23. december
Danes goduje VIKTORIJA
Ime Viktorija izhaja iz latinskega imena Victoria. To ime povezujejo z imenom rimske boginje Victoria, ki pooseblja zmago.
Moške različice imena: Viktor, Zmagoslav, Zmago.
Ženske različice imena: Vika, Viki, Vikica, Viktorijana, Viktorina, Viktorja, Viktorjana, Zmaga, Zmagoslava.
23. december
SLOVENCI NA PLEBISCITU GLASOVALI ZA SAMOSTOJNO DRŽAVO
Leta 1990 se je ideja o plebiscitu pojavila večkrat, Demos ga je imel v svojem programu že na začetku leta, oktobra istega leta ga je na skupščinskem zasedanju sicer neuspešno predlagala tudi opozicijska Socialistična stranka Slovenije. Ideja je zaradi zapletov s sprejemanjem ustave na seminarju poslancev Demosa v Poljčah 9. in 10. novembra 1990 zopet postala aktualna. Predlog o plebiscitu, ki so ga spisali tudi glavni pisci ustave iz Demosovih vrst, Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar, sprva ni naletel na odobravanje. Večina je namreč želela, da bi bila osamosvojitev bolj politična odločitev, sprejeta v vrhu vladajoče koalicije. Slovenska javnost je za odločitev o plebiscitu izvedela novembra 1990. Na pobudo Demosovega predsednika Jožeta Pučnika so se v drugi polovici novembra na seji sešli predsedniki vseh parlamentarnih strank in dosegli soglasje o najpomembnejših vprašanjih za izvedbo plebiscita: o datumu in plebiscitnem vprašanju.
Določiti je bilo treba le še, kolikšna večina volivcev mora pozitivno odgovoriti na plebiscitno vprašanje, ki se je glasilo »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«
Po dolgotrajnih pogajanjih je bila sprejeta različica opozicije, da bo plebiscit uspešen, če bo ZA glasovala večina vseh volilnih upravičencev.
Skupščina Republike Slovenije je na skupni seji vseh treh zborov 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, izglasovan je bil še Razglas državljanom RS vsem volivcem v RS, podpisana Izjava o dobrih namenih, sprejeta Deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope ter Sporazum političnih strank in poslanskih skupin skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo RS.
Volišča so se odprla v nedeljo, 23. decembra 1990, ob 7.00 zjutraj. Glasovanja se je udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev, za samostojnost in neodvisnost se jih je izreklo 88,5 odstotka (1.289,369).
Rezultate plebiscita je na slavnostni seji 26. decembra 1990 razglasil predsednik Skupščine RS, dr. France Bučar, predsednik Predsedstva RS Milan Kučan pa je predstavil poglavitne naloge za uresničitev plebiscitarne odločitve.
NA TREH KRALJIH ZAŽENEJO NOVO ŠTIRISEDEŽNICO
V soboto, 23. decembra, so na Treh kraljih zagnali novo štirisedežnico Veliki vrh, ki so jo zgradili s pomočjo sredstev Ministrstva za gospodarstvo in ki bo lahko na uro prepeljala do 1500 smučarjev
S podpisom pogodbe z ministrstvom aprila 2023 so se zavezali, da bodo projekt – štirisedežnico, bike park s tremi različnimi spusti z Velikega vrha, plezalni steni prav tako na Velikem vrhu ter lokostrelskega poligona na območju smučarskih prog Črno jezero – dokončali do konca letošnjega leta. Ministrstvo je namreč letos za vlaganja v kakovostno in trajnostno preoblikovanje slovenskega turizma za infrastrukturo oziroma za razvoj in prestrukturiranje večjih slovenskih smučišč v celoletna gorska središča za aktivni oddih, 9 smučiščem namenilo 55,4 milijona evrov. »Dragi Pohorci in dragi Jakci iskrene čestitke, očitno je res, da ko stopite skupaj, vas nič ne ustavi, vsa pohorska smučišča, ki so dobila naša sredstva so do konca leta končala projekte, vse ostale še lovimo,« je povedala direktorica Direktorata za turizem Dubravka Kalin. Projekt na Treh kraljih, s katerim bomo obogatili tako zimsko kot tudi poletno ponudbo, je bil vreden 3.763.569,40 € neto upravičenih stroškov, kamor niso všteti stroški pridobivanja gradbenega dovoljenja, služnosti, odkupi zemljišč, prijava na razpis … tako da je bila celotna investicija več kot 4.000.000 € neto. Ministrstvo bo prispevalo skupaj 3.010,000 €, vse ostalo pa so naša lastna sredstva in kredit,” je povedal direktor RTC Jakec Trije kralji Aleš Juhart. »Jakci RTC Trije kralji upravljajo že 25 let in odkar ga upravljajo stvari tečejo, tako kot to investicijo so uspešno izpeljali tudi vse prejšnje. Trije kralji so sidrišče turizma v naši občini, a tako uspešni ne bi bili, če ne bi bilo Jakcev. Tudi ta investicija je bila izpeljana učinkovito, na poseben način, posebno energijo in nesebično pomočjo prijateljev Treh kraljev, naj bo ta izvedba dober vzgled vsem drugim,« je poudaril župan občine Slovenska Bistrica Ivan Žagar. Božo Juhart se je ob tej priložnosti zahvalil, da je imel priložnost priti na Pohorje. »To pred 25. leti ni bila lahka odločitev, leta 1999 so Trije kralji izgledali popolnoma drugače kot danes, in prepričan sem, da bodo drugačni tudi čez 10 let.«
FOTO: Bistričan.si
SODELOVANJE Z MARIBORSKO UNIVERZO
V sredo, 23. decembra 2015, sta Univerza v Mariboru in Občina slovenska Bistrica podpisali sporazum o sodelovanju na področju trajnostnega in družbeno odgovornega razvoja občine. Obe podpisnici želita s pozitivnim zgledom ustvariti inovativno okolje, ki bo z razvojem, ustvarjanjem in prenašanjem ključnih znanj pripomoglo h kakovostnemu, uravnoteženemu , trajnostnemu in družbeno odgovornemu razvoju Občine Slovenska, Univerze v Mariboru in Republike Slovenije v času nove razvojne perspektive za obdobje 2014 – 2020.
Sporazum sta podpisala rektor Univerze v Mariboru prof. dr. Igor Tičar in župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
DRUŠTVO VINTGAR PROTI KAMNOLOMU
V društvu, ki skrbi za varstvo narave in okolja v Slovenski Bistrici, udejanjajo pot k čisti naravi
Društvo Vintgar, ki v Slovenski Bistrici skrbi za varovanje okolja in narave, je pred kratkim novinarje seznanilo s svojo dejavnostjo, predvsem pa predstavilo projekt Človek. Zemlja. Življenje-Moja vest je čista. Člani so opozorili tudi na napovedano odprtje novega kamnoloma v soteski potoka Bele pri Poljčanah.
Vintgarjevci so se pridružili številnim zgroženim posameznikom, ki po svetu zahtevajo umik plastičnih vrečk iz trgovskih in drugih mrež, ker povzročajo nepopravljivo škodo naravi. Odločili so se, da bodo v prvem delu svoje akcije podelili tisoč nakupovalnih vrečk iz tekstila, od 21. do 23. decembra pa bodo take vrečke delili na novoletnem sejmu na bistriškem grajskem dvorišču in tudi pred dvema največjima bistriškima trgovskima centroma. Pričakujejo, da bo akcija dolgotrajnejša, pa tudi, da jo bodo podprli številni sponzorji in donatorji. Prav tako se nadejajo podpore občine in države, poslancem pa bodo predlagali sprejetje zakona, s katerim bi občutno obdavčili izdelovanje plastičnih vrečk.
Drago Mahorko, ki predseduje Vintgarju, je povedal, da se njihovi člani pridružujejo vsem, ki nasprotujejo odprtju še enega kamnoloma v soteski potoka Bele pri Poljčanah, za katerega je dovoljenje izdalo ministrstvo za gospodarstvo, ob poprejšnjem soglasju služb ministrstva za okolje in prostor. Opozoril pa je, da je nekdanji minister Janez Podobnik zagotovil, da bodo spoštovali voljo občanov in lokalne skupnosti, ki odprtju odločno nasprotujejo. Zanimivo je še, da občine Poljčane, ki je nastala med postopki za izdajo dovoljenj, nihče ni povabil k sodelovanju, kaj šele, da bi bil kamnolom umeščen v njene prostorske akte.
VIR: Danilo Utenkar, Delo
FOTO: Kamnolom v Poljčanah (Bistričan.si)
NAJEMNINE NE BODO VIŠJE
Ker je bistriški občinski svet sklenil, da bo letna stopnja neprofitne najemnine za stanovanja v letu 2006 ista kot letos, stanarine za vsa najemna stanovanja, ki so v lasti občine Slovenska Bistrica in javnega stanovanjskega sklada, ne bodo dražje. Letna stopnja neprofitne najemnine bo torej tudi prihodnje leto 3,81 odstotka od vrednosti stanovanja. Občinska uprava je sicer izračunala, da bi na osnovi metodologije o oblikovanju najemnin za neprofitna stanovanja morala letna stopnja v obdobju med 1. januarjem in 30. junijem znašati 4,25 odstotka od vrednosti stanovanja, med 1. julijem in 31. decembrom pa 4,46 odstotka. Omeniti je treba, da bistriška občina ni edina v Sloveniji, ki ne bo zvišala stanarin.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
BISTRIŠKI RITOZNOJČAN SE REŠUJE SAM
Bo z reorganizacijo kaj boljše?
O težavah v bistriškem Ritoznojčanu smo nekajkrat že pisali in če so pred časom v tem kmetijskem podjetju še menili, da bodo svojo prihodnost gradili skupaj z republiškim skladom za razvoj, je zdaj že jasno, da s tem partnerstvom, vsaj za zdaj, ne bo nič. Zato so pred dnevi v Ritoznojčanu izpeljali reorganizacijo in tako so trgovine in gostinska lokala v Slovenski Bistrici in Čadramu postali novo podjetje, v katerem je skupaj zaposlenih 25 delavcev. V Ritoznojčanu, ki ga dajejo predvsem kratkoročna posojila, pa zdaj dela 107 ljudi. Ti so se začeli že pripravljati na prihodnjo vinogradniško letino, čeprav je njihova prihodnost še negotova in so tudi pogovori z ljubljanskim Slovenijavinom obmirovali.
V vodstvu Ritoznojčana v Slovenski Bistrici pravijo, da je njihov jutri negotov tudi zaradi nejasnosti glede zakona o denacionalizaciji, saj ne vedo, koliko zemlje jim bo spoloh ostalo.
VIR: (ps), Večer
Umorili so duhovnika ADALBERTA NEIPPERGA
Adalbert Neipperg se je rodil 31. marca 1890 v Meranu (Južna Tirolska, Avstro-Ogrska; danes Merano, Trentino-Alto Adige, Italija), kot peti od sedmih otrok. Otroštvo je preživel na gradu Schwaigern blizu Heilbronna (Nemčija).
Po maturi je šel študirat umetnostno zgodovino v München (Nemčija). V Oberwittelsbachu (Bavarska, Nemčija) je spoznal življenje v katoliški skupnosti. Vedno bolj ga je začel zanimati študij teologije in filozofije, ki ga je začel leta 1911 v opatiji Seckau na avstrijskem Štajerskem. Študij je moral zaradi zdravstvenih težav (depresija) večkrat prekiniti.
Leta 1920 je postal duhovnik. Potem je postal klerikalni prefekt in lektor moralne teologije. Leta 1928 je bil imenovan za opata nizozemskega benediktinskega samostana v Vaalsu, leta 1929 pa je postal prvi opat samostana v Neuburgu (Bavarska, Nemčija). Zaradi zelo intenzivnega poučevanja in predavanj je bil večkrat odsoten, kar je privedlo do finančnih težav samostana, zato je leta 1934 odstopil s položaja in odšel v samostan Seckau (Avstrija) in tam ostal do leta 1938.
Po anschlussu Avstrije ga je družina Ferdinanda Marije III. Attemsa povabila v bistriški grad, kjer je služboval kot duhovnik do konca 2. svetovne vojne. Vsako nedeljo je peš odhajal na Šmartno na Pohorju, kjer je opravil mašo.
Po koncu vojne ga je oblast obtožila delovanja proti partizanom in ga zaprla v zapore v Mariboru. Po letu 1945 so ga prepeljali skupaj z okoli 1000 nemškimi vojaškimi ujetniki v srbski Vršac. Tam je skrbel za zdravje vojakov. Čeprav je dobil odpustnico, je ostal z vojaki.
Adalbert Neipperg je bil umorjen 23. decembra 1948 v Vršcu. Leta 1989 so krsto s posmrtnimi ostanki opata A. von Neipperga prepeljati v opatijo Neuburg.
Zanj poteka postopek za beatifikacijo.
VIR: biografski-sb.si
23. december 1943
TOVARNA ZUGMAYER IN GRUBER POSTANE SAMOSTOJNA DRUŽBA
Tovarna kovin Zugmayer in Gruber, Slovenska Bistrica, je bila pred 2. svetovno vojno v takratni Jugoslaviji podružnica ‘’Dioničkog društva za promet kovinama Zugmayer & Gruberu Zagrebu’’.
Po okupaciji spodnje Štajerske in državni razmejitvi med N. D. H. in Rajhom se je družba osamosvojila in kot samostojno podjetje vpisala v trgovski register s firmo: Tovarna kovin Zugmayer & Gruber, javna trgovska družba, Slov. Bistrica, od dne 23. 12. 1943.
VIR: Jana Fišinger Jelen: Ne umirajo samo ljudje, umirajo tudi hiše in vasi, Slovenska Bistrica, 2004, str. 79
FOTO: Iz zapisnika o pravnem položaju podjetja Impol (Ne umirajo samo ljudje, umirajo tudi hiše in vasi, str. 79)
MLAD BEGUNEC
Pod tem zaglavjem smo v št. 272 »Večernika« od 28. novembra t. I. objavili vest, da je bil »pred časom oddan radi zanemarjenosti in vzgojnih nezmožnosti staršev v banovinski dečji dom v Mariboru 13-letni Albert Pečenko iz Slov. Bistrice.« P o pojasnilih, ki smo jih prejeli z merodajne strani, trditev, da je bi bil dečko oddan v dečji dom »radi zanemarjenosti in vzgojne nezmožnosti staršev«, ne odgovarja resnici. Dečkov oče g. Albert Pečenko, strojnik pri banovinskem kamnolom u v Slov. Bistrici,
je vdovec in vsled svojih službenih obveznosti ni mogel nadzorovati otroka in njegove odgoje, radi česar je zaprosil za sprejem dečka v dečji dom. To resnici na ljubo drage volje ugotavljamo, ker naravno nikomur nočemo delati krivice.
VIR: Mariborski večernik Jutra
VOLITEV ŽUPANA
Protest proti občinskim volitvam so »potegnili nazaj« in končno se je vendarle vršila volitev župana. Bilo je to 23. decembra. Točno ob 4.30 popoldne si videl iz Jelenove gostilne korakati na magistrat skupino, ki je pozneje odločila usodo našega mesta. Ob določenem času so se sestali novo izvoljeni v magistratni posvetovalnici, kjer je najstarejši otvoril volitve z uvodnim »Veni creator spiritus.« Previsoko so postavili jajček v gnezdece, iz katerega bi se moral izvoliti novi župan. Debata je pripomogla do temperature, ki jo zahteva jajček, da se razpoči in izleti iz njega novorojenec.
In zgodilo se je. Zvolili so novega župana, Zbor je starem u županu zapel svoj »Requiescat in pace«, obenem pa ubral himno »Živijo novi župan«. In to je dr. Schaubach, oblastni poslanec in odvetnik. Po volitvi je stari župan odmolil svoj »Confiteor«, nakar je ves zbor zažvižgal svoj »Te deum laudamus«.
Po županovi izvolitvi je bil izvoljen podžupanom g. Franjo Razboršek, industrijalec v našem mestu. Nato so bili proglašeni svetnikom gg. Kos, Sorčnik in Maly, vsi okoli pa za »blažene«. Različne funkcije s peruti in brez perut se razdele prihodnjič.
Naš novi odbor, to je župan, podžupan, »svetniki in blaženi, je menda od obstoja mesta eden najbolj znamenitih, ker tehta celokupno 1415 kg. Po dimenziji teles prekaša vse dosedanje. Le eden je »činki«, zato pa živahen kakor petelinček. Po velikosti merijo 1.58 do 1.85 m.
Koliko tehta opozicija, še ni mogoče dognati. Novemu županu in odboru pri poročam, da odredi posipanje hodnikov z razno žlobudro, kajti zelo neprijetno je, če meščan neprostovoljno položi svojo »garnituro« na obledenela tla naše Slov. Bistrice.
VIR: Mariborski večernik Jutra
23. december 1917
OBČINA FRAJHAJM PODPIŠE PODPORO MAJNIŠKI DEKLARACIJI
Pohorska občina Frajhajm pri sv. Martinu na Pohorju (danes Šmartno na Pohorju) je napisala s črnilom svojo izjavo z naslovom “Slavni Jugoslovanski klub” in zapisala, da se navdušeno pridružujejo deklaraciji Jugoslovanskega kluba za združenje vseh Jugoslovanov v samostojno in neodvisno državo pod habsburškim žezlom. Prav tako so se spomnili papeža in cesarja Karla I. Pismo so zaključili z “Županstvo Frajhajm, dne 23. decembra 1917” in pečatili z nemškim pečatom “Gemeindeamt Freiheim — Bezirkshauptmannschaft Marburg”. Izjavo so podpisali štirje možje: Martin Rafolt (župan), Fric Franz, Franz Motaln, Matias Sečownik.
VIR: Pogorevc Edmund, Zbornik občine Slovenska Bistrica III, str. 260−261
FOTO: Deklaracijska izjava Frajhajm (Zbornik občine Slovenska Bistrica III, str. 259)
Rodil se je kmet, furman in prvi župan Slovenske Bistrice po 2. svetovni vojni ANTON FRELIH
Anton Frelih se je rodil 23. decembra 1909 v zaselku Podbrdo pri Škofji Loki očetu Jožetu Frohlichu in materi Mariji, rojeni Grohar. Kot zaveden Slovenec si je dal kasneje spremeniti izvirni priimek Frohlich v Frelih. Imel je še sestro Julko ter brata Jožeta in Slavka, ki se je poročil z Italijanko in je po 2. svetovni vojni večkrat ilegalno prehajal čez mejo. Leta 1948 so ga na meji ujeli in neznano kje likvidirali.
Antonov oče je hitro po njihovem rojstvu odšel za zaslužkom na Aljasko (ZDA) in tam delal v rudniku zlata. S prisluženim in prihranjenim denarjem je leta 1922 od Josipine Krulc kupil kmetijo z gostilno v Slovenski Bistrici (sedaj je tam Caffe Hof, op. ur.), kamor so se potem preselili in kmetovali.
Med 2. svetovno vojno je bil Anton Frelih z materjo izgnan v Bosno. Po vrnitvi iz izgnanstva, ko se je formirala nova oblast, je bil postavljen za prvega povojnega župana Slovenske Bistrice (ker je peljal z vozom in konji škofa na birmo na Tinje, so ga umaknili s položaja, op. ur.).
Nekaj let kasneje je spoznal ženo Veroniko, ki je živela v samostanu v Slovenski Bistrici, se z njo poročil in rodila sta se mu sinova Tonček in Peter.
Preživljal se je s kmetovanjem, bil pa je tudi prevoznik s konji − furman. Zaradi širjenja mesta je bilo kmetovanje na njegovem posestvu, ki je bilo (skoraj) v centru mesta, iz leta v leto vse težje, zato ga je postopoma opustil. Zraven stare hiše si je leta 1969 zgradil novo hišo, staro hišo s hlevi in gospodarskimi poslopji pa dal v najem takratnemu gradbenemu podjetju Smreka iz Slovenske Bistrice. Kmalu po tem se je tudi upokojil.
Anton Frelih je umrl 10. julija 1985 v mariborski bolnišnici, pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
23. december 1715
IZVEMO ZA VOJAŠKEGA RANOCELNIKA
Iz krstne knjige župnije Slovenska Bistrica izvemo, da je bila 23. decembra 1715 krščena Marija Ana, nezakonska hčerka meščanke Roze Terezije Hauptewein in vojaškega ranocelnika Ernesta Clemenza. Botrovala sta Tomaž Podkrižnik in župnikova mati Urša Zamlik iz Ruš.
VIR: Koropec, Jože: Mesto Slovenska Bistrica v 18. stoletju, Zbornik občine Slovenska Bistrica II., 1990, str. 72
FOTO: Prva stran krstne knjige župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica (matricula-anline.eu/sl/)
