
26. oktober
Danes goduje LUCIJAN
Ime Lucijan izhaja iz latinskega imena Lucianus, ki je izpeljanka iz imena Lucius le to ime pa razlagajo z latinsko besedo lux, v rodilniku lucis v pomenu besede »svetloba, svetlost, sijaj, življenje, razjasnjenje«
Ostale različice imena: Lucian, Luciano, Lucijano, Lucjan, Luc, Luči, Lučano, Lučio, Lučko.

26. oktober
TRST DODELJEN ITALIJI
Na Pariški mirovni konferenci leta 1947 so velike sile sklenile, naj se na ozkem obalnem pasu med Devinom in Novigradom ustanovi vmesna državica Svobodno tržaško ozemlje (STO) pod okriljem Organizacije združenih narodov. Vendar ta državica, razdeljena na angloameriško Cono A in jugoslovansko Cono B, ni nikoli zaživela. Ukinili so jo z Londonskim memorandumom 26. oktobra 1954, tako, da je Cona A STO prešla v “upravljanje” Italiji, Cona B pa Jugoslaviji. Po tej razdelitvi je torej tudi Trst prešel v “italijanske roke”.

O EVROPI NA PODEŽELJU
Že trinajsti projekt uresničujejo z evropskim denarjem v tem programskem obdobju
V Slovenski Bistrici so te dni gostili prvo srečanje partnerjev mednarodnega projekta Ensure oziroma Evropska mreža za kohezijo in solidarnost na podeželju, za kar je Razvojno-informacijski center (RIC) Slovenska Bistrica letos pridobil evropski denar v okviru programa Evropa za državljane. To je že 13. projekt, ki ga v Slovenski Bistrici s pomočjo evropskega denarja uresničujejo v tem programskem obdobju kohezijske politike.
Pri tem je slovenjebistriški RIC vodilni partner skupaj s 13 partnerji iz Grčije, Italije, Madžarske, Češke, Hrvaške, Romunije, Srbije, Latvije, Bolgarije, Španije, Črne Gore in Poljske. “Obravnavali bomo vsakdanje teme, ki prevladujejo na podeželju. Razpravljali bomo o upadu podpore Evropski uniji, evroskepticizmu in evropskem državljanstvu na podeželskih območjih. Ugotavljali bomo, kateri so praktični primeri uspešnih zakonodaj in kje so zakonodajne ovire na področju spodbujanja lokalne samooskrbe. V ta namen bomo organizirali več mednarodnih dogodkov, eden od njih bo tudi v Slovenski Bistrici. Zaključne sklepe bomo nato vključili v širši kontekst Evropske unije,” je na predstavitveni tiskovni konferenci poudaril vodja projekta Tomaž Repnik. Gostitelji so na uvodnem srečanju za partnerje pripravili več informativnih in povezovalnih delavnic, udeleženci so si ogledali tudi nekatere znamenitosti mesta Slovenska Bistrica. Projekt Ensure, ki vreden 150 tisoč evrov, bodo izvajali do julija leta 2019.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Tiskovna konferenca, Tomaž Repnik prvi z desne (Tjaša Korošec)

CESTA PRI IMPOLU ODPRTA
26. oktobra 2017 so odprli novo obvozno cesto v Slovenski Bistrici, ki je bila zgrajena z namenom, da se omogoči širitev industrijske cone Impol. Občina je dan pred tem pridobila pravnomočno uporabno dovoljenje. Mroževa ulica in s tem cesta Slovenska Bistrica–Zgornja Bistrica–Visole–Tinje je torej odprta za ves promet. Cestno podjetje Ptuj je skupaj s podizvajalci zgradilo cestišča, pločnike in zelenice ter tudi dve novi krožni križišči. Celotna naložba je stala 2,2 milijona evrov. Večino denarja so pridobili iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
VIR: T. A., Informator
FOTO: Aleš Kolar

BO PUČNIK RAZDVAJAL ALI ZDRUŽEVAL?
Na danšnjem večernem zborovanju so prebivalci KS Črešnjevec povedali svoje mnenje o imenovanju osnovne šole po dr. Jožetu Pučniku
Na vprašanje, ali podpirate pobudo sveta krajevne skupnosti Črešnjevec, da občina Slovenska Bistrica začne postopek za imenovanje OŠ Črešnjevec po dr. Jožetu Pučniku, je na današnjem večernem zborovanju krajanov pozitivno odgovorilo 81 ljudi, proti pobudi jih je bilo 40.
Raje šola kot spomenik
Po glasovanju je Simon Unuk, predsednik sveta KS Črešnjevec in predsedujoči zbora krajanov, dejal, da glasovanje ne sme razdvajati prebivalcev skupnosti, ampak jih še trdneje povezati. Po današnjem zborovanju naj nihče ne povesi pogleda, razlogov za to ni. S temi pomirljivimi besedami predsedujočega na zboru krajanov se vsi niso strinjali. Rok Gajšt je rekel, da bi morali Pučnikovo ime počastiti drugače, s spomenikom v Slovenski Bistrici. Branko Repnik je dodal, ljudje ne nasprotujejo Pučniku, ampak so proti postopku imenovanja OŠ Črešnjevec po rojaku. Prebivalcev KS in šolskih okolišev nihče ni vprašal za mnenje, KS je obšla najpomembnejšega sogovornika.
Pomisleke o preimenovanju šole sta imela tudi organa šole: svet staršev in svet šole, postopek so kritizirali tudi vaški odbori Črešnjevca, Vrhloge in Pretreža. Komaj 15 let je minilo, odkar so se znebili imena komunističnega revolucionarja (Veljka Vlahovića, op. p.), je dejala predsednica sveta šole Olga Krajnčič. Od KS so pričakovali, da jih bodo seznanili s postopkom preimenovanja, čakali so tudi na javno razpravo. A vsega tega ni bilo. Odločanje je prepuščeno zgolj občini. Novo imenovanje šole pomeni korak nazaj, gre za politizacijo šole, šola se boji osipa in celo padca devetletke, je bilo slišati. “Spoštujem ime Jožeta Pučnika, vseeno pa sem prepričana, da bo šola dobila politični pridih in postala kamen spotike,” je še povedala Krajnčičeva. Simon Unuk je njenemu mnenju nasprotoval in rekel, da politika ne vstopa v šolo, če je že kdo vstopil v politiko, je to naredila šola, ker problematizira imenovanje. Šola bo prepoznavna v lokalnem in širšem okolju.
Ljudje hočejo sodelovati
Občinski svet bistriške občine bi moral pridobiti predhodno mnenje o preimenovanju šole na Črešnjevcu od tukajšnjih prebivalcev, je v domu kulture rekel Srečko Štajnbaher in opozoril, da se sklicuje na 83. člen statuta občine. Ta člen potemtakem demantira mnenje sveta KS Črešnjevec, ki vztrajno trdi, da je bil samo pobudnik preimenovanja in da o novem imenu ni sprejel obvezujočih sklepov. Robi Zajc, član sveta KS Črešnjevec, je dejal, da je svet KS storil napako, ker ni sklical zbora krajanov in upošteval mnenja ljudi.
Na petkovem zboru krajanov je bila tudi družina Ivana Pučnika. Pučnikova nečakinja Iva Pučnik Ozimič je povedala, da je KS dobila njihovo soglasje za imenovanje osnovne šole. Močno ganjena je povedala, da so se pobude za imenovanje razveselili vsi sorodniki. Pri imenovanju ne gre za politično vprašanje, ampak za kulturno, zgodovinsko in srčno. Ime ne more škoditi, je dodala Pučnikova.
Ker so Črešnjevčani na današnjem zborovanju z večino glasov podprli pobudo za imenovanje OŠ Črešnjevec po dr. Jožetu Pučniku, bodo občinski svetniki na naslednjem zasedanju bistriškega občinskega sveta lahko brez slabe vesti in političnih zamer dvignili roko za novo ime javnega zavoda. Svet krajevne skupnosti Črešnjevec pa je dobil močno politično lekcijo o demokraciji: ljudje želijo neposredno sodelovati pri odločanju o pomembnih rečeh. Imenovanje šole zagotovo sodi v ta okvir.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Na zboru krajanov je bila tudi družina Ivana Pučnika s Črešnjevca (Zdenko Kodrič)

MALO BORŠTNIKOVO SREČANJE V STANOVSKEM
V okviru malega Borštnikovega srečanja so v soboto popoldne na hiši Vinka Šurbeka na Stanovskem pri Poljčanah odkrili spominsko ploščo centru partizanstva na Stanovskem. Center je bil v tej hiši od marca 194. Narodnoosvobodilni boj kmetov s Stanovskega in okolice sta orisala Alojz Mesarič, predstavnik zveze borcev Poljčane, in Ivan Ferk, predsednik OK SZDL Slovenska Bistrica. Ploščo, darilo kamnosekov Ludvika in Franca Kračuna, pa je odkril Franc Globačnik, prvi komandir obveščevalnega centra na Stanovskem. Po odkritju plošče je bil partizanski miting z nastopom Gledališča ljudske vstaje, katerega nastop je navdušil številne domačine in goste.
VIR: Večer
FOTO: Polde Bibič med nastopom (D. Modrinjak)

26. oktober 1969
DEKANIJSKO SREČANJE MLADINCEV V MAKOLAH
26. oktobra 1969 je bilo dekanijsko srečanje mladincev v Makolah, ob navzočnosti g. škofa Grmiča. Mladinci iz Slov. Bistrice so pripravili nekaj točk programa.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Stran 91 župnijske kronike, kjer se začno 11. 7. 1919 zapisi v slovenščini

DANES SO V SLOVENSKI BISTRICI POKOPALI ŠESTLETNO IRENO GAJŠEK
Na zadnjo pot je deklico pospremilo veliko domačinov in prebivalcev Spodnje Ložnice, Oplotnice in Slovenske Bistrice in še drugih okoliških krajev. Iz Nemčije sta dopotovala tudi roditelja pokojne Irene in jo danes užaloščena spremljala v prezgodnji grob. Pogrebni obred je opravil bistriški kaplan. V svojem govoru je naglasil požrtvovalnost organov javne varnosti, pripadnikov JLA in drugih, ki so deset dni iskali nesrečno Irenco. Gomilo male Irene so otroci zasuli in prekrili s številnimi šopki in jesenskim cvetjem.
VIR: J. G. Večer
FOTO: Množica ljudi na Ireninem pogrebu (D. Škofič)

PRIŠLO LE PISMO Z GROŽNJAMI
Mala Irena je bila prikupno razigrano in dekletce − Do včeraj se roditelja še nista pojavila v domači vasi
Danes ob 16. uri so v Slovenski Bistrici pokopali Ireno Gajšek, šestletno dekletce je postalo, kot smo že poročali, žrtev zločina. O njem še ne vemo vsega. Toda deklica je mrtva. Zadnjo in edino pristojno besedo o tem, kdo se je spozabil in zakaj se je znesel nad nemočnim otrokom, bo imelo sodišče.
Ob hudi tragediji male Irene se vsiljuje še misel, ali ni bilo nesrečno dekletce že v svoji najnežnejši mladosti opeharjeno za najosnovnejše − za toplino staršev.
Kje sta oče in Mati? Do včeraj opoldne ju še ni bilo, da bi se poslovila od svojega mrtvega otroka. Pogreb, kot nam je povedala Marija Gajšek, Teta pokojne Irence, so prav zaradi staršev preložili od včeraj na danes. Njiju pa ni. “Ali sta to spoloh roditelja? To je podlo,” je vzdihovala Marija.
“Tri telegrame smo jima poslali. Tudi v nedeljo, ko so našli otrokovo truplo, smo jima takoj sporočili,” je tožila Marija Gajšek. “Prišlo je le pismo, toda kakšno! Polno groženj, brez topline, kod da ga ni pisal brat, oče, človek. V njem grozi nam in Goričanovim, da nam bo požgal domačije …
Irenina starša sicer živita v Nemčiji. Vrnila sta se le toliko, da sta otroka izročila v rejo, in spet odšla. Vsa leta se je Irenca potikala od enega do drugega sorodnika. Pred nekaj meseci jo je njen oče pripeljal k nama. Dogovorili smo se, da ostane za kakšno leto. Mlajšo hčerko je izročil v oskrbo nekim znancem ali sorodnikom v okolici Ruš.
Živita nekje v Düsseldorfu, on je star 36 let, žena je deset let mlajša. Zakon se je skrhal, živita vsak svoje življenje, ki niti enemu niti drugemu ni v čast,” je tarnala Gajškova.
V nedeljo smo govorili tudi z Ivanom Goričanom v Spodnji Ložnici. Pod njegovo žago so našči truplo 6-letne Irene. Dogodek ga je močno potrl. O Ireni je povedal, da so jo imeli vsi radi, da je bila prisrčno, prešerno in in razigrano dekletce. Še posebej dobro se je razumela z njihovim starejšim pobom. Ne more razumeti, kako se je mogoče spozabiti nad takšnim nedolžnim bitjem. Kdorkoli je že to storil, pravi, če bi bil jaz sodnik, bi sodil strogo, brez milosti.
VIR: G. Jesenšek, Večer
FOTO: Ivan Goričan kaže kraj, kjer so izkopali truplo Irene pod njegovo žago (Večer)

USTANOVLJENA OSNOVNA ŠOLA MINKA NAMESTNIK – SONJA
Osnovna šola Minka Namestnik-Sonja Slovenska Bistrica je bila ustanovljena z odločbo občinskega Ljudskega odbora Slovenska Bistrica dne 26. oktobra 1961 z nazivom »Posebna osnovna šola«. Njena naloga je usposabljanje lažje duševno prizadetih otrok, tako da si pridobijo osnovno izobrazbo in vzgojo, da si oblikujejo pozitiven in odgovoren odnos do dela in se uspešno vključijo v družbeno življenje.
Šola je pričela z delom v prostorih bivšega dijaškega doma na Partizanski cesti 9, kjer se je odvijal pouk in domska vzgoja. Vpis učencev je iz leta v leto naraščal. Tako je bilo prvo leto vključenih 29 učencev, v šolskem letu 1967/68, ko se je šola razvila v popolno osemletko, je bilo vpisanih 96 učencev. Najvišje število vpisanih učencev, to je 167, je bilo v šolskem letu 1973/74. Po letu 1978 število vpisanih pada; v šolskem letu 1980/81 je bilo vpisanih 120 učencev.
Z večanjem števila vpisanih učencev je šola večala in bogatila obseg svojega dela, kar pa so ovirali slabi delovni pogoji. Februarja 1967 je šola dobila polovico izpraznjenih prostorov osnovne šole na Partizanski cesti 20. S tem so se delovni prostori sicer povečali, niso pa ustrezali posebnim delovnim zahtevam usposabljanja otrok. Zlasti so manjkale delavnice za praktični pouk, neprimern. pa so bili tudi za domsko vzgojo.
Po odobritvi sredstev republiške skupnosti otroškega varstva in TIS Slovenska Bistrica je bila v letu 1972 izvedena adaptacija doma. S tem so bili primerno urejeni in opremljeni prostori za domsko vzgojo.
Delo v stari šolski stavbi je bilo otežkočeno. Zaradi vedno večjega števila učencev se je pouk odvijal v dveh izmenah. Zaradi dotrajanosti stropov, ki so jih podprli 1973 in 1974, je stavba postala neprimerna za pouk. Po nalogu delovnega inšpektorja se je morala stavba leta 1975 v celoti zapreti. Pouk se je začasno odvijal v prostorih osnovne šole Pohorski odred.
S skupnimi prizadevanji delavcev šole, staršev, izobraževalne skupnosti, skupščine občine in družbenopolitičnih organizacij je bil spomladi 1977 sprejet sklep o rekonstrukciji stare šolske stavbe. Sredstva so bila zagotovljena iz bivšega družbeno investicijskega sklada, kredita Ljubljanske banke – podružnica Slovenska Bistrica, DO Konstruktor TOZD Granit, ki si je kot patronat šole vseskozi prizadeval za izboljšanje pogojev usposabljanja lažje duševno prizadetih otrok.
Preurejeni delovni prostori s 1000 m2 uporabne površine so bili predani svojemu namenu februarja 1978. Ob svečanem odprtju se je na osnovi 19. člena zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju šola preimenovala in dobila sedanji naziv – »Osnovna šola Minka Namestnik-Sonja«.
Urejeni delovni pogoji za domsko vzgojo in pouk omogočajo prizadevnemu pedagoškemu zboru doseganje celovitih vzgojno-izobraževalnih ciljev z bistvenim poudarkom na izvajanju pred poklicnega usposabljanja učencev. Celovit program omogoča podružbljanje vzgojno-izobraževalnega procesa, za kar so delavci in učenci prejeli več pomembnih priznanj.
VIR: Klokočovnik, Milica: Osnovna šola Minka Namestnik-Sonja, Zbornik občine Slovenska Bistrica I, 1983, str. 325

POLJEDELSKA ŠOLA NA ZGORNJI POLSKAVI
Nadaljevalna poljedelska šola se je začela 26. oktobra 1942. Obiskovalo jo je 34 fantov in 41 deklet, poučeval jih je šolski vodja deset ur na teden. Ta šola se je končala aprila 1943, ko so se začela kmetijska dela. Učenci so dobili spričevala. Disciplina in obisk sta bila zadovoljiva; slednje velja predvsem za dekleta.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 223

Rodil se je plemič, duhovnik in profesor FRANC DIZMA ATTEMS
Franc Dizma grof Attems se je rodil 26. oktobra 1926 v Gradcu (Avstrija). Bil je drugorojeni sin Ferdinanda Marije III. Attemsa in njegove druge žene Vande Attems, rojene Nostitz – Rieneck, sestre njegove pokojne prve žene Eleonore Attems, rojene Nostitz – Rieneck.
Leta 1943 je maturiral na mariborski gimnaziji.
Maja 1945 so ga aretirali in odpeljli v zapore OZNE, vendar je bil avgusta istega leta že izpuščen.
Leta 1946 je v Gradcu začel študirati zgodovino in filozofijo, leta 1947 pa na teološki fakulteti v Innsbrucku (Avstrija) teologijo.
V duhovnika je bil posvečen 30. marca 1952 in je nato kaplanoval v raznih župnijah na avstrijskem Štajerskem.
Poleg pastoralnega dela se je še nadalje izobraževal za profesorja religije in je kasneje ta predmet poučeval na gimnazijah v Gradcu ter bil tam tudi visokošolski svetnik.
Duhovnik je bil 42 let. Zadnjih sedem let je pomagal v škofijskem ordinariatu kot razsodnik pri razveljavitvah zakonov.
Franc Dizma grof Attems je umrl 13. maja 1999 v Gradcu.
Vir: biografski-sb.si

ZDRAVNIŠKA VEST
Danes, v sredo, 26. oktobra, ob 18. uri, se vrši v kolodvorski restavraciji na Pragerskem odborova seja mariborskega zdravniškega društva. K seji so vabljeni tudi tovariši neodborniki. Vljudno vabljeni.
VIR: Tabor

Rodil se je tapetnik in sedlar JOŽEF KOLAR
Jožef Kolar se je rodil 26. oktobra 1913 v Slovenski Bistrici očetu Jošku, tapetniku in sedlarju, in materi Emi. Njegov oče (*1887 v Šmartnem pri Litiji) je v Slovenski Bistrici leta 1904 odprl obrtno delavnico Tapetništvo in sedlarstvo.
Pri svojem očetu se je Jožef med leti 1927−30 izučil za tapetnika in sedlarja. Izpite za tapetnika in sedlarja je opravljal v Gradcu (Avstrija), kjer je hodil tudi v tapetniško ter sedlarsko šolo.
Ko se je izučil in leta 1933 postal mojster, je že uspešno delal v očetovi delavnici. Nadaljeval je družinsko tradicijo. Izvajal je zaključna dela na kočijah, obnavljal kočije, izdeloval sedla ter opravljal vsa ostala tapetniška in sedlarska dela.
Jožefu in njegovi ženi Zori, rojeni Kos, so se rodili trije sinovi: Boris, Erih in Franc, ki je po upokojitvi očeta leta 1971 nadaljeval družinsko obrt. Kljub upokojitvi je mojster Jožef še vedno rad delal v tapetniški delavnici.
Leta 1961 je bil eden od ustanoviteljev Obrtniškega združenja Slovenska Bistrica. Že pred ustanovitvijo je sodeloval s slovenjebistriškimi obrtniki.
Kolarjeva obrtna obratovalnica je poznana še po nečem − delavci, ki so bili tam zaposleni, so le redko menjali službo.
Jožef Kolar je umrl 14. januarja 2000 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
