25. marec
Danes goduje MINKA
Ime Minka je različica ženskega osebnega imena Mina oziroma Vilma, ki je skrajšana oblika iz imen Hermina in Vilhelmina. Nemški skrajšani obliki imen Hermine in Wilhelmine sta Mina, Mine in Minna, Minne. Nemški imeni Minna, Minne razlagajo tudi iz starovisokonemške besede minna v pomenu »ljubezen«.
Ostale različice imena: Minca, Minčica, Mine, Minela, Mineta, Minka, Minkica, Mina, Vilina, Vilhelmina, Vilja, Viljana, Viljanka, Viljena, Viljenica, Viljenka, Viljema, Vilka, Viljka.
25. marec
MATERINSKI DAN
25. marec, Materinski dan, je neformalen praznik posvečen materam. Praznovanje materinskega dne izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo 14. maja od leta 1910, v Evropo je navada prišla po prvi svetovni vojni. Materinski dan so v Evropi začeli praznovati po prvi svetovni vojni, vendar ob različnih datumih. Sprva je bil določen 15. maj, potem pa prestavljen na 25. marec. V Sloveniji se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja dneva žena, 8. marca, praviloma ni praznoval, danes pa je spet v veljavi in se praznuje 25. marca.
NAMESTO MOBILNIKA DOBIL OPEKO
Policisti postaje Slovenska Bistrica obravnavajo goljufijo pri nakupu mobilnega telefona. Oškodovanec se je preko družbenih omrežij odločil za nakup mobilnika. Ob prejemu paketa in plačilu odkupnine v višini približno 700 evrov pa je v paketu namesto mobilnika našel opeko. Pri nakupih po spletu policisti svetujejo posebno previdnost, dejstvo je namreč, da je na družbenih omrežjih veliko lažnih profilov, ki jih uporabljajo spletni goljufi, zato nikar slepo ne zaupajte neznancem na spletu.
VIR: čk, Večer
ŽALNA SLOVESNOST ZA PROFESORICO ZORO JANŽEKOVIČ
V sredo, 25. marca 2015, je v viteški dvorani Bistriškega gradu potekala žalna seja v spomin na profesorico doktorico Zoro Janžekovič, ki je umrla 17. marca v 97. letu starosti.
Slavnostni govornik je bil župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar. Zbrani so se vpisali v žalno knjigo in si ogledali spominsko sobo Zore Janžekovič.
Kulturni program je izvedla Glasbena šola Slovenska Bistrica. Janžekovičeva je veliko ime slovenske kirurgije s področja zdravljenja opeklin.
Njena metoda je znana po vsem svetu, svoje znanje je posredovala tudi mnogim svetovnim kirurgom. O njej so pisali tako v evropskih kot svetovnih znanstvenih publikacijah, vendar je do svoje upokojitve vztrajala v mariborski bolnišnici. Zora Janžekovič je častna občanka občine Slovenska Bistrica, saj se je rodila in živela v slovenjebistriški občini. V Bistriškem gradu je odprta tudi njena spominska soba, v kateri se nahajajo njej ljubi predmeti, ki jih je podarila Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica.
Leta 2010 je izšla tudi knjiga z naslovom Kako je bilo, v kateri je strnila spomine na svojo življenjsko in delovno pot.
Sicer pa je doktorica Zora Janžekovič ustanovila tudi sklad za štipendiranje študentov medicine iz Občine Slovenska Bistrica in podarila znatna sredstva za ohranjanje kulturne dediščine.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
DRUŠTVO ZA PROMOCIJO ZDRAVJA IMPOL TUDI LETOS ZELO DEJAVNO
Društvo za promocijo zdravja Impol je v prvih dveh letošnjih mesecih izvedlo precej aktivnosti, kar je dokaz več, da je društvo, ki je bilo ustanovljeno jeseni 2012, upravičilo svoj namen. V polnem zagonu so dvoransko kolesarjenje, ženska telovadba ter razne športne dejavnosti na 2. osnovni šoli Slovenska Bistrica.
Dobro obiskana je šola teka, ki jo vodi olimpijec Boštjan Fridrih. Zelo dejavni so tudi posamezniki in posameznice, ki so se prijavili v šolo hujšanja. Za smeh je poskrbel bontonolog Saša Županek, ki je dodobra napolnil dvorano gasilskega doma v Slovenski Bistrici, v začetku marca pa je društvo obiskal čebelar Karl Vogrinčič.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
DRUŠTVO SOŽITJE SLOVENSKA BISTRICA
Društvo Sožitje Slovenska Bistrica – društvo za pomoč osebam z motnjami v dušenem razvoju (OMDR) – je danes medobčinska (vanj so vključene štiri občine), humanitarna nestrankarska, nepridobitna, prostovoljna organizacija s socialnimi in človekoljubnimi cilji. Poleg tega je tudi invalidska starševska organizacija, ki izvaja specifične programe dela. Člani društva so osebe z motnjami v duševnem razvoju, mladostniki, njihovi starši, svojci, skrbniki in tudi prostovoljni člani. V društvu Sožitje Slovenska Bistrica se združujejo starši, svojci, prostovoljci in drugi občani, ki želijo pomagati osebam z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju ter jim tako omogočiti čim boljše vključevanje v življenje. Osebe z motnjami v duševnem razvoju so osebe, ki niso sposobne živeti samostojno, zato so odvisne od nas, naše oskrbe in vodenja skozi celotno življenjsko obdobje. V društvu se trudijo, da dvigujejo kakovost življenja njim in njihovim družinam. Danes v društvu deluje 170 članov, izmed njih je 60 oseb z motnjo v duševnem razvoju, ostali člani pa so starši, sorojenci, skrbniki, rejniki in podporni člani teh oseb. Sedež društva je v Marinškovem domu. Prvi občni zbor društva je bil 25. marca 1976, takrat so določili organe društva in za prvega predsednika izvolili Kvira Petrača. 29. oktobra 1976 pa so društvo uradno vpisali v register društev.
VIR in FOTO: Informator
NEMČEVI TIK PRED IZSELITVIJO
Dravinja je nazadnje poplavljala pred dvema letoma – Prebivalci Dežnega, Struka in Varoša se bojijo, da jih bodo visoke vode odrezale od sveta
Dravinja, Ložnica, Brežnica in Ličnica so se na območju Studenic, Makol in Poljčan ponekod razlile po njivah, travnikih in zapuščenih močvirjih. Včeraj so bili na naraščanje reke Dravinje in nekaterih manjših potokov najbolj pozorni prebivalci Studenic, Dežnega, Varoša, Struka ter Krasne in Kostanjevca v bistriški občini. Prebivalci petih ali šestih domačij ob Dravinji v Studenicah so bili v noči s torka na sredo budni. V krajevni skupnosti Studenice so bili prepričani, da bodo morali izseliti družino Nemec, ki stanuje v hiši blizu Dravinje. Predsednik sveta KS Janko Kidrič je včeraj popoldne povedal, da tako narasle Dravinje niso videli dve leti. Ceste resda še niso poplavljene, voda pa grozi domačijam, najbolj izpostavljena je hiša družine Nemec v središču Studenic.
Marija Nemec iz Studenic je povedala, da so vseskozi pripravljeni na selitev k bratu, ki stanuje v Poljčanah. “Minula noč je bila negotova, z materjo sva dežurali in pripravili perilo, oblačila ter gospodinjske aparate za selitev. Če bo treba iz hiše, bova to storili zelo hitro. Poleg mene v hiši prebivata še mati in moja hči Daniela,” je še rekla Marija Nemec. Danilo Podlesnik, poveljnik civilne zaščite občine Slovenska Bistrica in referent za zaščito in reševanje, je včeraj opozoril, da kritičnega stanja ob reki Dravinji še ni, s krajevno skupnostjo Studenice pa so se dogovorili, da jih morajo takoj obvestiti o naraščanju reke. Podlesnik je še povedal, da so zaradi višjih gladin rek na območju bistriške občine onemogočene nekatere cestne zveze. Z naraslimi rekami in potoki imajo največ preglavic prebivalci Struka, Varoša, Dežnega ter Stopnega in Koritnega. Cesto Makole-Varoš so zaprli – na njej cesti so trije manjši plazovi in udora. Poplavljata tudi reki Ličnica in Brežnica. Ljudje niso odrezani od sveta, saj imajo obvozne poti. “Civilna zaščita ima stalno dežurstvo, gasilci in druge enote civilne zaščite so pripravljeni za posredovanje,” je še dodal Danilo Podlesnik.
Poštar poljčanske pošte Milan Kodrič, včeraj je pošto raznašal z avtomobilom, je povedal, da ga narasla Dravinja in nekateri potoki v Poljčanah in Studenicah niso ovirali pri delu, pošto je lahko dostavil vsem naslovnikom. Bogdan Mesarič iz Studenic je po opazovanju naraščanja Dravinje rekel: “Če na Pohorju dežuje, bo Poljčanam, Studenicam in Makolam trda predla. Če sneži, smo rešeni nadloge. S to reko imam izkušnje, že mnogo leto jo opazujem in skoraj prepričan sem, da Nemčevih ne bo treba začasno izseliti. Reka prepočasi narašča, ne vem pa, kaj se bo zgodilo ponoči.” V mislih je imel noč s srede na četrtek.
In kaj se včeraj popoldne dogajalo na Pohorju? Je snežilo ali deževalo? Slovenka Čurin iz penziona Jakec s Treh kraljev na bistriškem Pohorju je odgovorila: “Pri nas je kot v Sibiriji! Že dva dni sneži in zapadlo je 45 centimetrov snega.”
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Nemčevi domačiji v Studenicah grozi reka Dravinja. Pred hišo stojita Marija Nemec in Bogdan Mesarič (Zdenko Kodrič)
0B 10-LETNICI SMRTI PARTIZANSKEGA ZDRAVNIKA
Žalna slovesnost v snegu
Samo in tihota gozdov sta danes spremljala udeležence spominskega srečanja ob desetletnici smrti zdravnika dr. Zmaga Slokana, ko so se po ozki in strmi poti spuščali proti legendarni bolnišnici Jesenna na Planini pod Šumikom.
Srečanje, ki so se ga poleg predstavnikov mariborske bolnišnice in univerze udeležili tudi predstavniki občine Slovenska Bistricaj je organiziral patronatski odbor Partizanske bolnišnice Jesen pri mariborski univerzi, njegov namen je povsem uspel.
Spominska plošča, ki jo pritrdili v operacijsko dvorano bolnišnice predstavniki univerze in venec v spomin na ustanovitelja te in še nekaterih partizanskih bolnišnic, ki so ga prispevali predstavniki mariborske bolnišnice, sta pričala, da spomin na tiste težke dni, na bolnišnico in doktorja Slokana ni izginil iz src ljudi, ki so bili povezani z njim.
Po žalni slovesnosti so se predstavniki univerze in mariborske bolnišnice dogovorili, da bosta ustanovi v prihodnje še tesneje sodelovali tako pri razvijanju delovnega programa mariborskih višjih in visokih šol kot pri uresničevanju programa dela, ki si ga je zastavila mariborska bolnišnica.Če prej ne, so dejali današnji obiskovalci bolnišnice, se bomo na istem mestu srečali spet maja, ko bo tu osrednja slovesnost bistriške občine ob dnevu mladosti. Mladinci pa so obljubili, da bodo še naprej skrbeli za okolico bolnišnice in bližnje kmetije, ki so med NOB dajale varno zavetje ranjenim partizanom.
VIR: am, Večer
Umrl je zdravnik iz Partizanske bolnišnice Jesen HERMAN SLOKAN
Herman Slokan, s partizanskim imenom Zmago, se je rodil 15. aprila 1915 v Trbovljah.
Po končanih petih razredih osnovne šole in štirih razredih meščanske šole je obiskoval 3. državno realko v Ljubljani in jo leta 1935 zaključil. Nato se je vpisal v medicinsko fakulteto v Ljubljani in nadaljeval študij v Beogradu (Srbija), kjer ga je leta 1941 tudi zaključil.
5. januarja 1942 se je zaposlil kot zdravnik v rudarski bolnišnici v Trbovljah. Kot zdravnik splošne prakse je bil 1. novembra 1943 prisilno prestavljen v Hrastnik, v katerem je delal kot rudniški zdravnik in zdravnik steklarne vse do aprila 1944.
Z narodnoosvobodilnim gibanjem je sodeloval od leta 1942. 15. aprila 1944 pa se je odločil za prostovolji odhod med partizane. Tam so ga 6. maja 1944 imenovali za upravnika partizanskih bolnišnic na Kraški gori, ne dolgo za tem pa za upravnika bolnišniških postojank P2 na Pohorju, kjer je tudi deloval do konca vojne leta 1945. Mednje je spadala tudi Partizanska bolnišnica Jesen na Bistriškem Pohorju.
V tem času je spoznal tudi svojo bodočo soprogo Vido, rojeno Urbanc, s katero sta se po osvoboditvi poročila.
1. aprila 1950 se je zaposlil v Splošni bolnišnici Maribor (SBM). 1. novembra 1953 je prevzel naloge ravnatelja bolnišnice, ki je pod njegovim vodstvom rasla in se kadrovsko ter strokovno okrepila.
Herman − Zmago Slokan je umrl 25. marca 1970 med zdravljenjem v Opatiji (Hrvaška).
VIR: biografski-sb.si
POVEČANJE ZMOGLJIVOSTI ZA STO ODSTOTKOV
Perspektivni razvoj obrata steklarna Boris Kidrič, Slovenska Bistrica
Delež proizvodnje, namenjen izvozu, se leta v leto veča, tako da danes Bistričani več kot 35 odstotkov svoje steklarske proizvodnje izvažajo na tuja konvertibilna tržišča
Razdrobljenost in skromna serijska proizvodnja iz časov pred združitvijo sta obratu onemogočili perspektivni razvoj za daljše obdobje.
Takoj po združitvi pa so zmogljivosti proizvodnje povečali za več kot sto odstotkov, medtem ko se je finančna realizacija zvišala celo za petkrat. Nadaljnji perspektivni razvoj obrata v Slovenski Bistrici je tesno povezan z razvojem matičnega podjetja v Rogaški Slatini, ki izdeluje predvsem predmete za gostinstvo in kristalno steklo.
Tudi v naslednjih petih letih bo bistriški obrat izdeloval pretežno svetilna telesa, pri čemer bo treba posvetiti še večjo pozornost boljši kakovosti stekla. Predvidevajo, da bodo v letih 1969 do 1974 dogradili eno proizvodno dvorano in da se bo zmogljivost proizvodnje dvignila za novih 100 odstotkov. Predvidoma bodo zamenjali tudi sedanje peči, ker zaradi šestnajsturnega postopka topljenja stekla ne ustrezajo več sodobnim zahtevam v steklarski industriji. Zaradi dolge priprave zmesi je mogoče pri teh pečeh samo delo v eni izmeni. Zato bodo morali preiti na sodobnejšo proizvodnjo stekla, ki bo dopuščalo delo v treh izmenah.
V bistriškem obratu bodo delno zamenjali dosedanji lončeni sistem za pridobivanje stekla s kontinuiranim sistemom, ki omogoča dvo- in triizmensko delo. Kljub temu bodo del proizvodnje v lončenih pečeh še obdržali, ker zahtevajo nekatere vrste specialnih stekel. ki jih proizvajajo le v manjših količinah, stari lončeni postopek. Računajo, da bo povečanje proizvodnje po današnjih cenah dalo 20 milijonov dinarjev in 500.000 dolarjev izvoza.
Prvo fazo rekonstrukcije — zamenjavo lončenih peči s kontinuiranimi — so začeli in jo bodo predvidoma končali še letos.
Novo povečanje proizvodnje bo seveda zahtevalo dodatno delovno silo. Predvidevajo, da se bo po drugi fazi rekonstrukcije zvečalo sedanje število zaposlenih za sto ljudi, tako da bi obrat steklarne v Slovenski Bistrici tedaj zaposloval več kot 300 delavcev.
VIR: V. Horvat, Večer
FOTO: Steklopihalci Tovarne steklenih izdelkov v Slovenski Bistrici leta 1958 (Wikimedia)
Rodil se je arhitekt IGOR KRAŠEVAC
Igor Kraševac se je rodil 25. marca 1959 v Mariboru materi Marji (rojeni Gorenc), profesorici zemljepisa in zgodovine, in očetu Branku Kraševcu, arhitektu in oblikovalcu.
Stanovali so v Slovenski Bistrici. Imel je še sedem let starejšega brata Gregorja Kraševca (arhitekta) in sedem let mlajšo sestro Katja (muzikologinjo).
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, kasneje pa II. gimnazijo Maribor (razred vozačev, intenzivna matematika, op. M. Kraševac).
Kljub velikemu zanimanju za računalništvo se je leta 1978 vpisal na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, kjer je leta 1984 diplomiral pri prof. Petru Fistru v seminarju za prenovo in varstvo kulturne dediščine. Med študijem je sodeloval pri Radiu Študent kot tonski tehnik.
Čeprav je bil štipendist Projekte Ptuj, se je zaposlil na fakulteti pri prof. Fistru, kot eden prvih mladih raziskovalcev.
Na povabilo iz podjetja Montal iz Slovenske Bistrice se je leta 1989 skupaj z ženo Mojco (rojeno Humer, tudi arhitektko) preselil iz Ljubljane v Slovensko Bistrico. Pred tem, 13. septembra 1989, sta se na Hvaru (Hrvaška) poročila in družina se je povečala leta 1990 z Marušo, leta 1992 z Urošem in leta 1997 z Uršo.
Iz zveze z Marjano (rojeno Križnik) je imel Igor še sina Anžeta (1984).
Med službovanjem v Montalu je razvil svojo varianto polstrukturne obešene fasade (Alu + steklo), ki so jo izvedli na stolpnici ‘World Trade Centra’ (WTC) v Ljubljani.
Leta 1991 sta z ženo ustanovila podjetje Ideaal Projekt, d. o. o., registrirano za arhitekturno projektiranje, leta 1994 pa je Igor prevzel še vodenje bistriškega podjetja z bogato zgodovino – Ibis, d. o. o. Tako je arhitekturi dodal še urbanizem in upravljanje stanovanj.
Podjetji sta pridobili veliko zadovoljnih naročnikov s področja arhitekturnega in urbanističnega projektiranja: Novo Kreditno banko Maribor (rekonstrukcija preko tridesetih likvidatur), Občino Slovenska Bistrica, Svit d. o. o., (turistični, poslovni, stanovanjski objekti), MID Investicije, d. o. o., (trgovski centri, med njimi tudi Sparov center v Slovenski Bistrici), Granit, d. d., (stanovanjska gradnja za trg) in še blizu 500 drugih.
Zaljubljen je bil v morje in jadranje, kar je postalo družinski način življenja. Izkazal se je kot skiper, tudi na regatah kot je ‘Komunalka’.
Bil je med ustanovitelji in dolgoletni predsednik Štajerskega jadralnega kluba, ki je bil ustanovljen predvsem v podporo mladim tekmovalcem − jadralcem v razredih optimist in laser.
Od leta 2010 je bil aktiven in zvest član Lions kluba Slovenska Bistrica in v sezoni 2013/14 izredno uspešno vodil klub kot njegov predsednik. Zato je bil v sezoni 2018/19 izbran za liona leta. Prejel je številne nagrade in priznanja.
Pridružil se je tudi bistriškim čebelarjem z malim čebelnjakom SI 295 323 v Jurišni vasi. S svojo stroko je pomagal do novega čebelarskega centra v Slovenski Bistrici.
Igor Kraševac je umrl 28. septembra 2020 v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor. Bistričan po duši je pokopan na domačem pokopališču.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je duhovnik MIRKO AUŽNER
Mirko (Friderik) Aužner se je rodil 25. marca 1916 pri na Podgradu (občina Šentjur).
Bil je gojenec dijaškega semenišča Maribor in odličen dijak mariborske klasične gimnazije. Po končani gimnaziji je v Mariboru študiral teologijo in bil 7. julija 1940 posvečen v mariborski stolnici.
Kot kaplan je nastopil bogoslužje v Vojniku in bil s 1. aprilom 1941 premeščen v Šmartno pri Velenju. Že 19. aprila 1941 ga je tam aretiral gestapo in ga odpeljal v zapor v Rajhenburg (Brestanica), od tam pa so ga poslali v izgnanstvo na Hrvaško, kjer je služboval kot duhovni pomočnik v Gradini in v Krapinskih Toplicah.
Po vojni je bil nekaj več kot pet let kaplan v Vojniku, leta 1951 pa je po smrti župnika Ivana Zakoška postal župnijski upravitelj župnije Sv. Venčesl (Zgornja Ložnica) in leta 1965 župnik v tej župniji.
Po operaciji na glasilkah leta 1976 je bil 5. aprila istega leta na svojo prošnjo za stalno upokojen. Stanoval je še naprej v župnišču na Venčeslju in po svojih močeh pomagal pri dušnem pastirstvu.
17. septembra 1983 si je zlomil nogo v kolku in se po odpustu iz bolnišnice preselil v začasni dom za onemogle in ostarele duhovnike v mariborskem bogoslovju.
Mirko Aužner je umrl 24. februarja 1987 v Mariboru in je pokopan na Zgornji Ložnici. Pogrebno slovesnost je ob prisotnosti velikega števila njegovih župljanov in 48-ih duhovnikov vodil škof dr. Franc Kramberger.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je duhovnik in zgodovinar FRANC KOVAČIČ
Franc Kovačič, duhovnik in zgodovinar, se je rodil 25. marca 1867 v Veržeju.
Po študiju teologije v Zagrebu (Hrvaška) in Mariboru ter mašniškem posvečenju v letu 1894 je postal kaplan in nato provizor na Spodnji Polskavi (do leta 1895).
Napisal je več krajših ali daljših del s področja zgodovine in filozofije, pisal pa je tudi o političnih in narodnostnih vprašanjih. Leta 1903 so na njegovo pobudo v Mariboru ustanovili Zgodovinsko društvo, ki je leta 1904 začelo izdajati glasilo ‘Časopis za zgodovino in narodopisje’. Za časa mirovne konference v Parizu (Francija) je bil izvedenec za mejo na Štajerskem.
Franc Kovačič je umrl 19. marca 1939 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je kipar FRANC KRIŠTOF REISS
Franc Krištof Reiss se je rodil neznano kdaj v Lipnici (Leibnitz, Avstrija). Prvič se omenja leta 1688.
Kiparsko delavnico je imel v Mariboru. Bil je pomemben spodnještajerski kipar, ki je deloval na prelomu 17. v 18. stoletje. Kipi iz njegove delavnice so glede na nekatere sodobnike in čas nastanka kakovostni, saj niso več podrejeni oltarni arhitekturi, ampak se osvobajajo in so razmeroma dinamični.
Reiss je zagotovo avtor oltarja sv. Frančiška Ksaverja v romarski cerkvi na Ptujski Gori in avtor kamnitih skulptur, ki jih je po naročilu priorja Janeza Schillesa naredil za žičko kartuzijo (nekaj njegovih kipov se danes nahaja v Pokrajinskem muzeju Maribor, sv. Janez Evangelist pa na žičkem dvorcu v Oplotnici), ostala dela pa so mu pripisana glede na slogovne značilnosti.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez mu je na podlagi preučevanja ostalih njegovih del in primerjave z njimi pripisala tudi 12 kipov iz cerkve Marije sedem žalosti v Slovenski Bistrici. Najmanjša sta kipa, sedeča na ograji pevskega kora (sv. Ana in sv. Joahim), ki merita v višino približno 70 centimetrov. V vzdolžnih stenah ladje sta niši s Florijanovim in Križevim oltarjem. V prvi sta ob sv. Florijanu kipa sv. Roka in sv. Boštjana, v drugi pa ob Križanem sv. Janez Evangelist in sv. Marija Magdalena. V manjših nišah slavoločne stene stojita še sv. Jožef z Detetom in sv. Anton Padovanski. Vsi našteti kipi so v niše postavljeni sekundarno, v zakristiji pa so shranjeni še trije. Nekateri izmed naštetih kipov so močno poškodovani, bili pa so tudi neprimerno restavrirani. Kostanjškova med kvalitetnejše prišteva sv. Florijan, sv. Jožef, sv. Janez Evangelist, sv. Marija Magdalena, sv. Mihael in angela, ostali pa v izvedbi nekoliko zaostajajo.
Franc Krištof Reiss je umrl 25. marca 1711 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Franc Krištof Reiss: Sv. Jožef z detetom (Simona Kostanjšek Brglez)
