3. november
Danes goduje VIKTORIN
Ime Viktorin (Rusko), ali po naše Viktor, izhaja iz latinskega imena Victor in se povezuje z latinsko besedo victor v pomenu »zmagovalec«
Moške različice imena: Vik, Viki, Viko, Viktorijan, Viktorijo, Zmago, Zmagoslav.
Ženski različici imena: Viktorija, Viktorina.
3. november
RAZPAD AVSTO-OGRSKE
28. oktobra 1918 so Čehi razglasili neodvisnost od habsburške krone, dan kasneje so v Ljubljani in Zagrebu razglasili nastanek Države SHS, 31. oktobra 1918 pa so še Madžari zapustili dvojno monarhijo. Vojaški poveljniki razpadle avstro-ogrske vojske so tako 3. novembra 1918 zjutraj Italijanom ponudili premirje, ki je bilo podpisano v Villi Giusti še isti dan, veljati pa je začelo naslednji dan 4. novembra 1918. Vojaki bivše avstro-ogrske monarhije so se nato napotili domov.
ZAPIS ZA ZGODOVINO
Ob 20. jubileju ponosni na drugo monografijo
Ob 20. obletnici mednarodnega kiparsko-slikarskega projekta Forma viva Makole sta po desetih letih od izida prve monografije Občina Makole in KUD Forma viva Makole oktobra izdala Monografijo 2 – Po poti Forme vive Makole. Župan Franc Majcen se je na predstavitvi monografije v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica zahvalil članom KUD Forma viva Makole in podal obljubo, da če bo ponovno izvoljen za župana, bo poskrbel, da se bo projekt nadaljeval, kajti “ime in ponos Forme vive sta šla v svet”. Silvestra Samastur, članica odbora mednarodnih simpozijev, je povedala, da so pripravili mnogo okroglih miz in drugih aktivnosti, da bi predstavili dodano vrednost projekta, ki sedaj daje veliko možnosti za razvoj kulturnega turizma v Makolah. Silvo Safran, prav tako član odbora, pa je dodal, da je pomembno, da ljudje začutijo, kako se turizem zliva z naravo in še: “Z letošnjim letom se 20-letni projekt končuje, ostali pa bosta dve monografiji, ki sta trud Ivana Dvoršaka, tudi urednika monografije in predsednika KUD Forma viva Makole.” Ivan Dvoršak je na to ganjen dejal: “Nešteto ljudi je pri tem projektu pomagalo, v mojem srcu bodo vedno, zelo sem jim hvaležen.” Izpostavil je še, da je Forma viva Makole gostovala na več krajih po Sloveniji, tudi na ljubljanskem gradu, letos pa v mariborskem Sodnem stolpu. V prvi polovici monografije so predstavljene sekcije KUD-a, v drugem delu fotografije sodelujočih umetnikov ter njihovih kiparskih in slikarskih del s pripravljenih vsakoletnih mednarodnih simpozijev in druženja ob njih. Predstavljeni so tudi fotografije 86 skulptur Forme vive v letih med 2013 in 2022 in nagrajenci simpozijev ter zapisi in članki iz medijev, ob koncu pa še statistika 20 let KUD-a od leta 2002. Fotografije so delo Milana Sternada, uredniški in odbor mednarodnega simpozija pa sestavljajo še Alen Krajnc, Silvija Verovnik, Matjaž Kopše, Rudi Stopar in Jan Pomer. Monografijo sta financirala občina Makole in KUD Forma viva Makole s pomočjo sponzorjev.
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Z gostovanja Forme vive Makole letos v Mariboru, razstava je bila na ogled v Sodnem stolpu (Andrej Petelinšek)
PREDAVANJE DR. FERDINANDA ŠERBELJA O SVETEM MARTINU TURSKEM
Letos mineva 1700 let, odkar se je rodil sveti Martin Turski. Rodil se je leta 316 v Sabariji v Panoniji (današnji Sombotel, Madžarska). Njemu v spomin poteka pot sv. Martina od rodne Sabarije do Toursa, na kateri postavljajo stopinje sv. Martina na krajih, ki so povezani z njim. Gre za manjše skulpture, ki jih vgradijo na vidno mesto v zgradbi ali v tlak. Teh stopinj je postavljenih veliko tudi Sloveniji, med njimi je bila kot druga postavljena na cerkvi sv. Martina na Šmartnem na Pohorju.
Obletnico rojstva sv. Martina z nekaj dogodki obeležuje tudi Zavod za kulturo Slovenska Bistrica. Tako je uvodoma v četrtek, 3. novembra, v projekcijski dvorani Bistriškega gradu o svetem Martinu Turskem predaval dr. Ferdinand Šerbelj.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Tjaša Brglez
NEMČIJA JE DRUGI PLANET
Slovenski boksar Aljaž Venko je preživel skoraj mesec dni na pripravah z najboljšimi nemškimi boksarji
Član boksarskega kluba Slovenska Bistrica Aljaž Venko že nekaj let velja za najboljšega in tudi najbolj nadarjenega slovenskega boksarja. Večkratni državni prvak v srednji kategoriji (do 75 kg) v Sloveniji nima doraslega tekmeca, zato se skuša uveljaviti na mednarodnem prizorišču. Na tekmovanjih v tujini je Venko, sicer doma iz Slovenskih Konjic, dosegel nekaj vidnih uspehov. Naj omenimo, da je ob koncu letošnjega septembra nastopil na 12. mednarodni reviji v Banovićih (BiH), kjer je po izvrstni predstavi premagal Nemca Schamila Sulejmanova in bil izbran za najboljšega boksarja revije. S tem in drugimi odličnimi nastopi je potrdili, da slovenski boks dobiva borca med vrvmi, pred katerim je obetavna prihodnost. Venku, ki se pod vodstvom trenerja Stanka Skele na tekmovanja pripravlja predvsem v bistriškem boksarskem klubu, se je ob koncu septembra ponudila priložnost, da skoraj mesec dni vadi v družbi najboljših nemških boksarjev. “Priprave mi je omogočil nekdanji boksar Jože Kobale, ki pozna enega od glavnih trenerjev nemške reprezentance. Štirinajst dni sem se z nemškimi reprezentanti potil v olimpijskem središču v Heidelbergu. Nato smo teden dni vadili v Straubingu, kjer je bilo tudi nemško državno prvenstvo. Na koncu sem se še za teden dni vrnili v Heidelberg. V skoraj mesecu dni sem spoznal, kako pomembni dejavniki so v športu disciplina, organiziranost, trdo delo in tudi prehrana. Nemci ničesar ne prepuščajo naključju, zato so tudi tako uspešni. Treningi so bili zanimivi, tudi način in slog boksa, ki ga gojijo nemški boksarji, saj se razlikuje od našega. Organizacija priprav je bila na visoki ravni, točno se je vedelo, kdo kaj dela. In, kar je najpomembnejše, v vsaki kategoriji imajo Nemci več odličnih boksarjev. Tako da je bilo sparingov v izobilju,” je občutke po vrnitvi iz Nemčije strnil 21-letni Aljaž Venko. Naš boksar se je s priprav v Nemčiji domov vrnil bogatejši za nove izkušnje, ki jih bo skušal uveljaviti na svoji nadaljnji športni poti. Nanjo zre z velikim optimizmom. “Nemčija je bila dobra šola. Poleg dodatnega znanja mi je pomagala k novemu pogledu na boksarski šport, k drugačnemu razmišljanju in tudi pojmovanju boksa. Spoznal sem dobre in tudi slabe strani boksa. Zgledoval se bom predvsem po dobrih, saj sem prepričan, da lahko kakovostno še napredujem in da bom še uspešnejši kot doslej. To je pomembno tudi s psihološkega vidika, saj v človeku utrjuje prepričanje, da je lahko uspešen. Do konca leta me čaka še nekaj mednarodnih turnirjev, na katerih bi rad dokazal, da je bilo izpopolnjevanje v Nemčiji koristno.” Venko si je za prihodnja leta zastavil visoke cilje. Verjame, da so uresničljivi. “Prihodnje leto bosta evropsko in svetovno prvenstvo, začele se bodo tudi kvalifikacije za nastop na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu de Janeiru. Na ta tekmovanja se bom temeljito pripravil. Če ne bom izpolnil pričakovanj v amaterskem boksu – moj cilj je kolajna na pomembnem tekmovanju – se bom morda preizkusil v profesionalnem boksu. Mlad sem še, videl bom, kaj bo prinesel čas.”
VIR: Zmago Gomzi, Večer
FOTO: Aljaž Venko, levo, je po vrnitvi iz Nemčije prvi dvoboj imel minuli teden, ko se je udaril s Klemnom Turkušem (Marko Vanovšek)
3. november 2011
RAZSTAVA SLOVENSKIH IN AVSTRIJSKIH UMETNIKOV
V četrtek, 3. novembra 2011, so v Galeriji Grad odprli razstavo »Dve poetiki – dva nagovora, Slovenija – Avstrija«. Razstavo je pripravil Zavod za kulturo Slovenska Bistrica s sodelovanjem s Klavdijem Tutto, priznanim slovenskim slikarjem in grafikom, mag. lik. umetnosti. Na razstavi, ki prikazuje nekakšen pregled sodobnega likovnega ustvarjanja v obeh državah so predstavili dela šestih slovenskih in šestih avstrijskih avtorjev ter gostom iz Italije, ki so v svojih domovinah in tudi izven njenih meja že dobro uveljavljeni. Slovenski avtorji so bili: Darko Slavec, Klementina Golija, Polona Petek, Klavdij Tutta, Boštjan Novak in Črtomir Frelih. Iz Avstrije pa so se predstavili: Larissa Tomassetti, Frank Kropiunik, Norbert Klavora, Renate Polzer, Andres Klimbacher in Ulrich Plieschnig.
Kot gost se je predstavil tudi italijanski umetnik Pino Bonanno, ki deluje kot pisatelj, slikar, literarni kritik, izdajatelj literarnih tekstov in se ubada z likovno kritiko v širšem srednjeevropskem prostoru in je velik poznavalec likovne umetnosti obeh predstavljenih držav.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Naslovnica kataloga
NOVA STANOVANJA
Bistriška zasebna družba ISA Anton Mernik je zgradila 24 stanovanj v poslovno-stanovanjskem objektu Optima v novonastajajoči soseski Bistriška vrata. Soseska nastaja v južnem delu mesta Slovenska Bistrica. V novi zgradbi je devet garsonjer, štiri enosobna stanovanja, tri dvosobna in osem trisobnih. Dve garsonjeri in dvosobno stanovanje imajo še dodaten atrij. Dve etaži stanovanj sta z atriji in dve etaži sta mansardni. V pritličju objekta je na voljo 460 kvadratnih metrov poslovnih prostorov. Investitor že vodi postopek za gradnjo objekta Optima II, v njem bodo v dveh etažah tudi garaže za stanovalce obeh blokov. Cena kvadratnega metra je med 1100 in 930 evri.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Na jugu Slovenske Bistrice so zgradili nova stanovanja v objektu Optima, tečejo že postopki za gradnjo objekta Optima ll (Zdenko Kodrič)
V KRASNAH ŽE DOLGO NI VEČ KRASNO
Kraj Krasna se vzpenja daleč v haloško gričevje. Najstarejši prebivalci krajev v okolici Makol se danes radi spomnijo, da Krasna ni zastonj nosila svoje ime. Na balkonih in okoli hiš se je
bohotilo cvetje. Njive, čeprav največkrat kar ročno obdelane, saj mehanizacija in nemalokrat tudi vprežna živina niso uspeli premagovati strmih gričev, so bogato rodile.
Danes je tukaj vse drugače, žal slabše. Oddaljenost od industrijskih središč, skromen dohodek in brezposelnost so mlade odpeljali v kraje, kjer so zase videli boljše možnosti. Za njimi pa so ostale prazne domačije in neobdelana polja.
Krasna ostaja le še propadajoči spomin na preteklost.
VIR IN FOTO: Viktor Horvat, Večer
KAM S KOLESI?
Ker je avtobusna postaja v Slovenski Bistrici nekoliko oddaljena od mesta in ker v avtobuse vstopa veliko ljudi iz sosednjih krajevnih skupnosti s Pohorja in Haloz, se precej občanov do postajališča pripelje s kolesi in motornimi kolesi. Gneča je zato nepopisna. Škoda, da pri gradnji postajališča niso pomislili na vso množico jeklenih konjičkov. Zanje bi namreč lahko postavili kašno bolj primerno zavetje, kot je na primer zdaj. Prometni znaki in cvetlične posode ne preprečujejo, da bi ljudje kolesa prislanjali na zid. Poleg sten zdaj potniki nehote uničujejo tudi rože, vrata in prometna opozorila.
VIR: zk, Večer
FOTO: B. Vugrinec
BENCINSKA ČRPALKA V OPLOTNICI
Zaradi naraščajočega števila motornih vozil bi Oplotničani potrebovali v kraju bencinsko črpalko, saj morajo sedaj hoditi po gorivo v Slov. Bistrico ali Slov. Konjice. Poleg tega bi bilo treba v Oplotnici urediti tudi avtobusno postajališče.
Dejstvi je, da bo podjetje Petrol v Oplotnici postavilo bencinsko črpalko, in sicer na osnovi programa, ki je bil izdelan z urbanistično zasnovo dela oplotniškega naselja. Kdo pa bo črpalko upravljal, za zdaj še ni znano.
Tudi avtobusno postajališče naj bi po zazidalnem načrtu predvidoma postavili v bližini bencinske črpalke. K sodelovanju bodo pritegnili avtobusni promet Maribor, vendar bo moral v glavnem za postajališče poskrbeti oplotniška krajevna skupnost s pomočjo drugih domačih gospodarskih dejavnikov.
VIR: jc, Večer
CENTER ZA GLASBENO VZGOJO V SLOV. BISTRICI?
Glasbena šola v Slovenski Bistrici se zadja leta bori z velikimi težavami. Predvsem primanjkuje dobrega pedagoškega kadra. V občini zaradi tega razpravljajo o predlogu, da bi postala glasbena šola center za glasbeno vzgojo, ki bi združeval vse glasbene pedagoge, predvsem pa naj bi nudil več pomoči osnovnim šolam.
VIR: Večer
USODNA ZMOTA
V ponedeljek, 3. novembra, se je na Pragerskem zgodila prometna nezgoda, ki je terjala življenje 62-letne Justine Bezjak
Danes, okoli 19.28 se je kakih 200 metrov od železniške postaje Pragersko, na progi proti Ljubljani, zgodila nesreča, ki je zahtevala življenje 62-letne Justine Bezjak iz Maribora.
Kako se je zgodila nesreča?
Justina Bezjak je potovala z vlakom iz Ptuja do Maribora. Ker je imel vlak zamudo, je prispel na Pragersko šele okoli 19. ure. Ljubljanski vlak je zato čakal “ptujčana” in imel že okoli 30 minut zamude. Ko je “ptujčan” okoli 19.20 pripeljal na železniško postajo Pragersko, je Bezjakova iz neznanih razlogov izstopila in odšla na železniško postajo. Ko se je vračala, je najbrž zamenjala kompozicijo in stopila na ljubljanski vlak. Vlak je odpeljal s postaje okoli 19.28. Ko je Bezjakova opazila, da se pelje v napačno smer, je skočila z vlaka, ki je imel že precejšnjo hitrost, in padla med tire. Nesreča se je zgodila samo nekaj metrov od železniškega prelaza, kjer se je pred 15. dnevi zgodila huda prometna nesreča, ko se je kamion zaletel v lokomotivo brzega vlaka.
Nekaj minut po nesreči je kretnik Konrad Kostanjevec našel Bezjakovo hudo poškodovano in nezavestno. Reševalci so jo prepeljali v mariborsko bolnišnico, kjer so ji takoj nudili zdravniško pomoč, toda zaradi hudih poškodb je Bezjakova, 4. novembra, okoli 23. ure podlegla poškodbam.
VIR: zi-, Večer
FRANJO KOBAN IZVOLJEN ZA NARODNEGA POSLANCA V BEOGRADU
Novembra 1938, ko je mizar Matevž Rakuša v mariborskih časnikih objavil več oglasov o izdelavi kvalitetnega pohištva »po zelo nizkih cenah in ugodnih plačilnih pogojih«, je bila sprejeta odločitev, da bo kmet Franjo Koban s Sel, svetnik kmetijske zbornice, kandidat stranke JRZ na decembrskih volitvah za narodno skupščino. Uspel je! Na Zgornji Polskavi je od 318 volilnih upravičencev prišlo na volišče 175 ljudi, za JRZ in Franja Kobana jih je glasovalo 127. Postal je narodni poslanec v Beogradu. Na teh volitvah je njegova stranka doživela v Sloveniji (oziroma takrat v Dravski banovini) popoln uspeh. Osvojila je vseh 29 mandatov.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 335
Rodil se je glasbenik KAREL PAJ
Karel Paj se je rodil 3. novembra 1918 očetu Francu, železničarju, in materi Dominiki Gerdovič. Imel je mlajšo sestro Albino Paj in polbrata Bruna Gerdoviča. Kot šolar je pomagal staršem tako, da je med poletnimi počitnicami kot pikolo (natakarski vajenec) v kolodvorski restavraciji na Pragerskem potnikom na vlakih, ki so stali na postaji, ponujal pijačo.
Po končani osnovni in srednji šoli se je vpisal na vojaško glasbeno šolo in jo tudi zaključil.
Po nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in hitrem razpadu jugoslovanske vojske je prišel domov na Pragersko. Zaposlil se je v obračunski službi železnice na postaji Pragersko.
Julija 1944 je bil mobiliziran v nemško vojsko.
Že avgusta je kar s straže v avstrijskem Gradcu s sokrajanom, železničarjem Feliksem Vindišem, pobegnil domov, da bi se pridružil partizanom. Z dvema brzostrelkama in pištolo, kar je Paj ukradel nemški vojski, sta uspešno prišla na Pohorje, kjer si je Paj nadel partizansko ime Tarzan. Kot obveščevalec Obveščevalnega centra Pohorje, obveščevalne točke 1C, je bil že po nekaj tednih na Pragerskem, z nalogo zbirati vojaške in druge informacije ter jih po radijski zvezi pošiljati v center. Skrival se je v stanovanju Cvetke Šegula, žene izgnanega nekdanjega šefa postaje Pragersko Leopolda Šegule. V stanovanju Šegulovih je bila namreč pomembna partizanska in obveščevalna javka. Pošto in obveščevalne podatke sta do prihoda Karla Paja do naslednje javke bližje Pohorju prenašala Cvetka Šegula in njen 14-letni sin Rado.
Paja so oskrbeli z daljnogledom in manjšo angleško radijsko oddajno postajo v kovčku. Med enim od zavezniških napadov na Pragersko je eno od nizko letečih letal z rafalom iz mitraljeza zadelo skozi okno tudi stanovanje Šegulovih. Ko je po napadu nemška komisija prišla ocenjevat škodo, je bil v omari skrit Karel Paj z radijsko postajo med koleni. Na srečo jih je Šegulova pregovorila, da omare ni treba odpirati, saj je bila škoda dovolj dobro vidna tudi z zunanje strani. Paj je po prestanem strahu še isto noč zamenjal skrivališče. Za nekaj dni je odšel v Stari Log, nato se je vrnil na Pragersko, tokrat v gostilno Finžgar k Slavinčevim.
Sredi marca 1945 so Karla Paja premestili v godbo Šercerjeve brigade. Z dvema spremljevalcema se je 17. marca odpravil na zborno mesto nad Šoštanjem. Pri Andražu so padli v nemško zasedo. Spremljevalca sta naglo skočila s poti v grmovje in se rešila, Paja pa je stres paraliziral, za hip je okleval in pokosili so ga streli. Ni znano, kje je pokopan.
Pionirski odred OŠ Pragersko se je imenoval po Karlu Paju, ulica, ki pelje mimo šole, se še danes imenuje po njem.
VIR: biografski-sb.si