrobnik Jožefa in Marjete Vodošek (Mirko Munda)
Rodila se je najmlajša nevesta v občini APOLONIJA STOPAR
Apolonija Stopar (Toppar piše v poročni knjigi župnije Slovenska Bistrica) se je rodila 2. marca 1785 na Zgornji Bistrici (občina Slovenska Bistrica) očetu Jožefu Stoparju (Topparju), kmetu.
21. januarja 1799, 40 dni pred dopolnjenim 14. letom, se je z očetovim dovoljenjem poročila z 22-letnim Jurijem Dovnikom.
VIR: biografski-sb.si
