Etnološka skupina Ložniške ufarce je v soboto, 14. novembra, v večnamenski dvorani na Zgornji Ložnici praznovala 20 let delovanja. Ob jubileju so pripravile program Ohcet bo, predstavile pesmarico Či babe vkup stojijo, posvečeno Venčeseljskim ljudskim pevkam, ter prejele zlati znak Štajerske turistične zveze za dolgoletno ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine.
Dve desetletji nastopov, etnoloških večerov, delavnic in srečanj so Ložniške ufarce zaznamovale s slovesnostjo, na kateri so se ozrle na prehojeno pot in predstavile dediščino, ki jo želijo ohraniti za prihodnje rodove. Njihovo delo temelji na obujanju starih običajev, kmečkih opravil, ljudskih pesmi in narečne govorice. Tako življenje prednikov približujejo tudi generacijam, ki ga same niso več poznale.
Od prvih nastopov do prepoznavne skupine
Zamisel o ustanovitvi skupine se je leta 2005 porodila Marijani Jereb, tedanji predsednici Turističnega društva Zgornja Ložnica, pod okriljem katerega skupina deluje. Društvo, ustanovljeno leta 2000, je iskalo načine za predstavitev kraja širšemu okolju. Tako se je povezalo deset žensk in godec, ki so želeli ohraniti domačo kulturno dediščino. Marijana Jereb je vodila tudi nabavo narodnih noš, v katerih članice nastopajo še danes. Prvič so nastopile januarja 2006 na 30. krajevnem prazniku Krajevne skupnosti Zgornja Ložnica.
Ime ufarce izhaja iz besede ufarji. Tako so nekoč imenovali podnajemnike pri večjih kmetih, ki so najemnino za bivanje in uporabo zemlje odslužili z delom na kmetiji. Prav življenje na podeželju, nekdanja opravila in običaji so osrednji navdih ustvarjanja skupine. Članice v delovnih in prazničnih oblačilih prikazujejo življenje nekoč, nastope pa dopolnjujejo z ljudskimi pesmimi, harmoniko, narečno govorico in humorjem.
V dvajsetih letih so pripravile 14 celovečernih etnoloških večerov ter številne krajše nastope po Sloveniji. V posameznih letih so nastopile tudi do 20-krat. Svoje delo so razširile na delavnice za otroke v vrtcih in šolah, predstavitve na stojnicah ter prikaz domače kulinarike.
Pomemben del njihovega ustvarjanja sta tudi knjigi Pridte pomagat (2014) in Kje so tisti lepi, stari, zlati časi (2017). V njiju so skozi letne čase predstavljeni stari običaji, dramski prizori, ljudsko petje in narečna beseda. Tako so številne zgodbe in spomini dobili trajnejšo obliko. Pri delu skupino spremlja mentorica Martina Lešnik.
Ob jubileju so se članice spomnile številnih skupnih doživetij. Dvajset let je po njihovih besedah veliko zaradi vseh nastopov, etnoloških večerov, delavnic in sredinih večernih vaj, hkrati pa se zdi malo, saj so spomini še vedno živi in je čas hitro minil. Ponosne so, da so se toliko let srečevale, ustvarjale in nastopale ter tako prispevale k ohranjanju domače kulturne dediščine.
Pesmarica v spomin na Venčeseljske ljudske pevke
Pomemben del jubilejnega večera je bila predstavitev pesmarice Či babe vkup stojijo, posvečene Venčeseljskim ljudskim pevkam. Nastala je v sodelovanju z Ljudsko univerzo Slovenska Bistrica, pri njenem nastajanju pa sta sodelovali mag. Brigita Kruder in urednica Jasmina Roršek.
Jasmina Roršek je ob predstavitvi pojasnila, da so pregledali zbrane pesmi in izbrali tako že poznane kot tudi manj znane, ki si zaslužijo mesto v zbirki. Razvrstili so jih v poglavja, ki sledijo različnim obdobjem in doživetjem v človekovem življenju – od dela in vsakdanjih opravil do druženja, praznovanja, ljubezni in slovesa. Pri zasnovi poglavij so se oprli tudi na ljudsko pesem o Lepi Vidi in Prešernovo različico.
Pri zapisu besedil so iskali ravnovesje med berljivostjo in ohranjanjem njihovega izvirnega značaja. Dodali so ločila, vendar želeli ohraniti narečno govorico in ritem pesmi. Posamezna poglavja dopolnjujejo fotografije. Naslov Či babe vkup stojijo so izbrali zaradi njegove izrazitosti in prepoznavnosti.
Pesmarica je poklon Venčeseljskim ljudskim pevkam in njihovemu delu. Njihova zgodba se je začela leta 1985, ko je Marijana Jereb kot učiteljica in takratna predsednica KUD-a Lojzeta Avžnerja sodelavke na Podružnični šoli Zgornja Ložnica seznanila z napovedanim srečanjem ljudskih pevcev in godcev. Ideja je med učiteljicami naletela na dober odziv, zato so se spomladi istega leta udeležile prvega srečanja v Šmartnem na Pohorju.
Za prve nastope so si priskrbele platno iz domačih gospodinjstev in iz njega izdelale oblačila. Njihovo podobo so dopolnjevale naglavne rute in leseni cokli. Sčasoma so nastopale po različnih krajih Slovenije, posnele dve kaseti ter sodelovale v radijskih in televizijskih oddajah. Z novo pesmarico se del njihovega pevskega izročila ohranja tudi za prihodnje generacije.
Po predstavitvi so članice Venčeseljskih ljudskih pevk prejele izvode pesmarice. Nato so zapele naslovno pesem Či babe vkup stojijo in še nekaj drugih pesmi iz zbirke.
Ohcet, glasba in priznanja
Jubilejni program z naslovom Ohcet bo je občinstvo popeljal v svet nekdanjih poročnih običajev in priprav na poroko. S prizori, pesmijo, harmoniko in humorjem so nastopajoči prikazali, kako so nekoč pripravljali poročno slavje. V dogajanje so vključili tudi otroke, ki so ob stari mami spoznavali stare običaje in priprave na poroko.
Za glasbeno presenečenje sta poskrbela Primož Rajh in Tomaž Ozimič. Za Ložniške ufarce sta napisala besedilo pesmi Ufarska himna in jo zapela na melodijo pesmi En hribček bom kupil. Z njo sta se poklonila članicam in njihovemu jubileju.
Ob praznovanju so Ložniške ufarce prejele zlati znak Štajerske turistične zveze, najvišje priznanje te zveze. Podelili so jim ga za dolgoletno ohranjanje in oživljanje lokalne kulturne dediščine ter njeno prenašanje na mlajše in starejše generacije. V imenu skupine ga je prevzela mentorica Martina Lešnik. Posebna priznanja so prejele tudi članice, ki so pri skupini neprekinjeno sodelovale vseh 20 let.
Jubilej je bil tudi priložnost za pogled v prihodnost. Skupini so se pridružile nove članice, ki prinašajo svežo energijo in zamisli. Ložniške ufarce bodo tako nadaljevale druženja, vaje, delavnice in nastope ter skrbele, da bodo domača beseda in ljudsko izročilo ostala živa.
Z dvajsetletnim delovanjem so pokazale, da se dediščina ohranja predvsem z ljudmi, ki jo poznajo, cenijo in so jo pripravljeni predajati naprej. Njihovi nastopi, pesmi in prikazi starih običajev skrbijo, da spomini na življenje nekoč ne ostanejo le v pripovedih starejših, temveč znova zaživijo med ljudmi.
Vam je bil članek všeč? Bistričan.si nastaja z vašo podporo. Podprite lokalno novinarstvo →













