31. december
Danes goduje SILVESTER
Ime Silvester izhaja iz latinskega imena Silvestris. To povezujejo s pridevnikom silvestris v pomenu besede »gozdni, v gozdu živeč«, to je »gozdni prebivalec, hostnik«.
Moške različice imena: Silvan, Silvano, Silver, Silveri, Silverij, Silvestar, Silvi, Silvin, Silvij, Silvijan, Silvije, Silvijo, Silin, Silvijan, Silvijo, Silvio, Silvo.
Ženska različica imena: Silvestra, Silva, Silvana.
31. december
SLOVENSKI MISIJONAR FRIDERIK BARAGA PRISPE V AMERIKO
Slovenski misijonar Friderik Baraga je 31. decembra 1830 po mesecu dni plovbe pristal v New Yorku in od tam odšel na območje ameriških velikih jezerih ter širil izobrazbo in vero med tamkajšnjimi Indijanci ter zaznamoval versko in kulturno življenje v ZDA in v Sloveniji.
PRIZNANJA NAJBOLJŠIM V KRALJICI ŠPORTOV
Atletsko društvo Slovenska Bistrica je v bistriški atletski dvorani pripravilo slovesnost s podelitvijo priznanj najboljšim atletom društva za leto 2019. Skupno je bilo podeljenih štirinajst priznanj, sedem v ženskih starostnih kategorijah in prav toliko v moških. Večina dobitnikov priznanj se je izkazala na tekmovanjih bodisi doma bodisi v tujini, nekateri tudi v majici z državnim grbom.
Priznanja iz rok predsednika društva Draga Trajkovića so dobili Lara Perdan med tekmovalkami do 12 let za dosežke v skoku v daljino, Matic Modrijančič (do 12 let) za dosežke v skoku v daljino, suvanju krogle in mnogoboju, Nuša Majer (do 14 let) v sprintu in mnogoboju, Oskar Petak (do 14 let) v teku na 600 metrov, Zala Veber (do 16 let) v suvanju krogle, Klemen Modrijančič (do 16 let) v skoku v daljino in troskoku, mlajša mladinka Alyssa Lamut (do 18 let) v metu kopja, mlajši mladinec Klemen Španring v gorskih in cestnih tekih, krosu in tekih na dolge proge, starejša mladinka (do 20 let) Valentina Vavdi v suvanju krogle, starejši mladinec Rene Pernek Acker v teku na 400 metrov, mlajša članica (do 23 let) Gala Trajković v teku na 400 metrov z ovirami, mlajši član in član Nino Celec v skoku v daljino ter članica Saša Babšek v troskoku.
VIR: Zmago Gomzi, Večer
FOTO: Najboljši atleti in atletinje AD Slovenska Bistrica v letu 2019 (Slovenska Bistrica)
31. december 2018
GORELO OSTREŠJE IN POŠKODOVAN GASILEC
31. decembra 2018 so se ob 9.20 v naselju Leskovec, občina Slovenska Bistrica, vnele saje v dimniku stanovanjskega objekta . Gasilci PGD Pragersko in Spodnja Polskava so požar, ki je zajel tudi ostrešje na površini okoli 15 kvadratnih metrov, pogasili, odkrili del ožgane strehe, poškodovano streho prekrili s folijo in objekt pregledali s termovizijsko kamero. Dežurni delavec Elektra je v objektu izklopil elektriko.
Pri gašenju požara se je poškodoval gasilec PGD Spodnja Polskava.
VIR: PGD Spodnja Polskava
FOTO: Posledice požara (PGD Spodnja Polskava)
SPOMINSKA SLOVESNOST NA OSANKARICI
Organizacijski odbor občine Slovenska Bistrica v sodelovanju z drugimi obpohorskimi občinami pripravlja slovesnost ob 66. obletnici padca Pohorskega bataljona. Ta bo v soboto, 10. januarja, ob 11. uri na poslednjem bojišču bataljona na Osankarici. Pripravljajo bogat kulturni program, slavnostni govornik bo predsednik države dr. Danilo Türk.
ZB NOB Maribor organizira avtobusni prevoz. Avtobusi bodo odpeljali izpred Vinaga ob 8.30, vračali se bodo predvidoma ob 14. uri. Prijave sprejemajo krajevne borčevske organizacije do 5. januarja, prijaviti pa se je mogoče tudi osebno na sedežu ZB NOB Maribor na Partizanski cesti 5.
VIR: Zlatka Rashid, Večer
FOTO: Spomenik pri Treh žebljih (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
ORGANIZIRALI SO SMUČARSKE TEČAJE
V rekreacijskem središču občine Slovenska Bistrica — pri Treh kraljih — se bo v več skupinah nad 270 zaposlenih iz delovne organizacije Impol udeležilo tečajev začetniškega smučanja, okoli 200 zaposlenih pa nadaljevalnih tečajev smučanja.
Smučarske tečaje je za člane kolektiva pripravila sindikalna organizacija Impola.
VIR: Večer
UKINJENA ŽELEZNIŠKA PROGA SLOVENSKA BISTRICA – ČREŠNJEVEC
Po manj kot 60 letih, so 31. decembra 1965 ukinili železniško progo Slovenska Bistrica-Črešnjevec, saj je splošna motorizacija po drugi svetovni vojni pospešila zmanjšanje pomena železnice. Stavba nekdanje železniške postaje, ki je pozneje služila tudi kot avtobusna, je stala vse do leta 2008, ko so jo porušili. Na nekdanjo železniško postajo v Slovenski Bistrici zdaj spominja le še kurilnica oziroma delavnica za oskrbo parnih lokomotiv, ki spada v tip stavb tako imenovane predalčkaste gradnje.
Zadnja lokomotiva, ki je vozila na tej leta 1965 ukinjeni progi, je lokomotiva tipa JŽ 151-001, kakršna stoji pred stavbo železniške postaje Maribor. Po 
trasi nekdanje železnice je speljana razširjena cesta.
VIR: Škrabec, Milan: Slovenstvo na razglednicah, str. 181, Zbornik občine Slovenska Bistrica II
FOTO: Vlak na poti iz Slovenske Bistrice na Črešnjevec na vmesni postaji Spodnja Nova vas (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
USTANOVLJENO PODJETJE INDUSTRIJA METALNIH POLIZDELKOV IMPOL SLOVENSKA BISTRICA
Po pregonu okupatorja je bilo z odločbo vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije 31. decembra 1946 ustanovljeno podjetje z nazivom Industrija Metalnih POLizdelkov Slovenska Bistrica. Podpisnik podjetja je bil inženir Milan Stepišnik, ki je bil leta 1946 direktor podjetja, v njegovi odsotnosti pa ga je nadomeščal vodja komercialnega oddelka Pavel Ketiš. Slednji je vodenje podjetja prevzel v letu 1947, nato pa ga je predal Jožetu Babiču. Na mestu direktorja sta se menjavala do leta 1950, dokler ni vodenja ponovno za krajše obdobje prevzel Anton Šturm.
VIR: 190 let Impola
Rodila se je urarka ESTERA HORVAT
Estera Horvat se je rodila 31. decembra 1926 v Ljutomeru očetu Rafaelu, urarju, in materi Angeli.
Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskovala v Ljutomeru, kjer je živela njena družina, mojstrski izpit za urarko pa je opravila v Novem mestu.
Med 2. svetovno vojno je bila njena družina izgnana. Ko so se po vojni vrnili v Ljutomer, je začela delati kot urarka v domači delavnici, v kateri so kot urarji delali tudi njen oče, sestra in brat – štirje urarji v eni delavnici.
Leta 1948 se je poročila z zobozdravnikom Dragom Horvatom, ki so mu takrat v Oplotnici ponudili delovno mesto zobozdravnika in preselila sta se tja. V zakonu so se jima rodili trije sinovi: 1953 Marko, 1955 Samo in 1966 Rene. Leta 1955 se je družina preselila v Slovensko Bistrico, kjer je Estera Horvat odprla urarsko obrt, mož pa je bil zaposlen v zdravstvenem domu.
Urarsko obrt je opravljala do leta 1989, ko se je upokojila, z obrtjo pa nadaljuje sin Rene.
VIR: biografski-sb.si
ZAKLJUČNA LETNA KONFERENCA
31. decembra 1918 so v gostilni Guntscher gasilci PGD z Zgornje Bistrice organizirali zaključno letno konferenco, volitev pa niso izvedli.
VIR: Kronika PGD Zgornja Bistri
POLJČANE – SHOD
Vkljub slabemu vremenu je bil shod volilcev dne 31. decembra 1911 dobro obiskan. Predsednikom je bil izvoljen gospod J. Hauptman, ki je s pozdravom na navzoče otvoril shod in podal besedo poslancu gospodu Novaku. Deželni poslanec Novak poroča o položaju v deželnem zboru in razloži vzroke obstrukcije. Nadalje poroča o nameravanem ‘deželnem proračunu za leto 1912, ki vsebuje zopet vse polno krivic, in govori o nezaslišanem zvišanju deželnih doklad za celih 25%.
Navzoči so z zanimanjem sledili poslančevemu govoru in odobravali nastop poslancev v dež. zboru.
Konečno je stavil gospod Janez Hauptman sledeči resoluciji, ki sta bili enoglasno sprejeti:
1. Zbrani volilci soglasno odobravajo dosedanjo taktiko Slovenskega kluba deželnih poslancev ter zahtevajo, da še vnaprej vstraja na potu obstrukcije, dokler nemško-nacionalna večina deželnega zbora ne pride do prepričanja, da štajerski Slovenci niso samo za plačevanje, ampak da imajo v gospodarskem in političnem oziru tudi pravice, katere je treba pa vendar-le enkrat upoštevati.
2. Glede okrajnega zastopa, slovenjebistriškega naj zastavijo slovenski poslanci vse moči, da se napravi konec dosedanjemu brezpravnemu stanju, v Ie-tem važnem zastopu.
VIR: Straža
Rodil se je učitelj in upravitelj OŠ Zgornja Polskava NOB IVAN VOKAČ
Ivan Vokač se je rodil 31. decembra 1903 na Studencih pri Mariboru, kamor so se njegovi starši preselili iz Dvora pri Žužemberku na Dolenjskem.
Starši so mu že v mladosti vcepili močno narodnostno zavest, zato se je aktivno vključeval v napredne organizacije. To je bil tudi vzrok, da je moral kot mlad učitelj zamenjati več krajev.
S prihodom na Zgornjo Polskavo leta 1928 pa se je ustalil. Kmalu je postal eden najbolj poznanih osebnosti kraja in tudi širšega okolja. Bil je med pobudniki za ustanovitev Sokolske čete na Zgornji Polskavi leta 1931 in tudi dober tekmovalec na sokolskih tekmovanjih. V tridesetih letih prjšnjega stoletja je bil režiser in večkrat glavni igralec pri dramskem odseku tega sokolskega društva.
Leta 1936 je postal upravitelj osnovne šole Zgornja Polskava.
Na začetku 2. svetovne vojne so ga Nemci skupaj z družino izgnali v Gornji Milanovac (Srbija). Že prve dni po prihodu je Ivan poiskal stik z naprednimi ljudmi. Razvil je kulturno življenje v Gornjem Milanovcu, predvsem pa si je prizadeval združiti vse izgnane Slovence.
Zaradi napredne usmerjenosti in akcije proti okupatorju so ga tamkajšnji četniki obsodili na smrt. Srečnemu naključju se ima zahvaliti, da je ušel smrti. Takoj za tem se je še aktivneje vključil v boj proti okupatorju. Leta 1944 je kot načelnik vodil kulturno društvo izseljenih Slovencev Franc Rozman Stane v Gornjem Milanovcu. Ustanovil je tudi pevski zbor. Nove naloge pa so ga za tem pripeljale v Beograd (Srbija). Junija 1945 se je vrnil domov v osnovno šolo na Zgornji Polskavi.
Po 2. svetovni vojni je bil dolga leta najvidnejši aktivist na kulturno-umetniškem področju in v družbenopolitičnem življenju na Zgornji Polskavi, pa tudi na območju občin Maribor in Slovenska Bistrica. Leta 1947 je dal pobudo za ustanovitev Kulturno-umetniškega društva (KUD) Gaj na Zgornji Polskavi. Kmalu je postal predsednik društva, bil režiser v dramski sekciji in aktiven v recitatorski sekciji. Na njegovo pobudo so na Zgornji Polskavi zgradili dom kulture. Vrsto let je opravljal funkcijo predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), bil sodnik porotnik, predsednik izobraževalnega centra za desni breg Drave v Mariboru, inšpektor za osnovne šole, član komisije za učne načrte na ministrstvu za prosveto Republike Slovenije. Ob tem pa je opravljal še vrsto drugih nalog v kraju in izven njega. Tako je bil takoj po vojni leta 1945 med ustanovitelji Lovske zadruge na Zgornji Polskavi, deloval je pri Rdečem križu (RK) in bil čebelar pri šolskem čebelnjaku.
Poročen je bil z učiteljico Leandro (Lejo), rojeno Sabati (hčerka Josipa Sabatija). Imela sta hčer Leandro (Buca), ki je bila šolska zdravnica v Mariboru.
Ivan Vokač je umrl 24. decembra 1986, pokopan je na pokopališču na Zgornji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
VOŠNJAK SE PRESELI V VISOLE
Leta 1894 je Vošnjak dopolnil 60 let in se umaknil iz političnega življenja. 31. decembra 1895 se po velikem potresu v Ljubljani umakne na Visolsko posestvo v bližini Slovenske Bistrice. Odpeljal se ja na rodno Štajersko, na svoje vinogradno posestvo pri Slovenski Bistrici, ki mu ga je bil že decembra 1866 kupil na dražbi oče, saj Josip sam ni imel prihrankov. Posestvo je prej pripadalo bistriškim minoritom, ki so dali sezidati klet in zasaditi vinograd samih žlahtnih trt, ki so še Josipu rodile “pohorsko zlato kapljo”.
Vošnjakov najboljši prijatelj Josip Jurčič in prvi slovenski poklicni časnikar je večkrat obiskal Vošnjaka v Visolah. Prav pred kletjo sta zares rada sedela in kot gospodje v romanu ob močnem, starem vinu iz grofovske kleti debatirala, prepevala in preštevala od hiše vidne okoliške cerkvice. Jurčič je dal kraj še natančneje razpoznati, ko govori o pristavi v velikem vinogradu. Jurčič je dejal “Tu se bode vršilo dejanje prihodnjega mojega romana.” In pisal je “Tatenbaha”.
Ne le Josip in njegova brata, ampak tudi mnogi tedanji izobraženci in narodni velmožje so imeli na Štajerskem v lasti vinograde, ki so jih v glavnem obdelovali viničarji. Vošnjak je tako pogosto obiskoval prijatelja Pavla Turnerja v Framu, bil pri dr. Ferdinandu Dominkušu na Zgornji Polskavi. Zelo pogosto pa ga je obiskoval nečak Bogumil Vošnjak, ki ga je spodbujal, naj konča Spomine.
Do smrti je bil Vošnjak literarno miselno razgiban in je pisal prozo “Na pragu večnosti”, ki pa je ni dokončal. Od zadnjih let njegovega življenja se je ohranila kopica rokopisov njegovih prijateljev od P. Turnerja, F. K. Meška, V. Holza, F. Serneca in drugih.
VIR: DLIB
FOTO: Vošnjakov vinograd v Visolah nad Slovensko Bistrico. Danes ga imenujejo “Kersnikov štok” (hrani Muzej Velenje)
31. december 1869
ŠTEVILO PREBIVALCEV NA LOŽNIŠKEM SE POVEČUJE
Na območju Ložniške pokrajine so ob popisu prebivalstva 31. decembra 1869 našteli 1678 prebivalcev. Leta 1981 je bilo na območju te pokrajine 2365 prebivalcev ali 41 % več kot leta 1869.
Ložniško območje obsega svet, s katerega odvaja vodo Ložnica s pritoki v njenem srednjem toku. V geografskem pogledu ta svet ni enoten, ker je sestavljen iz dveh različnih delov. Severni in deloma zahodni del zavzemajo južni obronki Pohorja, Ostali del pa Dravinjske gorice. V bistvu gre tu za prehod Pohorja v Dravinjske gorice.
Za človeka, za gospodarstvo in za celotno geografsko podobo je to samostojna pokrajinska enota, ki pa nima nekega skupnega imena. Območje, ki obsega katastrske občine Gladomes, Okoška vas, Spodnja Ložnica, Tinjska gora, Visole in Vrhole (le severni del nad cesto Slovenske Konjice–Slovenska Bistrica) je že v preteklosti cerkveno, upravno ter v šolstvu težilo k Zgornji Ložnici (Venčeslu). Tu se je ob cerkvi pričel ustvarjati zaselek, ki je sedež vseh pomembnejših funkcij za večji del obravnavanega ozemlja.
VIR: Titl, Julij: Svet in ljudje ob Ložnici, Zbornik občine Slovenska Bistrica II., Slovenska Bistrica 1990, str. 348, 357
FOTO: Okoška Gora leta 1990 (Zbornik občine Slovenska Bistrica II., str. 354)
