20. junij

Avtor knjige Bistriški grad dr. Ferdinand Šerbelj je nekoč rekel, da se je zgodovina gradu zanj začela leta 1954, ko se je z družino vselil v grad. Zanimivi dogodki v baročnem gradu in freske so se v njegovo zavest vtisnile tako močno, da se je odločil za zgodovino in raziskovanje baročne umetnosti. In prav zavoljo teh dejstev je nastala imenitna knjiga o bistriškem gradu. Monografijo je izdal Zavod za kulturo Slovenska Bistrica.
Šerbelj piše, da se Bistrica (Fystritz) prvič omenja leta 1227, ko ji je vojvoda Leopold VI. Babenberžan podelil trške pravice, a njene začetke smemo iskati že mnogo prej v poogrskem oživljanju pokrajine v poznem 10. stoletju. Okrog leta 1220 je bilo v Bistrici 17 kmetij z določenimi dajatvami deželnemu vladarju. V ta čas sodi tudi nastanek zunaj naselja postavljena Jernejeva cerkev, ki je z verniki vred sodila pod slivniško pražupnijo. Okrog leta 1240 je v Bistrici živel trški sodnik Becelin (iudex de Fuhstriz), po mnenju nekaterih zgodovinarjev je bil to mestni sodnik. Prometno ugodna lega Bistrice in zlasti primerna oddaljenost od Maribora, Ptuja in Celja sta v poznem 13. stoletju pospešili razvoj trga v mesto. Leta 1339 je avstrijski vojvoda Albreht II. Habsburški Bistričanom podelil pravice, ki so jih imeli drugi meščani v mestih na Štajerskem. Avtor monografije še dodaja preostanek zgodovine od Habsburžanov do Otokarja II. in celjskih grofov, ki so pospešili razvoj trga, in pri tem omenja Turke. Tristoletno obdobje gradu zaključuje z grofom Attemsom, ki je kupil Graslov stolp, in grofa Schaumberga, ki je kupil grad z mestom vred.
Šerbelj je odličen poznavalec gradu: ne prezre nobenega zgodovinskega dejstva. Priznati mu je treba originalnost, doslednost in pronicljivost. Bralca monografije – izvrstno jo je tehnično uredila Maja Gspan – spomni tudi na podrobnosti, na primer, na prihod protireformacijske komisije, ki je iskala protestante. Avtor se je posvetil tudi dogodkom v mestu in napisal, da je sredi 18. stoletja mesto imelo 127 hiš. Avtorjeva osrednja pozornost pa je namenjena zgodovini gradu. Šerbelj ugotavlja, da je bil grad v posesti grofov Attemsov med leti 1717 in 1945. Bolj ali manj so vsi lastniki pozitivno vplivali na gradnjo gradu, na opremo in poslikavo. Pozoren je tudi na kamnoseško opremo grajskega pročelja: vsa okna imajo namreč isto kamnoseško profilacijo in se povsod natančno ujemajo z naslikano pilastrsko členitvijo. Isto kamnoseško obdelavo imajo tudi okna na notranji dvoriščni strani. Na Vischerjevem bakrorezu iz okoli leta 1700 pa vidimo, piše Šerbelj, da je imel grad že takrat takšen videz. A je bila potemtakem Attemsova obnova namenjena le notranjščini gradu? To vprašanje dobi novo razsežnost, ko pozorni obiskovalec opazi, da ima povsem iste okenske okvirje tudi pristava, ki je vedno veljala za Attemsovo gradnjo.
Glavni slikar v gradu je bil Franc Ignac Flurer. Ta je v gradu v celoti poslikal kapelo, glavno stopnišče in slavnostno dvorano, imenovano tudi Viteška dvorana. Flurer je poslikal tudi kapelo in veliko stopnišče. Avtor se ne ustavi pri Flurerju, ampak svojo monografski pogled na grad širi še na druge dragocene podatki in dejstva. In še drobna zanimivost: Šerbelj je v Gradcu odkril sliko slavnega slikarja Flurerja in jo v monografiji objavil.
Slovenska Bistrica je dobila izvirno knjigo o svoji zgodovini, monografija je dragocen prispevek k boljšemu razumevanju pomena gradu, zlasti ljudi, ki so v njem prebivali. Ferdo Šerbelj je navzlic nekoliko suhoparnemu naštevanju zgodovinskih dejstev napisal odlično monografijo. Bistričani so zaradi nje lahko še bolj ponosni na svoje mesto, zlasti, kot poudarja Šerbelj, na Attemsov grad, ki prav zdaj doživlja neverjetno preobrazbo.

VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Naslovnica ovitka monografije (Silvo Husu)