5. december
Danes goduje SAVO
Ime Savo je prišlo k nam s priseljenci iz Srbije, oziroma iz srbskega jezikovnega področja. Ime Savo je ljubkovalno ime izpeljano iz imena Sava. To ime pa izhaja iz grškega imena Σαββας (Sabbas). Tako se je imenoval svetnik in puščavnik, ki je umrl leta 532 v samostanu sv. Save v Jeruzalemu. Grško ime razlagajo iz arabske besede saba v pomenu »ded, starec«.
Moške različice imena: Sava, Savica, Savko.
Ženske različice imena: Sava, Savica, Savka.
5. december
MEDNARODNI DAN PROSTOVOLJSTVA
Mednarodni dan prostovoljstva za ekonomski in socialni razvoj ali krajše Mednarodni dan prostovoljstva je razglasila Organizacija združenih narodov na 40. zasedanju generalne skupščine z resolucijo A/RES/40/212 17. decembra 1985. Od takrat se vlade, Združeni narodi in civilnodružbene organizacije pridružujejo prostovoljkam in prostovoljcem iz vsega sveta pri praznovanju 5. decembra, mednarodnega dneva prostovoljstva.
Mednarodni dan prostovoljstva omogoča organizacijam, ki v svoje programe vključujejo prostovoljce/prostovoljke, ter posameznim prostovoljkam in prostovoljcem, da pokažejo javnosti, kaj so prispevali s prostovoljskim delom na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni pri doseganju razvojnih ciljev tega tisočletja.
NA TRGU SVOBODE BO VELIKA KROGLA
Danes, na Miklavžev večer, malo pred prihodom dobrega moža, bodo v Slovenski Bistrici zasvetile praznične lučke
Komunala Slovenska Bistrica, ki že tradicionalno skrbi za praznično okrasitev mesta, je zadnje dni novembra že montirala okraske oziroma svetlobna telesa. Letošnja novost bo 5,3 metra premera velika krogla oziroma bučka s kovinsko konstrukcijo in nameščenimi LED-lučkami v kombinaciji lučk toplo in hladno bele svetlobe, ki je delo slovenjebistriškega samostojnega podjetnika Tomaža Hrena oziroma njegovega podjetja Multimetal. Krogla bo postavljena na Trgu svobode, ideja zanjo je nastala v slovenjebistriškem RIC-u. Letošnja novost okrasitve bodo tudi lučke, nameščene na drevesih – stebrastih gabrih v Partizanski ulici, od gradu do športne dvorane. Veje, smrečice in zvezde bodo tudi letos na Mariborski in Ljubljanski cesti, v Grajski, Čopovi in Partizanski ulici, v delu Tomšičeve ulice in na Trgu svobode, skupaj bo okoli 200 okrasov. Na Trgu svobode bo tudi letos zvezdnato nebo in postavljena trinajst metrov visoka jelka, ki jo podarja Štefan Lozinšek iz Slovenske Bistrice. Na njej bodo nameščene lučke, vse pa bo zasvetilo na Miklavžev večer, torej danes, 5. decembra, s prižigom javne razsvetljave ob 17.45. Sledilo bo miklavževanje v slovenjebistriškem gradu, ki ga v soorganizaciji pripravljata RIC in Zavod za kulturo. “Po zadnjih dveh letih, ko nas je Miklavž s svojim spremstvom nagovarjal prek videoposnetkov in prek spleta, se letos ponovno vrača v naše mesto. Obiskal nas bo na prireditvi V pričakovanju Miklavža, ki bo na notranjem dvorišču Bistriškega gradu. Miklavžu se bodo pridružili njegovi spremljevalci, v programu pa bodo nastopili pevci Glasbene šole Nina Jamnika iz Slovenske Bistrice,” je pojasnila Jana Jeglič, turistična animatorka pri RIC-u. Praznična razsvetljava bo prižgana do treh kraljev, s tem da bodo letos, kljub temu da so svetlobna telesa med najbolj varčnimi, zaradi zmanjšanja porabe energije ponoči gorela nekaj ur manj. V skladu z okrasitvijo Trga svobode bo po dogovoru z župnikom Janijem Družovcem z modro barvo svetlobnih teles osvetljena tudi Marijina cerkev.
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Tako je bil lani okrašen Trg svobode (Arhiv Komunale)
ZASLUŽIJO SI PRIMEREN PROSTOR
Letošnjih sedem desetletij šole so zaznamovali še s pripravo slavnostne akademije
Glasbena šola Slovenska Bistrica je prireditve ob svoji 70. obletnici zaključila pretekli teden s slavnostno akademijo. Prireditev v Srednji šoli Slovenska Bistrica je bila nekaj posebnega, potekala je brez povezovalca, obiskovalci so uživali ob glasbi in videoprojekciji. Nastopili so šolski orkestri (pihalni, godalni in harmonikarski), učenke baletnega oddelka in solisti Uroš Polanec (bandoneon), Aljaž Čuček (klarinet), Martin Belič (flavta), Vesna Čobal Marta (violina) in Ian Pirc (alt saksofon). Zbrane na slovesnosti so nagovorili Radmila Bikić Magdić, ravnateljica Glasbene šole Slovenska Bistrica, Ivan Žagar, župan Občine Slovenska Bistrica, Helena Meško, predsednica Zveze slovenskih glasbenih šol in ravnateljica Konservatorija za glasbo in balet Maribor.
Aleks Štakul je predstavil zgodbo svojega očeta Oskarja, ustanovitelja Glasbene šole Slovenska Bistrica. Slovenjebistriška šola se je od ustanovitve leta 1949 nenehno razvijala in večkrat selila. S pridružitvijo Centru za glasbeno vzgojo Maribor je preoblikovala svoj status, po šestdesetih letih pa se je ponovno podala na samostojno pot. Svojo dejavnost izvaja na matični šoli v Slovenski Bistrici ter na dveh dislociranih oddelkih v Oplotnici in Poljčanah.
Vzporedno s pridobitvijo primernih prostorov narašča tudi zanimanje za glasbeno izobraževanje. V tem šolskem letu je vpisanih 478 učencev, na šoli je zaposlenih 32 učiteljev in še šest drugih delavcev. Ob jubileju so izdali tudi zbornik z naslovom Pod taktirko sozvočij. “Zbornik smo intenzivno pripravljali eno leto. Lani smo začeli pridobivati podatke in gradivo v Pokrajinskem arhivu Maribor in Konservatoriju Maribor. Informacije smo zbirali od nekdanjih sodelavcev in učencev, pregledali smo tudi veliko fotografij. Opravili smo res lepo delo,” ravnateljica Bikić Magdićeva in dodaja, da je pred njimi še veliko ciljev in izzivov. “Kot sem že povedala pred časom, si v Slovenski Bistrici vsi kulturniki zaslužijo primerno dvorano, prostor. Sicer pa se znamo prilagoditi. Zahvaljujem se ravnateljici srednje šole, da nam je omogočila izvedbo akademije v njihovi športni dvorani,” je še dodala. Glasbena šola Slovenska Bistrica dosega tudi uspehe na različnih tekmovanjih. Po besedah ravnateljice so številne nagrade, uspehi in širša prepoznavnost šole rezultat predanega in izjemno kakovostnega dela vseh udeležencev v učnem procesu, učiteljev, korepetitorjev, učencev in staršev.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Štajer’c
OTROKE ZAPOSLENIH V SKUPINI IMPOL OBISKAL DEDEK MRAZ
Na zdaj že tradicionalnem Impolovem obdarovanju otrok zaposlenih je otroke zabavala Damjana Golavšek s svojo predstavo Snežna vila. Navdušenje in sodelovanje otrok se je stopnjevalo, na koncu so vsi skupaj poklicali Dedka Mraza in njegove pomočnike, ki so med otroke razdelili darila.
Otroci, ki so to želeli, so sedli še v naročje Dedka Mraza, mu zaupali svoje želje in se nasmehnili v fotografski objektiv.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
DRUGO LETO NOVA POKOPALIŠKA HIŠA
S proračunskim denarjem bistriška občina gradi novo mrliško poslopje na mestnem pokopališču. Sofinancirajo ga tudi štiri mestne krajevne skupnosti. Objekt bo v neposredni bližini kostnice, v njem bo šest vežic in večja poslovilna dvorana.
Načrtovali so, da bo poslopje odprto še letos. Ker so se zavlekle finančne priprave, jo bo bistriško komunalno podjetje, ki bo njegov upravljavec, odprlo šele prihodnje leto. Vrednost celotne naložbe je okrog 170 milijonov tolarjev. Stara mrliška veža bo odveč in zato občina načrtuje prodajo objekta, parcelo pa je bistriškemu komunalnemu podjetju podarilo župnišče iz Slovenske Bistrice. V novem poslopju bodo še prostori za pripravo pogreba, skladišče, kotlovnica, sanitarije in še nekaj drugih prostorov. Dovoz do novega objekta bodo tlakovali, tlak okrog nove mrliške veže bo iz betonskih plošč in kamna. Pokopališko poslopje bodo odprli prihodnje leto.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
USPEŠNI ŽE 60 LET IN GRANITNO TRDNI
V viteški dvorani bistriškega gradu so danes pripravili slovesnost ob 60-letnici gradbene delniške družbe Granit, ki sodi med najstarejše pa tudi uspešnejše na Slovenskem. Bistriški gradbinci so se uveljavili doma in na tujem, pohvalijo pa se lahko še z najsodobnejšo tehnologijo v poljčanskem kamnolomu, kjer pridobivajo agregate za industrijo gradbeništva. Ob visokem jubileju so se odpovedali poslovnim darilom, milijon tolarjev pa so namesto tega podarili za nakup reševalnega vozila bistriškemu Zdravstvenemu domu.
Podjetje, ki danes z imenom Granit zaposluje 270 delavcev in ustvari skoraj 35 milijonov evrov celotnega prihodka na leto, je začelo delovati kot okrajna gradbena direkcija in so ga zato poimenovali Ograd. Leta 1949, ko je zaposlovalo že več kot 900 delavcev, so ga preimenovali v Granit, ta pa se je pozneje, kakor tudi drugi slovenski gradbinci, ubadal s številnimi težavami. Granitu so leta 1963 priključili rudnik premoga Šega iz Makol pa tudi kamnolom Boč. Rudarjenja je bilo hitro konec, čedalje bolj pa se je uveljavljal kamnolom, ki je danes najsodobnejši v državi. Dolgo časa je Granit deloval tudi kot tozd Konstruktorja iz Maribora, od leta 1989 pa so Bistričani spet stopili na samostojno pot.
Izjemne uspehe je Granit dosegal pri obnovah, še zlasti se je izkazal na mariborskem Lentu, uspešen pa je tudi pri novogradnjah. V Slovenski Bistrici je bilo podjetje začetnik blokovske gradnje, na skrbi so imeli graditve številnih šol, izjemne reference pa si je pridobilo še s prenavljanjem stare dvorane SNG v Mariboru in s prenovo tamkajšnjega rektorata univerze. Peter Kosi, ki kot direktor Granit vodi vse od leta 1991, je glede na vse dosežke podjetja še naprej optimist. Napoveduje, da bodo v prihodnjih dneh začeli graditi II. osnovno šolo v Slovenski Bistrici, končali najnovejšo blokovsko gradnjo in se kmalu lotili graditve stanovanjskih enot ob potoku Bistrica. Načrte imajo tudi za širše območje severovzhodne Slovenije, kjer so se najbolj uveljavili, pričakovati pa je, da bodo imeli veliko dela tudi v novi bistriški industrijski coni.
VIR: Danilo Utenkar, Delo
FOTO: Granit je pred dvema letoma zgradil tudi novi zdrvastveni dom v Slovenski Bistrici (Bistričan.si)
5. december 2003
PREDSTAVITEV KNJIGE ANČNIKOVO GRADIŠČE
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica je 5. decembra 2003 pripravil predstavitev knjige Ančnikovo gradišče pri Jurišni vasi – poznoantična in zgodnjesrednjeveška naselbina na Pohorju. Avtorja Mira Strmčnik Gulič, univ. dipl. arheologinja in dr. Slavko Ciglenečki, univ. dipl. arheolog, sta v knjižni obliki predstavila številne strokovne in znanstvene vidike ter primerjave tega starega poznorimskega in zgodnjesrednjeveškega hribovskega bivališča.
Knjigo je zavod za kulturo izdal z namenom, da bi poudarili pomembno vlogo arheološkega nahajališča Ančnikovo gradišče in trajno dokumentirali najdbe in odkopane izsledke zadnjih dveh desetletij.
VIR: Stanislav Gradišnik: Zbornik občine Slovenska Bistrica III., str. 614; Arhiv ZZK Slovenska Bistrica
FOTO: Naslovnica knjige
IZ SKROMNE ZBIRKE V MUZEJSKE RAZSEŽNOSTI
Lepa zbirka narodopisnega blaga
Komaj leto dni je tega, ko je v matično knjižnico Slov. Bistrica prispel prvi predmet, ki je pred več leti služil še za vsakodnevno uporabo v kuhinji ali pri drugih opravilih, danes pa se je moral umakniti v pozabo pred sodobnejšo opremo, posodo in orodjem.
S pomočjo in prizadevanjem direktorja matične knjižnice Miljutina Arka je že po nekaj tednih, odkar je v knjižnico prispel prvi takšen predmet, število podobnih narastlo na deset in več.
Zbirka je do danes iz skromnih razmer prerasla že v pravi muzej. Prostor v knjižnici je tako že pretesen za preko 300 raznih predmetov iz gospodinjstva in praktičnega orodja, katerega so uporabljali predniki pred 50, 100 ali tudi več leti pri vsakodnevnih opravilih.
Zaradi zanimanja Bistričanov in hitrega večanja števila predmetov, se je kulturna skupnost Slo. Bistrica odločila urediti v starem gradu v Slov. Bistrici poseben narodopisni muzej. Pričakujejo, da bo ta muzej odprt že v letu 1973.
VIR IN FOTO: V. H., Večer
MIKLAVŽEVANJE V SLOVENSKI BISTRICI LETA 1945
V sredo, dne 5. decembra 1945 priredi Zveza mladine Slovenije v Slov. Bistrici miklavževanje v zvezi z opereto “Miklavž prihaja”. Po prireditvi splošno obdarovanje in zabava.
VIR: Vestnik
5. december 1937
KOLAVDACIJA SLOMŠKOVEGA DOMA
5. decembra 1937 je bila kolavdacija doma. Komisija, v kateri so bili zastopani gg. Kac Franc, župan, dr. Jagodič, zdravnik, Avguštin Anton, obč. odbornik, zidarski mojster Franc Hameršak, ing. Jelenc, je ugotovila, da je dom solidno zgrajen in da se lahko prepusti svojemu namenu.
VIR: Slovenski gospodar; Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Slomškov dom jeseni 1937 (Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica)
VLOMILEC V STUDENIŠKO CERKEV POVE, KJE JE SKRITA MONŠTRANCA
Letos junija je bil Izvršen vlom v sam ostansko cerkev v Studenicah. Vlomilec se je splazil v cerkev skozi okno in odnesel iz tabernaklja glavnega oltarja monštranco in 2 ciborija s pregrinjali. Nato je še oropal v rakvi stranske ga oltarja mučenika Fidelisa pozlačene krone in treh zlatih prstanov. Ukradeni predmeti so bili vredni okoli 8000 Din.
Orožništvu se takrat kljub vestnim poizvedovanjem ni posrečilo izslediti zlikovca. G. komandir pa je imel na sumu med drugim tudi nekega Ivana Magerla, ki pa se mu tatvina ni dala dokazati. Dva meseca pozneje pa je bil taisti Ivan Magerl obsojen radi večkratnih vlomnih tatvin povzročenih na več krajih ob vznožju Pohorja na 8 let ječe. In zdaj, po 4 mesecih je iz nekega posebnega namena nenadoma priznal, da je izvršil tudi tisti vlom v studeniško cerkev. Izjavil je preiskovalnemu sodniku, da je ukradene predmete razpečal v denar. Le monštranco je ponoči blizu Studenc zakopal v zemljo, dokler ne dobi zanjo primernega kupca.
Da se prepričajo o njegovi trditvi, so prignali 5. decembra Magerla v Poljčane. Preiskovalni sodnik in orožništvo so odšli z njim na mesto, od njega označeno. In res so kmalu našli v bližini proge ne daleč od kolodvora Sl. Bistrice zakopano monštranco, ki so jo prepoznali kot last studeniške samostanske cerkve. Po tej ugotovitvi so Magerla odpeljali nazaj v sodne zapore, kjer bo zdaj še za cerkveni rop prejel zasluženo kazen.
VIR: Mariborski večernik Jutra
OB SMRTI NADPOŠTARJA GERBIČA
Kakor poročamo na drugem mestu, je zavratna bolezen, sušica, iztrgala iz naših vrst odličnega narodnega delavca g. nadpoštarja Gerbiča na Pragerskem. Mož, ki mu je bilo ob begu v našo svobodno državo vse imetje uničeno, se je poleg dela na sokolskem in
kulturnem polju živo udejstvoval tudi v naši strankini organizaciji. V težki bedi je ostala zapuščena rodbina vsled dolgotrajne njegove bolezni. Prosimo somišljenike, da se oddolže vrlemu pokojniku s tem, da namesto vencev na grob in tudi sicer žrtvujejo čim več za njegovo bedno rodbino. Darove sprejema naše uredništvo. Bolj kakor v katerem slučaju pa velja v tem: dvakrat da, kdor hitro da!
Strankino načelstvo se udeleži pogreba po deputaciji in prosimo tudi druge somišljenike za udeležbo!
VIR: Tabor
Rodil se je kovač in sindalist ŠTEFAN DOLINŠEK
Štefan Dolinšek se je rodil 5. decembra 1902 v Starem Logu pri Pragerskem.
Osnovno šolo je končal na Spodnji Polskavi in se leta 1919 v Slovenski Bistrici izučil za kovača. Med službovanjem v tovarni štedilnikov ‘Hiršl’ v Zagrebu (Hrvaška) se je vključil v kovinarski sindikat in Komunistično partijo (KP) ter se navdušil za socialistične ideje.
Nato je do odhoda k vojakom delal v opekarni Franca Steinklauberja na Pragerskem in si leta 1925 našel delo v Srbiji, kjer je začel prevzemati sindikalne funkcije in (so)organizirati stavke.
Leta 1931, ko se je na banovinski podkovski šoli v Ljubljani pripravljal na mojstrski izpit, ki bi mu dajal pravico, da odpre kovaško delavnico, je moral na ukaz KP pomagati pri begu revolucionarja, ki je bil obsojen na pet let težke ječe. Po tej sicer uspešno izpeljani nalogi so ga orožniki aretirali ter mu v zaporu hoteli izsiliti priznanje s pretepanjem in mučenjem. Ničesar ni priznal, je pa bil obsojen na šest mesecev zapora in po njem na izgon na Spodnjo Polskavo. Ker tam ni našel dela, je šel iskat službo v Kruševac (Srbija), kjer je za prihajajoče občinske volitve razpečeval brošure in letake KP. Policija je za to izvedela, ga aretirala in med preiskavo našla pri njem nekaj brošur. Na njegovo zasliševanje je pripotoval iz Beograda (Srbija) celo sam zloglasni šef tajne policije Dragomir Jovanović. Spet so ga tepli in hudo mučili ter ga prepeljali v najhujši zapor Kraljevine Jugoslavije, v beograjsko ‘Glavnjačo’, kjer so mu lomili prste in mu razbili podplate. Po tem ko ni ničesar priznal, so ga popolnoma izmučenega pripeljali na Spodnjo Polskavo.
Leta 1941 so ga Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče, preživel je tudi to in po vojni živel na Spodnji Polskavi. V kovaški delavnici, ki jo je imel v najemu od lastnika Doriča, je delal do sredine šestdesetih let, ko je zbolel.
Štefan Dolinšek je bil poročen s Spodnjepolskavčanko Heleno Frangež.
Umrl je 15. junija 1971 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
