Na slovesnosti ob občinskem prazniku občine Poljčane, ki je bila v torek, 2. junija, je zahvalno listino prejela Jasna Orešič. Ob tej priložnosti smo ji zastavili nekaj vprašanj.

Ob občinskem prazniku ste prejeli zahvalno listino za dolgoletno delo na področju kulture, organizacije dogodkov in prostovoljstva. Kaj vam to priznanje pomeni?
Prejeta zahvalna listina mi pomeni veliko čast in lepo potrditev, da je bilo dolgoletno delo opaženo in cenjeno. Hkrati ga ne razumem zgolj kot priznanje sebi, temveč vsem ljudem, s katerimi sem skozi leta sodelovala. Nobenega dogodka, projekta ali uspeha ni mogoče ustvariti sam. Za vsakim stoji skupina predanih posameznikov, ki verjamejo v skupen cilj. Zato to priznanje razumem kot priznanje celotni skupnosti ljudi, s katerimi soustvarjamo kulturno življenje v Poljčanah.
Že vrsto let ste dejavni pri številnih kulturnih in družbenih projektih v Poljčanah. Kateri projekt ali dogodek vam je ostal najbolj pri srcu?
Težko bi izbrala le enega. Posebno mesto v mojem srcu imajo Bleščice. Pred sedmimi leti smo se zbrale ženske, ki jih je povezovala ljubezen do petja, danes pa nas povezuje še veliko več, saj smo postale prave prijateljice. Zelo ponosna sem tudi na obuditev pustne povorke, ki je po več kot desetletju ponovno povezala številna društva, šolo, vrtec in krajane. Med novejšimi projekti pa mi je še posebej pri srcu Bralni festival BRALOSKOP, ki smo ga ustvarili z željo, da bi knjige in branje približali ljudem vseh generacij.
Kako se je v teh letih po vašem mnenju spremenilo kulturno in družabno življenje v občini Poljčane?
Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je danes ponudba kulturnih in družabnih dogodkov precej bogatejša kot nekoč. Hkrati pa živimo v času, ko imamo vsi veliko obveznosti in je težje pridobiti ljudi za aktivno sodelovanje. Zato še toliko bolj cenim vse posameznike, ki so pripravljeni prispevati svoj čas in energijo za skupno dobro. Verjamem, da ravno društva ohranjamo tisti pristni občutek povezanosti, ki ga v sodobnem tempu življenja včasih pogrešamo.
Kaj vas vedno znova motivira za prostovoljno delo in vključevanje v lokalno skupnost?
Največja motivacija so ljudje in občutek, da skupaj ustvarjamo nekaj lepega. Ko vidiš polno dvorano, zadovoljne obiskovalce ali uspešno izveden projekt, veš, da je bil ves vložen trud vreden. KUD mi je skozi leta prinesel ogromno lepih poznanstev, prijateljstev in nepozabnih trenutkov.
Menite, da ljudje danes še vedno dovolj cenijo pomen prostovoljstva in povezovanja v skupnosti?
Mislim, da ljudje pomen prostovoljstva cenijo, a si morda vsi skupaj premalokrat rečemo hvala. Skupnost ni nekaj, kar imamo, ampak nekaj, kar moramo soustvarjati. Če bomo zgolj kritizirali ali apatično živeli drug mimo drugega, bomo na slabšem prav vsi.
Občina Poljčane letos praznuje 20 let delovanja. Kako se spominjate začetkov samostojne občine in njenega razvoja?
Spominjam se velikega navdušenja in pričakovanj. Danes, ko pogledam Poljčane, vidim kraj, ki je v teh letih naredil korak naprej. Veliko je bilo narejenega na različnih področjih, hkrati pa verjamem, da nas v prihodnosti čaka še veliko priložnosti za nadaljnji razvoj. Sama si želim predvsem, da bi tudi kultura dobila svoj prostor, saj si v Poljčanah že dolgo želimo prostor, ki bi omogočal še kakovostnejše ustvarjanje in izvajanje kulturnih dogodkov.

Kje živite in koliko časa ste že dejavni na področju kulture v Poljčanah?
V Poljčanah živim praktično vse življenje in vedno znova se sem najraje vračam. Srednjo šolo sem obiskovala v Mariboru, študirala v Ljubljani, danes pa sem zaposlena v Mariboru, vendar so Poljčane ves čas ostale moj dom.
Čeprav sem se v društveno delo uradno vključila nekje pri petnajstih letih, sem s KUD Janko Živko Poljčane povezana praktično vse življenje. Moj oče je petdeset let igral v godbi na pihala, zato sem ob društvu pravzaprav odraščala. Že kot otrok sem spremljala nastope, vaje in številne društvene aktivnosti, zato sem bila na nek način del društva že veliko prej, preden sem sama postala aktivna članica.
V društvo sem se nato vključila kot pevka, kultura pa je od takrat na tak ali drugačen način del mojega vsakdana. Če pomislim, je to že skoraj trideset let zgodb, dogodkov, vaj, nastopov, sestankov in nešteto lepih spominov. V teh letih sem v društvu opravljala različne vloge – od članice in pevke do podpredsednice ter predsednice društva. Takrat si zagotovo nisem predstavljala, da bom nekoč vodila društvo in da bo kultura tako pomembno zaznamovala moje življenje.
Prav zato sem še posebej vesela, da lahko s svojim delom nekaj vračam okolju, v katerem sem odraščala in ki ga še danes z veseljem imenujem svoj dom.
Nam lahko zaupate nekaj o svoji družini? Kdo vam pri vašem delu in dejavnostih najbolj stoji ob strani?
Sem mama dveh otrok in imam srečo, da imam ob sebi partnerja ter družino, ki me pri mojem delu in številnih dejavnostih podpira. V naši družini se včasih pošalimo, da imam tri službe – svojo redno službo, družino in KUD. Brez njihovega razumevanja, potrpežljivosti in podpore bi bilo težko usklajevati vse obveznosti, ki jih prinašajo služba, društveno delo in številni projekti.
Kako najraje preživljate prosti čas, ko nimate obveznosti povezanih s kulturnimi dogodki in društvenim življenjem?
Najraje ga preživljam z družino. Zelo radi potujemo in raziskujemo svet, spoznavamo nove kraje, ljudi in kulture. Potovanja nam vedno znova pokažejo, kako raznolik je svet, hkrati pa nas opomnijo, kako lepo je doma in na kako čudovitem koščku sveta živimo. Zaradi teh izkušenj smo bolj hvaležni in bolj cenimo stvari, ki jih morda sicer jemljemo kot samoumevne.
Imate kakšen poseben hobi ali dejavnost, ki vas sprošča in napolni z novo energijo?
Na prvo mesto bi zagotovo postavila potovanja. Vedno me navdušuje raziskovanje novih krajev in kultur, saj mi odpira nove poglede na svet. Zelo rada tudi berem. Ker vsak dan precej časa preživim na poti v službo in nazaj, pogosto poslušam zvočne knjige. Tako si krajšam čas v avtu in namesto radia skoraj vedno poslušam kakšno dobro zgodbo.
Na kateri osebni ali poklicni dosežek ste najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosna na svojo družino in na odnose, ki sem jih skozi življenje zgradila. Poklicno pa sem ponosna, da lahko kot vodja skupine za razvoj zaposlenih prispevam k ustvarjanju spodbudnega delovnega okolja, v katerem se zaposleni dobro počutijo, razvijajo svoje znanje in potenciale ter radi sodelujejo drug z drugim. Delo z ljudmi me navdihuje že vrsto let in veseli me, da lahko tudi na tem področju puščam svoj pečat.
Kakšno sporočilo bi ob prejemu priznanja namenili mladim, ki razmišljajo o prostovoljnem delu in aktivnem vključevanju v lokalno okolje?
Naj ne čakajo, da jih nekdo povabi. Naj naredijo prvi korak. Prostovoljstvo in aktivno vključevanje v lokalno okolje ti da veliko več, kot vzame. Nauči te sodelovanja, odgovornosti, organizacije in predvsem tega, da lahko tudi majhna dejanja naredijo veliko razliko.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Vas čaka še kakšen projekt, ki si ga posebej želite uresničiti?
Idej mi nikoli ne zmanjka. A če me je prejeto priznanje česa naučilo, je to predvsem odgovornosti do skupnosti, v kateri živim. Zahvalno listino razumem tudi kot obljubo, da bom za svoj kraj še naprej ustvarjala in prispevala po svojih najboljših močeh – ne glede na to, v kakšni vlogi bom pri tem sodelovala.
Če bi morali Poljčane opisati v treh besedah, katere bi izbrali?
Domačnost. Povezanost. Pripadnost.
Kaj vam v življenju pomeni največ?
Na prvem mestu je moja družina. Oni so moje varno pristanišče, moja največja opora in razlog, da se vsak dan trudim biti boljši človek. Zelo pomembni so mi tudi prijatelji, sodelavci, društveni kolegi in vsi ljudje, s katerimi si skozi življenje deliš lepe in manj lepe trenutke. Verjamem, da na koncu največ štejejo odnosi, ki jih zgradimo, in dobro, ki ga pustimo za seboj.

























