Danes goduje MARCEL
Marcel izhaja iz latinskega imena Marcellus, le tega pa razlagajo kot manjšalnico iz imena Marcus, slovensko Marko, ki ima najverjetneje prvotni pomen »pripadajoč bogu vojne Marsu«.
Moške različice imena: Marcelin, Marcelino, Marcelj, Marcelo, Marčelo, Marsel.
Ženske različice imena: Marcela, Marčela, Marsela.
5. oktober
SVETOVNI DAN UČITELJEV
Odločitev o 5. oktobru kot svetovnem prazniku vzgojiteljev in učiteljev je bila sprejeta na Mednarodni konferenci o izobraževanju leta 1993 v Ženevi, obeležujemo pa ga od leta 1994 naprej.
Leta 1966 na ta dan na posebni medvladni konferenci v organizaciji Unesca in Mednarodne organizacije dela (ILO) bila sprejeta Priporočila o položaju učiteljev. V dokumentu so jasno določene pravice in dolžnosti vzgojiteljev in učiteljev, poudarjeno pa je tudi, kakšen položaj bi ti morali imeti v družbi glede na pomembnost in zahtevnost dela, ki ga opravljajo. Prav tako je v priporočilih opredeljena odgovornost vlad, da morajo zaposlenim v vzgoji in izobraževanju ter organizacijam, v katerih se združujejo in jih te zastopajo, omogočiti sodelovati pri odločanju o zanje pomembnih vprašanjih.
OTVORITEV BISTRIŠKE POTI
Bistriška pot je v petek, 5. oktobra 2018, sprejela prve obiskovalce. Gre za novo učno interpretacijsko pot, ki omogoča veliko možnosti za preživljanje prostega časa in spoznavanje naravne ter kulturne dediščine Pohorja. Dolga je 18 kilometrov in povezuje Bistriški grad s Črnim jezerom. V okviru projekta Enjoyheritage jo je zasnovala Občina Slovenska Bistrica, v sodelovanju z mariborsko območno enoto Zavoda RS za varstvo narave in z zunanjimi strokovnjaki. Novo pot so slovesno odprli v Viteški dvorani Bistriškega gradu. »Od zamisli do uresničitve sta minili dve leti. 14 točk smo povezali z zanimivimi animacijskimi elementi, interpretativnimi tablami ter elementi za rekreacijo in učenje. Na novo smo uredili igrala pri mestnem kopališču in grajskem parku, razgledišče na Ančnikovem gradišču in didaktična igrala pri Treh kraljih. Ker želimo v naravo privabiti predvsem mlade, pot predstavljamo tudi z mobilno aplikacijo v štirih jezikih,« je o Bistriški poti povedala Martina Zanjkovič, vodja projekta Enjoyheritage. Pri načrtovanju poti je sodeloval tudi Marko Slapnik (Poseben dan – Zavod za pristna doživetja in Natur-Etno Alp). Kot pravi, jim je projekt predstavljal precejšen izziv. »Bistriška pot bo postala vezni člen med vsebinami, ki jih želimo povezati. Vsebinsko je razdeljena na pet sklopov, s katerimi predstavljamo različne zgodbe in stvari. Poimenovali smo jih Pot do Vintgarja – med gradom, ljudmi in zgodbami, Bistriški vintgar – bistre vode v objemu kamnin in zelenja, Obronki Pohorja – pogled v preteklost, v svet in vase, Igrarije Treh kraljev – potipaj, poglej, povohaj, pojej ter Črno jezero – gozdno oko, zazrto v nebo.« Odprtja Bistriške poti, ki jo je uradno odprl Ivan Žagar, župan Občine Slovenska Bistrica, so se udeležili tudi drugi partnerji projekta Enjoyheritage. V projekt čezmejnega sodelovanja je poleg Občine Slovenska Bistrica, ki je tudi vodilni partner, vključenih še šest projektnih partnerjev iz Slovenije in Hrvaške. Po ogledu grajskega parka – za vodenje je poskrbela Andreja Senegačnik (Zavod RS za varstvo narave, OE Maribor) – so se udeleženci odpeljali na Pohorje, kjer so se predali doživetjem med Ančnikovim gradiščem, Tremi kralji in Črnim jezerom.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
FOTO: Martina Zanjkovič (Aleš Kolar)
PREDSTAVITEV KNJIGE INTEGRALNA ZELENA SLOVENIJA
V okviru Dnevov evropske kulturne dediščine so v sredo, 5. oktobra 2016, v Bistriškem gradu predstavili knjigo Integralna zelena Slovenija. Gre za knjigo, ki je pred 25. junijem izšla pri mednarodni znanstveni založbi Routledge v Londonu.
Namenjena je vsem, ki želijo s svojim snovanjem in delovanjem prispevati k trajnostni prihodnosti. Uredili so jo dr. Darja Piciga, prof. Alexander Schieffer in prof. Ronnie Lessem, poleg urednikov pa jo je napisalo še več kot 40 slovenskih avtorjev. Pomemben prispevek v strokovni publikaciji so prispevale sodelavke Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica, ki so tudi sodelovale na predstavitvi knjige.
Slovenjebistriški vrtec, ki ga uspešno vodi ravnateljica Ivana Leskovar, je namreč v knjigi predstavljen kot primer odlične prakse integralnega pristopa.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Tjaša Brglez
BOLJŠE RAZMERE ZA TINJSKE IN PRAGERSKE OTROKE
Na Tinju odprli šolo, na Pragerskem položili temeljni kamen; tinjska osnovna šola je vredna 2,8 milijona evrov, pragerska, ki jo bodo odprli prihodnje leto, pa štiri milijone
Minuli konec tedna bo ostal v spominu prebivalcem dveh krajevnih skupnosti v občini Slovenska Bistrica. Na Tinju na Pohorju so odprli prenovljeno osnovno šolo in vrtec, na Pragerskem pa položili temeljni kamen za novo devetletko in štirioddelčni vrtec. Praznovanje je bilo izjemno lepo, na obeh slovesnostih je bilo ogromno ljudi. Imeniten kulturni spored so pripravili v obeh krajih, pragerski otroci in učitelji pa so se izkazali s pretanjenim humorjem in liričnimi izpovedmi. /…/
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Osnovna šola na Tinju bo središče mlade generacije, v ozadju šola in vrtec (Zdenko Kodrič)
Umrla je inženirka kmetijstva, učiteljica in politična zapornica DOROTEJA OZIMIČ
Doroteja Ozimič, rojena Polanec, se je rodila 1. februarja 1928 kot predzadnji otrok v številčni družini Polanec na Jožefu v Slovenski Bistrici. Njen oče Ivan Polanec je bil lesni trgovec, posestnik, organist, inovator, homeopat in domači zdravilec, mati Marija, rojena Mastnak, pa gospodinja.
Otroštvo s petimi brati in tremi sestrami ni dovoljevalo razsipništva, jim je pa oče omogočil osnovno šolanje. Doroteja je v takratni Kraljevini Jugoslaviji − Dravski banovini med leti 1934−38 obiskovala Državno dekliško narodno šolo v Slovenski Bistrici. Šolanje je nadaljevala v Celju na Državni gimnaziji, a ga je morala po izbruhu 2. svetovne vojne, zaradi slovenske narodnosti, prekiniti. Tako je v Slovenski Bistrici zaključila meščansko šolo, po osvoboditvi pa, s ponovno vrnitvijo v Celje, še tri letnike gimnazije. Zaradi obolenja na očeh (pri 15. letih je preživela pljučno tuberkulozo) so ji zdravniki nadaljnje šolanje odsvetovali. Ko se je doma nekoliko pozdravila, se je leta 1947 prepisala na Državno srednjo kmetijsko šolo v Mariboru − Kmetijski praktikum. Njeno šolanje pa je bilo konec leta 1948 zaradi takrat politične aktivnosti prekinjeno. Zaključni izpit na Srednji kmetijski šoli je tako opravila šele poleti leta 1951, po ukinitvi zaporne kazni.
Leta 1952 se je poročila s strojnim tehnikom Maksimilijanom Ozimičem. V zakonu sta se jima leta 1956 rodili dvojčici Maksimilijana in Doroteja.
Doroteja Ozimič je v času šolanja na Srednji kmetijski šoli v Mariboru sestavila protikomunistični letak, ki je pozival kmečko mladino k uporu proti komunizmu in Informbiroju. Borila se je proti odvzemu zemlje slovenskemu kmetu in proti kolhozom. 13. maja 1949 je bila zaradi pisanja propagandnega letaka proti tedanji družbeni ureditvi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru obsojena na pet let odvzema prostosti s prisilnim delom in pet let izgube državljanskih pravic. Med preiskavo je bila od 31. januarja 1949 priprta v zaporih v Mariboru, do 2. januarja 1951 pa v zaporih Uprave Kazensko poboljševalnega doma (KPD) Rajhenburg (današnja Brestanica). Kazen odvzema prostosti se je na podlagi ukaza Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), z dne 10. aprila 1950, znižala na tri leta, leto pozneje na dve leti. Morda je bil razlog temu izključitev takratne Jugoslavije iz Stalinovega Informbiroja in z njo sprememba politične ideologije. Posledica psihičnega in fizičnega mučenja v zaporu je bila žal tudi dokončna izgubila vida na enem očesu. Po vrnitvi iz zapora ni mogla nadaljevati šolanja zaradi politične oporečnosti, tudi zaposlitve dolgo ni mogla najti. Šele 7. januarja 1953 so ji bile z odločbo Prezidija ljudske skupščine FLRJ vrnjene državljanske pravice. Dolga leta po vrnitvi iz zapora je vsak njen korak spremljala Uprava državne varnosti (UDBA), večkrat je morala na zaslišanja na različne kraje. Pri vsakem zasliševanju so ji podtikali vsemogoča lažna dejanja in jo prepričevali, da prične z njimi sodelovati kot poročevalka. Šele po letu 1956, ko je rodila hčerki dvojčici, se je nadzor nad njo ustavil. Rehabilitacije zaradi nepoštene obsodbe ni doživela nikoli.
V času šolanja na Gimnaziji v Celju je bila članica gledališke skupine Mestnega gledališča Celje in bi, če ne bi imela težav z očmi, zagotovo nadaljevala študij na Akademiji za gledališče, smer dramaturgija v Ljubljani. Leta 1947 je s člani celjskega gledališča gostovala na mladinski delovni brigadi na progi Šamac–Sarajevo. Svojo pripadnost odrskim deskam je izkazala tudi v domačem mestu, kjer je sodelovala v amaterskem gledališču Delavsko prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica, kot tudi na Srednji kmetijski šoli Mariboru ob številnih kulturnih prireditvah.
Doroteja Ozimič je umrla 5. oktobra 2009 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopana.
VIR: biografski-sb.si
4. oktober 2007
ODPRTJE IN BLAGOSLOV SLOMŠKOVEGA VRTCA
V petek, 5. oktobra 2007, ob 16. uri, je začel z delom novi bistriški vrtec – Slomškov vrtec – Blaže in Nežica, ki ima svoje prostore v župnišču. Ob tej priložnosti so novi vrtec blagoslovili, obiskovalci pa so si lahko ogledali nove prostore in se srečali z osebjem vrtca.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Vabilo na odprtje vrtca (Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica)
V SLOVENSKOBISTRIŠKE VINOGRADE PO RDEČE GROZDJE
Štajerci prisegajo na belo vino
Bistriški kmetijski kombinat bo to jesen del rdečega grozdja prodajal na prostem trgu
Navada je železna srajca in če so se Štajerci navdušili nad belim vinom, pijejo pač najraje tega. V bistriškem kombinatu pa poleg 200 ha nasadov z belimi grozdnimi sortami še vedno obdelujejo tudi 16 ha vinogradov, kjer dozori rdeče grozdje. Preveč, da bi vino, ki ga naprešajo, lahko brez težav prodali. » Že lansko jesen smo del rdečega grozdnega pridelka prodali občanom. Prodaja je bila dobra in zanjo smo se odločili tudi letos. Grozdje z dobrih petih hektarjev vinograda v Oplotnici bomo tako spet ponudili na prostem trgu. Naši delavci bodo tamkajšnji pridelek modre frankinje in žametne črnine sami obrali, ljudje pa bodo grozdje lahko kupili od sobote dalje vsak dan med 8. in 16. uro. Sami morajo poskrbeti za embalažo, za kilogram grozdja bodo plačali 7,50 dinarja,« je povedal Bojan Fajs, direktor Kmetijskega kombinata v Slovenski Bistrici.
Trgatev zgodnjih sort grozdja se bo pričela te dni, količinsko, ocenjuje Fajs. pridelek ne bo boljši, kaže pa, da bo kvaliteta letos podobna tisti iz leta 1983. Zdaj potrebujejo vinogradniki le obilo sončnih dni, ki bodo zlatorumeni pridelek požlahtnili.
VIR: (ps), Večer
FOTO: Vinogradi v Ritoznoju, ki so bili nekoč v lasti Kmetijskega kombinata (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
Umrl je gospodarstvenik, direktor Perutnine Ptuj IVAN TOMAŽIČ
Ivan Tomažič se je rodil 31. januarja 1919 na Zgornji Bistrici.
Leta 1940 je končal Trgovsko akademijo v Mariboru in leta 1970 diplomiral na Višji šoli za organizacijo dela v Kranju.
Zaposlen je bil kot komercialist v trgovskem podjetju Krajnc Srečko v Pesnici pri Mariboru. Med letoma 1944−45 je sodeloval v NOB, po vojni pa je deloval v kmetijskem zadružništvu v Poljčanah in Šmarju pri Jelšah. Nato je bil med leti 1952−82 direktor Perutnine Ptuj. Podjetje je pod njegovim vodstvom doseglo največjo farmsko proizvodnjo piščancev v državi. Prvi je uvedel tudi intenzivno rejo in predelavo piščancev v severovzhodni Sloveniji.
Ivan Tomažič je umrl 5. oktobra 1982 na Ptuju.
VIR: biografski-sb.si
NOV OBRAZ STARE HIŠE
Ena najbolj uporabnih slovenskobistriških hiš — glede na število lokalov, ki so v njej — bo kmalu dobila povsem novo podobo
Ko je delovna organizacija Konstruktor, TOZD Granit iz Slovenske Bistrice pričela obnovitvena dela na veliki hiši na križišču Titove in Kolodvorske ulice (nekdanji Market, op. ur.) so bili prepričani, da ne bo veliko dela: zgolj obnovitev fasade (v Slovenski Bistrici so jih v zadnjih mesecih veliko obnovili) pa majhni popravki tu in tam. Predračun dela je znašal okoli 620 tisoč dinarjev. Ko pa so delavci bistrškega Granita pričeli delati, so ugotovili, da tudi ostrešje ni več uporabno, in stroški za obnovo hiše so se povečali za okoli 515 tisoč dinarjev. S tem ko so se pojavila dodatna dela, je bil prestavljen tudi rok zgotovitve — in delavci Granita in sedaj »počasi in zanesljivo« končujejo to velikanko sredi Slovenske Bistrice. Če jim bo vreme naklonjeno, bodo delo končali pred zimo, pravi investitor, Stanbiro iz Slovenske Bistrice.
VIR: am, Večer
FOTO: Dora Gjerkeš
ZBOROVANJE UČITELJEV SLOVENJEBISTRIŠKEGA OKRAJA V CELJU
Prvo letošnje zborovanje okrajnega društva JUU za Slovensko Bistrico se je vršilo v soboto 5. t. m. v Celju v tamošnji mestni šoli.
Predsednik Miloš Tajnik, šolski upravitelj iz Slovenske Bistrice, je predvsem pozdravil novodošlo tovarišico Anico Vigeletovo in čestital k poroki gospe Lorber-Krulčevi. Po izčrpnem situacijskem poročilu so se dalje obravnavale notranje-zadeve društva, nakar se je pretresalo najbolj pereče vprašanje: materialno stran učiteljskega in splošno uradniškega stanu, ki je po znani uredbi o znižanju draginjskih in rodbinskih doklad, padlo daleč pod eksistenčni minimum.
Predsednik je apeliral na zbrano učiteljstvo, naj v teh težkih dneh ne obupa in naj se še tesneje oklene svoje organizacije, ki bo storila vse korake, da se položaj učiteljstva, kakor celotnega uradništva, omili. Na merodajna mesta je bilo poslanih več zadevnih brzojavk in resolucij. Prihodnje zborovanje, združeno z občnim zborom, bo v kratkem.
VIR: Mariborski večernik Jutra
Umrl je častnik JULIUS CUSCOLECA
Julius Cuscoleca se je rodil 26. julija 1872 v Slovenski Bistrici.
Leta 1892 se je priključil 7. avstrijskemu pešpolku v Trbižu (Tarvisio, Italija). Kot poročnik se je leta 1897 izkazal pri velikih povodnjih v Alpah. Po končani vojni akademiji je bil povišan v generalmajorja 3. cesarskega lovskega regimenta. Od začetka 1. svetovne vojne je bil leto in pol na ruski fronti. Kasneje je postal general in oskrbnik vojske na južni fronti. Po končani 1. svetovni vojni je ostal v Innsbrucku (Avstrija), kjer je pomagal graditi in oskrbovati tamkajšnje kraje.
Njegova družina je bila več kot 100 let lastnica vinogradov v Ritoznoju pri Slovenski Bistrici.
Julius Cuscoleca je umrl 5. oktobra 1935 v Innsbrucku, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
ZAZVONILI NOVI ZVONOVI NA SPODNJI POLSKAVI
O sporu župnika in nekaterih faranov okoli nabave novih zvonov za spodnjepolskavsko cerkev
Od 5. oktobra 1924 je v Štefanovi cerkvi na Spodnji Polskavi zvonilo pet zvonov: jekleni je tehtal natančno tono, bronasti 300, 200 in 50 kilogramov, najmanjši, tudi jekleni, pa 35 kilogramov. Oba nova bronasta zvonova sta stala dobrih 37.000 kron, jeklena nekaj manj, 34.700 kron.
Kako so prišli do njih, je župnik podrobno popisal v »Spominski knjigi«. Oznanilo v cerkvi je privabilo v prostore posojilnice 50 faranov, ki so glasovali o nakupu dveh manjših bronastih zvonov v mariborski livarni Zvonoglas. Da bi se pokazali v lepi luči, je prišlo zvečer v župnišče odposlanstvo šestih mož in ponudilo pomoč. Župniku so predlagali, naj pošlje tovarni na Jesenicah povpraševanje po ceni velikega zvona iz jekla. Župnik se je s tem predlogom strinjal in še isti večer napisal dva dopisa: enega za livarno v Mariboru, drugega za tovarno na Jesenicah. Pobuda šestih mož pa se je hitro sprevrgla v polomijo. Naslednje jutro so se možje, ki jim je šlo le za to, da poveličujejo sebe, že navsezgodaj odpravili v Maribor in v Zvonoglasu naročili dva zvona, češ, glavni smo mi, župnik nam samo pomaga in piše dopise. Dva dni pozneje so naročilo v Mariboru odpovedali, češ, počakajte z vlivanjem, ker se moramo na Spodnji Polskavi dogovoriti, ali ne bi Zvonoglas vlil vse tri zvonove. Župnik o tem ni vedel ničesar, je pa čez nekaj dni dobil iz Kapfenberga v zgornjem Štajerskem pogodbo, po kateri naj bi Spodnja Polskava naročila izdelavo štirih zvonov. Župnik je bil seveda nejevoljen, prvega sklepa, sprejetega v prostorih posojilnice, ni mogel in ni hotel spremeniti, ker je temeljil na dogovorjenih donacijah. Ko je ostro prijel »mešalce megle«, so se le-ti izgovarjali, da so spremenili naročilo, ker so avstrijske livarne boljše od jugoslovanskih, da ne bo treba plačati carine itn. Župnikovi ugovori so bili bob ob steno in povrhu so možje od njega zahtevali, naj jim izroči že zbrani denar donatorjev, česar pa župnik ni mogel storiti, ker ga je – kot bi slutil, da mu utegnejo nekateri Spodnjepolskavčani kaj zakuhati – v posojilnici vezal.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 180-181
FOTO: Leto 1924: na Spodnjo Polskavo so pripeljali nove zvonove (Album Klajnškovih)
Rodil se je mizar, računovodja in kulturni delavec FRANC PADEŽNIK
Franc Padežnik se je rodil 5. oktobra 1922 na Bukovcu pri Zgornji Polskavi.
V osnovni šoli na Zgornji Polskavi je bil med najboljšimi učenci. Po osnovni šoli se je najprej učil za mizarja v Slovenski Bistrici, nato je bil v vojaški pilotski šoli v Ljubljani. Zaradi pričetka 2. svetovne vojne je ni dokončal. Najprej je bil tudi ministrant v cerkvi, nato pa se je priključil društvu Sokol na Zgornji Polskavi, kjer se je poleti ukvarjal s telovadbo in atletiko, pozimi pa s smučanjem. Med 2. svetovno vojno je do vpoklica v nemško vojsko, kjer je bil tudi ranjen v nogo, delal kot mizar pri mojstru Antonu Ingoliču, očetu pisatelja Antona Ingoliča, na Spodnji Polskavi.
Po vojni je najprej delal kot mizar na Zgornji Polskavi, z ustanovitvijo Mizarstva Polskava na Spodnji Polskavi pa tam. Sprva je delal v delavnici kot mizarski pomočnik, nato pa je obiskoval tečaje iz knjigovodstva in sčasoma postal glavni računovodja v podjetju.
Z igralstvom se je ukvarjal že v osnovni šoli. Ko se je leta 1947 na Zgornji Polskavi ustanovilo Kulturno-umetniško društvo (KUD) Gaj, je kmalu začel igrati tudi tam. Pri izgradnji kulturnega doma na Zgornji Polskavi je bil eden najbolj zagnanih in delovnih. Nato je bil več kot 10 let tudi predsednik KUD-a Gaj. Igral je v različnih igrah, izbiral igre, iskal režiserje, skrbel za izobraževanja, organiziral gostovanja in nastope, izlete KUD-a, praznovanja, tudi veselice. Bil je eden vidnejših članov recitatorske sekcije KUD-a.
Po 2. svetovni vojni je na Zgornji Polskavi vseskozi deloval v različnih vejah oblasti – od Krajevnega ljudskega odbora, občine Zgornja Polskava do krajevnega urada Zgornja Polskava. Na krajevni skupnosti (KS) Zgornja Polskava je deloval več let kot predsednik različnih komisij, precej aktiven je bil pri pripravah in izvedbi različnih volitev. Po vojni je bil na občini Zgornja Polskava namestnik matičarja. Bil je tudi predsednik poravnalnega sveta na Zgornji Polskavi. Na sodišču v Slovenski Bistrici pa je bil sodnik porotnik. V treh mandatih je bil odbornik v občinski skupščini v Slovenski Bistrici. V 60-tih letih je bil na Zgornji Polskavi tudi predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL).
Deloval je tudi pri Rdečem križu (RK) na Zgornji Polskavi, tudi sam je bil krvodajalec. Bil je tudi čebelar, član čebelarskega društva v Slovenski Bistrici. Že pred 2. svetovno vojno je bil navdušen planinec in je hodil v planine vse do upokojitve. Ukvarjal se je tudi s fotografijo in doma razvijal filme in izdeloval črno-bele fotografije.
Malo pred upokojitvijo leta 1982 je pustil delo v KUD-u in KS-u in se posvetil delu doma − predvsem sadjarstvu in vinogradništvu, pozimi pa je rezbaril.
Sredi devetdesetih mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja – prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko.
Franc Padežnik je umrl 29. maja 2001 na Zgornji Polskavi, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
