22. november
Danes goduje CECILIJA
Ime Cecilija izhaja iz latinskega imena Caecilia, ki izhaja iz latinskega rodovnega imena Caecilius. To se prek manjšalnice ceacilius povezuje z latinskim pridevnikom ceasus v pomenu besede »slep«. V skladu s to razlago nekateri pojasnjujejo ime Cecilija kot »slepa, to je za lažen sijaj in brezciljno vsakdanjost«.
Moška različica imena: Cecil.
Ženske različice imena: Cica, Cicilija, Cila, Cilika, Cilka.
22. november
USTANOVLJENA ACADEMIA PHILHARMONICORUM V LJUBLJANI
Academia Philharmonicorum Labacensis je naziv stanovskega združenja ljubljanskih glasbenikov v 18. stoletju. Formalno je bila ustanovljena 22. novembra 1701 in se je zgledovala po tovrstnih italijanskih akademijah, ki so se pojavljale že od 16. stoletja dalje. V tem združenju so sodelovali tako slovenski kot avstrijski (nemški) člani iz vrst plemstva in meščanskih izobražencev. Gojili so ljubezen do glasbe, posebno pozornost pa so seveda posvečali orkestru, ki je igral ob deželnih slovesnostih, cerkvenih praznikih in tako dalje. Academia Philharmonicorum je prva predhodnica današnje Slovenske filharmonije.
BISTRIŠKE ZGODBE: GLAVNI TRG
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica vabi na predstavitev druge iz sklopa Bistriških zgodb. Danes, 22. novembra, ob 17. uri boste v predporočni dvorani Bistriškega gradu izvedeli marsikaj zanimivega o nekdanjem Glavnem trgu – današnjem Trgu svobode. Obudili bodo spomin na lastnika oljarne in župana Štigerja, se spomnili gradbenika Versolatija, župana in odvetnika Schaubacha, advokata in odvetnika Scherfa …
VIR IN FOTO: Tomaž Ajd, Štajer’c
ODOBRENA ŠIRITEV INDUSTRIJSKE CONE IMPOL
Občina Slovenska Bistrica je 22. novembra 2016 prejela Sklep o odobritvi vloge za projekt Širitev industrijske cone Impol. Znesek sofinanciranja za navedeni projekt znaša največ 2.124.960,13 evra, celoten projekt z vsemi stroški (gradnja, odkupi zemljišč, projekti …) je ocenjen na približno 2,8 milijona evrov. Sofinancerski del sestavljajo nepovratna sredstva v deležu 75 odstotkov kot namenska sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj in 25 odstotkov namenska sredstva proračuna Republike Slovenije. Z navedenim projektom se predvideva izgradnja komunalne infrastrukture, ki bo omogočala širitev podjetjem v coni Impol. Zgrajena infrastruktura po tem projektu zajema: krožno križišče na Partizanski ulici s povezavo do štirikrakega križišča na Kajuhovi ulici. Občina Slovenska Bistrica bo takoj po podpisu sofinancerske pogodbe z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo pristopila k izvedbi razpisa za izbor izvajalca gradbenih del in nadzora. Skladno z zastavljenimi roki se izvedba navedenega projekta predvideva v letu 2017. Občina je za realizacijo projekta že v letu 2016 odkupila potrebna zemljišča in pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje. S tem projektom bodo omogočeni prostorski pogoji za nadaljnjo širitev podjetij iz cone Impol, kar pomeni nadaljnji gospodarski razvoj teh podjetij in s tem občine Slovenska Bistrica.
VIR: Mag. Branko Žnidar, Informator
FOTO: Informator
35 LET MOŠKEGA PEVSKEGA ZBORA OBRTNIK
V soboto, 22. novembra 2014, je bilo na Spodnji Polskavi slovesno, saj je tamkajšnji moški pevski zbor Obrtnik praznoval 35 let delovanja.
Leta 1979 so se na Spodnji Polskavi zbrali fantje z vasi in začeli prepevati. Kmalu so se organizirali, leta 1981 pa je pokroviteljstvo nad ustanovljenim zborom prevzela bistriška obrtna zbornica.
Danes šteje zbor 27 pevcev, prepevajo pa ljudske, narečne in umetne pesmi. Nastopajo tako doma kot v tujini, njihova dolgoletna zborovodkinja je Nevenka Gril Hameršak. Na slavnostnem koncertu, kamor so povabili koroško vokalno skupino Šentanel, so mnogi pevci prejeli tudi Gallusove značke.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
KJER JE ŽIVLJENJE OD NEKDAJ LEPO, MIRNO IN PREPROSTO
Kočno je bilo že tretjič izbrano za najlepše – Obiskovalce navdušijo čisto okolje, pohorski zrak in etnološke zbirke – Radi bi uredili še gostinsko ponudbo
Kočno pri PolskaviVas Kočno, 483 metrov nadmorske višine, 18 domačij in 85 prebivalcev. To so osnovni podatki, ki jih lahko takoj ob prihodu preberemo na informativni tabli. Odgovor, kaj je na sprehodu po vasi prepričalo komisijo Turistične zveze Slovenije, je enostaven: malenkosti. Denimo vaška javna razsvetljava, ki je unikaten primerek v Sloveniji. Usklajeni stebrički za ogrado pašnikov, urejene gredice ter ne nazadnje lepa zbirka kmečkega orodja s predstavitvijo pohorskih obrti. Posebnosti in malenkosti, ki v prvi vrsti zahtevajo skupno delovanje vaščanov. Če dodamo še domačnost in štajersko gostoljubnost, se vas res prikaže v polnem sijaju.
»Kakšna škoda, da nas niste obiskali, ko je bila polna cvetja,« potarna Dušan Kotnik, predsednik turističnega društva Kočno, in poskuša opravičiti necvetočo vas. A opravičilo niti ni potrebno. Vse zelenice so pokošene, odpadlo jesensko listje pograbljeno, v cvetličnih loncih pa že zasajene zimske rože. Vsak letni čas daje kraju svoj pečat, v teh dneh ga dopolnjujejo predvsem jesenske barve pohorskih gozdov.
Za čiščenje nimajo določenih posebnih dni, kot je to v navadi v nekaterih drugih tekmovalnih vaseh. Vaščani so v letih urejanja pač doumeli, da je najbolje, če najprej vsak pometa pred svojim pragom, nato pa je na vrsti urejanje skupnega vaškega imetja.
Priznanja so že stalnica
Kočno je redni dobitnik priznanj občine Slovenska Bistrica za najlepše urejeno vas, že tretjič pa je zmagalo tudi na državni ravni. Tako lahko rečemo, da je ideal urejenosti v Kočnem že kar udomačen, za kar je najzaslužnejši Stanko Slavič.
Pravijo, da so na priznanja ponosni, vendar tekmovanje ni na prvem mestu. »Najpomembneje je, da je kraj urejen in da se domačini v njem dobro počutimo,« poudarja Slavič. Da pa ne ostaja le pri besedah, je letos njegov trud za urejenost potrdila še občina Slovenska Bistrica, ki mu je podelila priznanje za najlepšo stanovanjsko hišo v občini. Če se sprehodite po njegovem dvorišču, boste hitro opazili, da bi tako lepo postriženo grmičevje, negovane zelenice in toliko nasajenih rož našli le pri redkih Slovencih.
Vas je etnološki muzej
»Vse hiše v vasi so nove,« se najprej pohvali Kotnik, a doda, da to morda ni vedno prednost, saj bi za prikaze starih obrti še kako potrebovali kakšno bajto.
Vaščani so v večini predani poljedelstvu in živinoreji, kar dopolnjujejo še s sadjarstvom in vinogradništvom. In kar je za dekoracijo vasi najbolj primerno, so tudi zbrali. Zbirke starih kmečkih obrti, ki so jih nekoč gojili v vasi, in stari kmečki pripomočki tako nadvse izvirno krasijo pročelja gospodarskih objektov ob cesti, speljani skozi vas.
Pohorska kovačija s kovanimi predmeti in predstavitvijo obrti, ki je bila nekdaj ključnega pomena za kmečko prebivalstvo, je prva izmed predstavitvenih točk. Ob njej je pohorski drvosek z zloženimi drvmi in vsem potrebnim za pripravo zimske kurjave.
V središču vasi so na novo postavili hišico, na kateri visi napis kmečka izba. Soba, urejena kot nekdanje kmečke izbe, v katerih so prebivali Kočnarji, s preprostostjo in domačnostjo nagovarja, da je življenje tukaj že od nekdaj posebno, preprosto in mirno.
Že za ovinkom, na pročelju ene največjih kmetij, najdete zbirko orodja, ki so ga naši predniki uporabljali za obdelavo zemlje. »Lahko rečemo, da se do danes skoraj ni spremenilo,« Kotnik pokaže na vile, grablje, motiko in drugo razstavljeno orodje.
Vonj iz krušne peči
Bolj zanimivi in drugačni od današnjih so predmeti za peko kruha. V kmečki kuhinji jih je bilo nekoč v uporabi veliko več, kot jih potrebujejo zdajšnje gospodinje za pripravo kruha v pečici. Po Kotnikovem mnenju so nekateri med njimi že tako redki, da bi jih našli le v redkih muzejih.
Peka v krušni peči je v vasi še vedno ohranjena. Aktiv kmečkih žena Kočno namreč s sodelovanjem na raznih kulinaričnih razstavah skrbi, da okus domačega pohorskega kruha in gibanice ne bo utonil v pozabo.
Zadnji ob sprehajalni poti je Gromberški grad, od katerega so ostale le še razvaline nekdanje romanske grajske stavbe, ki je bila obdana z grajskim obzidjem in jarkom. Grad je vreden obiska predvsem zato, ker ponuja čudovit razgled na okoliške kraje.
Načrti
Vaščani bi radi v prihodnosti uredili še parkirišče in dodali dobro gostinsko ponudbo, česar jim zdaj resnično primanjkuje. Za ljubitelje rekreacije bodo skozi vas speljali še kolesarsko in pohodniško pot, za vse radovedneže pa bi radi čim prej uredili spletno stran.
Načrti so izvedljivi, vaščani polni elana, tako da o Kočnem oziroma Kočnem na Pohorju, kot bi radi preimenovali vas, gotovo še nismo slišali zadnje besede.
Pot do Kočnega je solidno označena. Avtocesto zapustite na izvozu Slovenska Bistrica in nato vozite po regionalni cesti proti Mariboru. V kraju Zgornja Polskava zavijete pri tabli za Kočno levo. Po štirih kilometrih se boste po še nekaj usmerjevalnih tablah pripeljali v Kočno.
VIR: Anita Čebular, Delo
FOTO: Kočno pri Polskavi (Spletna stran Kočno pri Polskavi: Najlepša slovenska vas)
V SLOVENSKI BISTRICI PRAZNOVALI JUBILEJ RK
Slovesnost ob 140-letnici Rdečega križa na Slovenskem je v Slovenski Bistrici pripravilo bistriško Območno združenje RK. V dvorani DPD Svobode je slavnostni govornik in predsednik območne organizacije RK Janko Predan, dr. med., opozoril na vlogo te humanitarne organizacije in dejal, da številni prostovoljci v življenjski prostor, ki potrebuje pomoč, “prinašajo polno dozo poleta, energije in človečnosti”.
Na posebni slovesnosti je območna organizacija RK vročila 23 posebnih priznanj ob 140-letnici RK, zahvale je dobilo tudi 15 donatorjev, med krvodajalci pa sta priznanje prejela Jožica Vrbek s Šmartnega na Pohorju, za 80-kratno darovanje krivi, in Jože Kos s Kostanjevca, za stokratno darovanje krvi. Bistričani na leto zberejo tisoč litrov krvi. Številka jih uvršča v sam vrh organizatorjev krvodajalskih akcij v Sloveniji.
Plaketo RK Slovenije za delo v organizaciji je dobil predsednik Območnega združenja RK Slovenska Bistrica Janko Predan, ki to občinsko humanitarno organizacijo vodi 30 let in je pred leti vodil tudi nacionalni Rdeči križ. Visoko priznanje mu je vročila najstarejša aktivistka RK Minka Stegne s Tinja. Na slovesnosti je sekretarka RK Slovenska Bistrica Marija Bračič vročila nagrade še otrokom, ki so pisali ali se likovno izražali na temo 140 let Rdečega križa.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
DRAVINJA KAZALA VSE SVOJE VODNO RAZKOŠJE
Hudourniška reka uničila posevke pšenice
Kot običajno ob večjem deževju je Dravinja v bistriški in ptujski občini ponovno preplavila ceste in se razlila na njive
Mnogi delavci, doma iz krajev v Dravinjski dolini, danes niso mogli na delo, saj je Dravinja tako kot ob vsakem čezmernem deževju preplavila ceste. Tistim, ki niso mogli do svojih domov, pa so v ponoči pri tem pomagali pripadniki civilne zaščite. Dobršen del današnjega dneva je bila na terenu posebna ekipa bistriške občine, župan Ivan Pučnik, sekretar za notranje zadeve Srečko Gorišek in kmetijska ministrica Irena Majcen. Ta je po vrnitvi s poplavnih območij povedala: »Gre za osmo poplavo letos in šesto, ko je Dravinja za nekaj časa popolnoma ohromila promet v Poljčanah, Makolah, Majšperku in drugih krajih v svoji dolini. Pod vodo je blizu 500 hektarjev kmetijskih površin, najhuje pa so prizadeti posevki pšenice in jih verjetno ne bo mogoče rešiti. Že sedaj lahko kmetom svetujem, naj spomladi zasejejo polja s koruzo.«
Dravinja je dopoldne najprej upadla za kak meter (in tako sprostila promet med Zgornjimi In Spodnjimi Poljčanami), proti poldnevu pa začela spet naraščati. Če bo deževalo, pravijo poznavalci reke, bo ponovno preplavila ceste, ki so bile danes opoldne v glavnem (regionalne) že prevozne, še vedno pa je neprevozna pot med Makolami in Majšperkom.
Nemogoče je bilo danes priti tudi v vas Varoš v krajevni skupnosti Makole, in kot je povedala
po telefonu Jerica Gril, je vas dobesedno odrezana od sveta: »Upamo, da visoke vode ne bodo ogrozile naših domov, škoda pa je že tako velika, saj so pod vodo vsa polja. S pridelkom pšenice ne bo nič prida in boljše bi bilo, ko bi jo porabili kako drugače, in ne za setev. Dravinja je spet odnesla nov kos ceste v naš kraj. Saj so reko letos nekaj čistili, a to nič ne pomaga, zdaj Dravinja nanaša na kupe mulja in vejevja, ki so ga pri čiščenju potegnili iz vode.« Jerica Gril je še pribila, da Dravinja poplavlja bolj, odkar zasebnik pod makolskim mostom gradi hidroelektrarno.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Razlita Dravinja (Danilo Škofič)
KRAJEVNA SKUPNOST LAPORJE
Ob trgovini še šest stanovanj
Prebivalci ene najmanj razvitih krajevnih skupnosti v bistriški občini — laporske — se te dni veselijo novih pridobitev. V Laporju so dobili prenovljeno in večjo samopostrežno trgovino, v istem poslopju pa so predali namenu tudi šest družbenih stanovanj in bife.
Delovna organizacija Planika iz Slovenske Bistrice je namreč v stari zgradbi v središču krajevne skupnosti preuredila klasično trgovino v sodobno samopostrežnico z 80 kvadratnimi metri površine. Prenova je stala 8.5 milijona dinarjev. Kupcem je sedaj prilagojen tudi delovni čas: trgovina je odprta od 8. ure do 15.30. Tako lahko v njej kupujejo tudi krajani, ki se vozijo na delo v oddaljene kraje. V njej lahko sedaj med drugim dobijo mlečne in mesne izdelke ter nekaj konfekcije. Planika pa je uredila rudi prikupen bife.
Preureditev stare Šifrerjeve hiše v Laporju so izrabili tudi pri stanovanjski skupnosti občine Slovenska Bistrica in v zgornjih prostorih uredili kar šest družbenih stanovanj. Tri so namenili zaposlenim v osnovni šoli, tri stanovanja pa so solidarnostna.
Obnova celotnega poslopja je stala 25 milijonov dinarjev.
VIR: V. H., Večer
FOTO: Wikipedija
HITRA CESTA NA OBMOČJU OBČINE SLOVENSKA BISTRICA
Ernest Fluher, načelnik oddelka za gospodarstvo občinske skupščine Slovenska Bistrica, je sklical informativni sestanek o idejnem projektu druge trase hitre ceste na območju občine. Navzoči so si lahko ogledali zaris osi nove trase hitre ceste skozi območje občine v razmerju 1:50 000.
Trasa vstopi na območju slovenskobistriške občine pri Požegu pri Morju in vodi proti Zgornji Polskavi ter križa cesto pri Selah. Poteka med zgradbama Sele št. 16 in 17 in se nadaljuje v smeri proti Kukavi Med hišnimi številkami Spodnja Polskava 158, 159 in 160. Nato naj bi potekala skozi velenik in križala Devinjski most z viaduktom. Cesto Slovenska Bistrica-Črešnjevec križa 100 m južno od skladišča gozdnega gospodarstva in pod hmeljskimi nasadi KK Slovenska Bistrica.
Pri Spodnji Ložnici se pri hišnih številkah 6 in 8 močno približa stari trasi in nadaljuje čez potoka Čadram in Oplotnico tik Konjiške vasi v konjiški občini. Sedanji predlog za traso ima pred prvotnim več prednosti. Dolžina trase je skrajšana za 11 km in poteka v glavnem po suhem terenu, pomaknjena je bliže k naseljem, priključek pa je predviden na Rogaški cesti.
VIR: J. N., Večer
USTANOVLJEN DOM DR. JOŽETA POTRČA V POLJČANAH
Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane je splošni socialno varstveni zavod in sodi med večje domove za starejše ljudi v Sloveniji. Ustanovljen je bil leta 1952 v nekdanji zgradbi okraja Poljčane.
V domu je v začetku delovanja bivalo 180 mlajših, sorazmerno zdravih starostnikov. Zanje je skrbelo 18 zaposlenih delavcev.
Zgradba je bila zgrajena v letih 1949 do 1950 in je bila namenjena za okraj Poljčane. Po ukinitvi okraja 1952 je bila zgradba z zemljiščem dodeljena Mestnemu ljudskemu odboru Maribor, ki je zgradbo adaptiral. Uredili so pralnico, kuhinjo, toplovodno napeljavo in zgradili zgradbo za zaposlene. 22. 11. 1952 je bil ustanovljen Dom upokojencev in oskrbovancev Poljčane, vanj so se naselili stanovalci iz mariborske in okoliških občin. Kapaciteta Doma je bila 230 postelj, vendar je v njem bivalo le 180 stanovalcev.
Ker so bili stanovalci mlajši in večinoma zdravi starostniki, je za njih skrbelo le 18 zaposlenih delavcev. V okolici doma je bil vrt in park, ki so ga zasadili z 200 parkovnimi in 100 sadnimi drevesi. Leta 1953 so zgradili prizidek s stanovanji za zaposlene, za hišnika in depojem za premog ter pralnico in sušilnico. Do 1. 10. 1955 je stroške bivanja stanovalcev plačeval Mestni ljudski odbor Maribor.
Po tem je dom prešel na samostojno financiranje in postal ustanova Okrajnega ljudskega odbora Maribor. V Domu je bivalo okoli 220 stanovalcev. Sledila je prva adaptacija kuhinje leta 1964 in leta 1968 odkup zemljišča in gospodarskega poslopja od Kmetijskega kombinata Slovenska Bistrica. V letu 1973 so v domu napeljali centralno ogrevanje.
S sklepom Skupščine občine Slovenska Bistrica se je Dom upokojencev in oskrbovancev Poljčane leta 1973 preimenoval v Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane. Ustanoviteljske pravice je na podlagi novega zakona o socialnem skrbstvu leta 1978 prevzela občinska skupnost socialnega skrbstva Slovenska Bistrica. S sanacijo in dozidavo prizidka so bili zagotovljeni boljši pogoji za bivanje v stanovanjskem delu doma. Povečalo se je število zaposlenih glede na večje potrebe stanovalcev po zdravstveni negi in oskrbi. Zaposlili so socialno delavko, fizioterapevta in delovnega terapevta.
Leta 1992 je bila obnovljena tudi najstarejša zgradba, na prenovljenem podstrešju pa so bili urejeni prostori za potrebe delovne terapije in fizioterapije, za katero je bila pridobljena tudi koncesija za obravnavo zunanjih pacientov. Izdelane so bile enoposteljne sobe in dva apartmaja, ki še danes predstavljajo najsodobnejši in najudobnejši bivalni del Doma Poljčane.
VIR: Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane
FOTO: Arhiv Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane
PREDLAGALI ODVZEM OTROKA
Na seji socialno-zdravstvenega sveta 22. novembra 1947 so zastopali Protifašistično fronto žensk Katarina Fludernik in Mara Miler, Rdeči križ Anton Topolovec, socialno skrbstvo Marija Brumec, prosveto Herman Dajčman, notranje zadeve Mihael Vouk, obiskovalke otrok pa Ana Senekovič in Cvetka Šegula. Predlagali so, naj se Mariji Lešnik, stanujoči Pragersko 80, odvzame triletna nezakonska hči Erna, ker je mati brez zaslužka, noče delati in je umsko prizadeta. Otrok živi v hudi bedi in je zanemarjen, so utemeljevali ta predlog.
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str.128
KOČA NA PESKU POD ROGLO
Južni del Pohorja je bil doslej planincem malo znan, kajti nikjer v bližini ni bilo nobene postojanke, ki bi služila za izhodišče v ta del Pohorja. Deloma tudi neugodne prometne zveze niso dopuščale Mariborčanom ali Celjanom dostop. Temu je odpomogla Dravinjska podružnica SPD v Koniicah, ki je kupila od dedičev Josipa Winterja iz Zreč njegovo kočo na Pesku. Že letos jo je začela povečavati in preurejati za prenočevanje. Letošnjo zimo se bo že moglo za silo v njej prenočevati, kar je tem večje, važnosti, ker se vrstijo pozimi tekme za smučarsko državno prvenstvo na Klopnem vrhu in bo dotok posetnikov gotovo velik.
Koča leži v višini 1382 m na razdvoju Oplotnice in Planinščice, pritoka Radolne. Takoj blizu koče je dober neusahljiv studenec. Krog in krog je obdana od smrekovega gozda, tako da je obvarovana od vseh strani pred vetrovi in ima ves dan solnce.
To bo važna postojanka za zimski. Takoj na Rogli, ki je oddaljena pol ure od tod, se odpre smučarjem ogromno sneženo polje proti Šiklarici in naprej v smeri proti Veliki Kopi.
Dostop do koče je od vseh strani ugoden. Iz Konjic se pride do koče v dobrih 3 urah po s cerkvicami posejanih obronkih južnega Pohorja. Iz Vitanja popelje planinca lepa cesta do drvarskeg a, nekdaj steklarskega naselja Rakovec. Od tod je še dobro uro preko Rogle na Pesek. Iz Sv. Lovrenca na Pohorju prideš v dobrih 2 urah ob šumeči Radolni do koče. Vsa pota so dobro markirana. Vsem ljubiteljem Pohorja se obisk tega dela toplo priporoča.
VIR: Mariborski večernik Jutra
FOTO: Koča na Pesku v 30. letih prejšnjega stoletja (Ivo Kvac)
UBIL JE ŽENO
Simon Mlakar je imel na Selah eno najlepših posestev. S pridno ženo Marijo sta imela šest otrok, najstarejši je štel dvanajst let, najmlajši eno leto. Mož, bil je pijanec, zapravljivec in surovina, je že pred poroko najraje živel brez dela. Ker je bil muzikant, je hodil na gostije in često posedal v krčmah. Skromna žena je trpela in garala ter ga skušala z dobrim zgledom spraviti na pravo pot. A se Mlakar ni spreobrnil.
Posestvo je spravil na boben in leta 1923 sta ga z ženo prodala. Pred prodajo so hiša in gospodarska poslopja štirikrat pogorela, sosedje pa so bili prepričani, da je Mlakar požar zanetil sam, da je dobil zavarovalnino in je imel nekaj časa denar za popivanje. S Sel se je preselil v Kamnico, kjer je vzel v najem posestvo. Kupil si je celo konja, se vozil okrog kot baron in popival vse noči. Pogosto ga ni bilo domov več dni zapored, ko se je vrnil, pa je ženo nadiral in pretepal do krvi, tako da je morala večkrat pobegniti od doma. Ženine prošnje, naj za božjo voljo neha piti, so bile zaman. Ker Mlakar v Kamnici za posestvo ni plačeval najemnine, ga je lastnik napodil in Mlakarjeva družina se je preselila k ženinemu bratu v Zgornji Brežnico pri Poljčanah. Mlakarjem je dal na razpolago starejšo, slabo vzdrževano hišo. Žena in otroci so živeli v velikem pomanjkanju, Simon Mlakar pa je pil, če mu je le kaj prišlo pod palec, in pretepal ženo do onemoglosti.
Zakonca sta bila 22. novembra doma skoraj sama, le najmlajši, 11-mesečni otrok je ležal v zibelki. Spet se je vnel prepir, pobesneli mož je ženo zadavil in nato mrtvo obesil. Ko so se otroci vrnili domov, so bila vhodna vrata zaklenjena. Poklicali so soseda, ki je odprl hišo in najprej zagledal šop ženskih las, ki se jih je držala okrvavljena koža. Mlakarjeva je v izbi ležala na tleh in z vrvjo okoli vratu. Vrv ni bila napeta. Ker je Simon Mlakar izginil in ker je vse kazalo na umor, so sorodniki in orožniki, ki so jih poklicali, takoj posumili, da je on spravil ženo sveta. Sosedje so bili tako razjarjeni, da so se pripravljali na linčanje zločinca, a ga niso našli. Sum je bil upravičen. Obdukcija je potrdila, da je bila Marija Mlakar zadavljena, morilec pa jo je, da bi odvrnil sum, nato še obesil, a tako slabo, da se je ovadil že na prvi pogled.
Simon Mlakar se je mesec dni, dokler ga v bližini Rogaške Slatine niso aretirali orožniki, skrival pod imenom svojega brata. V preiskovalnem zaporu je priznal, da je ženi ovil vrv okoli vratu, da pa je ni imel namena usmrtiti. Po končanem sodnem procesu na mariborskem okrožnem sodišču marca 1925 je porota obsodila Simona Mlakarja na smrt na vešalih, a je prizivno sodišče smrtno kazen spremenilo v dosmrtno težko ječo.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 304-305
