3. april
Danes goduje RIHARD
Ime Rihard izhaja iz nemškega imena Richard, to pa iz starejšega Richart. Ime Richart je zloženo iz starovisokonemških besed rîchi v pomenu »mogočen, silen; knez« in hart »močan, drzen«.
Moške različice imena: Diki, Richard, Ričard, Rik, Rikard, Rikardo, Riki, Riko.
Ženski različici imena: Rika, Riharda.
3. april
SVETOVNI DAN VODNIH ŽIVALI
3. april je bil leta 2020 na pobudo zaposlenih na kliniki za pravo živali na pravni fakulteti Lewis & Clark (Portland, Oregon, ZDA), razglašen kot Svetovni dan vodnih živali. Z njim želijo opozarjati na pomen vodnih živali za našo družbo in ekosisteme. Vodne živali, ki se pogosto uporabljajo po vsem svetu za različne namene, so pogosto ogrožene zaradi interakcij, ki jih imajo ljudje neposredno z živalmi, ali posredno zaradi kvarjenja njihovih habitatov. Poleg rib, kategorija vodnih živali vključuje še vrsto drugih bitij, kot so mehkužci, raki, vodne ptice, morske zvezde, korale, vodne žuželke, dvoživke, morski sesalci, plazilci in drugo.
SREČANJE MLADIH RAZISKOVALCEV
Potem ko so mladi raziskovalci, blizu 200 jih je, iz 18 podravskih občin pa še frankolovske in vojniške, kar nekaj mesecev porabili za pripravo svojih raziskovalnih nalog z različnih področij življenja, so jih te dni na Srednji šoli Slovenska Bistrica predstavili pred strokovno komisijo. Osnovnošolci in srednješolci so pokazali, da jih marsikaj zanima, kar povedo tudi naslovi njihovih nalog: Jaz pa že nisem odvisen od računalnika; Romi – živeti ali ne živeti z njimi; Kjer so se rojevale in izginjale čarovnice; Medvrstniško nasilje; Sladka razvada, čokolada; Našemljena resnica; Boli, naj teče kri, samopoškodovanje; Značaji najmlajših otrok v slovenskih narodnih pravljicah; Rasizem – odnos do drugačnosti in še marsikaj zanimivega.
VIR: Asja Matjaž, Večer
SVIT – CALCIT KAMNIK 2:3 (-18, 19, -21, 26, -11)
Odbojkarji Calcita Kamnika so v drugem polfinalnem srečanju končnice državnega prvenstva premagali Svit s 3:2 (18, -19, 21, -26, 11) in izid v zmagah izenačili na 1:1. Tretja in odločilna tekma bo na sporedu v sredo ob 20. uri v Kamniku
Športna dvorana Bistrica, 800 gledalcev, sodnika: Plešnik (Mežica) in Skudnik (Ravne na Koroškem).
Svit: Slatinšek, Koželj, Bračko, Šket, Gomivnik, Jurak, Kneževič, Lampret, Pipenbaher, Miletič, Berdon.
Calcit Kamnik: Ribič, Orel, Kotnik, Makovec, Perhaj, Ilič, Kališnik, Matjaševič, Turk, Malovič, Marinko.
Odbojkarji Svita niso izkoristili imenitne priložnosti, da bi iz boja za prvaka izločili branilce naslova, ki se jim je ponudila po sredini zmagi na prvi tekmi v gosteh. Čeprav so gostje znova nastopili brez kapetana Matije Pleška, pa so bili Bistričani precej nerazpoloženi, izdala pa jih je tudi trema pred velikim uspehom. Gostje iz Kamnika so že na začetku pritisnili s servisom, domači, nevajeni takšnih tekem, pa so vseskozi zaostajali in nikakor niso mogli sestaviti igre, ki jih je krasila pred tremi dnevi v Kamniku. Gostje so ves čas vodili in niz mirno pripeljali do konca. V drugem delu so domači znova pokazali več želje in ves čas držali priključek s svojimi nasprotniki. Razigral se je Mauro Miletič, zlasti na servisu, drugi pa so mu sledili v okviru svojih sposobnosti. Ko je domača ekipa povedla s 15:12, si je z borbeno igro priigrala mirno končnico in do konca naskok še nekoliko povišala.
V nadaljevanju tekme so igralci Svita spet zaigrali bolj zakrčeno, tako da so aktualni slovenski prvaki z razpoloženim korektorjem Janezom Turkom ves čas držali prednost dveh točk. Gostitelji so uspeli na 17. točki izenačiti ter nato povesti za točko, nato pa se jim je spet ustavilo. Kamničani so z lepimi bloki Gregorja Orla in Gašperja Ribiča naredili razliko 22:20, kar je bilo dovolj za uspeh. V četrtem nizu so bili spet ves čas v vodstvu gostje. Kamnik je povedel celo za štiri točke (22:18), nato pa je bistriška ekipa ob bučni podpori občinstva uspela napraviti preobrat. Svit je povedel pri izidu 25:24, nato pa je s tretjo zaključno žogo izsilil še peti niz. Ta je bil izenačen vse do šeste točke, nato pa so domači do menjave strani povedli z 8:6. V prednosti so bili še pri izidu 10:8, nato pa so se očitno ustrašili zmage in do konca tekme jim je uspelo osvojiti le še točko, branilcem naslova pa potrebnih sedem.
VIR: gm/gm, STA
NAD 300 SE JIH IZOBRAŽUJE
V šolskem letu 1979/80 se v različne izobraževalne oblike in smeri pri bistrški delavski univerzi vključuje okoli 340 občanov in delovnih ljudi. Organizirali so naslednje smeri pouka: 2. letnik poklicne administrativne šole, ki jo obiskuje okoli 20 ljudi, 1. letnik delovodske šole strojne smeri, v to izobraževalno smer je vključenih blizu 30 delavcev; najštevilnejše pa je šolanje na srednji ekonomski šoli, kjer je nad 150 učencev, prav tako je tudi v prvem, drugem in tretjem letniku tehniške srednje šole.
Z delavsko univerzo redno sodeluje okoli 70 predavateljev, v oblike izobraževanja pa se vključujejo tudi družbenopolitični delavci občine Slovenska Bistrica. V prihodnje si bo delavska univerza bolj prizadevala, da v učne programe vključi še več učencev in predavateljev.
VIR: zk, Večer
PROSLAVA V JARKU
Natanko 100 mladincev iz bistriške občine je v soboto, 3. aprila 1976, zjutraj vzelo v roke krampe in lopate ter začelo na Zgornji Polskavi kopati meter globok in 30 centimetrov širok jarek za vodovodno cev. S to akcijo so v pravem brigadirskem duhu proslavili 30-letnico mladinskih delovnih brigad.
Poleg mladincev so bili v MDB pohorski bataljon, ki tako nadaljuje tradicijo bistriških brigadirjev, brigadirji veterani, ki pa so tokrat zaradi svojih izkušenj bolj nastopali kot komandirji. Namestnik komandirja brigade Peter Štefanič nam je povedal, da je sam bil nekoč komandir naselja na cesti Niš—Gevgelija, bil pa je tudi na akciji pri Celju.
»Današnji komandir Branko Vasa je bil v tistih časih moj namestnik, danes pa sva vlogi zamenjala,« je pristavil Peter Štefanič.
V kakšno akcijo se je spustila mladina, pa nam je pojasnil predsednik krajevne skupnosti Zgornja Polskava Anton Ferk.
»Gradimo 8 kilometrov dolg primarni vodovod za Zgornjo Polskavo, Levarje, novi del Polskave in novi del Gabrovnika. Vrednost del znaša 1.8 milijona dinarjev, sredstva pa zbiramo s samoprispevkom. Obrtniki dajejo po 8000 din, kmetje po 6000, vsak pa mora še izkopati 60 metrov jarka. 20 odstotkov sredstev prispeva tudi vodnogospodarsko podjetje Maribor, občani sami pa bodo morali zgraditi še 4 do 5 kilometrov odcepov k hišam,« je dejal Anton Ferk.
VIR: Večer
AKCIJA ZA POPLAVLJENCE V OBČINI SLOVENSKA BISTRICA
Na razširjenem sestanku občinskega odbora SZDL, Rdečega križa in Zveze borcev v Slovenski Bistrici so se pomenili o izvedbi akcije za pomoč poplavljenim območjem v Srbiji in Makedoniji. V posameznih krajevnih odborih bodo ustanovili krajevne štabe. Zanimanje za akcijo je med prebivalstvom Slovenske Bistrice izredno veliko.
VIR: Večer
Umrl je učitelj TOMAŽ STANI
Tomaž Stani se je rodil 9. decembra 1872 v Črešnjevcu pri Selnici ob Dravi.
Po zaključku učiteljišča v Mariboru leta 1893 je bilo njegovo prvo delovno mesto na Šmartnem na Pohorju, kjer je poučeval tri leta. Pozneje je delal in živel v Rušah.
V Rušah je sodeloval pri Bralnem društvu in vodil tudi knjižnico Bralnega društva (pozneje Ljudsko knjižnico) ter kot režiser in igralec sodeloval tudi v tamkajšnjem gledališkem življenju. Sodeloval je tudi pri Gasilskem in Planinskem društvu ter pri Sokolih.
Tomaž Stani je umrl 3. aprila 1957 v Rušah.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je športnik, trener in direktor MARJAN ŠTIMEC
Marjan Štimec se je rodil 3. aprila 1951 v Mariboru očetu Francu in materi Angeli, rojeni Uršič.
Prve štiri razrede osnovne šole je obiskoval v Laporju (občina Slovenska Bistrica), druge štiri pa v Slovenski Bistrici. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Gozdarsko srednjo šolo v Postojni in jo z maturo tudi uspešno zaključil. Nato se je vpisal na študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani ‒ smer gozdarstvo. Diplomiral je februarja 1975 in pridobil naziv univ. dipl. ing. gozdarstva.
Njegova prva zaposlitev je bila v podjetju Impregnacija Hoče, kjer je delal kot vodja komerciale. Nato se je zaposlil v Kmetijskem kombinatu Ritoznojčan Slovenska Bistrica kot vodja gozdarstva in direktor Temeljne organizacije združenega dela (TOZD), nato pa je imel nekaj časa svoje podjetje.
Leta 2001 je postal direktor Zavoda za šport Slovenska Bistrica, kjer je bil zaposlen vse do svoje smrti.
V času svojega direktorovanja si je prizadeval za izboljšanje športne infrastrukture v občini. Tako so v tem času zgradili in obnovili mestni športni park in obnovili bazen v Slovenski Bistrici z vso spremljajočo infrastrukturo.
Septembra leta 1979 se je poročil z Majdo, rojeno Frangež. Imel je sinova Matevža in Aljaža.
Marjan Štimec je bil aktiven tudi v družbenih, športnih in kulturnih organizacijah: Atletskem društvu Slovenska Bistrica, kjer je bil dolga leta član upravnega odbora in podpredsednik, bil je eden od nosilcev Atletskega mitinga v Slovenski Bistrici in glavni organizator Bistriškega teka, ki poteka že 17 let zapored; bil je član Lovske družine (LD) Laporje 43 let, od tega 20 let njen starešina; več let je bil tajnik Krajevne skupnosti (KS) Laporje in en mandat njen predsednik.
Bogata je tudi njegova športna pot v suvanju krogle: 3x je bil mladinski prvak Jugoslavije, 17x je osvojil naslov prvaka Slovenije in bil slovenski rekorder v tem športu skoraj 20 let. Leta 1993 je na svetovnem prvenstvu v Myazaki na Japonskem postal svetovni veteranski prvak v suvanju krogle.
Bil je tudi dolgoletni trener tekmovalca v suvanju krogle, olimpijca Mira Vodovnika ‒ Jetija.
Njegov hobi je bila fotografija.
Marjan Štimec je umrl 11. novembra 2020 v Mariboru, pokopan je v Laporju.
VIR: biografski-sb.si
POŽGANA PLANINSKA KOČA PRI TREH KRALJIH
Takoj po okupaciji so bistriškemu planinskemu društvu Nemci zaplenili vse imetje in arhiv. S sodnim sklepom so prepisali imetje na podružnico Alpenvereina. V koči pri Treh Kraljih je ostal še nadalje v službi oskrbnik Anton Štuhec, ki so ga zaradi sodelovanja z borci Pohorskega bataljona 24. oktobra 1942 Nemci aretirali in odpeljali najprej v mariborske zapore, nato pa 12. aprila 1943 internirali v Mauthausen, kjer je 10. novembra 1943 umrl.
3. aprila 1944 so partizani planinsko kočo pri Treh Kraljih požgali, ostala sta pašnik z gospodarskim poslopjem in gozd.
Po obnovi bistriškega planinskega društva po 2. svetovni vojni so leta 1947 začeli dom pri Treh kraljih obnavljati, točneje v prostorih gospodarskega poslopja, ki je ostalo po pogorišču. Nekdanji razpadli hlev je dobil solidno streho. V pritličju so uredili kuhinjo in dokaj prostorno jedilnico. V prvem nadstropju so bila ležišča. Izdelali so tudi ledenico. Zasluga gre predvsem požrtvovalnim odbornikom in članom društva, saj je bilo do 15. avgusta 1948, ko je bilo odprto zasilno zavetišče, opravljenih 2890 udarniških ur. Sodelovalo je 207 oseb. Zavetišče je dobilo ime Štuhčeva koča.
VIR: Planinsko društvo Slovenska Bistrica
Rodil se je režiser BRANKO GOMBAČ
Branko Gombač se je rodil 3. aprila 1924 v Poljčanah in se še pred vojno izučil za trgovskega pomočnika.
Že leta 1937 je bil sprejet v teatrski ansambel v Celju (kjer se je učil za trgovca).
Med vojno je pobegnil iz nemške vojske in odšel v partizane in se pridružil Šercerjevi brigadi v okviru 14. divizije ter s kulturno skupino nastopal na mitingih. V partizanih je bil hudo ranjen in se je zdravil v partizanskih bolnišnicah nad Slovenj Gradcem.
Po vojni je bil najprej delavec in sindikalni funkcionar, bil pa je tudi med ustanovitelji celjskega poklicnega gledališča, kjer je režiral in igral.
Šele kasneje se je posvetil študiju. Najprej je končal gimnazijo, nato pa je v Ljubljani študiral režijo, ki jo je končal leta 1962. Kasneje je odšel še na strokovno izpopolnjevanje v Veliko Britanijo in na Poljsko.
Med leti 1965−67 je bil režiser v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu (Italija), nato pa je bil do leta 1978 režiser in umetniški vodja v Drami Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor. Režiral je na mnogih domačih in tujih odrih. Njegova najljubša dramatika sta bila Shakespeare in Brecht, omeniti pa je treba tudi njegovo režijo Kozakavih dram. Bil je tudi ustanovitelj Borštnikovega srečanja, kjer je pri vodenju in oblikovanju nato sodeloval vse do leta 1986.
Branko Gombač je upokojenska leta preživljal v Leviču (občina Slovenska Bistrica) ter še naprej režiral amaterske gledališke postavitve v Slovenski Bistrici.
Napisal je spomine’ Skozi življenje’ in knjigo ‘Ves ta svet je oder’.
Branko Gombač je umrl 31. januarja 1997 v Mariboru. Pokopan je v Celju.
VIR: biografski-sb.si
Rodila se je ANICA ČERNEJ
Na današnji dan, 3. aprila 1900 se je v Čadramu pri Slovenskih Konjicah rodila Anica Černej, slovenska pedagoginja, pisateljica in pesnica. Umrla je 3. maja 1944 v Neubrandenburgu.
Rojena je bila v učiteljski družini, zato se je pogosto selila. Njeno šolanje se je začelo v Grižah leta 1905, ko je bila stara komaj pet let. Po končanem osnovnem šolanju je odšla v Maribor (1915), kjer je obiskovala žensko učiteljišče šolskih sester. Po končanem učiteljišču (1919) se je vrnila najprej v Griže, kjer je na tamkajšnji šoli dobila prvo službo. Že leto kasneje pa se je preselila v Celje.
Želja po nadaljnjem šolanju jo je leta 1924 pripeljala na Višjo pedagoško šolo v Zagreb, kjer se je v dveh letih usposobila za poučevanje matematike, fizike in kemije na meščanskih šolah. Po vrnitvi v Slovenijo jo je pot najprej vodila v Ormož in nato Maribor, kjer je poučevala omenjene predmete. Ponovno je odšla na šolanje v Zagreb, kjer je leta 1930 diplomirala iz pedagogike, psihologije in matematike.
Kot profesorica je svojo delovno pot nadaljevala najprej na meščanski šoli v Ljubljani v Mostah (do 1937), nato pa do usodnega leta 1943 na ljubljanskem učiteljišču.
Čeprav Ljubljane nikoli ni vzela za svojo, je bilo ljubljansko obdobje njeno najplodnejše, saj je v tem času izdala vsa svoja knjižna dela in napisala večino strokovnih razprav.
Pisala je pesmi in članke, ki jih je objavljala v Zvončku, Našem rodu, Ženskem svetu in Popotniku, izdala je tudi več knjig za otroke. Njena literatura kaže njen samorasli značaj, globoko ljubezen do domače zemlje, smisel za človečanske vrednote, za trpeče in ponižane in za narodnostno zatiranost. Vse to je spremljala in doživljala v svojem okolju, tako v času študija kot v obdobju učiteljevanja.
Kot odlična pedagoginja je svoje praktične izkušnje spretno povezovala s pisanjem pedagoških razprav, predvsem v reviji Popotnik. V praksi se je zavzemala za življenjsko in delovno šolo. Zavračala je poučevanje zgolj z besedo in zahtevala praktično, nazorno poučevanje s primernimi učili in drugimi didaktičnimi pripomočki.
Bila je tudi cenjena predavateljica Zveze društev Šola in dom ter sekcije Jugoslovansko učiteljsko udruženje za Dravsko banovino, več let (1933/37) pa je bila tudi članica izpitnega odbora za praktične učiteljske izpite.Med dijaki izjemno priljubljena učiteljica se je v času italijanske okupacije priključila Osvobodilni fronti, vendar so jo avgusta 1943 aretirali. Ob kapitulaciji Italije so jo izpustili iz zapora, vendar jo je nemška policija vnovič zaprla in jo po desetih dneh zasliševanj deportirala v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Od tam so jo kasneje prepeljali v podružnično taborišče Neubrandenburg, kjer je 3. maja 1944 za posledicami črevesne tuberkuloze umrla, stara komaj 44 let. Njeno truplo so nato kremirali v Ravensbrücku.
Spomin nanjo ohranjata ime vzgojno varstvenega zavoda (Vrtec Anice Černejeve, Osnovna šola Anice Černejeve Makole) in ulice v Dogošah, Slovenski Bistrici in Slovenskih Konjicah (Ulica Anice Černejeve).
VIR: Slovenska biografija
FOTO: Wikipedija
Rodil se je duhovnik FRANC ŽAGAR
Doktor teologije Franc Žagar se je rodil 3. aprila 1826 na Spodnji Polskavi očetu, krošnjarju Jožefu in materi Elizabeti.
Franc je bil posvečen za duhovnika 27. julija 1851 v Št. Andražu na avstrijskem Koroškem, kjer je bil takrat sedež škofije. Kot kaplan je služboval v Dravogradu in v Novi Cerkvi pri Vojniku, ker je ostal do septembra 1853. Nato so sledile selitve v Slovenj Gradec, Majšperk, Šentvid pri Grobelnem in Sv. Pavel pri Preboldu. Ko je leta 1860 (po drugem viru leta 1863) v Gradcu (Avstrija) doktoriral iz teologije, je bil še vedno kaplan. Oktobra 1863 je prišel v Maribor, kjer je na cesarsko-kraljevi nižji gimnaziji 25 let poučeval verouk.
Franc Žagar je umrl 23. novembra 1891.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je kipar JOŽEF HOLZINGER
Jožef Holzinger se je rodil 3. aprila 1735 v Limbušu.
Poleg Jožefa Strauba je bil osrednja osebnost baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem in eden vodilnih kiparjev v lesu v 18. stoletju. Njegova dela obsegajo več kot 70 oltarjev in prižnic, v mnogih cerkvah je njegova vsa lesena oprema. Za ž. c. sv. Jerneja v Slovenski Bistrici je izdelal nekaj umetnin, ki sodijo med njegove najboljše.
Holzingerjeva kiparska dela, ki se nahajajo v našem okolju, so v: ž. c. sv. Jerneja v Slovenski Bistrici; ž. c. sv. Filipa in Jakoba v Laporju; ž. c. cerkvi sv. Mihaela na Črešnjevcu, ž. c. sv. Martina na Šmartnem na Pohorju; ž. c. sv. Venčeslava na Zgornji Ložnici; ž. c. sv. Andreja v Makolah; ž. c. sv. Marije vnebovzete na Prihovi in ž. c. sv. Treh kraljev v Studenicah.
Jožef Holzinger je umrl 27. marca 1797 za posledicami jetike v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Prižnica v cerkvi sv. Jerneja Slovenska Bistrica(Simona Kostanjšek Brglez)
