
7. oktober
Danes goduje MARKO
Ime Marko izhaja iz latinskega imena Marcus, ta pa verjetno iz etruščanskega imena Marce. Ime največkrat povezujejo z rimskim bogom vojskovanja Martom, in sicer ga razlagajo kot skrajšano obliko iz domnevnega Marti-co-s v pomenu »Martov, nanačajoč se na Marta«. Na boga Marta se nanaša tudi mesečno ime marec, to je Martius mensis. Ime Marko so nekdaj dobivali otroci, rojeni v mesecu marcu. Nekateri raziskovalci pa razlagajo ime Marcus iz latinske besede marcus v pomenu besede »kladivo.« Tretji pa razlagajo svetniško ime Marko iz hebrejskega Mar Chusi v pomenu »gospod črni«, judovsko Marcuse.
Moške različice imena: Marc, Marco, Marcus, Mark, Mare, Marek, Markec, Markica, Markos, Markus.
Ženske različice imena: Marka, Markica, Marklena.

7. oktober
SVETOVNI DAN DOSTOJNEGA DELA
Za svetovni dan dostojnega dela je bil 7. oktober razglašen leta 2008. Dostojno delo prinaša poleg dostojnega plačila za opravljeno delo in enakih možnosti za vse tudi socialno stabilnost in varnost.

DRŽAVA NAJ ZAPOLNI VRZEL
Brez finančne pomoči države se uspešen in potreben projekt oskrbe starostnikov doma ne more nadaljevati, ugotavljajo na lokalni ravni
Potem ko se je dvoletni projekt DOM – DOMA poleti zaključil, so v občinah Slovenska Bistrica in Poljčane v sodelovanju z Domom dr. Jožeta Potrča sklenili, da do konca leta zagotovijo denar za nadaljevanje oskrbe starostnikov na domu. Občina Slovenska Bistrica je prispevala 53 tisoč evrov, Poljčane pa 6 tisoč evrov. Že 15. julija so nato ministrstvu za zdravje poslali dopis za zagotovitev državnega denarja, vendar odgovora še ni. Zato je župan Občine Slovenska Bistrica Ivan Žagar za danes sklical okroglo mizo, a predstavnikov ministrstva tudi v Slovensko Bistrico ni bilo. Bile pa so direktorica Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane Ivanka Soršak, poleg župana Žagarja še Irena Jereb, vodja oddelka za družbene dejavnosti slovenjebistriške občine, Urška Sedmak, direktorica ZD Slovenska Bistrica, predstavnica ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Hermina Štupar, predstavnica Socialne zbornice Slovenije Breda Božnik. Na besede Štuparjeve, naj občina še enkrat pošlje dopis ministrstvu za zdravje, so se odzvali občinski svetniki Slovenske Bistrice Ludvik Repolusk, Drago Mahorko in Stane Zajšek, ki ocenjujejo, da na ministrstvu ne prebirajo dopisov in s tem kažejo ignorantski odnos. “Projekt je bil popolnoma upravičen, zato ga je občina podprla. To je področje, ki zahteva resen pristop in se mora nadaljevati. Stroški se večajo, časi niso rožnati, smo starajoča se družba. Področje dolgotrajne oskrbe je treba urediti in začrtati optimalne poti, kako bo to potekalo,” je o pomembnosti projekta povedal župan Žagar. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki velja od začetka leta, je sicer še veljaven, pripravlja pa se referendum o noveli. Starejši pa potrebujejo oskrbo na domu takoj, to je od pravilnega dajanja zdravil do paliative, so opozorili prisotni strokovnjaki. “Na terenu so velike potrebe, našli smo ljudi, ki jih druge institucije niso, ljudi, ki živijo v velikih stiskah, slabih bivalnih razmerah, imamo veliko zgodb in s tem motivacijo za naprej,” je povzela Barbara Turnšek, koordinatorka projekta. Uporabniki zdaj plačajo od 6 do 18 evrov za polovico ure oskrbe z materialni stroški (pol do konca leta še obe občini), vključenih jih je 57, medtem ko jih je bilo prej, ko je bil projekt brezplačen, čez 300. Podporo projektu so ob koncu izrazili v Medobčinski zvezi društev upokojencev Slovenska Bistrica in Socialni zbornici Slovenije. Sklenili so še, da bo občina še enkrat poslala dopis na zdravstveno ministrstvo, za podporo bodo zaprosili še Zvezo društev upokojencev Slovenije. “Želimo, da dokler zakon o dolgotrajni oskrbi ne bo zaživel v praksi, vrzel s financiranjem zapolni država,” je dejala direktorica Soršakova. Na naše vprašanje o prihodnosti projekta pa še odločno: “Če denarja ne bo, se bo projekt 31. decembra zaključil.”
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Z leve: Irena Jereb, Ivan Žagar, Ivanka Soršak in Barbara Turnšek (Irena Brdnik)

DAN ŠOLE NA 2. OŠ SLOVENSKA BISTRICA
7. oktobra smo tudi letos na 2. osnovni šoli Slovenska Bistrica obeležili dan šole, ki je že tradicionalno namenjen preventivi v cestnem prometu
V ta namen smo prisluhnili Igorju Plohlu, paraplegiku z neizmerno voljo, vztrajnostjo in optimizmom. Učencem je s pomočjo svoje pravljice Lev Rogi najde srečo predstavil svojo življenjsko zgodbo po nesreči, ki mu je za vedno spremenila življenje. Družili smo se ob različnih sprostitvenih dejavnostih, da smo se zbližali, ter se pomerili v različnih spretnostih in znanju. Devetošolci so se odpravili v Center varne vožnje na Vransko, saj želimo ozavestiti mlade, bodoče voznike, in jih opozoriti na nevarnosti, ki jim pretijo v prometu. Peter Breznik, predavatelj iz Maribora, ki ga je sponzorirala Avto šola Videčnik, je učence opozarjal na pomen rabe varnostnega pasu, primerne višine vzglavnika pri vožnji z avtomobilom, nuj-ni uporabi čelade pri vožnji s kolesom … Dan smo začeli in končali s skupnim druženjem. Opoldne nas je šolski ansambel SŠ Slovenska Bistrica s profesorico Nadjo Stegne zabaval s pesmijo in ritmom. Tudi učenci so sodelovali; s svojim telesom so ustvarjali zvoke, ki so uglasbili sicer deževno sredo. V spomin na ta dan so ostale pisane vetrnice in skupinska fotografija v avli šole.
VIR: Sonja Arbeiter, Informator
FOTO: Informator

BISTRIŠKI OSNOVNOŠOLCI SPOZNALI PISANO PALETO POKLICEV
Že tretje leto zapored so se na Osnovni šoli Pohorskega odreda Slovenska Bistrica odločili, da izpeljejo projekt, namenjen informacijam o izbiri nekaterih poklicev. Je pa to samo ena od aktivnosti v sklopu mednarodnega tedna otroka, ki pritegne veliko pozornosti učencev zadnjih dveh razredov devetletke.
Letos so se predstavitvam pridružili tudi učenci s tinjske osnovne šole.
Poleg Srednje šole Slovenska Bistrica je v torek, 7. oktobra, svoje dejavnosti in učne programe predstavilo še 9 drugih šol, in sicer iz Maribora, iz Ruš in Ptuja. Učenci osmih in devetih razredov so se razdelili po interesnih skupinah in prisluhnili izvajalcem iz posameznih šol, na tržnici poklicev pa spoznavali vsebino, ki jo nudijo posamezni izobraževalni zavodi, podjetja in samostojni podjetniki.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar

DOMISELNE USTVARJALNE DELAVNICE ZA ODRASLE
Društvo staršev, otrok in mladine Bistriški škrat iz Slovenske Bistrice je v torek, 7. oktobra, v prostorih Planeta znanja v Slovenski Bistrici izvedlo ustvarjalno delavnico za odrasle, ki so jo poimenovali Nakit – zapestnice iz gumic.
Da ustvarjalnost in izvirnost ne poznata meja, je prikazala vodja delavnice Nastja Visket Jerkovič, udeleženci delavnice pa so ji sledili, in nastale so prave male unikatne umetnine iz gumic.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler

PRVIČ O REHABILITACIJI KMETOV LETA 1971 – ALI 1972
Iz intervjuja z Ivanom Pučnikom
/…/»Leta 1971 ali 1972, nekje med papirji imam to še shranjeno, sem kot poslanec postavil v republiškem zboru Skupščine SR Slovenije vprašanje o rehabilitaciji kmetov, obsojenih v obdobju prisilne kolektivizacije in obvezne oddaje kmetijskih pridelkov. Takratni sekretar za pravosodje dr. Viktor Damjan je prišel pred začetkom seje zbora k meni v poslansko klop in mi prigovarjal, naj, če imam kakšne osebne ali družinske probleme, kar pridem k njemu, poslansko vprašanje pa naj raje umaknem.
Vztrajal sem, tisti zgrešeni politiki smo se že odpovedali, ker smo jo spoznali za nesmiselno, nismo pa še rehabilitirali njenih žrtev.
Čez kakšne pol ure je dr. Damjan stopil za govorniški oder in me strahotno napadel, češ da je šlo v tistih primerih za zločine proti ljudstvu in državi, vsi, ki so bili obsojeni, pa da imajo možnost doseči pravico, če menijo, da se jim je zgodila krivica.
Seveda sem se še enkrat oglasil tudi sam. Umirjeno sem dejal, da se z odgovorom ne strinjam, da pa prosim za pisno pojasnilo.
S tem se je ta zadeva takrat v Skupščini SR Slovenije končala. Politične razmere enostavno še niso bile zrele, da bi se lahko s tem pogovarjali resno in brez predsodkov.«/…/
VIR: Mirko Munda, Večer
FOTO: Ivan Pučnik: Kmete so šikanirali tudi s srednjeveškimi, prav grozljivimi metodami (Mirko Munda)

7. oktober 1971
UMIKAMO SE HITRI CESTI
Hiša v ruševinah ob cesti med Spodnjo in Zgornjo Polskavo je te dni predmet pozornosti predvsem zaradi vzroka, zakaj si morata lastnika Frančiška in Štefan Teran razkriti streho nad glavo. “Umikamo se bodoči hitri cesti Hoče-Levec,” pravita, “pa moramo pohiteti, kajti do 30. novembra letos je treba zgradbo v celoti odstraniti.”
Kaže torej, da gre tokrat zares. Na trasi so se namreč pojavili tudi že prvi delovni stroji, ki opravljajo vodno regulacijska dela.
VIR IN FOTO: I. B., Večer

7. oktober 1945
NOVA MAŠA V SLOVENSKI BISTRICI
Stanislav Jožef Pečovnik, ki se je s starši leta 1924 preselil v Slov. Bistrico, je 7. oktobra 1945 v mestni župnijski cerkvi ponovil novo mašo. Prvo novo mašo je je opravil v sloveči božjepotni crkvi Gospe od Milosrđa (cerkev Milostne Matere božje) na Lapadu pri Dubrovniku, ker se radi političnih in vojnih razmer ni smel in ni mogel vrniti na svoj dom v Slov. Bistrici. Pridigal mi je dr. Albin Tkavc, tukajšnji domačin iz Videža pri Laporju, ob veliki udeležbi tukajšnjih župljanov in okoličanov.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Novomašnik, mati, T. Albin ceremonijer in družice (Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica)

CIGANI V POLJČANAH
Te dni so doživele Poljčane nemalo senzacijo. Zaustavila se je tam več voz broieča kolonija ciganov, spremljanih po orožnikih iz Loč, odkoder so jih ti pritirali k nam. Moški in ženske, vse križem je čepelo na prenapolnjenih vozovih, največ pa je bilo seveda med njimi ciganskega drobiža. Senzacija senzacije pa je bilo dete, ki se je med tem časom narodilo sredi vrvenja in žlobudranja na odprtem vozu. Kar naenkrat so ga potegnili na dan izpod cigankine odeje. Srečna mati, lepa ciganka, se je kar kmalu po tem dogodku vzravnala na svojem zračnem ležišču, le znoj na obrazu je pričal, da je pravkar prestala porod. Takoj nato so prosili cigani za botrinstvo tuk . županjo … Proti večeru je bila vsa kolonija odpravljena naprej proti Ptuju. Ljudje, ki so radovedno ogledovali to velikansko družino — vsi nosijo ime Bogdan in so iz okolice Čakovca — so se oddahnili, videč jih odhajati. Kljub kratkem pristanku pa cigani vendar niso mogli kaj, da ne bi prav ničesar izmaknili, kot se je pozneje ugotovilo.
VIR: Mariborski večernik Jutra

Rodil se je duhovnik, misijonar in ljubiteljski ornitolog ALOJZ ATTEMS
Alojz Attems se je rodil 7. oktobra 1927 v Gradcu kot tretji sin Attems Ferdinanda Marije III. in njegove druge žene Attems Vande, rojene Nostitz-Rieneck, sestre njegove pokojne prve žene Attems Eleonore Marije Mauritie, rojene Nostitz-Rieneck (1886−1922).
Do 2. svetovne vojne je živel v Slovenski Bistrici in maturiral na mariborski gimnaziji.
Med 2. svetovno vojno je bil ranjen in ujet. V Italiji se je pridružil slovenski Prekomorski brigadi in se leta 1945 s partizanskim činom vrnil v Slovensko Bistrico. Kljub temu dejstvu ga je OZNA zaprla, vendar so ga že konec leta 1945 izpustili iz zapora in Alojz je odšel v Avstrijo. Vpisal se je na filozofsko-teološki študij najprej v Innsbrucku (Avstrija) in pozneje v Gradcu.
Po posvečenju 12. julija 1953 je bil najprej od leta 1953−62 kaplan v graški škofiji in nato od leta 1962−72 misijonar v škofiji Quetzaltenango (Gvatemala). Med leti 1972−79 je bil Alojz Attems zadolžen za usklajevanje pastorale za duhovnike po vsej Latinski Ameriki. Leta 1979 se je vrnil domov in je od takrat župnik v Galtüru (Tirolska, Avstrija).
Ob njegovi 60-letnici duhovniškega poklica in 34-letnici delovanja v Galtüru, so mu prebivalci Galtüra pripravili veliko praznovanje.
Alojz Attems je od leta 1996 tudi aktiven član Društva za opazovanje ptic na območju Galtüra, ki deluje pri Ornitološki delovni skupini pri Tirolskem državnem muzeju Ferdinandeum v Innsbrucku.
Umrl je 7. aprila 2023 v Galtüru, kjer so ga 14. aprila 2023 tudi pokopali.
VIR: biografski-sb.si

JUBILEJ STRELJANJA ZOPER TOČO
Letošnje poletje je minulo 25 let, odkar se je pri nas zadnjič streljalo zoper točo, t. j. proti oblakom. Kakor se zgražamo nad raznim bedastim in krutim praznoverstvom srednjega veka, ravno tako se bodo poznejši rodovi pomilovalno posmehovali preganjanju toče s streljanjem v oblake.
»Izumitelj« streljanja zoper točo je bil bivši župan v Slov. Bistrici, -Albert Stiger, ki je leta 1896 začel prvi streljati proti oblakom. Kmalu je pridobil za svojo idejo več sosedov. Prihodnje leto je bilo v okraju že kakih 30 strelnih postaj. V letih 1986 do 1900 se je po vseh vinogradih pri zbiranju temnih oblakov streljalo s topiči. Ker par let slučajno res ni pobila toča v onem kraju, se je utrdila vera, da so to dosegli — topiči. Posebno vnet privrženec streljanja je bil pokojni dr. Jos. Vošnjak, ki je imel v Visoljah (med Slov. Bistrico in Sv. Venčeslavom) krasne vinograde z dvorcem. Dr. Vošnjak je napisal v koledarjih Mohorjeve družbe dve daljši razpravi o učinkih streljanja v oblake ter streljanje z vnemo zagovarjal v raznih polemikah po časopisih.
VIR: Jutro

7. oktober 1906
ŽELEZNIČARJI NA PRAGERSKEM ORGANIZIRAJO JAVNI LJUDSKI SHOD
Oktobra 1906 je časnik Rdeči prapor objavil naslednje vabilo: »Vplačevalnica* Pragersko priredi v nedeljo, 7. oktobra 1906, v prostorih gospe Ivanke Lipautz, gostilna Hrastnik, št. 22, v Pragerskem javni shod z nastopnim dnevnim redom: 1. Je li klerikalizem delavstvu škodljiv? 2. Zakaj se organiziramo? in 8. oktobra bo ustanovitev podružnice Pragersko v gori omenjenih prostorih z dnevnim redom: Napredek in organizacija. Na ta shoda vabimo vse železničarje k mnogobrojni udeležbi. Vsi pripeljite tudi soproge seboj.«
Na shodu sta govorila Jože Kopač iz Trsta in Novak iz Slovenske Bistrice. Po poročilu v Rdečem praporu »sta oba govornika naredila najboljši vtisk na mnogobrojno zbrano ljudstvo«.
*Vplačavalnice oziroma vplačilnice so bile neke vrste blagajne vzajemne pomoči.
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 232; Franc Rozman, Delavsko gibanje na območju občine Slovenska Bistrica od začetka do 1. svetovne vojne, Zbornik občine Slovenska Bistrica I., 1983, str. 357

Rodila se je plemkinja, druga žena Ferdinanda Marije III. grofa Attemsa VANDA ATTEMS
Leta 1922 se je poročila s Ferdinadom Marijo III. Attemsom, ko je le-temu umrla prva žena, njena starejša sestra Eleonora Attems, rojena Nostiz – Rieneck. Rodili so se jima trije sinovi: Edmund Attems, Franc Dizma Attems in Alojz Attems (opis zgoraj).
V noči na 13. maj 1945 jo je z možem Ferdinandom »zaradi sodelovanja z okupatorjem« v bistriškem gradu aretirala OZNA in ju odpeljala v zapor pri bistriškem sodišču. Aretacijo je po višjem ukazu osebno vodil šef OZNE za Slovensko Bistrico domačin Franc Kac – Mojmir.
14. junija zvečer sta bila zakonca Attems odpeljana v zbirno taborišče Šterntal (Strnišče, Kidričevo). V avgustu so ju za nekaj dni odpeljali na sojenje v Maribor, po sodbi pa v kazensko taborišče v Bresternici pri Mariboru.
Vanda in Ferdinand Attems sta bila po polurni obravnavi pred Vojaškim sodiščem mesta Maribor 17. avgusta 1945 spoznana za kriva in obsojena; Vanda Attems je bila obsojena na trinajst mesecev prisilnega dela z odvzemom svobode, na izgubo volilne pravice in pravice do zasedbe vodilnih funkcij v društvenih organizacijah za pet let, na izgon iz kraja domovanja prav tako za pet let in na zaplembo celotnega premoženja. Pri obeh je sodišče upoštevalo olajševalno okoliščino odkritega priznanja krivde, neoporečnost, starost in okoliščine, da nista bila zagrizena nacista.
Domnevno januarja 1946 so jo skupaj z možem odvedli iz taborišča v Bresternici pri Mariboru in takrat se za njima izgubi vsaka sled.
Njuna prošnja za pomilostitev je bila zavrnjena 21. februarja 1946, ko sta bila najbrž že mrtva.
Po sklepu Temeljnega sodišča v Mariboru je bila 14. junija 1993 sodba iz leta 1945, izrečena Vandi Mariji Tereziji grofici Attems in njenemu možu dr. Ferdinandu Mariji grofu Attemsu, razveljavljena.
VIR: biografski-sb.si
