9. julij
Danes goduje VERONIKA
Ime Veronika izhaja iz latinskega imena Veronica oziroma grščine. Grško obliko Βερονικη (Beroníkē) razlagajo iz grških besed φερω (férō) v pomenu »nesem« in νικη (nikē) v pomenu »zmaga«. Latinsko ime Veronica pa naj bi po mnenju raziskovalcev pomenilo, da ime opredeljuje žensko, ki je prebivala v mestu Verona.
Ostale različice imena: Nika, Roni, Ronja, Ronka, Verona, Veroni, Veronica, Veronka, Veruša.
Narečna oblika imena: Feruna.
9. julij 2018
KLEMEN PREPELIČ V MOŠTVU MADRIDSKEGA REALA
9. julija 2018 je španski košarkarski velikan Real Madrid na svoji spletni strani potrdil prihod slovenskega košarkarskega reprezentanta Klemna Prepeliča. Petindvajsetletnik je po podatkih kluba podpisal dveletno pogodbo.
Čeprav sta ob koncu zadnje sezone Real Madrid zapustila slovenska reprezentanta Luka Dončić in Anthony Randolph, bo tudi v novi sezoni španski velikan, sicer aktualni zmagovalec evrolige in španskega prvenstva, obarvan slovensko. Mediji so o prestopu Prepeliča poročali že lep čas, namigovanja pa so se uresničila. 25-letni Mariborčan je prestal zdravniške preglede in podpisal dveletno pogodbo. Prepelič je nazadnje nosil dres francoskega Levalloisa, v zadnji reprezentančni akciji je bil kapetan slovenske izbrane vrste.
ZMAGA OSTALA DOMA
Priredili so 9. veteranski turnir v malem nogometu
Športno društvo Zgornja Ložnica je pred kratkim izvedlo tradicionalni 9. veteranski VIP-turnir v malem nogometu. Na turnirju v počastitev 29-letnice neodvisnosti Slovenije in obletnice zavzetja vojaškega skladišča na Zgornji Ložnici se je pomerilo pet ekip. Prvo mesto so osvojili domačini, Športno društvo Zgornja Ložnica – Gamsi veterani. Druga je bila ekipa Krajevne skupnosti Vrhole – Preloge, tretje mesto je zasedlo Policijsko veteransko združenje Sever, odbor Slovenska Bistrica, sledili sta ekipi Krajevne skupnosti Tinje in Območnega združenja vojnih veteranov Slovenska Bistrica.
“Ekipe so se po izvedenem žrebu pomerile po ligaškem sistemu tekmovanja, vsaka z vsako. Po izenačenih bojih v skupinah sta se prvi dve ekipi pomerili za zmagovalca turnirja, tretja in četrta pa za tretje mesto. Gledalci so videli všečen in borben nogomet z veliko mero nogometnega znanja, požrtvovalnosti in fairplaya,” je po končanem turnirju povedal Andrej Tomažič, predsednik Športnega društva Zgornja Ložnica. Pokal za najboljšega vratarja je prejel Danijel Ramšak, pokal za najboljšega igralca turnirja pa Matej Hren. Turnir se je začel s postrojem udeleženih ekip in himno Republike Slovenije, ki jo je odpela Moška komorna skupina KUD Lojzeta Avžnerja Zgornja Ložnica. Po otvoritvenem govoru Tomažiča so sledili še nagovori Stanislava Skubica, predsednika Krajevne skupnosti Zgornja Ložnica, Mirana Krušiča, predsednika OZVVS Slovenska Bistrica, in Ivana Žagarja, župana Slovenske Bistrice.
VIR: Tomaž Ajd, Štejer’c
FOTO: Ekipa ŠD Zgornja Ložnica – Gamsi veterani (ŠD Zgornja Ložnica)
NASTOPIL ŽePZ IZ SEATLA
Ženski pevski zbor iz Združenih držav Amerike nastopil v Viteški dvorani gradu
Samo dva koncerta so izvedle članice pevskega zbora Wunderlust iz Seattla v Sloveniji. In sicer enega v naši lepi Viteški dvorani in drugega v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Odločno so želele nastopiti v znameniti baročni dvorani, saj takšnih dvoran v ZDA ni.
Pevski zbor sestavlja okoli petdeset pevk z dvema dirigentkama. V polni Viteški dvorani Bistriškega gradu so se jim pridružile naše Vivere, ki so tudi zaslužne, da je zbor nastopil pri nas.
VIR IN FOTO: ZZK Slovenska Bistrica, Informator
Umrl je častni občan JANKO ČAR
Prof. dr. Janko Čar (psevdonim Janez Blažič), se je rodil 11. februarja 1932 na Velikem Tinju očetu Ivanu, trgovcu, in materi Julijani, rojeni Smeh, trgovki. Kmalu po njegovem rojstvu so se preselili na Zgornjo Bistrico (občina Slovenska Bistrica), kjer so imeli starši trgovino. Da bi se izognili izselitvi v Srbijo, so leta 1941 pobegnili na očetov dom v Čekovnik nad Idrijo.
Ko so se po vojni vrnili v Slovensko Bistrico, je Čar opravil malo maturo in leta 1952 maturiral na realki v Mariboru. Nato se je vpisal na ljubljansko univerzo, kjer je leta 1958 diplomiral iz slovenskega in srbohrvaškega jezika in književnosti ter leta 1989 tudi doktoriral na temo: ‘Temeljne prvine jezika in sloga v Tavčarjevem ciklu kratke vaške proze Med gorami’.
Slovenščino je poučeval na osnovni šoli v Oplotnici (1959−60) in Slovenski Bistrici (1960−64), nato pa se je zaposlil na Pedagoški akademiji v Mariboru kot asistent (1964−69) ter tlakoval pot univerzitetnemu študiju slovenistike na Univerzi v Mariboru kot predavatelj (1966) in profesor višje šole (1969), višji predavatelj (1984) in docent za slovenski jezik (1990). Na Pedagoški akademiji oz. kasneje Pedagoški fakulteti (1985−94) je predaval kulturo ustnega in pisnega izražanja, skladenjsko stilistiko, stavčno fonetiko, uvod v študij slovenskega jezika, sporočanje, pravorečje in zgodovino slovenskega knjižnega jezika, na Višji pravni šoli v Mariboru (1978−79) pa kulturo izražanja. Leta 1974 je vodil lektorat slovenskega jezika na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu (Madžarska), tam je bil tudi gostujoči profesor (1974−86). Bil je predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (1984−85 in 1991−94).
Leta 1994 se je upokojil, vendar je honorarno še vedno predaval retoriko na mariborski enoti Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.
Pisal je pesmi in prozo.
Dolga leta je bil član Delavsko-prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica, kjer je opravljal večinoma delo lektorja. Nato je v Kulturnem društvu Slomšek Slovenska Bistrica deloval kot režiser.
Bil je član Evropske akademije znanosti in umetnosti in častni član Slavističnega društva Slovenije, vodil je tudi občinski svet občine Slovenska Bistrica.
Janko Čar je umrl 9. julija 2017 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
BISTRIŠKI DOM ZA STAREJŠE SE ODMIKA
V Slovenski Bistrici si že že nekaj let prizadevajo, da bi zgradili dom starejših občanov, vendar nič ne kaže, da se bodo gradbinci kmalu lotili dela. Propadel je že tretji razpis za javno zbiranje ponudb za zemljišča, a to pravzaprav ne preseneča, saj so bili razpisni pogoji zelo nenavadni. Investitor bi moral v paketu kupiti dve zemljišči, od katerih je eno namenjeno domu za starejše, drugo pa za gradnjo stanovanjskih blokov.
Tako pot so si omislili v bistriški občinski upravi, ko občina ni dobila koncesije za gradnjo doma starejših. Koncesijo pa ima Dom dr. Jožeta Potrča iz Poljčan, ki naj bi upravljal tudi bodoči bistriški dom, v katerem bi moralo biti prostora za 120 oskrbovancev. Na javnem razpisu so odprli eno samo ponudbo, in sicer jo je poslala domača gradbena družba Granit, pa še ta je predlagala spremembo pogojev. Občinska komisija je ponudbo zavrnila, tako da bodo obe zemljišči poskušali prodati še četrtič.
Direktorja Granita Petra Kosija smo vprašali, ali je vezana prodaja zemljišč postala pravilo: »V moji dolgoletni gradbeniški karieri je to prvi primer, vsekakor zelo nenavaden. Verjetno prav zato ni zanimanja med gradbinci. Našo vlogo so izločili, ker smo predlagali drugačne pogoje. Na eni od obeh parcel bi morali z lastnim denarjem zgraditi dom za starejše, katerega gradnja in oprema bi po moji oceni stali približno pet milijonov evrov. Za trideset let bi potem dom dali v najem, pri tem pa bi iztržili 20.000 evrov na mesec. Izračun je pokazal, da bi morala mesečna najemnina znašati vsaj 35 odstotkov več. Z odločitvijo občinske komisije smo seznanjeni neuradno, izvedeli pa smo, da namerava bistriška županja Irena Majcen vztrajati pri pogojih, kakršni so veljali za zadnji razpis.«
VIR: Danilo Utenkar, Delo
PACIENTOM VSO POZORNOST
Zaposleni v Zdravstvenem domu Slovenska Bistrica so se morali v minulih letih zelo potruditi za certifikat kakovosti. Podeljuje ga slovenski inštitut za kakovost in meroslovje. Vodja projekta za pridobitev certifikata 9001:2000 je bila ekonomistka Simona Polh. Pri delu sta ji pomagala še glavna sestra Karolina Sedmak in zunanji sodelavec Bojan Tomšič.
S priznanjem o kakovosti se ne bodo izboljšale le notranje delovne razmere, nekaj prednosti osnovnega zdravstvenega varstva bodo zaznali tudi pacienti oziroma obiskovalci zdravstvenega doma. Zaposleni lahko vsak trenutek ugotovijo, kje so trenutne slabosti v organizaciji dela, kajti vsi procesi so dokumentirani, obstaja pa tudi javna anketa, v kateri so mnenja ljudi. Certifikat kakovosti je direktorici ZD Slovenska Bistrica Jožici Hren Lešnik vročila županja občine Slovenska Bistrica Irena Majcen. Certifikat kakovosti ima doslej pet slovenskih zdravstvenih domov.
VIR: Zdenko Kodrič Večer
NOCOJ POLJUB ZA LAHKO NOČ
Tradicionalni Starobistriški večeri Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica so se začeli že minuli konec tedna z viteškimi igrami in ognjenim spektaklom, nadaljevali pa se bodo še ves julij. Nocoj, 9. julija, ob 21. uri bo v notranjem dvorišču gradu na ogled romantična komedija Poljub za lahko noč kranjskega gledališča Satirikon, v kateri igra tudi provokativni, radijsko gagajevski Sašo Hribar. Zgodbo štirih prijateljev, ki vsako silvestrovo kar v savni vesele in žalostne dogodke minulega leta kronajo z globokim gledanjem v kozarce, je po motivih Rjazanova in Braginskega režiral Viktor Ljubutin.
VIR: na, Večer
USPOSABLJANJE MLADIH TERITORIALCEV
Prejšnji teden je bilo na Zg. Ložnici šestdnevno usposabljanje mladih teritorialcev, prostovoljcev. Komandant tabora je bil Marjan Strehar, pomagala pa sta mu Andrej Godec in Jože Lugarič.
Ob dopoldnevih so hodili na terene, spoznavali in uporabljali orožje, imeli orientacijske vaje. V pomoč so jim bili tudi filmi in praktični predmeti. Popoldan so imeli prosto, kar so izkoristili za športne in druge dejavnosti. OK ZSMS Slov. Bistrica je skrbela za idejnopolitične, športne in kulturne dejavnosti.
Zadnji dan so odšli mladi teritorialci na Osankarico, o NOB in Pohorskem bataljonu pa jim je spregovoril Maksim Peklar.
VIR: S. B., Večer
IZDELALO 98,55 ODSTOTKA UČENCEV
V minulem šolskem letu je od 4087 učencev, kolikor jih je obiskovalo osnovno šolo v občini, izdelalo 4028 ali 98,55 odstotka. Osemintrideset učencev naj bi ponavljalo na nižji in 21 učencev na višji stopnji. Najboljši uspeh (99 odstotkov) so dosegli učenci osnovnih šol Tinje, Črešnjevec, Makole in Slovenska Bistrica, medtem ko sta dosegli Šmartno in Poljčane 97 — oziroma 97,5 — odstotni uspeh.
Med počitnicami bodo imeli na vseh šolah v občini dopolnilni pouk za učence, ki znanja med letom niso dovolj utrdili. Strokovna služba pa bo natančno razčlenila vzroke, zaradi katerih učenci v minulem letu niso bili uspešni.
VIR: -nik, Večer
O PREMOŽENJU STEINKLAUBERJEVIH
O pohištvu ter o drugem premičnem premoženju Steinklauberjevih
Vodstvo »Državne opekarne Pragersko« je 29. julija 1946 pisalo Odseku za narodno imovino Okrajnega ljudskega odbora Slovenska Bistrica o »privatni imovini bratov Steinklauber«: »V svoji okrožnici z dne 2. 5. 1946 nam je Ministrstvo za industrijo v Ljubljani sporočilo, kateri predmeti so izvzeti od predaje narodni imovini. Rečeno je, da so izvzeti od predaje predmeti, ki se nahajajo v upravi Ministrstva za industrijo, dalje oni, ki po svojem značaju služijo produkciji, knjige, arhivski in muzejski predmeti ter predmeti zgodovinskega, znanstvenega ali umetniškega značaja ter umetniško ali luksuzno pohištvo. V konkretnem slučaju gre za ono premično imovino, ki jo je odpeljal tov. Ogrinc, železniški uradnik iz Pragerskega, in ki je po zgoraj navedenem sporočilu izvzeta iz predaje. Zato Vas prosimo, da nam sporočite, ali je bil tov. Ogrinc od Vas sploh pooblaščen, da si odpelje pohištvo, in da nam navedete datum in številko dovoljenja za odvoz teh predmetov. Dalje prosimo, da odredite, da se nam v prilogi navedeno pohištvo in predmeti vrnejo, ker jih rabimo v obratne svrhe. Smrt fašizmu – svoboda narodu.
Seznam: 1 tekač za hodnik 10 m, 2 omari za jedilnico, 1 miza zložljiva, 1 mala mizica za serviranje, 1 cvetlično stojalo (nizko), 10 stolov z usnjem, 1 stensko zrcalo veliko, 1 okrogla stenska ura, 1 klubska garnitura, rjava usnjena, 3 kosi, 1 tridelna omara, 1 pisalna miza, 1 mala miza brez stekla, 1 usnjen rjav naslanjač, 1 zaboj knjig.«
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 269
Rodil se je pravnik ŠTEFAN SAGADIN
Štefan Sagadin, priznani pravnik in strokovni pisec, starejši brat Jožka Sagadina in Ludvika Sagadina, se je rodil 9. julija 1878 na Spodnji Polskavi.
Po opravljeni gimnaziji v Mariboru (da bi preživel dijaška leta, je vozil kamenje iz kamnoloma) je dobil državno štipendijo in se vpisal na univerzo v Gradcu (Avstrija), kjer je leta 1904 promoviral, postal leta 1908 sodnik na Ptuju, nadaljeval med letoma 1909−10 študije v Heidelbergu in Leipzigu (Nemčija) ter na Dunaju (Avstrija), in bil leta 1914 premeščen v Celje.
Januarja 1919 so ga poklicali v Beograd (Srbija) na ministrstvo za ustavodajno skupščino in izenačenje zakonov, kjer je postal julija 1919 načelnik. Bil je član državnega sveta (od julija 1922), njegov predsednik (od oktobra 1935), honorarni profesor za upravno pravo na beograjski univerzi (1922–28), član zakonodajnega odbora (1929−31) in predsednik stalnega pravnega odbora pri vrhovnem pravobranilstvu (1938−41). Pripravil je osnutke skoraj vseh pomembnejših upravnih zakonov v prvi Jugoslaviji. Napisal je vrsto strokovnih del s področja prava in je bil izredno plodovit pisec.
Štefan Sagadin ni pisal samo o pravnih vprašanjih, ampak tudi o širših družbenih oziroma mednacionalnih problemih v večnacionalni državi.
Med drugim se je opredelil do ilirskega gibanja in slovenskega knjižnega jezika. Menil je, da je bilo prizadevanje Stanka Vraza, da bi se v Sloveniji uveljavil ilirski jezik kot skupni jugoslovanski knjižni jezik, izjemno pomembno, ker se je v politični združitvi Slovencev, Srbov in Hrvatov številčno inferioren, najmanjši slovanski narod prisiljen naučiti jezika večine.
O tem je zapisal:
»Življenje v naših kulturnih skupnostih potrjuje, da postaja jezik malega naroda ovira, zato se ne smemo upirati naravni medsebojni asimilaciji srbohrvaškega in slovenskega jezika, nasprotno, ta proces, v katerem bodo Slovenci morali več sprejemati kot dajati, poskušajmo s smiselnimi ukrepi usmerjati in pospešiti. To je usoda vseh malih narodov. Ni pomembno, ali bo razvoj v zbližujoči se smeri pripeljal do spoja obeh jezikov v 50, 100 ali več letih, pomembno je, da se zavedamo nujnosti takega razvoja ter da če ga že ne moremo pospešiti, ga vsaj ne zavirajmo.«
Na srečo je zgodovina potrdila, da se je Štefan Sagadin glede obstoja slovenskega jezika in s tem slovenskega naroda oziroma slovenske nacije popolnoma motil.
Štefan Sagadin se je leta 1909 poročil z Marijo, rojeno Wassich, hčerjo avstrijskega diplomata. Imela sta štiri otroke: Regino, Štefanijo, Gojka (bil je eden od sedmih žrtev nemškega zločina na Sagadinovi domačiji v Srecah pri Makolah) in Milana. Leta 1924 se je ločil od Marije in se v Beogradu poročil z Ružo, rojeno Popović, nečakinjo generala in politika Milana Nedića, načelnika generalštaba vojske Kraljevine Jugoslavije in vodje marionetne srbske vlade med 2. svetovno vojno.
Decembra 1939 se je upokojil in do smrti živel Beogradu.
Štefan Sagadin je umrl 18. junija 1947 v Beogradu.
VIR: biografski-sb.si
STRELA UDARILA V CERVENI STOLP
Poleti 1847, 9. julija, je ob pol sedmih zvečer med nevihto strela udarila v cerkveni stolp, zanetila v njem ptičja gnezda in tramovje, spolzela po oboku v cerkveno ladjo, oplazila sv. Antona na oltarju, udarila skozi steno proti župnišču in na pokopališču v zemljo. Na srečo ni povzročila hujših posledic; vaščani so ogenj hitro pogasili z vodno brizgalno na konjsko vprego.
VIR: Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 137
Rodil se je narodni buditelj ŠTEFAN DOMINKUŠ
Dr. Ferdinand (tudi Fran) Dominkuš se je rodil 9. julija 1829 v Kalsdorfu pri Gradcu (Avstrija). Njegov oče Andrej je bil škofov oskrbnik v Sekavi blizu Ormoža in zaveden Slovenec, ki je v sinu vzbudil narodni čut in ga dal učiti slovensko.
Študij prava je končal na Dunaju (Avstrija) in bil tam tudi promoviran za doktorja prava. Na Dunaju je bil leta 1848 član akademske legije.
Leta 1859 je v Mariboru odprl odvetniško pisarno, ki je kmalu zaslovela. Že leta 1862 je začel pri sodišču vlagati tožbe v slovenskem jeziku in si na ta način pridobil mnogo zaslug v boju za slovensko uradovanje. Bil je med ustanovitelji mariborske Čitalnice, Slovenske Matice, Narodne tiskarne in Slovenskega naroda ter znan podpornik slovenske dijaške mladine. Bil je poslanec v štajerskem deželnem zboru in kasneje v državnem zboru.
Na Zgornji Polskavi in v Jeruzalemskih goricah je imel svoje vinograde. Na Zgornji Polskavi se je shajal z narodnjaki, med katerimi še posebej izstopajo: Josip Vošnjak, notar Franc Ratej, pisatelj Josip Jurčič, pravnik dr. Friderik Babnik in učitelj Josip Sabati.
Ferdinand Dominkuš je umrl 23. januarja 1901 v Mariboru, pokopan je na Zgornji Polskavi.
VIR: biografski-sb.s
