Danes goduje FRANČIŠKA
Ime Frančiška izhaja iz moškega osebnega imena Frančišek oziroma iz latinskega imena Francisca, ki pa je ženska oblika imena Franciscus (Frančišek), ta pa izhaja iz latinskega imena Franciscus s prvotnim pomenom »nanašajoč se na Franke«, to je »frankovski kralj«. V krščanskem svetu je ime Frančišek postalo popularno po sv. Frančišku, ustanovitelju po njem imenovanega frančiškanskega reda.
Ženske različice imena: Fana, Fanči, Fančka, Fani, Fanica, Fanija, Fanika, Fanina, Frana, Franca, Francika, Franciska, Franciška, Francka, Frani, Franja, Franjka, Franka.
Moške različice imena: Fran, Franc, France, Francek, Francel, Francelj, Franci, Francišek, Franček, Franči, Frank, Franko, Ferenc, Frenk, Frenki, Frenček, Franči, Frančiško, Frančo, Frenko, Ksaver, Ksaverij.
RODIL SE JE ŠKOF GREGORIJ ROŽMAN
Vojaško sodišče ga je leta 1946 zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem in izdaje obsodilo na 18 let strogega zapora, odvzem državljanskih pravic in zaplembo premoženja. Rožman je potem živel v ZDA med ameriškimi Slovenci v Clevelandu, pokopali pa so ga v romarskem središču pri frančiškanih v Lemontu.
Njegove posmrtne ostanke so 10. aprila 2013 iz ZDA prepeljali v domovino in ga 13. aprila 2013 pokopali v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene v Ljubljanski stolnici.
O ZGORNJI POLSKAVI IN KRAJANIH
V sklopu praznika Občine Slovenska Bistrica, ki je 12. marca, je bila danes, 9. marca, ob 18. uri v viteški dvorani slovenjebistriškega gradu predstavitev novega knjižnega dela z naslovom Zgornja Polskava in njena okolica avtorja Mirka Munde, Večerovega upokojenega novinarja. Med drugim je leta 2020 prejel priznanje Občine Slovenska Bistrica za dolgoletno in uspešno delo na področju novinarstva in publicistike ter odkrivanja lokalne zgodovine. Njegovo novo knjižno delo je izšlo marca pri Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica. Mirko Munda je, odkar je v pokoju, že napisal zgodovino svojega Pragerskega, kjer živi, o čemer sta izšli dve knjigi, kasneje je Zavod za kulturo Slovenska Bistrica založil še obsežno delo o preteklosti sosednje Spodnje Polskave, ki ga bogatijo tudi fotografije, skice in druge ilustracije.
Ob tej priložnosti so predstavili tudi knjižni prvenec avtorice Marije Markič z Zgornje Polskave z naslovom Moja, tvoja, naša zgodba, ki je prav tako izšel pri Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica v koronskem letu 2020. Avtorica je v knjigi zbrala in popisala zgodbe več kot štiridesetih starejših sokrajanov Zgornje Polskave, raziskovala preteklost kraja in delo krajevne skupnosti.
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Levo knjiga Mirka Munde in desno knjiga Marije Markič
MOJ VINKO
Krajevna skupnost Šmartno na Pohorju, je ob dnevu žena in materinskem dnevu, podarila vsem ženam in materam gledališko predstavo Moj Vinko. Predstava, v treh dejanjih in v izvedbi domače gledališke skupine KUD-a Šmartno na Pohorju, je bila 9. marca 2018, ob 19. uri, v avli OŠ Šmartno na Pohorju.
Vstopnine ni bilo.
VIR: FB stran Šmartno na Pohorju – kraj doživetij
FOTO: Letak za predstavo (FB stran Šmartno na Pohorju – kraj doživetij)
NA ZGORNJI LOŽNICI 36. OBMOČNO SREČANJE OTROŠKIH FOLKLORNIH SKUPIN
V osnovni šoli Pohorskega odreda Slovenska Bistrica, podružnica Zgornja Ložnica, na Zgornji Ložnici je v sredo, 9. marca 2016, potekalo 36. območno srečanje otroških folklornih skupin z imenom Pojemo, godemo, plešemo.
Na prireditvi, ki jo je organiziral Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Slovenska Bistrica, je v sodelovanju s tamkajšnjo osnovno šolo nastopilo devet skupin.
Srečanje je strokovno spremljal dr. Bojan Knific.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
URADNA OTVORITEV OBNOVLJENE KNJIŽNICE
8. marca 2004 se je Knjižnica Josipa Vošnjaka začasno preselila nazaj v stavbo nekdanje hranilnice na Kolodvorski ulici 8. Začela se je težko pričakovana obnova zgradbe knjižnice na Trgu svobode 16, saj so bili prostori zelo utesnjeni in pogoji delovanja omejeni. Obnova je trajala dve leti, vse do 8. februarja 2006, ko so se odprla vrata obnovljene knjižnice, čeprav s staro opremo. Uradno otvoritev knjižnice z novo opremo so izvedli 9. marca 2007.
VIR IN FOTO: Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica
(Arhiv knjižnice JV)
NA TINJU IN KEBLJU KUHARSKA TEČAJA
Kmečke žene se izobražujejo
Veliko uporabnega znanja, novih kuharskih prijemov in napotkov, kako postreči družini in gostom, so dobile žene, ki so se udeležile kuharskega tečaja na Keblju in Tinju. »Osemdnevni tečaj je potekal v obeh krajih in povsod smo imeli po 14 tečajnic. Za razliko od prejšnjih let so se tokrat tečaja udeležile predvsem mlade gospodinje, take, ki so končale kako šolo, a želijo še kaj izvedeti o gospodinjskih opravilih,« pravi Niko Murko, predavatelj na tečajih.
Izobraževanje kmečkih žena je pripravila medobčinska pospeševalna služba, v aktivih kmečkih žena so zbrali udeleženke, bistriška delavska univerza pa je pomagala pri vsebinski organizaciji. Večino stroškov tečaja so pokrili iz občinskega sklada za razvoj kmetijstva.
»Taki seminarji so utečena oblika dela v bistriški občini. Prav tako smo v sami Slovenski Bistrici pripravili še zanimivo predavanje o zdravju v družini (dr. Miran Arbeiter) in se ga je udeležilo več kot 80 žena. Številna pa je bila tudi udeležba na predavanju o negi lončnic in balkonskega cvetja. Na Zgornji Polskavi in v Makolah pa so tamkajšnje ženske prisluhnile predavanju o zdravi prehrani in zamrzovanju živil,« predstavlja tovrstno delo delavske univerze ravnateljica Vida Lipoglav.
VIR: (ps), Večer
FOTO: Zaključek kuharskega tečaja na Keblju (Samo Brbre)
REKONSTRUKCIJA LJUBLJANSKE CESTE
V Slovenski Bistrici je vse bolj pereče vprašanje ureditve Ljubljanske ceste, in sicer odseka, ki pelje skozi središče. Odsek, ki ga bo treba rekonstruirati, je dolg kilometer, toda temu krajevna skupnost ne bo kos, zato so prevzeli pobudo za akcijo. Treba je vedeti, da je priložnost enkratna, četudi bodo dela veljala nad 600.000 dinarjev. Republiški sklad je namreč zagotovil, da so cestišče — ker gre za magistralno cesto — pripravljeni obnoviti s svojimi sredstvi, vendar s pogojem, da predtem Bistričani uredijo kanalizacijo, pločnike in parkirne prostore.
Bistričani se s tem problemom ubadajo že tri leta.
VIR: G. J., Večer
Rodil se je pesnik in satirik DRAGO ČOŽ
Drago Čož se je rodil 9. marca 1953 v Mariboru očetu Avgustu in materi Frančiški, rojeni Erjavec in odraščal s pokojnim bratom Jožetom.
Osnovno šolo je obiskoval v Slovenski Bistrici, nato pa je nadaljeval šolanje na srednji šoli v Mariboru in študij na Ekonomsko poslovni fakulteti Maribor ter pridobil izobrazbo Univerzitetno diplomirani ekonomist.
Leta 1979 se je poročil z Dušanko, rojeno Krajcer (razvezana 1987), v zakonu se jima je rodil sin Uroš.
Dragova prva zaposlitev je bila leta 1974 v Impolu, nato pa od leta 1979–90 na Samoupravni interesni skupnosti za komunalo, kjer je bil tajnik. Med leti 1990–2005 je delal kot samostojni podjetnik, leta 2005 pa je v Javnem zavodu za informiranje Slovenska Bistrica zasedel mesto direktorja, na katerem je ostal štiri mandate, vse do upokojitve leta 2022.
Leta 1984 je izdal svojo prvo pesniško zbirko ‘Humor v verzih’, leta 2022 pa je izšla tudi njegova druga pesniška zbirka ‘Žlahtno žlehtni verzi’. Poleg tega je napisal več satiričnih besedil za njegovo Satirično gledališče Uščip Teater, v katerem skupaj z Dejanom Kalanom, Marjanom Krajncem in sinom Urošem že vrsto let ustvarja avtorske projekte.
Njegovi hobiji so gobarjenje, računalniški šah, sprehodi, pisanje in branje.
VIR: biografski-sb.si
NA PRGERSKEM PROSLAVILI PRAZNIK ŽENA
V nedeljo, dne 9. marca 1947, so proslavile pragerske žene mednarodni praznik žena. Proslava je bila v Kulturnem domu ob lepi udeležbi žena in mladine.
Tov. sekretarka je v svojem govoru poudarila pomen 8. marca. Govorila je o borbi mednarodne demokratične federacije žena za pravičen in trajen mir v svetu, o vlogi žena, ki jo ima v demokratični driavi, prikazala prednosti, ki
jih nudi ženam naša nova Jugoslavija. Pozvala je žene, da aktivno sodelujejo pri izvedbi petletnega gospodarskega načrta za čim hitrejšo izgraditev naše domovine. Sledili so dramatski prizori, nastop pionirskega in ženskega pevskega zbora, rajalni nastop mladine, deklamacije in solospevi.
VIR: Vestnik
Kot talca so ustrelili strojnega ključavničarja in udeleženca NOB ANTONA STRAHARJA
Anton Strahar se je rodil 9. junija 1915 na Zgornji Polskavi.
Po poklicu je bil strojni ključavničar in zaposlen v delavnici državnih železnic v Mariboru.
Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali. Ko je septembra 1943 prišel na dopust, je odšel v partizane in bil v boju hudo ranjen. Ko je ležal pri nekem kmetu, so ga zaradi izdaje zajeli Nemci. Kot dezerterja so ga poslali v njegovo nemško enoto, ki ga je obsodila na smrt z ustrelitvijo.
Od septembra 1941 do oktobra 1942 so nacisti talcem dovolili pisati poslovilna pisma verjetno zato, ker so pričakovali, da bodo jetniki, ki so preživeli huda mučenja in so vedeli, da bodo čez uro ali dve ustreljeni, klonili in bodo svarili svojce pred nevarnostjo, da bodo torej ta pisma zasejala med Slovenci strah in obup.
Talci pa so v večini pisem svojce tolažili, jih hrabrili, dokazovali so, da jih okupator ni zlomil. Ko so nacisti spoznali, da svojega namena ne dosegajo, pisanja poslovilnih pisem niso več dovolili.
Pred smrtjo je poslal poslovilno pismo ženi Lojzki:
»München, 9. III. 44.
Ljubljena mi žena in sinko!
V prvi vrsti Te najlepše pozdravljam in poljubljam.
Zelo me je veselilo, da sta me z mamo še zadnjikrat obiskale, ker moram Ti javiti, da, ko Ti to pismo pišem, imam še samo kratke ure življenja, ker bom namreč danes 9. III. 1944 obglavljen. Ali, draga Lojzka, upam, da bodeš tudi ta udarec prestala in ne boš obupala nad življenjem, ker zavedaj se, da imaš sinka, ki potrebuje Tvoje nege in vzgoje, da ne bo tudi njega doletela kakšna nesreča. Ljubica, zavedaj se zmeraj, če nama ni bilo usojeno živeti na tem svetu, se bova pa združila tam, kjer ni več trpljenja in gorja, in, če pomislim na večno življenje, sem pomirjen in gledam z lahko dušo smrti v obraz. Vem, da Ti bo vposled življenje grenko in trpko, ali potolaži se, ker tudi to bo minilo.Ostani mi zvesta in spomni se včasih na mene, čeravno sva bila večji del raztrgana v najinem zakonu in nisva imela sreče ga v miru uživati in tudi v naprej je sreča na tem svetu uničena, ali večno življenje in združitev nama pa ne more nikdo vzeti. Zato, draga moja, še enkrat: vzgoji sinka, preskrbi ga tako, da bo imel lepšo podlago za življenje, kot sem jo imel jaz.
Sedaj pa se poslovim z zadnjimi pozdravi in poljubi od Vas vseh skupaj, od Tvojih staršev in vseh poznanih, kakor tudi od mojega očeta.
Poljublja in pozdravlja Te zmeraj Tvoj mož in oče
Tonč«
Anton Strahar je bil kot talec ustreljen 9. marca 1944 v Münchenu (Nemčija).
VIR: biogragfski-sb.si
Rodil se je univerzitetni profesor in politik JOŽE PUČNIK
Dr. Jože Pučnik, mlajši brat Ivana Pučnika, se je rodil 9. marca 1932 na Črešnjevcu.
Že v času obiskovanja klasične gimnazije v Mariboru je prišel v nasprotje z enopartijskim (komunističnim) sistemom, zato mu je bilo prepovedano opravljanje mature, ki jo je zaradi tega opravil šele leta 1953. Nato je študiral filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomiral leta 1958. Kot asistent se je zaposlil na fakulteti pri prof. Dušanu Pirjevcu, sodeloval pri ‘Reviji 57’ in bil član njene redakcije.
Zaradi družbeno kritičnih člankov je bil leta 1958 aretiran in leta 1959 obsojen z obtožbo »sovražne propagande in združevanja proti ljudstvu in državi« na 9 let strogega zapora in bil leta 1963 pogojno izpuščen. Takrat je začel sodelovati pri ‘Perspektivah’ in bil leta 1964 zaradi več člankov spet aretiran. Takratna obtožba o sovražni propagandi je bila sicer umaknjena, vendar pa je bila preklicana pogojna kazen in tako je preživel v zaporu še dve leti, večinoma v samici.
Ker po zaporu zaposlitve zanj več ni bilo, je leta 1966 je odšel v Zvezno republiko Nemčijo (ZRN), kjer se je najprej preživljal s fizičnim delom v tovarnah in dobil tudi politični azil. Ker takratna partijska oblast ni dovolila izdaje duplikata njegove diplomske listine, ki so mu jo zaplenili ob aretaciji, je leta 1967 začel vzporedno študirati na univerzi v Hamburgu (Nemčija) in leta 1971 zaključil študij z doktoratom. Istega leta se je zaposlil na univerzi v Lüneburgu (Nemčija), kjer je kot docent ostal do leta 1989, ko se je upokojil in se še istega leta za stalno vrnil v Slovenijo.
Od leta 1983 naprej je sodeloval pri ‘Novi reviji’ in drugih publikacijah s članki o družbeni in gospodarski krizi in o razvojnih perspektivah Slovenije. Leta 1986 je izšla knjiga njegovih člankov z naslovom Članki in spomini 1957−1985, leta 1987 pa njegova knjiga Kultura, družba in tehnologija.
16. februarja 1989 je bil med ustanovitelji Socialdemokratske stranke (SDS) in med letoma 1989−93 njen predsednik, hkrati pa je postal tudi predsednik koalicije Demosa. Njegovi temeljni zahtevi sta bili samostojna država Slovenija in večstrankarska demokracija, za kar si je goreče prizadeval do razglasitve slovenske samostojnosti.
Leta 1990 je kandidiral za predsednika Republike Slovenije, na katerih je kasneje zmagal Milan Kučan. Na parlamentarnih volitvah leta 1992 je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora (DZ), vodil je Preiskovalno komisijo Državnega zbora Republike Slovenije (RS) o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Med letoma 1992−93 pa je bil tudi podpredsednik Izvršnega sveta Republike Slovenije.
Leta 1997 se je umaknil iz aktivne politike.
Posmrtno so po Jožetu Pučniku v Sloveniji poimenovali nekaj ulic, ustanov, park … V občini Slovenska Bistrica sta po njem poimenovani Osnovna šola dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec in Ulica dr. Jožeta Pučnika v mestu Slovenska Bistrica.
Jože Pučnik je umrl 11. januarja 2003 v Nemčiji. Pokopan je na Črešnjevcu.
VIR: biografski-sb.si
Rodila se je prva slovenjebistriška farmacevtka GABRIELA ZEMLJIČ
Gabriela Zemljič, rojena Hartman, prva slovenjebistriška farmacevtka in direktorica tukajšnje lekarne, se je rodila 9. marca 1919 v Mariboru, kjer je preživela mladostniška leta. V družini je bilo osem otrok. Med njimi je edina imela fakultetno izobrazbo.
Srednješolsko izobrazbo je pridobila na klasični gimnaziji v Mariboru. Bila ji je dobra življenjska popotnica za znanje latinščine in grščine pri poznejšem študiju farmacije. Po končani srednji šoli se vpisala na študij farmacije v Gradcu (Avstrija). Med 2. svetovno vojno so ga začasno ukinili, zato ga je zaključila v Zagrebu (Hrvaška) po koncu vojne. Pridobila je naziv magistre farmacije.
Svojo prvo službo je dobila kot pripravnica v lekarni v Mariboru.
Zaradi kadrovskih potreb so jo 22. avgusta 1946 »za tri dni« premestili v slovenjebistriško lekarno. Takrat je bila stara 27 let in je bila med najmlajšimi slovenskimi magistrami. Odtlej je po spletu okoliščin ostala v slovenjebistriški lekarni 37 let, vse do svoje upokojitve. Dolgih 15 let je bila edina farmacevtka v Slovenski Bistrici. Lekarna se je tedaj nahajala v vogalni stavbi med Kolodvorsko ulico in Trgom svobode, kjer je imel prej lekarno Brunoslav Mondini (sedaj je tam knjigarna in papirnica DZS, op. ur.). Mlada farmacevtka je poklicno hitro napredovala ter po svojih močeh pripomogla k izboljšanju takratnih zdravstvenih razmer v Slovenski Bistrici. Sama je večkrat dejala: »Življenje je treba deliti, lepše je dajati kot jemati.«
Družino si je ustvarila z bistriškim veterinarjem, Ivanom Zemljičem. Poročila sta se v Slovenski Bistrici 8. januarja 1949. V naslednjih treh letih sta dobila tri hčere, Gabrijelo (Jelko), Marijo (Mijo) in Vero.
Leta 1952, ko so zgradili zdravstveni dom, so tja preselili tudi lekarno. Magistra Zemljič je v lekarni delala od jutra do večera ter doma dežurala tudi ponoči, vse do leta 1961, ko je v Slovensko Bistrico prišla še ena farmacevtka, Milka Gojkovič, rojena Šteblaj. Njeno delo v lekarništvu, zlasti v letih po drugi svetovni vojni, »ni poznalo ne ure ne delovnega časa«, kakor je nekoč dejala sama. Poleg tega se je nenehno poklicno izpopolnjevala in spremljala novosti na področju zdravilstva.
Z napornim delovnikom je bila obremenjena do leta 1983, ko se je upokojila.
Gabriela Zemljič je umrla 17. februarja 2014 v Mariboru. Pokopana je skupaj z možem na pokopališču v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je pravljičar JOŽE TOMAŽIČ
Jože Tomažič, sin učitelja Janeza Tomažiča, in Ane, rojene Kiplinger, se je rodil 9. marca 1906 na Velikem Tinju v družini, kjer je bilo 10 otrok.
Po osnovni šoli na Velikem Tinju je kot slavist končal učiteljišče v Mariboru in nato služboval v raznih krajih Pomurja, da bi se po letu 1934 ustavil na rodnem Tinju. To obdobje je zanj in za naše območje izrednega pomena, saj je prav tu snoval svoje zamisli o kasnejših književnih delih.
Pozneje je študij nadaljeval v Zagrebu (Hrvaška), bil med vojno begunec v Ljubljani, po njej pa poučeval slovenščino v Celju, Črnomlju in nazadnje na Jesenicah, kjer je bil od leta 1958 ravnatelj šole.
Angažiral se je kot gledališki igralec in režiser v Slovenskem narodnem gledališču Drama (SNG Drama) v Ljubljani na Jesenicah, kjer je novembra leta 1969 postal upravnik tamkajšnjega amaterskega gledališča Tone Čufar.
Poleg pedagoških člankov in prevodov je napisal tudi več knjig pohorskih pravljic in knjigo pohorskih bajk. Vse te njegove knjige je z ilustracijami opremeli Jože Beránek, ki je leta 1944 pristopil domobrancem. Zaradi sodelovanja z Beránekom je bil Tomažič še dolga leta po vojni zamolčan in nepriznan kot pisatelj, šele kasneje so mu priznali polno veljavo in kvaliteto njegovega pisateljskega dela.
V bistriškem gradu je na ogled njegova spominska soba.
Jože Tomažič je umrl 6. januarja 1970 na Jesenicah, pokopan je na bistriškem pokopališču.
VIR: biografski-sb.si
