Zgodovinski oris Slovenske Bistrice in vpetost podjetja Impol v lokalno okolje

Ime »Zgornja Bistrica« je prvič zabeleženo leta 1267 kot Ober Feistritz. V terezijanskih popisih iz leta 1754 je bilo v naselju navedenih 36 hišnih gospodarjev, kar ga je uvrščalo med večja naselja v okolici Slovenske Bistrice. Priimki prebivalcev, zapisani v ponemčeni obliki, so številni še danes prisotni v kraju – med njimi Pučnik, Lubajnšek, Dovnik, Marčič, Gregorič, Goričan, Stopar in drugi. Najpogostejša moška imena so bila Jurij, Matija, Matevž in Tomaž.
Gospodarska struktura kraja je bila raznolika. Med kmetovalci so prevladovali četrtinski hubniki, sledili so polovični hubniki in kajžarji. Pomembno vlogo so imeli viničarji, saj so bili vinogradi zlasti na območju Visol, ki je vinogradniško območje še danes. Med prebivalci so bili tudi tkalci, mlinarji in pet gospodaric, ki so samostojno vodile domačije.
Presenetljivo pa v popisu iz leta 1754 ni zaslediti nobenega kovača, čeprav so viri potrdili dolgoletno prisotnost kovaške obrti. Okoli leta 1620 sta brata Matija in Jurij Stopar na Zgornji Bistrici zgradila fužino na vodni pogon, kjer so izdelovali raznovrstno orodje. Med osmanskimi vpadi v letih 1680–1682 je bila fužina požgana, leto pozneje pa ponovno zgrajena in je še desetletja delovala kot obrtniška delavnica.
Iz prispevka Nine Pokeržnik, ki bo objavljen v jubilejnem zborniku ob 200-letnici podjetja Impol