5. julij
Danes godujeta CIRIL in METOD
Ime Ciril izhaja iz grškega imena Kyrillos in ga razlagajo iz grških besed kyriakós, kyrios v pomenu »pripadajoč Bogu«.
Moške različice imena: Kiril, Kirilo, Kiro.
Ženska različicaa imena: Cirila.
Metod izhaja iz grškega imena Μεθoδιoς (Methódios). To razlagajo kot pridevnik iz grške besede μεθoδoς (méthodos) v pomenu »pot, ki vodi k nečemu, način učenja ali preiskovanja, preiskava, preiskovanje, metoda«.
Moške različice imena: Metodi, Metodij, Metodija, Metodije.
Ženski različici imena: Metoda, Metodija.
5. julij 1843
IZHAJATI ZAČNO KMETIJSKE IN ROKODELSKE NOVICE
Kmetijske in rokodelske novice so bile slovenski časnik, ki je začel izhajati 5. julija 1843, in je izhajal do leta 1902. Do leta 1852 so izhajale kot tednik; v obdobju 1852-57 dvakrat tedensko in nato spet kot tednik. Od začetka izhajanja vse do smrti leta 1881 jih je urejal dr. Janez Bleiweis.
Novice so bile najprej namenjene v pomoč kmetom in obrtnikom, vendarle so kmalu našle pot tudi do leposlovja, politike, kulture in dopisov iz raznih krajev. Kritično so poročale o napredku v svetu in objavljale tudi poučne prispevke za preprostega človeka. Kmetom so nudile strokovno pomoč v slovenskem jeziku, ker pa je bilo kmečko prebivalstvo slabo pismeno, so jim vsebino novic večinoma posredovali duhovniki, ki so bili na začetku tudi najštevilčnejši naročniki. Ne glede na to pa so bile namenjene kar najširšemu krogu slovenske javnosti. Poleg Bleiweisa, ki je pisal kmetijske nasvete, je prispevke pisal Matija Majar z opisi šeg in navad ter Matija Vertovec s spisi o vinogradništvu idr. V Novicah je izšlo nekaj potopisnih člankov in besedil o drugih narodih (rubrika Novičar iz slovanskih krajev).
FRANC PINTER IN ANTON KOLAR DRŽAVNA PRVAKA
Anton Kolar (Društvo invalidov Črešnjevec) in Franc Pinter (Društvo paraplegikov Podravje) sta 5. julija 2020 na državnem prvenstvu za invalide v streljanju v Ljubljani osvojila kar tri zlate medalje. Franc Pinter je zmagal v streljanju s serijsko in standardno zračno puško, Anton Kolar pa v streljanju z zračno pištolo. Še posebej se je svoje zmage razveselil Anton Kolar, ki je šele pred štirimi leti začel resneje trenirati streljanje z zračno pištolo. »Zelo sem zadovoljen, ker sem pred tremi leti na državnem prvenstvu osvojil tretje mesto. Zaradi koronavirusa so bile razmere kar pestre. Povsod na tekmovališču razen na strelnih mestih smo morali nositi maske. Dosegel sem 524 krogov, drugouvrščenega sem premagal za 19 krogov, tretjeuvrščenega pa kar za 50 krogov. Z rezultatom sem zelo, zelo zadovoljen,« pravi Anton Kolar, ki je tudi predsednik Društva invalidov Črešnjevec. Kot je pojasnil, v Društvu invalidov Črešnjevec deluje 210 članov, med njimi je 35 športnikov. Na območnih tekmovanjih Zveze delovnih invalidov Slovenije nastopajo v kegljanju, streljanju in ribolovu. So zelo dejavni in tudi uspešni, med drugim osvajajo naslove državnih prvakov v ribolovu. Franc Pinter – Ančo je uspehov že vajen. Slovenjebistričan je vrhunski strelec in dobitnik več medalj v streljanju na paraolimpijskih igrah, treh srebrnih in ene bronaste. Prihodnje leto bo nastopil že na svojih osmih paraolimpijskih igrah. »Zmagal sem v streljanju s standardno puško, ki je moja prioriteta. Tudi s serijsko zračno puško mi je uspelo premagati svojega nasprotnika. Streljali smo v posebnih razmerah, kljub temu pa sem se moral sprijazniti in narediti tisto, kar delam. Potem je tudi rezultat takšen, kakršen je,« je svoj nastop na državnem prvenstvu komentiral vrhunski športnik. Postavil je rezultat 617,1, s tem da je v 24. strelu sprožil 4,6, saj se mu je sprožila puška. Zaradi tega je imel pet krogov manj, kar pomeni, da bi imel rezultat 622,1, s katerim bi lahko tudi na največjih tekmovanjih posegel po najvišjih mestih. Zaradi situacije v zvezi z novim koronavirusom je njegov nadaljnji program priprav za največja tekmovanja negotov. »Postavlja se vprašanje, kako bo s paraolimpijskimi igrami, ki so načrtovane za prihodnje leto, od 25. avgusta do 5. septembra. Tudi evropsko prvenstvo v Laškem, ki naj bi bilo letos od 20. do 25. novembra, za katerega se pripravljam, je pod vprašajem. Ta koronavirus dela svoje, med pripravami si miselno mogoče tudi nekje drugje. Tudi biološka ura dela svoje. Kljub temu da sem v letih, so rezultati še vedno dovolj dobri,« pojasnjuje Franc Pinter, ki upa, da se bodo razmere normalizirale in da bo lahko tekmoval na evropskem prvenstvu in paraolimpijskih igrah v Tokiu.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
FOTO: Informator
OBELEŽILI DAN DRŽAVNOSTI Z OBČINSKO PROSLAVO NA ZGORNJI LOŽNICI
V soboto, 5. julija 2014, sta Občina Slovenska Bistrica in Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Slovenska Bistrica ob 25. juniju, dnevu državnosti in v počastitev zavzetja vojaškega skladišča na Zgornji Ložnici ob vhodu v vojaško skladišče organizirala osrednjo občinsko slovesnost. Slavnostni govornik na prireditvi je bil dr. Ivan Žagar, župan občine Slovenska Bistrica.
V kulturnem delu programa so sodelovali; KUD Lojze Avžner Zgornja Ložnica, učenci podružnične osnovne šole Zgornja Ložnica, ansambel Veseli veterani in KUD Gasilske godbe na pihala Spodnja Polskava. Prireditev je povezovala Jožica Repnik.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
Umrl je ljubiteljski igralec MARKO CVAHTE
Marko Cvahte se je rodil 14. marca 1942 na Zgornji Ložnici (Venčeslju) pri Slovenski Bistrici očetu Antonu in materi Katarini, rojeni Vetrih.
Starša sta bila trgovca in gostilničarja med leti 1939−45. Trgovino sta prevzela od trgovca Marka Žitnika s Črešnjevca. V najemu sta imela hišo Franc Kos − Gostilna pri Črnem kosu na Zgornji Ložnici. Ložničani so trgovsko družino Cvahte radi sprejeli v svojo sredino, še posebej so cenili njihovo poštenost in njihov spoštljiv odnos do krajanov. Oče Anton se je tako navezal nanje, da je do svoje smrti gojil stike z Zgornjo Ložnico.
Leta 1945 se je družina Cvahte preselila v Slovensko Bistrico. Marko je tu obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo, srednjo likovno šolo je obiskoval v Ljubljani, gradbeno fakulteto pa je zaključil v Mariboru.
Kot gradbeni inženir je sprva delal na Občini Slovenska Bistrica, kasneje se je osamosvojil in imel svoj projektni biro.
Z ženo Zoro Cvahte, rojeno Hameršak, sta si ustvarila družino s sinom Ramisom in hčerko Vaneso.
Zaradi velike ljubezni do igre je postal ljubiteljski igralec v Delavsko-prosvetnem društvu (DPD) Svoboda v Slovenska Bistrica. Ustvaril je niz odličnih likov, npr. barona Naletela v ‘Matičku’; še posebej je slovel po monodramah: ‘Jurij Vodovnik’, ‘Janez Svetokriški’ in ‘Sokrat’, ki jih je ustvaril pod režiserskim vodstvom Branka Gombača. Predvsem z ‘Jurijem Vodovnikom’ in ‘Janezom Svetokriškim’ so ga spoznali tudi izven občinskih meja v vsem slovenskem prostoru. Bil je tudi enkraten in neponovljiv dedek Mraz.
Zaradi težav z zdravjem je moral opustiti igranje, ki ga je nadomeščal s pisanjem, da kasnejši rodovi ne bi pozabili tistega, kar se je nekoč dogajalo v Slovenski Bistrici.
Marko Cvahte je umrl 5. julija 2014 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
NA SPODNJI POLSKAVI GRADIJO VRTEC
Vrtec Otona Župančiča Slovenska Bistrica, ki ga obiskuje več kot tisoč otrok iz štirih občin, ima 20 enot na 26 lokacijah, med temi je tudi vrtec na Spodnji Polskavi, ki ima med vsemi enotami zelo slabe prostorske razmere. Vrtec namreč že več let gostuje v pritličju stanovanjskega bloka. V četrtek zvečer pa je bilo v tem kraju veselo: položili so temeljni kamen za 1500 kvadratnih metrov velik prizidek k Osnovni šoli Antona Ingoliča. V prizidku bodo poleg učilnic tudi prostori vrtca.
Bistriška občina se je določila, da bo z dodelitvijo stavbne pravice Marlesu odpravila dolgoletno stisko vrtca. Krajevna skupnost je prispevala zemljišče, ki ga je že pred leti odkupila z denarjem, zbranim s samoprispevkom za šolsko telovadnico. Vrtec bodo zgradili do konca tega leta, Marles bo na Spodnji Polskavi zgradil že peti tovrstni objekt v zadnjih dveh letih v Sloveniji. Vrtec na Spodnji Polskavi zdaj obiskuje 21 otrok, novi pa bo sprejel 36 otrok. Dodatne učilnice, knjižnico in kabinete bo pridobila tudi šola, ki ima 400 učencev. Naložba je vredna 1,9 milijona evrov, stavbna pravica je dodeljena za 16 let, občina Slovenska Bistrica pa jo bo odplačala tudi s pomočjo države, ki naj bi prispevala 40-odstotni delež. V teh letih bo občina Marlesu plačevala najemnino.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Prihodnje leto v tem stanovanjskem bloku na Sponji Polskavi ne bo več vrtca (Zdenko Kodrič)
Umrl je pravnik MILAN VIVOD
Prof. dr. Milan Vivod se je rodil 25. julija 1927 v delavski družini v Mariboru.
Svojo mladost je z bratom preživljal na Spodnji Polskavi pri starih starših Antonu Vivodu in Neži.
2. svetovna vojna ga je odvedla med drugim tudi v francoski Marseille, kjer je za las ušel smrti. Ob koncu vojne je v bombnem napadu izgubil očeta Franca in bil v veliko oporo materi Tereziji in bratu Branku.
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Mariboru, študij prava pa v Ljubljani. Po študiju se je za kratek čas zaposlil v Tovarni avtomobilov (TAM) Maribor, nato pa ponovno odšel v Ljubljano, kjer je spoznal psihiatrinjo dr. Marijo Stupica. Iz te zveze se je rodila hči Mojca.
Zaradi njegovega znanja jezikov (že v gimnaziji je bil uspešen zlasti na področju jezikov, tudi klasičnih; kar v šestih je znal komunicirati) so se mu začele odpirati številne možnosti za mednarodni študij. V Haagu (Nizozemska) je magistriral in doktoriral iz prava in postal prvi jugoslovanski doktor mednarodnega in pomorskega prava. Zaposlil se je na Zvezni carinski upravi v Beogradu (Srbija), sodeloval na številnih mednarodnih konferencah in simpozijih in bil več kot 30 let predstavnik Jugoslavije v številnih mednarodnih organizacijah, med drugim v International Maritime Office (IMO) s sedežem v Londonu (Anglija).
V okviru pomoči deželam v razvoju je odšel na Slonokoščeno obalo (zahodna Afrika), da bi pomagal državi postaviti na noge carinsko službo.
Ob razpadu Jugoslavije je takoj prihitel v Slovenijo, da bi s svojim znanjem in izkušnjami pomagal vzpostaviti zveze z vsemi tistimi mednarodnimi institucijami, ki jih mlada država nujno potrebuje. Tukaj pa ga je čakalo verjetno največje razočaranje v življenju. Vrnil se je v domovino kot edini slovenski pravnik z doktoratom iz mednarodnega in pomorskega prava, a carinski eksperti in novo izvoljeni politiki nikakor niso znali − ali pa bolj verjetno − zaradi njegove »jugoslovanske kariere« niso hoteli uporabiti njegovega znanja in izkušenj. Kljub vsemu je organiziral odmevno konferenco in se že precej bolan udeležil nekaterih pomembnih mednarodnih dogodkov.
Odstavljeni strokovnjak ni imel možnosti, da ponudi svoje znanje mladi državi, ki je imela kar nekaj nerešenih mednarodnih in predvsem pomorskih vprašanj, in svojega bogatega znanja ni mogel prenesti na mlajše, niti jim ni mogel odpreti številnih vrat uradov ali jih osebno seznaniti z vplivnimi osebnostmi, ki bi lahko pomagale.
Milan Vivod je kasneje živel umaknjeno. Poučeval je na eni od fakultet Univerze v Mariboru, kamor ga je povabil tedanji rektor in dober prijatelj dr. Ludvik Toplak.
Milan Vivod je umrl 5. julija 1998 v Ljubljani, pokopan je na pokopališču na Spodnji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
MAKOLČANI PODPIRAJO HALOŽANE V PTUJSKI OBČINI
5. julija 1992 so prebivalci bistriške krajevne skupnosti Makole pripravili referendum proti odlagališču radioaktivnih odpadkov v Halozah, in čeprav podatkov o uspehu referenduma v času poročanja še nismo dobili (13 volilnih mest je bilo odprtih do 19. ure, skoraj ni dvoma, da se je velika večina od 164S volivcev izrekla proti takemu odlagališču.
»Možnih lokacij za gradnjo jedrskega odlagališča v naši krajevni skupnosti ni, vendar smo hoteli izkazati našo solidarnost drugimi Haložani in smo zato krajevni referendum o podaljšanju samoprispevka izkoristili še za to manifestacijo podpore našim sosedom,« je povedala Štefka Varžič, članica volilne komisije.
Že kmalu po poldnevu so na volišču v Stranskih Makolah referendumsko odločanje sklenili, pa tudi na druga volišča je do tega časa prišlo več kot 80 odstotkov volivcev. Ti so se odločali tudi o podaljšanju krajevnega samoprispevka, s katerim želijo Makolčani dokončati dom kulture, razširiti telefonsko omrežje in gramozirati ter asfaltirati krajevne ceste.
VIR: (ps), Večer
USPEL REFERENDUM V KS STUDENICE
Največ za vodovod
V nedeljo, 5. julija 1981, so prebivalci krajevne skupnosti Studenice na referendumu izglasovali krajevni samoprispevek. Zanj se je odločilo 63 odstotkov volilnih upravičencev. Udeležba na voliščih pa je bila 96-odstotna.
V krajevni skupnosti so se dogovorili, da gradnjo vodovoda začnejo 25. julija, ko jim bodo pri kopanju jarkov za položitev primarnega voda pomagali vojaki iz bistrške vojašnice. Prvega avgusta pa bo v Studenicah zadonela pesem brigadirjev, ki bodo s prostovoljnim delom in udarniškimi akcijami pospešili gradnjo vodovodnega omrežja, vrednega okoli osem milijonov dinarjev, Lokalno mladinsko delovno akcijo bo organizirala občinska konferenca ZSMS Slovenska Bistrica.
VIR: -zk-, Večer
DOM PRI TREH KRALJIH REŠEN PROPADANJA
Planinsko društvo Slovenska Bistrica in tovarna Impol sta s privolitvijo PZS sklenila najemno pogodbo, s katero daje PD Slovenska Bistrica planinski dom pri Treh kraljih na Pohorju za dobo 25 let v najem tovarni Impol. Tako so zagotovili obnovo, vzdrževanje in razširitev prenočitvenih zmogljivosti doma ter ureditev okolja.
Zgradba v sedanjem stanju ni več ustrezala sodobnim predpisom in zahtevam turistov. Vzdrževanje je bilo predrago … Gostje, ki so po novi cesti po naključju zašli k Trem kraljem, se niso več vračali tja. Prišlo je celo tako daleč, da bi morali dom v kratkem zapreti.
Z novo pogodbo je Impol zagotovil planincem vse tiste ugodnosti, ki jih uživajo v katerikoli drugi planinski postojanki. Do 31. julija bodo v domu napeljali centralno kurjavo, obnovili strope in preuredili sobe, popravili vse napeljave in prepleskali prostore, uredili teraso in okolje doma. Delavski svet tovarne Impol je v ta namen že odobril 140.000 dinarjev.
Poleg tega imajo v načrtu, da bi ob sobotah in nedeljah uvedli čez Šmartno na Pohorju do doma redno avtobusno zvezo in omogočili dostop tudi tistim, ki nimajo svojih vozil.
VIR: J. N., Večer
FOTO: Dom na Treh kraljih v šestdesetih letih (Foto Čerič)
ALI BOMO KMALU DOČAKALI NOVO CESTO
Vsakdo, ki se je kdaj vozil po cesti III. reda iz Slovenske Bistrice v Črešnjevec, mi bo rade volje pritrdil, da ta cesta sodi med najslabše v Sloveniji. Cesta – dolga je nekaj manj kot štiri kilometre – je skoraj po vsej dolžini na gosto posuta z manjšim in večjim kamenjem. Med kamni pa se na mnogih mestih skrivajo precej velike luknje. Zasilno so cesto popravili prejšnjo soboto, ko so jo zorali, to pa je bilo tudi vse. Cestar, ki se je pred kratkim pojavil na cesti, je tam baje redek gost.
Promet se ni zmanjšal samo v Napastovi gostilni v Črešnjevcu, ampak – kar je še bolj zaskrbljujoče – promet na železniški postaji Slovenska Bistrica (prej se je imenovala Črešnjevec). Mnoga slovenskobistriška podjetja raje nalagajo blago v Poljčanah ali v Pragerskem,čeprav je pot iz Slovenske Bistrice tja nekoliko daljša kot pot po strah zbujajoči cesti iz Slovenske Bistrice v Črešnjevec, kjer je najbližja železniška postaja. Ni torej samo šala, če Črešnjevčani trdijo, da je danes zanje pot v Slovensko Bistrico za 3 kilometre daljša, kot je bila pred leti, kajti večinoma raje izberejo daljšo in strmo gozdno pot, če že morajo po opravkih v Slovensko Bistrico.
Kot vse kaže, v občinski blagajni ni dovolj denarja za popravilo ceste. Številni prebivalci okoliških krajev so se že večkrat ponudili, da bi s prostovoljnim delom in tudi denarnimi prispevki pomagali popraviti cesto, toda kot pravijo, se doslej še ni našel nihče, da bi ta denar vsaj pobrali, kaj šele, da bi storili kaj več. Omenim naj tudi, da se mi je voznik lokalnega avtobusa potožil, da mu lokalna cesta zelo hitro uničuje avtobus. Enako velja seveda tudi za vsa druga motorna vozila, ki po dolžnosti ali nehote zaidejo na to kamnito cestišče.
VIR: B. Ilich, Večer
Rodil se je fizik in matematik MILAN ROŽMARIN
Milan Rožmarin se je rodil 5. julija 1946 v Slovenski Bistrici.
Po končani osnovni šoli v Slovenski Bistrici je nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru. Po maturi se je vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, na oddelku za fiziko in matematiko, kjer je diplomiral.
Zaposlil se je na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani, kjer je vodil tudi likovno galerijo inštituta.
Že v mladosti so ga zanimala različna področja, kot so fizika, umetnost in elektronika. Kot raziskovalec se je dolga leta ukvarjal z eksperimentalno fiziko.
V obdobju njegovega okrog petdeset let kreativnega dela, iskanja novih slikarskih tehnik, eksperimentiranja z inovativnimi slikarskimi efekti in poznavanjem materialov, je počasi razvil lastni stil slikanja, po katerem je prepoznaven. Njegovo slikanje je bilo transformacija vidne realnosti preko mentalnega sveta v domišljijske slike, ki so sinteza barvnih naključij in naključnih form.
Živel in delal je v Ljubljani in Portorožu, predvsem zadnja leta je veliko razstavljal.
Milan Rožmarin je umrl decembra 2017.
VIR: biografski-sb.si
STARŠI PRI UČNI URI
Učitelji zgornjepolskavske osnovne šole so 5. julija 1942 povabili starše k učni uri, na kateri so jim pokazali, kako njihovi otroci napredujejo v obvladovanju nemškega jezika, hkrati pa naj bi se s takimi vabili zbližala šola in dom. Ker so ljudje prav takrat spravljali seno, je bil odziv zelo pičel.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 222
MISTERIOZNA ZGODBA
z Studenic se nam piše: V skritem in senčnatem kotu zaraščenega Boča je za trgom Studenice samostan takozvanih Elizabetink. Samostan se imenuje „Maria Gnadenbrunn”. To samostansko zidovje je čuvalo že pred stoletjem pobožne sestre; tačas so imele še brate cistercijane v bližnjem zajčkem samostanu za sosede. Za cesarja Jožefa sta se morala oba samostana izprazniti. Med ljudstvom, ki je tlačanilo tema dvema samostanoma, še živi povest o velikem zaboju, katerega sta prenašala po dva podložnika iz samostana v samostan, a se jima je enkrat navidezno nekaj v njem potrlo, ker je začelo močiti iz njega. Šele ženski glas iz zaboja ju je pomiril, da nista v obupu vsega skupaj v ribnik vrgla. No, pa to je sedaj bajka! Pred kakšnim desetletjem začutilo je zopet nekaj nemških devic potrebo po samoti. Kupile so na pol podrto zidovje, napravile obširno in okusno poslopje in pričelo se je idilično življenje v tem zapuščenem gorskem kotiču. Seveda so prikupile tudi ogromno posestva. „Gnadenbrunn” je zopet oživel, v cerkvi n a koru so se zaslišali nemški psalmi. Redovnice so dveh kategorij Nižje, ki so prinesle manj premoženja, opravljajajo delo dekel ter dninaric na lastnem zemljišču s kmetskimi dekleti in fanti zajedno. Višja vrsta je belkasto oblečena, te so petične in nič ne delajo, ampak samo molijo. Predstojnik je bil v začetku neki mlad nemški duhovnik, ki je imel glavni posel spovedovanja nun. Pa dasi je kraj čudno odmaknjen svetu, in prebivalstvo fanatično zaljubljeno v samostansko svetost, začele so vender širiti lažne govorice. Spovednik je odšel, a nadzorstvo čez samostan nun je bilo poverjeno domačemu župniku. Istočasno s spovednikovim odhodom pa je začelo zapuščati tudi neko mlado nuno poprejšnje zaupanje v neusahljivi „Gnadenbrunn”. Ubežala je nekega dne ter se hotela skriti v neki trški hiši. Samostanski najemniki – krepki fantje – so jo vender ulovili ter jo pritirali nazaj v svetišče. Otožnost je ni zapustila. Necega dne se je z drugega nadstropja vrgla skozi okno na dvorišče ter si zlomila obe nogi. Poljčanski zdravnik N. je bil poklican ter ji obvezal nogi. Drugič pa ga že niso nune pustile več blizu, češ, bolnico so oddali nekam v zdravilišče. Ljudstvo pa noče v to verovati, temveč si pripovedujejo, kako so od onega časa premrežena okna na samotni sobi dan in noč zagrnjena ter da je slišati turobno stokanje. Iz samostana samega pa se je razširila vest, da mora biti mlada nuna priprta, ker nori. Ali pa smejo imeti redovnice v samostanu na lastno roko – norišnico? Kaj pa se da med pobožnim ljudstvom vse pokriti s samostansko – integriteto!
VIR: Slovenski narod
