Tako ime Ivan kot Janez izhajata iz grškega imena Ιoχαννης (Johánnês), Ιωαννης (Jôánnês), to pa iz hebrejskega Jehohannan, skrajšano Johann z nekdanjim pomenom »Jahve (to je Bog) je milostljiv, se je usmilil«. Ime je torej teoforično (to je, da ima sestavino Bog) in so ga prvotno dajali v zahvalo Bogu, ki jim je dal dolgo pričakovanega otroka.
Moške različice imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Džani, Hanžek, Ivan, Ivo, Jan, Janča, Janče, Janček, Janči, Jane, Jena, Janej, Janek, Janeslav, Janež, Jani, Janik, Janislav, Janko, Jano, Janos, Janoš (značilno je pri Prekmurcih), Januš, Janž, Janža, Janže, Johan, Jovica, Jovo, Vanek, Vanja, Vanjo, Vanč, Žan, Žani, Žanko.
Ženske različice imena: Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Janja, Vanja, Žana.
MEDNARODNI DAN ŽENSK
8. marec, mednarodni dan žensk, ima korenine v boju za pravice delavcev in delavk s konca 19. in začetka 20. stoletja. Do leta 1977 so ga večinoma obeleževali v socialističnih in komunističnih državah.
Pobudo za praznovanje dneva, ki bi bil posvečen vsem ženskam, je leta 1910 na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk v danskem Koebenhavnu dala nemška komunistka Clara Zetkin (1857-1933), ki se je od leta 1889 javno borila za pravice žensk. Prvikrat so ga praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, toda ob različnih dnevih. Generalna skupščina ZN je leta 1977 z resolucijo določila 8. marec kot mednarodni dan žensk. Na ta dan so leta 1857 v New Yorku ženske, zaposlene v tekstilni industriji, protestirale proti nečloveškim delovnim razmeram in nizkim mezdam.
NOVO SVETOVALNO SREDIŠČE
V prostorih Ljudske univerze Slovenska Bistrica so v petek, 8. marca 2019, odprli novo svetovalno središče. Informativno-svetovalna dejavnost v izobraževanju odraslih zagotavlja pomoč pri odločanju, načrtovanju in organizaciji izobraževanja ter razvoju kariere. Je tisto prvo, s čimer se sreča odrasli pred vstopom v proces pridobivanja znanja in kompetenc. »Vloga usposobljenega svetovalca, ki prepozna njegove potrebe, zazna strahove in dvome, ki se ga lotevajo, in s katerim skupaj najdeta to, kar mu najbolj ustreza, je ključna. Za to je potrebno prijetno urejeno in funkcionalno okolje, ki mu daje občutek varnosti, zaupljivosti in profesionalnosti. Vse to nudimo našim uporabnikom v novem svetovalnem središču,« je ob odprtju povedala mag. Brigita Kruder, direktorica Ljudske univerze Slovenska Bistrica. Dodala je, da je bilo lani 866 odraslih deležnih svetovanja po modelu ISIO, ki jim zagotavlja strokovno poglobljeno spremljanje pri izobraževalnih odločitvah. Storitve financira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki letno nameni okoli 25.000 evrov. Kot je povedala Teja Dolgan, skrbnica programa na MIZ, so tako izpolnjeni kadrovski pogoji, izvajalec pa mora zagotavljati tudi druge, določene normative in standarde – tudi prostorske. Pomembne zasluge za to, da je v stavbi funkcionalno, urejeno in sodobno opremljeno učno okolje, ima tudi ustanoviteljica Občina Slovenska Bistrica. Bistriški župan dr. Ivan Žagar je v nagovoru poudaril, da je lokalna skupnost ponovno pridobila lastništvo »prve šolske stavbe v mestu«.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
STROKOVNI POSVET O SPODBUJANJU SOCIALNEGA PODJETNIŠTVA IN ZADRUŽNIŠTVA
V okviru obiska vlade v Podravju je že torek, 8. marca 2016, v Bistriškem gradu potekal strokovni posvet o spodbujanju razvoja socialnega podjetništva in zadružništva v Podravju. Vladni strateški projekt spodbujanja socialnega podjetništva, zadružništva in ekonomske demokracije je predstavil Tadej Slapnik, državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade, medtem ko je več o podpornih ukrepih za to področje povedala mag. Nena Dokuzov z Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Dušanka Lužar Šajt, direktorica Fundacije Prizma, pa je predstavila regijski projekt Aktivno – povezano – za nova delovna mesta in vključujočo družbo – Feniks.
Udeležence posveta je uvodoma pozdravil tudi dr. Ivan Žagar, župan občine Slovenska Bistrica.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
V SLOVENSKI BISTRICI POLFINALE DRŽAVNEGA PRVENSTVA V TWIRLINGU
V okviru obiska vlade v Podravju je že torek, 8. marca 2016, v Bistriškem gradu potekal strokovni posvet o spodbujanju razvoja socialnega podjetništva in zadružništva v Podravju. Vladni strateški projekt spodbujanja socialnega podjetništva, zadružništva in ekonomske demokracije je predstavil Tadej Slapnik, državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade, medtem ko je več o podpornih ukrepih za to področje povedala mag. Nena Dokuzov z Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Dušanka Lužar Šajt, direktorica Fundacije Prizma, pa je predstavila regijski projekt Aktivno – povezano – za nova delovna mesta in vključujočo družbo – Feniks.
Udeležence posveta je uvodoma pozdravil tudi dr. Ivan Žagar, župan občine Slovenska Bistrica.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
Umrl je ključavničar in lokalni aktivist ALOJZ ŠUNTNER ml.
Alojz Šuntner ml. se je rodil 24. aprila 1928 na Zgornji Polskavi očetu Alojzu Šuntnerju st. in materi Uršuli.
Mojstrski izpit je opravljal pri mojstru Merniku v Mariboru leta 1951. Že na začetku je uvedel strojno ključavničarstvo, seveda z majhnim številom strojev. V njegovi obrti so delali vse splošno za kmetijstvo, tudi za prehransko industrijo in druge.
Poročen je bil z učiteljico Ano, rojeno Dobaj, (*2. 7. 1930 †24. 5. 2018), z Jurskega Vrha (občina Kungota).
Za raziskavo zemlje so polnih dvajset let izdelovali pedološke svedre in v strokovnosti ter natančnosti jih pri tem delu ni mogel prekašati nihče. Leta 1968 so v delavnici mojstra Šuntnerja začeli izdelovati opremo za perutninarstvo − napajalne sisteme. Udeleževali so se raznih mednarodnih sejmov. Zaradi velikih potreb kooperantov Perutnine Ptuj so začeli izdelovati tudi krmilne sisteme. Žal takratna zakonodaja obrti ni bila naklonjena. Kakor hitro je kdo dosegel progresivno lestvico, je večino dobička vzela država, namesto da bi šel denar za nadaljnji razvoj obrti. Privatne iniciative so bile blokirane.
Leta 1982 je mojster Šuntner, zaradi blokade privatnih iniciativ, odstopil tehnološko opremo RŠC Velenje in to vključno s kooperanti. Predal je tudi vse načrte in s tem tudi sam postal navadni kooperant. Ker so se vsi prejšnji dogovori z direktorjem RŠC-ja razblinili, je prekinil sodelovanje z njimi. Začel je z izdelavo novih sistemov napajanja, spiralnih sistemov za krmljenje piščancev v povezavi s sistemom za avtomatsko doziranje krme na perutninskih farmah. Te nove spiralne sisteme so montirali v skoraj vseh evropskih državah in v sodelovanju z Emono Ljubljana tudi na Kitajskem.
Poleg svojega dela in vodenja delavnice je poskrbel, da ima Zgornja Polskava in bližnja okolica dobro pitno vodo, ki priteče s Pohorja, saj so bili obstoječi izviri in zajetja že onesnaženi. Nova dva velika izvira dobre, čiste vode, je po namigu g. Hebarja s Spodnje Polskave našel na zemljišču ge. Hojnik na Pohorju. Pogodil se je s Hojnikovo in izvirek, ki daje 30 litrov vode na sekundo, tudi odkupil. Vse do konca izgradnje novega vodovoda je bil gonilna sila izgradnje in vedno prisoten na delovišču. Zelo aktiven je bil tudi pri gradnji kulturnega doma na Zgornji Polskavi in v krajevni skupnosti.
Alojz Šuntner ml. je umrl 8. marca 2012 na Zgornji Polskavi, pokopan je v Hočah.
VIR: biografski-sb.si
SLOVENSKA BISTRICA JE GOSTILA ŽUPANJE
Vse slovenske županje Marjana Cigale iz Dravograda, Anka Rakun iz Ljubnega, Darinka Fakin iz Majšperka, Renata Brunskole iz Metlike, Marija Sgerm iz Ribnice na Pohorju in Bernarda Krnc iz Šmarjeških Toplic so sprejele povabilo svoje stanovske kolegice Irene Majcen iz Slovenske Bistrice, da 8. marec, mednarodni praznik žensk, skupaj preživijo v slovenskobistriški občni. Dopoldne so si županje ogledovale znamenitosti Slovenske Bistrice, del časa namenile tudi pogovorom o tem, kako se znajdejo med moškimi kolegi in kaj narediti, da bi njihove občine še bolje delovale in da bi se jim v politiki pridružilo čim več predstavnic nežnejšega spola. Ob 18. uri so se udeležile velike dobrodelne Radijske delavnice znancev Radia Maribor in Radijske akademije, ki jo pripravlja Tone Petelinšek s svojo ekipo, z naslovom Ženskam in pomladi v pozdrav. Vsaka županja je s seboj pripeljala svojega glasbenega gosta, v programu pa so sodelovali še ansambli Jebela cesta, Ekart in Flosarji, vokalne skupine Završki fantje, Lan, Šmarjetke in moški pevski zbor iz Malečnika, pevca Moira in Uroš Sagadin, Leskovške frajle in harmonikar Klemen Leskovar ter igralec Marko Cvahte.
Vstopnice za koncert, ki je bil dobrodelne narave, je bilo mogoče kupiti v informacijsko-turističnem centru v Slovenski Bistrici, izkupiček prireditve pa je bil namenjen bistriškemu društvu Sožitje.
VIR: Asja Matjaž, Večer
FOTO: Županje v Slovenski Bistrici (od leve): Darinka Fakin (Majšperk), Anka Rakun (Ljubno),
Marija Sgerm (Ribnica na Pohorju), Irena Majcen, Renata Brunskole (Metlika), manjkata Marijana Cigala (Dravograd) in Bernardka Krnc (Šmarješke Toplice) (Zdenko Kodrič)
ZAČELA SE JE OBNOVA KNJIŽNICE
8. marca 2004 se je Knjižnica Josipa Vošnjaka začasno preselila nazaj v stavbo nekdanje hranilnice na Kolodvorski ulici 8. Začela se je težko pričakovana obnova zgradbe knjižnice na Trgu svobode 16, saj so bili prostori zelo utesnjeni in pogoji delovanja omejeni. Obnova je trajala dve leti, vse do 8. februarja 2006, ko so se odprla vrata obnovljene knjižnice, čeprav s staro opremo. Uradno otvoritev knjižnice z novo opremo so izvedli 9. marca 2007.
VIR: Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica
FOTO: Stavba nekdanje hranilnice na razglednici iz leta 1910 (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
BISTRIŠKA GRAJSKA PRISTAVA V ROKAH PODJETNIKOV
Pred poldrugim mesecem sta Marjan Germ in Slavko Jemenšek ustanovila zasebno turistično-gostinsko-trgovsko podjetje Pristava. »Podjetje sva poimenovala po grajskem gospodarskem objektu, ki sva ga najela od bistriške občine. Ljudje objekt poznajo po že obstoječem gostinskem lokalu Grajski kleti in plesni dvorani, kjer Bistričani prirejajo številna družabna srečanja. Z občino smo se dogovorili za prvih pet let, ko bova intenzivno vlagala v obnovo Pristave, gre dvoetažno in več kot dva tisoč kvadratnih metrov veliko zgradbo, oproščena plačila najemnine. Tako smo Grajsko klet pred otvoritvijo že delno obnovili, zdaj nas čakajo posegi v plesno dvorano, kjer bi prostor radi uredili tako, da bo privlačen za zahtevnejše goste, tudi poslovne skupine, ki bodo lahko naročile hrano a la carte. Še pred poletjem nameravamo očistiti grajsko dvorišče, skupaj z Zvezo kulturnih organizacij Slovenska Bistrica tudi njim pripadajoče dvorišče, ga tlakovati, tam bomo v kratkem uredili sanitarije, ki jih bodo uporabljali obiskovalci prireditev na dvorišču. Takoj ko bo možnost,
bomo začeli preurejati pritlične prostore pristave. Načrtujemo urediti dva butika, trafiko, kaže da tudi cvetličarno in slaščičarno,« pravita o letošnjih načrtih podjetnika, ki še kako dobro vesta, da bo največkrat »zaškripalo« pri denarju, in se zato pogovarjata z nemškim partnerjem, ki je pripravljen svoj kapital vložiti v ta kulturni spomenik. /…/
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Levo Marjan Germ, desno Slavko Jemenšek (Večer)
SPREJELI SO »MALO USTAVO«
Odborniki obeh zborov skupščine občine Slov. Bistrica so na skupni seji s ploskanjem sprejeli občinski statut, s katerim v bodoče urejali odnose v občini. Večina razprav o predlogu statuta v krajevnih skupnostih, temeljnih organizacijah združenega dela in samoupravnih interesnih skupnostih je bilo zelo dobro obiskanih in zares tvornih.
Novost, ki so jo odborniki na seji vnesli v statut, je podeljevanje nagrade Pohorski bataljon. To najvišje občinsko priznanje bodo podeljevali za izjemne dosežke na področju gospodarstva in negospodarstva ob občinskem prazniku organizacijam in posameznikom.
8. januar, občinski praznik Slov. Bistrice, po statutu ne bo dela prost dan; odborniki so menili, naj se za to dogovorijo same delovne organizacije v občini.
VIR: S. N., Večer
Rodila se je učiteljica, pisateljica in pesnica JELKA SERNEC
Jelka Sernec, rojena Škofca, se je rodila 8. marca 1942 v Slovenski Bistrici očetu Leopoldu in materi Jožici, rojeni Kožuh.
V Slovenski Bistrici je končala osnovno šolo in nižjo gimnazijo in se leta 1957 vpisala na Prvo državno gimnazijo v Mariboru. Pomladi leta 1961 je na gimnaziji maturirala in še isti mesec na Državnem učiteljišču v Mariboru opravila diferencialne izpite iz pedagoških predmetov in maturo ter postala učiteljica.
Poleti leta 1961 se je poročila z Ivanom Sernecem, jeseni pa nastopila svojo prvo (in zadnjo) službo na osnovni šoli Pohorskega odreda v Slovenski Bistrici. Devetindvajset let je poučevala prvošolčke, ko se je zaradi bolezni morala čez noč upokojiti.
Svoje srečno družinsko in poklicno življenje je leta 1989 ujela na papir v knjigi Končno je bil čas, katere soavtorja sta njena otroka Mihael in Helena. Njeno drugo delo iz leta 1990 nosi naslov O času in ljudeh, kjer je nadaljevala svoje zapisovanje dogajanja v času, kakor se odzrcalja v ljudeh in kakor ljudi odzrcalja. Prav tako je ves čas nadaljevala s pisanjem pesmi, ki jih je poimenovala Pesmi iz mraka, vendar ta »domača« pesniška zbirka nikoli ni izšla v knjižni obliki. Z možem Ivanom je sodelovala pri prevodu dveh knjig, zbirkah indijanske modrosti, izdanih leta 2000. V zadnjih letih življenja je napisala devetdnevnico z naslovom 9 dni z božjo služabnico Cvetano Priol, ki jo je leta 2005 izdal Škofijski ordinariat v Mariboru.
Jelka Sernec je umrla po dolgotrajni bolezni 6. julija 2006 v Splošni bolnišnici (SBM) Maribor. Pokopana je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
Rodila se je misjonarka MARIJA ČERNE
Marija Černe Serafina (pri krstu Jožefa), misijonarka, se je rodila. 8. marca 1908 v Kromberku pri Novi Gorici. Oče je leta 1913 odšel na delo v Cleveland (ZDA) in tam ostal do leta 1920. Mati je umrla leta 1915, nakar sta otroke − sirote vzela na Štajersko Frančiška in Gregor Lorenčič, skladiščnik na železniški postaji v Gorici. Preselili so v Laporje pri Slovenski Bistrici. Gregor Lorenčič si je kasneje kupil mlin na Ješenci pri Račah.
Osnovno šolo je začela obiskovati v šolskem domu v Gorici, nadaljevala in zaključila pa v Laporju. Po končani šoli je služila pri nekem kmetu na Bistriškem, nato pa sledila sestri Valeriji, ki je že delala v predilnici v Tržiču. Tu je stanovala v dekliškem domu. Z željo, da bi postala redovnica-misijonarka, je leta 1932 vstopila k šolskim sestram sv. Frančiška v Mariboru in po noviciatu leta 1933 napravila večne zaobljube. Že naslednje leto je odšla v Paragvaj (Južna Amerika). Tu je delovala med Indijanci v krajih San Jose in San Leonardo v zamočvirjenem predelu porečja reke Pilcomavo. Njeno delo je potekalo med domačini, ki jim je bila redovnica, učiteljica, pa tudi zdravnica.
Leta 1966 je preživela srčni infarkt in se zdravila v Buenos Airesu (Argentina, Južna Amerika), kjer je po okrevanju tudi ostala. Leta 1973 so jo prestavili najprej v Rosario, nato v San Lorenzo pri Santa Fe-ju (oba Argentina). Pri svojem delu je tako podrobno spoznala in se priučila indijanskemu jeziku ‘kučuluk’, da je v njem napisala prvo čitanko v tem jeziku, na podlagi katere je domorodce poučevala. Njena čitanka je služila tudi kot osnova za druge šolske učbenike v tem jeziku, ki so jih napisali kasneje.
Julija1976 se je po 42-letni odsotnosti spet mudila v domovini.
Marija Černe Serafina je umrla leta 1977.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je duhovnik in nabožni pisec VINCENC NOVAK
Vincenc Novak se je rodil 5. septembra 1807 v Braslovčah.
Po gimnaziji v Celju je najprej študiral filozofijo v Gradcu (Avstrija) in nato teologijo v Celovcu (Avstrija) ter postal leta 1833 duhovnik. Kot kaplan je deloval tudi v Slovenski Bistrici, kot župnik pa je bil najprej na Zgornji Polskavi, med leti 1842−45, nato pa do svoje smrti na Spodnji Polskavi.
V kroniko za leto 1857 je zapisal tudi slovenski odstavek ter v kroniki za leto 1863 prav tako v slovenščini zabeležil tisočletnico začetka poslanstva Cirila in Metoda (kronika je bila sicer pisana v nemščini, op. ur.).
Vincenc Novak je leta 1846 napisal in v ‘Drobtinicah’ objavil pesem Prihod svetega Duha.
Vincenc Novak je umrl 8. marca 1869 na Spodnji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
URADNI PREIZKUS PROGE PRAGERSKO – ČAKOVEC
Progo Pragersko—Čakovec so začeli graditi 17. decembra 1857 kot del navezave Budimpešte na obstoječo železnico Dunaj—Trst. S prevzemom »Cesarja Ferdinanda Orientalne železnice« je progo vključila v svoje omrežje družba južne državne železnice in jo dogradila.
Prvo preizkusno vožnjo so opravili 29. oktobra 1859, naslednji, uradni preizkus pa je bil 8. marca 1860 od Ptuja do Velike Kaniže (Nagykanizsa) in nazaj do Pragerskega, čemur je 24. marca sledila uradna otvoritev odseka Pragersko—Čakovec—Kotoriba—Velika Kaniža. Proga je že v naslednjem letu mimo Blatnega jezera dosegla Budimpešto, in 1. aprila 1861 zaznamuje začetek redne linije med Pragerskim in Budimpešto.
VIR: Wikipedija
