30. november
Danes goduje ANDREJ
Ime izvira iz latinskega imena Andreas, ta pa iz grškega Ανδρέας (Andreas). Beseda ander pomeni (moški), v rodilniku andros. Grški pridevnik andréios pa pomeni možat, pogumen. Kot možni prevod imena Andrej nekateri navajajo Hrabroslav.
Iz grškega imena Andreas, ki izvira iz besede aner »človek« (rodilnik andros »od človeka«). V Novi zavezi je bil apostol Andrej brat apostola Simona Petra. Legenda pravi, da je bil križan na križu v obliki črke X. Je zaščitnik Škotske, Rusije in Grčije.
Moške različice imena: Andraš, Andraž, Andre, Andrés, Andrea, Andreas, András, Andi, Andrija, Andro, Andrejček, Andrejko, Andrew, Andy, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče; Andrei, Andrzej, Ondřej.
Ženske različice imena: Andreja, Andrejka, Andrea.
30. november
CELJSKI GROFJE POVZDIGNJENI V DRŽAVNE KNEZE
30. novembra 1436 so bili Celjski grofje povzdignjeni v državne kneze.
Začetki Celjskih grofov segajo v čas svobodnih gospodov Žovneških z družinskim sedežem na gradu Žovnek v Spodnji Savinjski dolini. Le ti so si do leta 1333 pridobili po Vovbržanih podedovano posest v Savinjski dolini s sedežem v Celju. S kopičenjem posesti v last ali fevd ter spretnim dinastičnim povezovanjem so Žovneški okrepili svoj ugled do te mere, da jih je leta 1341 cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe Celjske, kasneje, leta 1372, pa še Karel IV. Luksemburški. Temelj njihove moči so bila obsežna posestva na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.
Vojskovanje za Habsburžane v 14. stoletju jim je kot plačilo prineslo v zastavo pomembne deželnoknežje gradove in urbane naselbine, med njimi leta 1368 tudi Slovensko Bistrico.
Umrl je urednik Metalurga, stoletnik, SLAVKO KOVAČIČ
Slavko Kovačič se je rodil 23. februarja 1919 v Makolah očetu češke narodnosti Ladislavu Nahuneku, inženirju geodezije, in materi Julijani Kovačič, poštni uslužbenki. Skrb zanj je prevzela mama, samohranilka.
Osnovno šolo je obiskoval v Makolah. Kot »poštni Slavči« je raznašal pošto po makolskih gričih in ob reki Dravinji.
Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru. Po uspešno opravljeni maturi se je odločil za študij agronomije v Beogradu (Srbija). Žal je moral študij zaradi pomanjkanja sredstev prekiniti. Prijavil se je za delo na pošti. Na pošti v Mokronogu je služboval do kapitulacije Italije septembra 1943. Tam so ga Nemci zaprli in poslali na prisilno delo v Gradec v Avstriji.
Po vojni se je zaposlil v oddelku za planiranje v Tovarni bakra (danes Impol, op. ur.) v Slovenski Bistrici
Leta 1947 je na odru Doma kulture Slovenska Bistrica spoznal svojo bodočo ženo Danico (rojeno Zorinič). Poročila sta se leta 1949. V zakonu sta se jima rodila otroka Slavc Kovačič in Danica.
Čez nekaj let se je Slavko zaposlil na nižji gimnaziji v Slovenski Bistrici kot učitelj biologije. Ob delu je diplomiral iz biologije in kemije. Imenovan je bil za namestnika ravnatelja. Vse popoldneve je preživljal kot vzgojitelj v dijaškem domu v Slovenski Bistrici, kjer je bila žena Danica upravnica. Vodil je tudi tabornike (medvedke in čebelice), planince, nastopal v številnih vlogah (devetdeset vlog) na odru Delavsko-prosvetnega društva (DPD) Svoboda v Domu kulture, vodil prireditve Rdečega križa (RK), tombole za Prostovoljno gasilsko društvo (PGD) …
Slavko je leta 1966 prevzel vodenje novonastalega Izobraževalnega centra v Impolu v Slovenski Bistrici. Tako je prešel k izobraževanju odraslih in pomagal ustanoviti tehnično šolo za potrebe Impola. Ustanovil je tudi tovarniško glasilo ‘Metalurg’. V njem je kot ‘Jaka Drog’ v humorističnem slogu opozarjal na tisto, kar bi lahko v družbi izboljšali.
Leta 1980 se je Slavko upokojil. Ostal je aktiven. Poučeval je na Ljudski univerzi (LU), vodil mlajše tabornike, kot dopisnik je pisal za krajevni časopis ‘Panorama’, ustanovil je društvo nekadilcev, še vedno je nastopal na prireditvah.
Slavko Kovačič je umrl 30. novembra 2020 v Slovenski Bistrici kot najstarejši Bistričan, star skoraj 102 leti. Pokopan je na bistriškem pokopališču.
VIR: biografski-sb.si
30. november 2010
RAZSTAVA O IDEJAH ZA PRENOVO GRAJSKEGA PARKA
Prenova grajskega parka in njegova vpetost v mestno jedro Slovenske Bistrice
V torek, 30. novembra 2010, so v Galeriji Grad odprli zanimivo razstavo, ki jo je občina Slovenska Bistrica pripravila z Oddelkom za krajinsko arhitekturo pri Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Osemindvajset študentov te fakultete je letos v mesecu februarju pod mentorstvom prof. dr. Ane Kučan in asistentke Eve Zupan obiskalo naše mesto, kjer so si na dvodnevni delavnici na terenu ogledali grajski park. Seznanili so jih tudi s podobo parka, kakršno je imel nekoč, še preden so na njegovem prostoru zgradili zdravstveni dom, osnovno šolo in športno dvorano, ter ga presekali s povezovalno cesto z naseljem Tirgot. Marsikateri Bistričan verjetno ne ve, da je prvotni park segal vse do ceste za zdravstvenim domom (gledano proti Zgornji Bistrici), ob kateri sedaj stojijo garaže. Študentje so nato na osnovi teh podatkov izdelali svoje predloge, kako parku povrniti vsaj del njegovega nekdanjega sijaja, kako ga približati ljudem, da bi ga bolj množično obiskovali in se zadrževali v njem, ter s to svojo prisotnostjo in živahnejšim življenjem v njem iz njega pregnali t. i. »vandale«, ki park sedaj dan za dnem uničujejo in s svojo prisotnostjo marsikaterega meščana odvrnejo od obiska parka in oddiha v njem.
Razstava je bila odprta do 10. januarja 2011, od torka do petka med 9. in 17. uro ter ob sobotah med 11. in 15. uro.
VIR: Silvo Husu: Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Z odprtja razstave (Grajski stolpec)
30. november
JOŽE DOLENC V LIKOVNIH SALONIH
V petek, 30. novembra 2007, ob 18.00, so v likovnih salonih gradu Slovenska Bistrica odprli slikarsko razstavo Jožeta Dolenca s Pragerskega, z naslovom “Igra z barvami”. Jože je v gradu razstavljal že l. 1995, ko sta skupno razstavo pripravila z Živko Vihtelič. Tokrat pa se je predstavil s samostojno razstavo.
VIR: Tednik Panorama, Grajski stolpec.
FOTO: Jože Dolenc: Minil je ta čas, olje na platnu (Grajski stolpec)
VSE LETO BREZHIBNO UREJENA KRASOTICA
V Križeči vasi še najdete pristno prijaznost slovenskega podeželja – Zmaga na državni ravni jim ne zadostuje več, uveljaviti se želijo tudi mednarodno
Marsikje so srečni, ko zapade sneg in prekrije umazanijo, a v Križeči vasi ni tako. Poleti najdete na balkonih in gredicah posajenih več kot 6000 cvetličnih sadik, brezhibno pokošenih 9000 kvadratnih metrov zelenic pred hišami, zima pa vse to skrije. A vendar ima obiskovalec tudi v hladnih dneh občutek, da je prišel v kraj, kjer so urejenost, prijaznost in gostoljubje še vedno glavni aduti turizma.
Križeča vas je po devetih letih prizadevanj krajanov in tamkajšnjega turističnega društva Lucija že drugo leto zapored najlepše urejena vas v občini Slovenska Bistrica. Letos so dosegli svoje najvišje priznanje: zmago v kategoriji drugi kraji na državnem ocenjevanju slovenskih krajev. Vse to jim je uspelo ob sodelovanju prebivalcev, ki vsak četrtek urejajo vrtove in trate, pometajo lokalno cesto in urejajo rože, tako da je ob koncu dneva vas resnično brezhibno urejena.
Križeča vas leži v Dravinjski dolini pod Bočem. Sicer nima bogate zgodovinske zapuščine, a je kljub temu vredna ogleda. V središču stoji 174 let stara kmečka preša, ob kateri vsako leto prvi teden v oktobru priredijo praznik vasi, dar jeseni. Prikažejo stari postopek stiskanja grozdja in sadja, sok pa porazdelijo med obiskovalce. V poletnih mesecih je zanimiv ogled kuhanja oglja iz jelševega lesa v oglarski hiši. Prikaz pripravijo mlajše generacije krajanov in tako pripomorejo k ohranitvi kulturne dediščine. Sledi še živahna oglarska veselica.
Okolica vseh gospodarskih poslopij in hiš v kraju je skrbno urejena. Pred domačijami najdete restavrirane samokolnice in kmečko orodje, ki so jih uporabljali oziroma jih še pri vsakodnevnih kmečkih opravilih. Ob cesti skozi kraj ima vsaka hiša postavljeno maketo studenčka, na kateri je hišna številka, ki obiskovalcem pomaga pri orientaciji.
Kot skoraj vsaka slovenska vas imajo cerkev. Cerkev sv. Lucije, ki je tudi zavetnica vasi, spada v zgodnje baročno obdobje, odlikuje pa jo dragocena oprema: glavni oltar, oltar Antona Padovanca, Nepomukov oltar ter oltarja Ane in Marije – vsi iz različnih obdobij 17. stoletja.
Skozi vas sta speljani dve krožni sprehajalni poti, dolgi en in štiri kilometre. Ob njiju so urejene klopi, kjer si lahko poleti v senci oddahnete. Če vas zažeja, se lahko ustavite pri domačinih na kozarčku domačega vina. Imajo nekaj prenočitvenih zmogljivosti, gostom pa, v gostilni ali na katerem izmed kmečkih turizmov, postrežejo s pristnimi domačimi jedmi, ki so večinoma pridelane ekološko.
Križeča vas dopolnjuje turistično ponudbo tudi s sosednjim krajem Studenice. Poseben pečat so mu pustile dominikanke, ki so v srednjem veku živele v tamkajšnjem samostanu. V 18. stoletju je bil razpuščen in je začel propadati. Zdaj ga počasi prenavljajo, oživljajo pa ga predvsem vsakoletne žive jaslice, ki jih pripravljajo med 24. decembrom in 6. januarjem. V kraj pripeljejo veliko ljudi, v zadnjem času pa privabljajo zlasti energijske točke, ki po zadnjih meritvah veljajo za ene najmočnejših v Sloveniji. V gozdu nad samostanom je urejenih petnajst, ob njih so klopi in tablice z razlago. V bližini najdete tudi zanimiv kraški izvir, enega največjih pri nas, iz katerega dobiva pitno vodo večina okoliških vasi.
Krajani so zdaj prejeli potrditev za svoj trud, vendar želijo še korak naprej. »Letos smo dobili naslov najlepše vasi v Sloveniji, drugo leto pa bi se radi preizkusili še na mednarodni ravni,« pove Janko Kidrič, predsednik krajevne skupnosti Studenice, kamor spada tudi Križeča vas. Turistično ponudbo želijo razširiti ob pomoči rekonstrukcij. »Načrtujemo rekonstrukcijo mlina na veter, v katerem bi mleli moko, ureditev stare kmečke izbe, kjer bi krajani lahko prikazali peko kruha, kuhanje žganja, sušenje sadja in podobna kmečka opravila, ki jih pozna vedno manj ljudi,« razloži Kidrič. Prepričani smo, da bo 89 krajanom Križeče vasi tudi uspelo.
VIR: Anita Čebular, Delo
FOTO: Mlin na veter v Križeči vasi (Spletna stran občine Poljčane)
30. november 2004
OSTANKI ŽRTEV IZ ZGORNJEBISTRIŠKEGA BUNKERJA POKOPANI V KOSTNICI
Po najdbi človeških posmrtnih ostankov v rovu A in B se je občinska komisija ukvarjala predvsem s pripravami za postavitev spominskega znamenja in kostnice.
Posmrtni ostanki 431 žrtev so do izgradnje kostnice – zasnovala jo je arhitektka Mojca Kraševac iz Slovenske Bistrice – ležali v bližnjem zaklonišču tovarne Impol. Oktobra 2004 so bili preneseni in pokopani v kostnico na pokopališču v Slovenski Bistrici.
V soboto 30. novembra 2004 so se s spominsko slovesnostjo poklonili žrtvam na grobišču pred nekdanjim bunkerjem v Zgornji Bistrici ter s simbolnim pokopom v novozgrajeni kostnici na mestnem pokopališču v Slovenski Bistrici predstavniki države, lokalne skupnosti ter svojci. Po 58 letih so žrtve dobile zadnje počivališče.
Spomin na žrtve je počastila častna straža Slovenske vojske.
VIR: Ferenc, Mitja Zbornik občine Slovenska Bistrica III, str. 343−338
FOTO: Kostnica 431 žrtev na pokopališču v Slovenski Bistrici (Samo Brbre)
NIČ VEČ ČEZ ŽELEZNIŠKA PRELAZA
Ko bodo odprli pragersko obvoznico, bo postala glavna cesta prvega reda Slovenska Bistrica-Ptuj Obvoznico so zgradili zato, da izboljšajo promet, ki sedaj poteka skozi Pragersko in železnico prečka na Pragerskem in v Šikolah, skrajšala se bo tudi pot, iz naselij bodo izločili tovornjake, medtem ko lokalni in ciljni promet še naprej ostajata na stari cesti. Dolžina dvopasovne obvoznice Pragersko je šest kilometrov, zajema tri priključke (Pragersko, Spodnja Gorica s priključno cesto in Šikole) in šest mostnih objektov. Podvozi oziroma mostovi so podhod za šolsko pot, ploščati prepust za Mlinski potok, podvoz pod železnico, podvoz za poljsko pot, mostova čez potoka Črnec in Prednica.
Obvoznica poteka pod dvema podvozoma, in sicer podvoz pod železnico, ki je zasnovan kot armiranobetonski okvir, kjer je prekladna plošča prek prečnika vpeta v vkopano zidovje. Višina prekladne konstrukcije na sredini znaša 8,6 metra, širina objekta pravokotno na os proge znaša 10,9 metra, širina objekta je 12,08 metra in višina 4,75 metra ter podvoz za poljsko pot, katerega konstrukcija je zaprt armiranobetonski okvir, temeljen na temeljni plošči. Krila so poševna, vpeta v okvir in okrepljene temelje. Dolžina tega podvoza je pet metrov, širina je 9,90 metra in višina 4,25 metra.
Celoten investicijski program je vreden 3,8 milijarde tolarjev, izvedena gradbena dela pa 2,8 milijarde tolarjev. Gradnjo obvoznice Pragersko je financiral Dars.
Promet naj bi po obvoznici Pragersko stekel v prvi polovici decembra. Ta teden bosta izvedena inšpekcijski pregled o prometni varnosti in tehnični pregled upravnega organa.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Obvoznica je končana, graditelji urejajo bankine in postavljajo prometne znake (Zdenko Kodrič)
OPEKARJI S PRAGERSKEGA TUDI IZVAŽAJO
Tri milijone opečnih izdelkov na mesec
V Avstrijo in Italijo prodajo desetino proizvodnje – V firmi Preklade ima avstrijski partner večinski delež
Opekarji s Pragerskega, zdaj jih je nekaj več kot sto, še vedno občutijo izgubo južnih trgov, predvsem Dalmacijo, kjer je gradbena sezona trajala domala vse leto in so opekarji za tamkajšnje kupce lahko delali tudi pozimi.
Kljub dejstvu, da je njihova proizvodnja optimalna, jih na drugi strani bremeni pomanjkanje likvidnih obratnih sredstev, ki jih že nekaj let nimajo.
V Avstrijo in Italijo trenutno prodajo desetino svoje proizvodnje, predvsem nosilcev in preklad. Izvozili bi lahko tudi več, vendar morajo pred tem posodobiti tehnologijo, saj njihova krožna peč ne zagotavlja takšne natančnosti, kot jo zahtevajo tuji trgi.
Z avstrijsko firmo Leitel so pri nas ustanovili firmo Preklade, v kateri ima njihov tuji partner 90-odstotni delež. Še večje vlaganje tujcev v naše gospodarstvo pa ovirajo naši predpisi, ki takšnih vlaganj ne stimulirajo.
Sicer pa v Opekarni Pragersko stavijo na kakovostno opeko, prednost pred drugimi je tudi ta, da imajo lastno glino.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: V proizvodnji Opekarne Pragersko leta 1961 (Wikimedia)
Rodil se je flavtist MARTIN BELIČ
Martin Belič se je rodil 30. novembra 1981 v Mariboru očetu Martinu (*1956–†2000), uni. dipl. inž. Elektrotehnik,e in materi Darji Belič, rojeni Madžarac (*1955), predmetni učiteljici glasbene vzgoje. Ima sestro Janjo (*1984), prof. klavirja.
Martin je do leta 1991 obiskoval II. osnovno šolo v Rogaški Slatini, tega leta pa so se preselili v Slovensko Bistrico, kjer je nadaljeval šolanje na osnovni šoli Pohorskega odreda. Leta 1994 je opravil sprejemni izpit za Srednjo glasbeno in baletno šolo v Mariboru (leta 1996 se je preimenovala v Glasbeno gimnazijo), kjer je leta 2000 maturiral. Šolanje je po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu nadaljeval na univerzi Mozarteum v Salzburgu (Avstrija).
Njegovi prvi učitelji so bili prof. Adam Biczkey, prof. Karla Škarpa, Bojana Rojko in prof. Violeta Ozvatič. Leta 2003 je z odliko diplomiral na Mozarteumu v Salzburgu pri prof. Ireni Grafenauer in prof. Herti Mergl, leta 2007 pa z odliko magistriral na koncertni smeri pri prof. Ireni Grafenauer ter vpisal podiplomski študij pri prof. Michaelu Martinu Koflerju.
Je zmagovalec več slovenskih in mednarodnih tekmovanj v Italiji, Avstriji in Nemčiji. Leta 2000 je prejel Zoisovo štipendijo in postal varovanec ustanove Gallus. Za izjemne glasbene dosežke je prejel plaketo Dr. Romana Klasinca. V letu 2006 je bil dobitnik štipendije Yehudi Menuhin »Life music now« v Salzburgu. Na mednarodnem tekmovanju »Intermusica Birkfeld 2009« in Theobalda Böhma leta 2011 v Minhnu (Nemčija) je prejel prvo nagrado in bil skupni zmagovalec. Ravno na tekmovanju Theobalda Böhma je že nekaj let tudi član in predsednik strokovne žirije.
Od leta 2010 je asistent Michaela Martina Koflerja na mednarodnem masterclassu za flavto v Celovcu, sam pa že enajst let vodi svojo mednarodno poletno šolo in je docent pri Musikbund von Ober – und Niederbayern (zvezi bavarskih godb).
Poleg solističnih koncertov in komornih recitalov je Martin Belič snemal in koncertiral še s Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, Zagrebškimi filharmoniki, godalnim orkestrom Konservatorija za glasbo Maribor.
Februarja 2009 je izšla zgoščenka Mladi virtuozi 1, na kateri je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija posnel Koncert za flavto in orkester Carla Nielsna. S triom Fuoco je leta 2011 izdal zgoščenko Music from the Fire. Njegova druga zgoščenka Opus, z deli Theobalda Böhma, ki jo je posnel skupaj s pianistom Ivanom Ferčičem, pa je izšla leta 2018.
Redno deluje kot gost v bavarskem opernem orkestru, radijskem orkestru iz Kölna (Nemčija), v pihalnem orkestru Univerze Mozarteum Salzburg, v münchenskem Salon orkestru Tibor Jonas, Bavaria Classic – Residenz Solisten, münchenskem Bach – Orkestru in kot solo flavtist pri Würtenbergischen Kammerorchester ter Münchenskem radijskem orkestru.
Martin je poročen z Moniko Belič, rojeno Golob (*1979, Maribor), dipl. vzgojiteljico predšolskih otrok, s katero imata hčerko Tajdo (*2007, Maribor).
Flavtist Martin Belič od leta 2007 živi in ustvarja v Münchnu in sodi med mlajši rod že uveljavljenih slovenskih koncertnih flavtistov. Je asistent solo flavtist enega najboljših evropskih orkestrov – Münchner Philharmoniker in docent na univerzi Leopold Mozart v Augsburgu.
Priznani glasbeni kritik Marijan Zlobec je o njem zapisal: »Martin Belič nadaljuje veliko tradicijo slovenskih koncertnih flavtistov v zadnjega pol stoletja – od Borisa Čampe in Irene Grafenauer do sodobnosti – in je eden izmed reprezentantov svetovne koncertne flavte.«
VIR: biografski-sb.si
PREZGODNJA SMRT MLADE ŽENE IN MATERE
V Sp. Poljčanah je po daljšem bolehanju umrla daleč okrog znana posestnica, komaj 38 let stara gospa Matilda Gajšek. Pokojnica iz znane ugledne družine Debelakove iz Lovnika, se je po poroki naselila s svojim možem stalno v Poljčanah. Možu je bila v sa leta srečnega zakona najzvestejša družica in pomočnica, dvema otrokoma, Majdi in Jožetu, pa najboljša mati. Tudi izven družinskega kroga so imeli gospodinjo Gajškovo nad vse radi. Pokojnica je podpirala tudi društva. Posebno je sodelovala pri prireditvah poljčanske gasilske čete, ki jo šteje med svoje častne članice. Lep pogreb v ponedeljek je izpričal, kako velik krog znancev in prijateljev je imela pokojnica. Njen grob je bil obsut z venci in svežim zelenjem. Pevci so ji zapeli “Vigred”.
VIR: Večernik
RAZDELILI SO OBČINO
Komaj so nove občine zaživele, že je prišlo do sprememb. Vlada v Beogradu je 30. novembra 1935 objavila uredbo, s katero je Občino Polskava razdelila na dve novi občini: na Občino Zgornja Polskava s sedežem na Zgornji Polskavi, ki je obsegala kraje Bukovec, Gabrnik, Ogljenšak in Zgornjo Polskavo, in Občino Spodnja Polskava, ki je obsegala bivšo Občino Spodnja Polskava brez Pragerskega in bivšo Občino Pokoše. Njen sedež je bil na Spodnji Polskavi
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 326-327
MIKLAVŽ ZA UBOGE ŠOLSKE OTROKE
Tukajšnji Sokol je sklenil, da bo priredil, predvsem za uboge šolske otroke, Miklavžev dan, kjer bo Miklavž, kolikor bo v njegovi moči, obdaroval naše najmlajše. Organizacijo te človekoljubne akcije so prevzele tukajšnje gospe, ki jim predseduje žena postajenačelnika ga. Pavla Lovrečeva. Ko bodo hodile te dni okrog pobirat darila, prosimo, naj jih nihče ne odpravi praznih rok! Vsak najmanjši dar bo prišel prav, saj vemo, da mnogi naši mali revčki po ves mesec ne vidijo doma kruha, kaj še da bi bili založeni z najpotrebnejšim perilom, obleko, obutvijo itd.
VIR: Mariborski večernik Jutra
ČASNIK SLOVENSKI GOSPODAR POZIVA
Decembra 1905 so bile na Zgornji Polskavi spet občinske volitve. Časnik Slovenski gospodar se je pred njimi močno vpletel v predvolilni boj. Nekaj dni pred volilno sredo je tako pozival svoje bralce:
»Dne 4. decembra se vrše volitve v občinski odbor v Zgornji Poljskavi. Že dolgo let se bojuje naša dična občina proti nemčurskemu navalu. A vsikdar je še zmagala zavedna kmečka stranka. Zato pozivljamo vse zavedne kmete in tiste, kateri imate v naši občini volilno pravico, da se volitve polnoštevilno udeležite, ker velikokrat se je že zgodilo, da je odločeval samo en glas. Dogodilo se je že, da se je moralo žrebati, kajti ob nemčurski strani je agitacija velikanska. Ne dajte se od njih preslepiti. Kažejo vam ob času volitev prijazne obraze, obetajo zlate gradove, ko minejo volitve, vas niti ne pogledajo. Po vsej sili nam hočejo vriniti za župana usnjarja Hrastnika; tega moža mi ne moremo in ne smemo voliti, ker ta človek bi ne delal za nas kmete, ampak za povzdigo nemčurstva. Pokažimo jim, da se zavedamo svojih pravic, da znamo sami vladati našo občino, da nam ni treba se pustiti komandirati in hlapčevati našim nemčurjem. Znano nam je, koliko stanejo volitve naše nemčurje, kako napajajo volilce z njihovim žganjem in navrh z vinom, da jih tem ložje omamijo in pridobijo za svoje može. Vsak naj agitira po svoji moči, da bo tem sijajnejša naša zmaga. O izidu volitve bomo poročali in hudo okrcali tiste, kateri bodo delali proti nam.«
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 259
