30. junij
Danes goduje EMILIJA
Ime Ime Emilija je ženska oblika moškega osebnega imena Emilij oziroma Emil, ta pa izhaja iz latinskega rodovnega imena Aemilius. Ime Aemilius nekateri povezujejo z latinskimi besedami aemulor v pomenu »posnemati, tekmovati; biti zavisten, ljubosumen« in aemulus »tekmujoč; zavisten, ljubosumen«. Drugi pa razlagajo ime Aemilius iz grških besed αιμυλιoς (aimylios) oziroma αιμυλoς (aimylos) v pomenu »priliznjen, zvit«.
Ženske različice imena: Emila, Emili, Emilia, Emilie, Emiljana, Emilja, Emilijana, Mila, Milena, Milka.
Moške različice imena: Emilij, Emilijan, Emilijano, Emilijo, Emilio, Emilijan, Milko.
30. junij 1991
ČETRTI DAN VOJNE ZA SLOVENIJO
V nedeljo, 30. junija 1991, ob 9. uri je bil zračni alarm, z letališč na Hrvaškem so proti Sloveniji poletela letala JLA, vendar so se kmalu obrnila in vrnila na letališča. V varaždinskem, zagrebškem in reškem korpusu je JLA oblikovala nove sile za napad na Slovenijo.
Enote TO so napadle ploščad pred Karavanškim predorom, ponoči pa je bil sprejet dogovor o izročitvi predora. Zavzeli so center zvez nad Senožečami. Iz zaplenjenih tankov je bila pri Novi Gorici organizirana tankovska četa TO z devetimi tanki.
NA OGLED LEPOTE PLANINSKIH POTI
V vitrinah so razstavljeni tudi oprema in predmeti članov, med drugim cepini, dereze, dnevnik, ter izrezani časopisni članki
Ob 100. obletnici Planinskega društva Slovenska Bistrica so v Knjižnici Josipa Vošnjaka odprli obsežno razstavo Lepo je zgoraj stati, spomine v srcu brati, na kateri so skozi stoletno prehojeno pot društva prikazane tudi lepote slovenskega planinskega sveta. Idejna zasnova, izbor in postavitev slikovnega gradiva razstave so bili v rokah Barbare Frešer, oblikovalec pa je bil Samo Mikulič. V pritličju, v pionirski knjižnici, je na postavljeni lutki razstavljena planinska oprema nekoč in danes, ob tem pa fotografije cicibanov in mladinskega odseka društva. Po stopnišču se bohotijo fotografije planinskega cvetja, glavnina pa je v prvem nadstropju, v oddelku knjižnice za odrasle. Na slikarskih stojalih so fotografije, urejene po sklopih, poimenovanih Razgledi, Vodstvo skozi čas, Zgodovina društva, Alpinistični odsek, Ludvik Javernik – Luka (ki je kot učitelj in planinec navduševal s svojim botaničnim znanjem), Prostovoljno delo, Množični pohodi, Odsek fosili, Planinski tabori, Bogdan Samastur – Dani (prispeval je osebni arhiv fotografij in je avtor pesmi) ter Ivana in Marjeta (Ivana Leskovar, nekdanja ravnateljica slovenjebistriškega vrtca, ki je pred 30 leti zastavila projekt Ciciban planinec, in Marjeta Resnik, ki je otroke pritegnila v svet pohodništva). V vitrinah so razstavljeni oprema in predmeti članov, med drugim cepini, dereze in dnevnik, ter izrezani časopisni članki. Na priročni mizici so Planinski vestniki. Fotografije so v večini iz osebnih arhivov članov društva, iz publikacij planinskega društva in od Barbare Frešer, ki je zapisala spremne besede. Vodstvo in člani Planinskega društva Slovenska Bistrica so hvaležni občini in slovenjebistriškim podjetjem, ki so razstavo podprli, to so: Agrocom, Komunala, Frambo, Aluminium Kety Emmi, Impol 2000. Razstava bo na ogled do sredine avgusta.
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: V vitrinah so razstavljeni predmeti in oprema članov planinskega društva, dnevnik in časopisni izrezki (Irena Brdnik)
SLOVENSKA BISTRICA LE MESTNA OBČINA?
Slovenjebistriški občinski svetniki so na junijski seji soglašali, da se občini dodeli naziv Mestna občina Slovenska Bistrica. Med prednostmi, ki jih bo občina imela, če bo državni zbor v zakonodajnem postopku namero potrdil, vidijo hitrejši in za prebivalce prijaznejši razvoj mesta in podeželja, več pristojnosti in s tem bi od države dobila občina več denarja, tudi večje možnosti pridobivanje evropskih sredstev. Namera je, da bo kot mestna občina Slovenska Bistrica povečala mrežo poklicnih in srednjih šol ter vzpostavila visokošolski študij, povezan z domačo metalurško in kovinsko industrijo, kakor je pred leti že imel vizijo slovenjebistriški župan Ivan Žagar. Podatki o površini slovenjebistriške občine (260 kvadratnih kilometrov), številu naselij (79, ki so povezana v 15 krajevnih skupnosti) in številu prebivalcev (25.890) kažejo, da Slovenska Bistrica pogoje izpolnjuje. Je gospodarsko, kulturno in upravno središče v podravski regiji na območju med Pohorjem in Halozami ter povezuje tudi občine Poljčane, Oplotnica in Makole. Dodati velja, da so status mestne občine že dobile tudi občine, ki niso izpolnjevale vseh pogojev. Župan, sicer skeptičen do potrditve namere, kljub temu pušča odprto možnost: “Upam, da bodo poslanci prepoznali našo odločitev.” Za tak status so se opredelili že pred leti, a takrat ta status občini ni bil podeljen.
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Zgradba sedeža slovenjebistriške občine v Kolodvorski ulici 10 (Irena Brdnik)
LIONS KLUB SLOVENSKA BISTRICA ZBRAL SREDSTVA ZA NEPAL
V torek, 30. junija 2015, so v predporočni dvorani Bistriškega gradu predstavniki Lions kluba Slovenska Bistrica vročili donacijo kluba znanemu slovenskemu himalajcu Vikiju Grošlju, za pomoč Nepalu po katastrofalnem potresu.
Grošelj bo donacijo ob svojem prvem naslednjem obisku Nepala neposredno izročil enemu od domačinov, ki je pomoči najbolj potreben. Ob tej priložnosti so bile javnosti prvič predstavljene tudi najnovejše fotografije Nepala, ki so nastale tik po naravni katastrofi.
Slovesnosti sta se udeležila tudi častni generalni konzul v Sloveniji Aswin Kumar Shrestha in guverner slovenske zveze lions klubov Jurij Šarman.
S to podelitvijo je svoje enoletni mandat zaključil sedmi predsednik bistriškega lions kluba, Ivan Kosi. Na mestu predsednika ga je nasledil Darko Dukarič.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
DRŽAVNOZBORSKI KANDIDATI
Doslej sta znana le dva uradna kandidata, ki jih bistriške politične stranke predlagajo za državnozborske volitve. Območni odbor LDS je podprl Saša Vidmarja, občinskega svetnika, stranka Zares pa podjetnika in nekdanjega člana LDS Boža Juharta Jakca. Neuradno pa smo izvedeli, da bo SDS podprl kandidaturo sedanjega bistriškega poslanca Jožefa Jerovška, DeSUS računa na upokojenega direktorja tovarne olja Leopolda Turnška, SD bo menda izrazila podporo občinskemu svetniku dr. Andreju Godcu, SLS pa daje podporo županji Ireni Majcen in ministru dr. Ivanu Žagarju, medtem ko v N.Si in SMS še ne govorijo o svojem kandidatu za poslanca DZ.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
V POLJČANAH MEŠALNICA, DROBILNICA IN BETONARNA
Bistriška gradbena družba Granit letos slavi 60 let delovanja
Lani je družba ustvarila sedem milijard tolarjev prihodkov – Njihovi delavci so bili na kar dvajsetih gradbiščih – Pri Granitu povečujejo zanimanje za gradnjo cest
Družba Granit iz Slovenske Bistrice ni le med najstarejšimi gradbenimi podjetji v Sloveniji, ampak tudi med najboljšimi, so včeraj poudarili predstavniki družbe. Peter Kosi, direktor Granita, je včeraj v poljčanskem kamnolomu na tiskovni konferenci povedal, da podjetje slavi 60-letnico. Največje uspehe so dosegli v minulih nekaj letih, najboljše pa lani.
Družbo sestavljajo delovne enote gradbena operativa, betonarna, kamnolom v Poljčanah, drobilnica in trgovina. Lani so dosegli nekaj rekordov: ustvarili so sedem milijard tolarjev prihodkov in 105 milijonov tolarjev čistega dobička, zgradili so dve
osnovni in srednjo šolo, apartmajsko naselje Bolfenk na Pohorju, dokončali bistriško čistilno napravo, obnovili ptujski minoritski samostan, letos pa mariborsko športno dvorano Lukna, objekte v Posočju, dokončujejo pošto v Brežicah, gradijo garaže pri mariborski bolnišnici in obnavljajo mariborsko kadetnico. Gradijo še več stanovanjskih blokov in začeli se bodo vključevati v gradnjo slovenskega cestnega omrežja. Največ dela opravi gradbena operativa, sledita betonarna in kamnolom. Lani je 270 zaposlenih delalo na dvajsetih gradbiščih, in če k temu korpusu gradbenikov prištejejo še sezonske delavce, je pri Granitu zaposlenih tudi do 350 ljudi. Direktorica finančnega sektorja pri Granitu Jelka Sinič je dejala, da sodi družba med hitro rastoča slovenska podjetja, saj od leta 2000 ni bilo izgub, izjemno je bilo le leto 2002. Povprečna bruto plača znaša 240 tisoč tolarjev, iz dneva v dan zmanjšujejo zadolženost, dvesto milijonov tolarjev pa vsako leto vlagajo v opremo. Dodala je še, da je naložba v kamnolom poplačana, posodabljati pa so ga začeli pred šestimi leti.
Kakšen pa bo razvoj tega bistriškega podjetja? Najprej bodo preselili betonarno oziroma betonsko galanterijo iz Slovenske Bistrice na lokacijo poljčanskega kamnoloma, odprli bodo nov kamnolom v Stojnem selu pri Rogaški Slatini, do leta 2008 pa bodo v Poljčanah zgradili še novo mešalnico in drobilnico, v kateri bodo izdelovali predmete za potrebe kmetijstva, industrije lepil, barv in kontaktnih mas ter gradbeništva. Vrednost naložbe znaša 4,2 milijona evrov. V tej proizvodnji bodo zaposlili okrog 15 delavcev. V Slovenski Bistrici pa bodo razširili trgovsko dejavnost – uredili bodo večji trgovski center z gradbenim in inštalacijskim materialom. Peter Kosi je še dejal, da želijo blizu Kolodvorske ulice v Slovenski Bistrici kupiti del zamočvirjene zemlje, vendar jim s ceno nagaja bistriška občinska uprava, ki je za svoj del zemlje postavila nesprejemljivo ceno.
Vlado Slana, vodja kamnoloma, je povedal, da je v Poljčanah zaposlenih 31 ljudi, zalog je dovolj, računajo, da lahko v obstoječem kamnolomu izkopljejo 9,4 milijona ton kamenja, kar pomeni, da so s surovino priskrbljeni vsaj še 18 let. In kako gledajo na širitev kamnolomov v dolini Bele? Upoštevajo interes lokalne skupnosti, je dejal Slana, novih kamnolomov ne odobravajo, saj so prepričani, da brez ekološko naravnane proizvodnje škodujejo naravi. Ko so v Granitu leta 1985 razmišljali o širitvi in nakupu zemljišč, so na občinski in državni ravni izvedeli, da je bližnji gozd zavarovan in da vanj niso možni posegi. Zdaj se je mnenje spremenilo čez noč in posamezniki lahko po mili volji odpirajo kamnolome.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Včeraj so o Granitu v kamnolomski jedilnici govorili (z leve) Jelka Sinič, Peter Kosi in Vlado Slana (Zdenko Kodrič)
BISTRIŠKI POSLANCI BODO O BREZPOSELNIH ŠE GOVORILI
Firma s ponudbo del in delavcev
Koliko Bistričanov v resnici nima kaj delati?
Če se bo naraščanje brezposelnosti nadaljevalo, bo konec leta v občni Slovenska Bistrica iskalo zaposlitev že 2 tisoč ljudi. Konec marca je bilo pri zavodu za zaposlovanje prijavljenih 1536 brezposelnih, že v teh dneh pa se bo število iskalcev zaposlitve zaradi konca šolskega teta prav gotovo povečalo.
O zaposlenosti in reševanju problematike zaposlovanja so na svoji zadnji skupščini razpravljali tudi bistriški poslanci in ugotovili, da pravzaprav ne morejo sprejeti kakšnih posebnih usmeritev. Tako je Marija Dobnikar, direktorica centra za socialno delo, menila, da je brezposelnost marsikdaj le navidezna, saj ljudi, ki bi delali (denimo v programu javnih del), ne najdejo. Kdo je dejansko brez dela, je menda zelo težko ugotoviti, vse bolj pa se širi »biznis na črno«. Zasebnik Silvo Fajs meni, da je problem v iskanju služb, ne pa v pomanjkanju dela. »Dejstvo pa je, da delavcev, ki bi bili pripravljeni delati za določen čas, ni mogoče najti,« razmišlja Fajs in dodaja, da bi bilo dobro pogledati, kako se teh stvari lotevajo v sosednjih državah. Poslanec Milan Ozimič je predlagal, da v občini razmislijo o nekakšni različici študentskega servisa, firme torej, ki bi razpolagala s podatki o ponudbi del in iskalcih dela.
Poslanci bistriškega parlamenta bodo o brezposelnih v kratkem še razpravljali, takrat v družbi predstavnika zavoda za zaposlovanje, že zdaj pa predlagajo, naj vsak, ki odkloni ponujeno delo, takoj izgubi možnost iskanja zaposlitve s pomočjo zavoda za zaposlovanje.
VIR: (ps), Večer
35 MLADIH NA TJENTIŠTE
Na predlog občinske organizacije ZZB NOV Slov. Bistrica je občinska konferenca ZMS organizirala dvodnevni izlet z avtobusom na osrednjo proslavo ob 30. obletnici bitke na Sutjeski. Izlet bo prve dni julija. Udeležilo se bo 35 mladincev bistriške občine. Skupno z mladimi bodo odpotovali na Tjentište tudi trije preživeli borci te bitke in trije člani občinske organizacije ZZB NOV. Na poti do Tjentišta si bodo ogledali še nekatera pomembnejša zgodovinska obeležja in spomenike.
VIR: V. H., Večer
FOTO: Spomenik na Tjentištu (Wikipedija)
Umrl je dramski igralec DARE ULAGA
Dare Ulaga se je rodil 9. februarja 1931 v Škocjanu pri Novem mestu očetu organistu Martinu Ulagi in materi Kristini, rojeni Plahuta.
Osnovno šolo je obiskoval v Trebnjem med leti 1937−41, nižjo gimnazijo pa v Novem mestu 1942−46. Istega leta se je družina preselila v Slovensko Bistrico. Šolanje je nadaljeval na 3-letnem kmetijskem tehnikumu v Mariboru (1947−50).
Med letoma 1950−53 je služboval kot kmetijski tehnik na gospodarstvu Predsedstva vlade Ljudske republike Slovenije (LRS) na Brdu pri Kranju.
V letih 1954−55 je študiral agronomijo v Ljubljani, nato pa od leta 1955−59 igralstvo na tedanji Akademiji za igralsko umetnost, kjer je leta 1971 tudi diplomiral.
Od leta 1959 pa vse do smrti je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), le med letoma 1981−84 je nastopal v Prešernovem gledališču v Kranju in Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) v Celju.
Leta 1963 se je poročil z zdravnico Miriam Petrun in leta 1966 sta se njima rodili dvojčici Pia in Ula.
Dare Ulaga je umrl 30. junija 1987 v Ljubljani. Pokopan je v Lovrencu na Pohorju.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je krojač IVAN OJCINGER
Ivan Ojcinger se je rodil 16. decembra 1882 v Slovenski Bistrici očetu Blažu, vrtnarju in materi Tereziji, rojeni Steinbacher.
Osnovno šolo je obiskoval v Slovenski Bistrici, za krojača pa se je šolal leta 1905 na Dunaju in leta 1927 v Gradcu (oba Avstrija).
Kot ugleden in daleč naokoli dobro poznan krojaški mojster, ki je imel svojo krojaško delavnico v Slovenski Bistrici, je bil znan na tem štajerskem koncu po kvalitetnih, predvsem modnih izdelkih. Njegova delavnica je bila usposobljena tako za žensko kot tudi moško modo. Šival je za mnoge znane Bistričane, tudi za družino grofa Ferdinanda III. Attemsa. V delavnici je imel vedno po več vajencev in pomočnikov.
V njegov lokal – delavnico so redno zahajali znani Bistričani na klepet o vsakdanjih domačih dogodkih in aktualnih dogodkih po svetu.
Poročen je bil z Viktorijo (*23. 11. 1895 †9. 6. 1973), s katero sta imela dve hčerki, Viktorijo – Vikico in Terezijo – Rezo, ki pa nista imeli svojih otrok. Poleg njiju sta posvojila, oziroma sta bila skrbnika tudi Erni Vidmar, Avgustu Vidmarju in Viliju Vidmarju, po smrti njihovih staršev. Tudi zanje sta skrbela kot za svoje.
Živel in delal je v hiši na sedanji Ljubljanski cesti 10 v Slovenski Bistrici, ki je sedaj v lasti Andreje Vidmar, hčerke Vilija Vidmarja.
Pri družini Ojcinger je stanovala tudi pisateljica Marija Vojskovič, ki je čas, preživet pri njih, opisala v knjigi Ajčkin čas.
Bil je tudi dolgoletni cerkveni ključar, pritrkovalec na cerkvene zvonove, inovator in podporni član Gasilskega društva Slovenska Bistrica.
Ob nedeljah sta se z ženo rada podala na dolge sprehode: v Spodnjo Novo vas, v Visole in na Spodnjo Ložnico.
Ivan Ojcinger je umrl 30. junija 1964. Pokopan je v družinskem grobu na bistriškem pokopališču skupaj z ženo, hčerko Viktorijo in zetom Albinom.
VIR: biografski-sb.si
PIVEC ODDAL SEZNAM PODATKOV O PODJETJU
Pavel Pivec, oljarna Sele − Pragersko, je 30. junija 1945 poslal Okrožnemu odboru OF v Mariboru seznam podatkov o svojem podjetju:
Pivec Pavel, oljarna, Sele, železniška postaja Pragersko oddaljena 5 km.
Podjetje je last posameznika, upravlja ga lastnik sam.
Obratni kapital: 25.000 RM, maksimalna proizvodna kapaciteta v 24 urah 1000 kg olja, 1300 kg oljnih pogač, 700 kg zmletih luščin. Predelovati je mogoče bučnice (luščene in neluščene), sončnice, rips, mak in laneno seme. Morebiti tudi sojo. Instalacije za rafinerijo ni.
Sistem strojev: vodni pogon, ob pomanjkanju vode elektromotor moči 8 KS, valjčna sušilnica izdelana v Mariboru, luščilna naprava, čistilnica, 40-cm valjčni stol, hidravlična stiskalnica, 1 par kamnov za mletje bučnih luščin. Stranskih delavnic ni.
Skladišče za 80–100 ton surovin, rezervoarji za 4500 kg olja, za 5000 kg olja transportne posode (sodi, vrči). Obrat je takoj sposoben za delo.
Oljarna je bila in je v obratu. Zdaj se dela samo za zamenjavo producentom surovin (kmetovalcem). Na zalogi je samo cca 6000 kg surovin (soja). Domače surovine (od tukajšnjih kmetov) za trgovino ne pridejo v poštev. Možnost dobave s Hrvaške?
Potrebe potrošnega materiala v 6 mesecih pri maksimalnem obratovanju: 2500 kg premoga, 20 kg olja ali 10 kg masti za mazanje, 50 vreč, 20 kg gonilnega jermenja. Embalažni material: 25 sodov in cca 100 vrčev.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 383
KRADEL JE KOT SRAKA
Iz porotne dvorane
Henrik Schrey, rojen leta 1897 v Gradcu, brezposelni uradnik, o katerem pravi njegova domovinska občina Spodnja Polskava, da se je vedel do sedaj slabo in da bi ga morali oddati v prisilno delavnico, je bil obsojen meseca marca 1916 od izjemnega sodišča, ki je takrat sodilo namesto porote, na dve leti težke ječe zaradi tatvine in goljufije. Preden je odslužil to kazen, je bil izročen vojaški oblasti, da zadosti svoji vojaški dolžnosti. Čeravno je bil Schrey že trikrat obsojen, se vendar ni poboljšal, ampak je nadaljeval zločinsko pot, ki jo je nastopil s svojim 16. letom. Od srede decembra 1918 do srede januarja 1919 je stanoval pri svoji babici Marija Andlovec v Mariboru, kjer stanuje tudi Antonija Marko. Spal je v sobi na podstrešju in je imel ključ od hišnih vrat; tako je lahko odhajal in prihajal v hišo, kadar se mu je zljubilo. Vedel je, da je Antonija Marko v zaporu in je to priložnost izkoristil, da ji je ukradel skoraj vse, kar je imela v stanovanju. Odnesel ji je razen 2400 kron gotovine par zlatih uhanov, zlat poročni prstan, perilo, obleko in posteljno perilo, tako da znaša skupna škoda, če se prišteje znesek v gotovini, 6283 kron. Henrik Schrey je priznal, da si je priredil neki ključ, ki ga je baje našel na podstrešju, za stanovanje Antonije Marko. Narisal si je natanko ključavnico njenega stanovanja in po tej sliki je ponaredil ključ. Priznal je tudi, da je s pomočjo tega ključa odprl stanovanje Antonije Marko in ji ukradel par ženskih čevljev, ki pa ji jih je pred ovadbo vrnil. Trdovratno pa je tajil, da bi ukradel tudi druge reči. Toda pri hišni preiskavi so našli v njegovi podstrešni sobici škatlico z lasmi in škaf Antonije Marko, tudi ga je neka priča videla nekega dne ob pol dvanajsti uri predpoldne iti v Markino stanovanje. Zato mu porotniki niso verjeli in so ga z 10 glasovi obsodili na pet let težke ječe, poostrene s trdim ležiščem vsakega četrt leta.«
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 421; Mariborski delavec
Rodil se je glasbenik IGNAC KRAJNC
Ignac Krajnc se je rodil 30. junija 1861 na Vrholah pri Slovenskih Konjicah.
Na Vrholah pri Slovenskih Konjicah je kot glasbenik samouk živel in deloval v času od leta 1882 do 1948. V njegovi hiši je bila vse od leta 1882 dalje neke vrsta glasbena šola. Na svojem domu je poučeval vse pihalne in tamburaške instrumente ter harmoniko, zraven pa komponiral valčke in polke.
V času svojega življenja je naučil več sto glasbenikov igranja na različne instrumente. Od konca 19. stololetja dalje je vodil več kot deset godb na pihala, tudi mestno godbo v Slovenski Bistrici in na Zgornji Ložnici. Po drugi svetovni vojni je bil kapelnik pihalnega orkestra tovarne Impol v Slovenski Bistrici. Poleg tega pa je med obema vojnama vodil še tamburaše na Zgornji Ložnici.
Ignac Krajnc je umrl 22. junija 1948 na Vrholah, pokopan je na Zgornji Ložnici.
VIR: biografski-sb.si
