29. junij

Spoštovano uredništvo!
Prosim, da v pomoč pri borbi za ohranitev vsaj še ostankov nekdanjega in sedanjega bistriškega parka, ob sedanjem posegu občinskega sisa telesnokulturne skupnosti — kluba tenisarjev, za kar je pristojni organ občine Slovenska Bistrica (kot v letu 1986, ob uničenju 100-letne zaščitene lipe ob ograji bivšega zadružnega doma v Šmartnem na Pohorju, oziroma nekdanjega župnišča, ki so ga požgali med NOB partizani, da so pregnali iz njega stanovalce — okupatorja!) spomladi 1986 izdal potrebna dovoljenja, »zatulim v luno« še jaz. Kaj bodo rekle naslednje generacije — po mojem nič! (Večer z dne 24. maja). Spoštovani tovariš Stane Gradišnik — strokovni delavec občinskega sisa kulturne skupnosti Slovenska Bistrica. Dovolite mi, prosim, da se tudi jaz pridružim vašemu vprašanju, na katero si pa drznem odgovoriti — da prav nič ne bodo rekle, ker čas izbriše in pozabi vse. Vendar se vam, osamljenemu volku, pridružujem in skupaj z vami tulim v luno, ki je itak mrtev planet, njej podobno pa tudi organ občine Slov. Bistrica, ki je kljub nasprotovanju izdal dovoljenje za poseg v bistrški 300-letni park, eno izmed največjih preostankov preteklosti in kulturne znamenitosti. Da je ta moja trditev resnična, kot tudi vse, kar ste o tem parku izbrskali med dokumenti, po uradnih listih, MUV in publikacijah Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine SRS, izdani pri Certusu Maribor in Turističnem društvu v Slovenski Bistrici (naslovna stran zloženke je Slovenska Bistrica, v drobnem tisku pa opis in priporočila, kaj vse je možno videti v tem mestu, kot zanimivost — omenjen je tudi bistriški park in znani dvostranski gabrov drevored po starosti in dolžini).
Da pa oba brezmočno tuliva v luno kot sva že mnogokrat (uničenje Ančnikovega gradišča na Urhu-Tinju — kmet je potreboval zemljišče za funkcionalne, koristne namene pri gospodarstvu!). Uničenje lipe ob ograji zadružnega doma (bivšega!) v Šmartnem na Pohorju, ki Je bila celo spomenik še iz NOB (pod njo so delili krajanom heimatbundovske legitimacije, odločali o usodi Pohorcev s tega dela Pohorja, ali bodo smeli ostati doma na kmetijah ali pa bodo z belo legitimacijo odšli v koncentracijska taborišč!). Uničenje te lipe je občanka opazovala več kot leto dni, o dokončnem uničenju obvestila vas in ko ste nastopili kot branilec vsaj še preostanka (1,5 metra debla!), kot navzoč pri sestavi zapisnika ob razpravi dne 13. junija 1986, ste morali ugotoviti in spoznati, da je pri uničenju sodeloval sam referent za urbanizem (bil in je nadzorni strokovnjak nad gradnjo, brez katerega ni izdaje gradbenega dovoljenja!), pa tudi najodgovornejši funkcionarji v krajevni skupnosti, DPO, društvih kraja. Generacije. ki sedaj odraščajo in se vzgajajo v novi šoli pa o pomenu te lipe niso nikoli nič slišale in tudi ne bodo, kot ne naslednje generacije za njimi.
Da se povrnem k zloženki, ki propagira turizem na območju občine Slov. Bistrica (samo grad Štatenberg v KS Makole, obnovljeno cerkev Trije kralji). Povsod so okoli kulturnih znamenitosti sodobnost, motenje miru, avtomobilska in druga športna obsedenost. (Pred leti sem hodil še k pokojnemu čebelarju v Strug po med, pa sem pešec od avtobusne postaje v Čepkah zbujal s sopotnico tolikšno pozornost pri vaščanih ob cesti, pri poljedelskih delavcih, da so prenehali delati in so zijali za nama, kot bi bila prispela s pravkar pristalimi neznanimi letečimi predmeti. Ob prihodu v kraj, v Strug, pa niso mogli prebivalci verjeti, da je v današnji avtomobilski obsedenosti mogoče priti peš!)
Tudi meni, ki sem predstavnik najstarejše generacije (70 let mi je že), ki sem v času aktivnega dela spoznal vse kraje, njihove zgodovinske in kulturne znamenitosti, zlasti pa neštetokrat obiskal bistriški park, saj imam sorodnike v okoliških vaseh po prednikih, je posega vanj iskreno žal. Toda ustaviti pričetih del ne bova mogla, le tuliva lahko na luno, kot osamljena volkova, kot sem zapisal že v uvodu. In ob najinem tuljenju se bodo morda nekaj časa brzdali in vznemirjali, potem bo pa vse steklo, kot je po porušenju stare polskavske šole, v katero je hodil še živeči pisatelj Anton Ingolič. Človek, ki je imel pogum, da se je lotil rušenja, brez katerega bi ne bilo temeljnega kamna za novo šolo, je pa sčasoma postal »junak dneva«. Takšen bo konec tudi posega v bistriški park, njega tišino bo poleg ptičjega žgolenja (če je tega kaj z ozirom na hrup motornih vozil) oživljalo kričanje igralcev na teniških igriščih, navijačev — in oživel bo in se prebudil iz 300-letnega spanja kot Trnjulčica v pravljici. Zmaga se žal le prek trupel žrtev.

VIR: Milan Verk, Na produ 3, Maribor, Pisma bralcev, Večer
FOTO: Grajski (mestni) park v Slovenski Bistrici (Peter Bradan)