22. september

Janko Mlakar rad povsod, ne le kot član in predsednik Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Slovenska Bistrica, priskoči na pomoč. Zaposlen je na Občini Slovenska Bistrica in pravi, da ima korektnega delodajalca, ko je treba na intervencije, pri katerih se soočajo tudi s težkimi situacijami. “Vsaka intervencija ima svojo specifiko, najtežje je, ko so v nevarnosti ljudje, še posebno, če je med udeleženimi kdo od svojcev gasilcev. Ko je v nesreči udeležen otrok, pa so zlasti gasilke zlata vredne,” pojasni Mlakar in med intervencijami izpostavi še žledolom, ki je pred nekaj leti prizadel Notranjsko, in letošnji obsežen požar na Krasu, kjer so prav tako pomagali.
Električna vozila otežujejo reševanje
“Že ko greš iz garaže, imaš preko radijske zveze stik s centrom 112, v vozilu pa aplikacijo Spin. Med potjo si razdelimo naloge, preko centra smo seznanjeni s potekom dela in zaključkom intervencije. Po vsaki intervenciji naredimo analizo, kaj bi lahko napravili boljše. Tudi se je že zgodilo, da smo šli domov poklapani. Z Gasilci morajo biti vešči Igir Napastveseljem pa lahko potrdim, da v času mojega predsedovanja ni bil poškodovan noben gasilec,” je dejal in ob tem nekoliko vraževerno potrkal Mlakar. Izpostavlja še, da je pri vsaki intervenciji pazljivost na prvem mestu. Med epidemijo koronavirusa so dodatno poskrbeli za zaščito gasilcev, pri intervenciji se ni nihče od gasilcev okužil. Iz izkušenj pove še, da novejša ko so vozila, bolj so varnostno narejena: “Največji problem za nas so zdaj električna vozila, iz njih je reševanje težje.”
Čeprav tudi kot predsednik še gre na intervencije, pa funkcija zahteva tudi precej drugega dela. Vse skupaj pa zahteva veliko časa in tudi razumevanje družine za vse odsotnosti. “Družina, otroci me sedaj najbolj potrebujejo,” pove, “sebe pa sploh daš na zadnje mesto,” še doda. Letos imajo poleg rednega veliko dela še z dogodki, ki jih pripravljajo ob visokem jubileju, 150-letnici delovanja PGD Slovenska Bistrica. “Predsednik mora imeti v mislih in gledati na vse člane sekcije v društvu, na pionirje, mladino, članice, veterane, na operativo, ki je srce društva. Nekateri pa mislijo, da je mesto predsednika privilegij,” pojasni. Za uspešnost so gasilci tudi nagrajeni z napredovanjem, medaljami, odlikovanji, vendar “nihče od gasilcev ne razmišlja, da bi šel pomagat zato, da bi prejel odlikovanje. Na prvem mestu je pomagati človeku v nesreči, čeprav menim, da je medalj premalo.” Na vprašanje, koliko jih ima sam, je odvrnil, da je težko odgovoriti, saj za največjo zahvalo šteje, “ko te na ulici vidijo ljudje in se ti zahvalijo za pomoč, zdaj tudi že na socialnih omrežjih”. Tako ganjen omeni predlanski 1. maj, ko so z vozila med vožnjo po mestu predvajali posnetke godbe na pihala: “Ljudje so ploskali, to je bil poseben dogodek, ki se mi je vtisnil v spomin.” Ob tem izreče še hvaležnost vsem prejšnjim predsednikom in poveljnikom gasilcev, “ne znam si predstavljati, kako so pred 150 leti šli v boj z ognjem, nesreč še takrat ni bilo, ne vem, s čim so si pomagali. Zato se jim lahko samo zahvalim z velikim hvala.” Ob tej priložnosti pa se posebej zahvaljuje vsem donatorjem, sponzorjem in občanom, ki so jim prisluhnili ob jubileju in jih podprli. V zahvalo so povabili tudi na veselico konec avgusta. kjer so za glasbeno vzdušje izbrali lokalno skupino Poskočni, “s katerimi smo prav skočili v naslednja leta, kakor je skok v novo koledarsko leto”.
Olepšali gasilski dom
V zadnjih treh letih so se lotili dela v gasilskem domu. Obnovili so sanitarije, teraso, prebarvali zunanjost in dom pripravili na jubilej. “Trudimo se ohraniti tradicijo in jo vzdrževati, torej ohraniti varno življenje in premoženje. Ob začetku kurilne sezone zato svetujem, da občani najprej sami poskrbijo za odgovoren odnos do svojih kurilnih naprav, gasilci pridemo le takrat, ko že nastane požar,” pravi.
Za prihodnost društva se jim ni bati, meni predsednik, kajti prihajajo mlajše generacije, ki jih izobražujejo. Gasilec je lahko vsak po dopolnjenem 16. letu. “Otroci začnejo v prvem razredu kot pionirji, nato preidejo v mladinske vrste, sledi prestop k operativi. Zadržati jih v naših vrstah za intervencije je največji zalogaj. Ostanejo predvsem otroci, katerih starši so gasilci,” pojasni. Tudi Jankovi hčerki Ela in Iza sta gasilki pionirki, žena Petra je mentorica pionirjem v društvu in kot vzgojiteljica v vrtcu spodbuja tudi cicibane h gasilstvu. “Otroci ji prisluhnejo, sploh pa so navdušeni, ko vidijo gasilski avto,” pove Mlakar. Tudi sam je začel kot otrok, ko je pred 40 leti z mamo in očetom hodil na občne zbore takratnega industrijskega PIGD Steklarna, katerega člana sta bila starša. Po srednji šoli je bil med taborniki, kjer se “naučiš reda in veščin za življenje, pri gasilcih pa se nato z izobraževanji dopolnjuješ. Usposabljanj, vaj, treningov, izobraževanj, teh ni nikoli dovolj,” govori iz izkušenj. Tudi sam se je izobraževal po stopnjah od gasilca pripravnika do gasilskega častnika, za katerega je po pripravljalnih vajah opravil zaključni izpit. “Glede na razne vrste nesreč je dobro, da si strokovno čim bolj podkovan.” Nad vsem pa sta v prvi vrsti srčnost in humanitarnost. Gasilci pomagajo prostovoljno, za to pa šole ni. “Lahko pa bi bila fakulteta,” še doda Janko Mlakar.

VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Zgoraj: Janko Mlakar v nadzorni sobi društva (Igor Napast)