17. marec
Danes goduje JERICA
Ime Jerica je različica ženskega osebnega imena Jera, ki izhaja iz imena Gera, ki je skrjšana oblika iz imena Gertruda, to ime pa se je na Slovensko razširilo od Nemcev.
Ostale različice imena: Gera, Gerda, Gertrud, Gertruda, Gertrud, Gertrud, Gertruda, Gertrude Jedert, Jederta, Jedrt, Jedrta, Jerca, Jerčka, Truda, Trude, Trudi, Trauda, Traudica, Trauta, Trauda, Travdi.
17. marec
SVETOVNI DAN SPANJA
17. marec je Svetovni dan spanja, dogodek, ki poteka od leta 2007 pod okriljem Svetovne zveze za spanje (World Sleep Society – WSS), je namenjen ozaveščanju javnosti o pomembnosti spanja in njegovega vpliva na zdravje ter preprečevanju in obvladovanju motenj spanja v vseh obdobjih življenja.
Za dober spanec je pomembno, da je dolžina spanja prilagojena starosti in potrebam posameznika. Pomembno je, da spanec ni prekinjen in je dovolj globok. Dober spanec ima pomembno vlogo, saj prinaša številne koristi za naše zdravje, saj izboljšuje našo odpornost in imunske odzive, okrepi možganske funkcije, krepi našo telesno pripravljenost in energijsko bilanco, ugodno vpliva na naše duševno zdravje in čustveno razpoloženje ter izboljša prebavo.
Slovenci spimo premalo, saj zadnje raziskave, ki jih je izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), kažejo, da glede na priporočila za odrasle (od 7 do 9 ur spanja dnevno) v Sloveniji dovolj dolgo spi le tretjina odraslih (33 % moških in 37 % žensk med 18. in 74. letom starosti) in le nekaj več kot petina otrok in mladostnikov (9 ur ali več na noč).
RAZSTAVA STARIH VEDUT
V Gradu Slovenska Bistrica so 17. marca 2022 odprli razstavo starih vedut iz obdobja med 17. in koncem 19. stoletja, z naslovom Podobe krajev med Pohorjem in Bočem. Razstavo je v soavtorstvu z umetnostnim zgodovinarjem Ferdinandom Šerbeljem pripravil mariborski založnik, galerist in zbiralec domoznanskega gradiva Primož Premzl. Kot soavtor z velikim poznavalcem slovenske vedutne grafike dr. Ivanom Stoparjem je Premzl v letih 1999 in 2015 izdal tri albume slovenještajerskih vedut iz let od 1681 do 1880. Večina vedut na razstavi bo prav iz teh treh albumov.
VIR: mbk, Večer
FOTO: Franz Schmitz: Gostilna pri Zlatem soncu, 1828 (Iz kataloga Podobe krajev in gradov med Pohorjem in Bočem)
PUČNIKOV SIMPOZIJ
Inštitut dr. Jožeta Pučnika je v sodelovanju s Fundacijo Konrad Adenauer Stiftung v petek, 17. marca 2017, v Viteški dvorani v Bistriškem gradu pripravil Pučnikov simpozij. Prvi panel je bil namenjen refleksiji ob tridesetletnici izida 57. številke Nove revije. Razpravljali so takrat dejavni akterji dr. Dimitrij Rupel, Alenka Puhar, Niko Grafenauer in Aleksander Zorn. Na drugem panelu z naslovom Quo vadis, demokracija?, pa so sodelovali Janez Janša, dr. Milan Zver in dr. Matevž Tomšič.
VIR: Informator
Umrla je zdravnica, plastična kirurginja ZORA JANŽEKOVIČ
Prof. Zora Janžekovič se je rodila 30. septembra 1918 v Slovenski Bistrici očetu Matku, učitelju v Slovenski Bistrici in materi Heleni, rojeni Vehovar, iz Videža (občina Slovenska Bistrica). Imela je še starejšo sestro Marico, mlajšo sestro Vido in brata Borisa Janžekoviča.
Osnovno in meščansko šolo je končala v Slovenski Bistrici, nato pa je šolanje nadaljevala na realki v Mariboru. Želela si je postati zdravnica, vendar doma niso imeli denarja za vpis, ki je takrat znašal 800 dinarjev. Znašla se je tako, da je na lojtrski voz naložila 200 kilogramov jabolk in jih peljala prodat. S tem denarjem se je leta 1938 lahko vpisala na Medicinsko fakulteto v Zagrebu (Hrvaška). Njen študij medicine je prekinila 2. svetovna vojna. V letih od 1943−45 je kot študentka medicine službovala v bolnišnici v Varaždinu (Hrvaška). Po vojni je študij dokončala in promovirala leta 1947.
Takoj po študiju se je zaposlila v mariborski bolnišnici. Delovala je na področju kirurgije, specializirala se je iz plastične kirurgije v Ljubljani in kasneje še v Beogradu (Srbija). Pri zdravljenju opeklin je razvila nov postopek zgodnjega operativnega zdravljenja globokih opeklin, ki je mnogim hudim bolnikom rešil življenje. V mariborski bolnišnici je delala do upokojitve leta 1984. Svoje življenje je opisala v knjigi ‘Kako je bilo’.
29. novembra 2011 so v bistriškem gradu odprli njeno spominsko sobo, za katero je darovala opremo. Pred smrtjo je prispevala tudi denarna sredstva za montažo dvigala v bistriškem gradu.
Zora Janžekovič je umrla v Domu starejših občanov v Radencih 17. marca 2015, njen pepel pa so raztresli po Pohorju.
VIR: biografski-sb.si
IMPOL OBISKALA POSLANSKA SKUPINA SDS
Poslanke in poslanci SDS so se v ponedeljek, 17. marca 2014, mudili na delovnem obisku na osrednjem Štajerskem. V okviru obiska so obiskali tudi podjetje Impol, kjer so si ogledali proizvodne prostore in se z vodstvom podjetja pogovarjali o odprtih gospodarskih vprašanjih.
Skupino poslancev SDS je vodil Jožef Jerovšek.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
OBMOČNO SREČANJE OTROŠKIH GLEDALIŠKIH SKUPIN
V okviru Gledaliških dnevov je v ponedeljek, 17. in v torek, 18. marca 2014, v Slovenski Bistrici potekalo že 17. območno srečanje otroških gledaliških skupin iz bistriške, poljčanske in makolske občine.
Otroške gledališke skupine delujejo večinoma pri osnovnih šolah, njihovi mentorji neumorno vse leto pripravljajo svoje varovance na nastope, oboji pa na srečanjih žanjejo odlične uspehe.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
KDO BO DOBIL GRAJSKO PRISTAVO V SLOVENSKI BISTICI?
Nedeljiv kulturnospomeniški kompleks
Attemsi, zadnji lastniki bistriškega grajskega kompleksa, občudujejo obnovo gradu, nazaj pa bi radi gozdove in pristavo – Polemika o tem, ali je pristava del grajske celote
V Slovenski Bistrici so se pred dnevi prav z vprašanjem, ali je pristava neločljiv del grajskega kompleksa, ukvarjali strokovnjaki Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora in bistriški kulturni delavci. Zaradi pomembnosti odločitve sta se sestanka udeležila tudi dr. Ivan Žagar, župan, in Milan Ozimič, občinski tajnik.
Obnova bistrškega gradu, osrednjega kulturnega centra v mestu (in občini), poteka že nekaj let in povedati je treba, da je sam grad skoraj v celoti preurejen, v njem pa si obiskovalci lahko ogledajo vrsto zanimivih razstav – od etnološke do lani odprte stalne razstave Pajtlerjevih molitvenikov in njegove najnovejše razstave fosilov in mineralov, ki se uvršča med edinstvene tovrstne zbirke pri nas, pa tudi v tem delu Evrope. V gradu in na notranjem grajskem dvorišču – vsa obnovitvena in restavracijska dela potekajo v sodelovanju z mariborskim Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine – pripravljajo vrsto kulturnih prireditev.
Grajska pristava bo obnovljena
Kot poudarja Stane Gradišnik, strokovni delavec pri ZKO Slovenska Bistrica, je lastnik gradu občina, ta pa je upravljanje z njim prenesla na Zvezo kulturnih organizacij: “Obnova gradu z denarjem občine, države in tudi s prostovoljnimi prispevki občanov je zastavljena tako, da bo ta postal kulturni center občine. Gre za celovit kompleks s parkom vred in ne moremo pristati, da bi grad, ta je spomenik vrhunske kategorije in je zaščiten kot kulturni spornenik, delili. V naših načrtih je prav zato tudi temeljita obnova pristave, kot nedeljivega dela gradu, na kateri bomo letos začeli obnovo strehe. Seveda samo, če bo pripoznana kot kultumi spomenik, ki ga ni mogoče vrniti prejšnjim lastnikom, družini Attems.”
Prav zaradi njihove denacionalizacijske vloge – te dni naj bi dobili odločbo o vrnitvi prvih površin gozdov na Pohorju, ki se nanaša tudi na vrnitev grajske pristave, je tačas v Slovenski Bistrici vroče. Bodo Attemsi, sicer zadovoljni s potekom obnove nekdaj njihovega gradu, vztrajali pri vrnitvi pristave in tudi dokazali, da po zakonu o denacionalizaciji ni ovir, da jim ta objekt ne bi bil vrnjen? Dejstvo je, da se za zdaj v pristavi ne dogaja še prav nič “kulturnega” in da tamkajšnje gostišče, ki ga ima v najemu zasebnik, ne predstavlja dejavnosti, ki bi onemogočala vrnitev te stavbe nakdanjim lastnikom. Zveza kulturnih organizacij iz Slovenske Bistrice pa ima s tem delom grajskega kompleksa resne načrte, s katerimi naj bi dopolnili kulturno ponudbo mesta. “V tej zgradbi, ki naj bi bila dopolnilo razstavne ponudbe samega gradu, želimo urediti vrsto trgovinic, primernih lokalov in tjakaj naj bi se preselila tudi kulturno-umetnška društva, ki zdaj v Slovenski Bistrici nimajo primernega prostora za delovanje. V drugem nadstropju pristave je tudi čudovita dvorana z lesenim stroporm, ki je izredno primerna za večje kulturne prireditve,” razlaga Gradišnik. Poudarja, da so na že omenjenem sestanku ugotovili, da je pristava neločljiv del gradu (o tem je strokovno mnenje izdal tudi Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine), o nadaljnji usodi tega grajskega dela pa naj bi odločili občinski svetniki. Če bo obveljala beseda stroke in bo pristava ostala v bistrških rokah, potem bodo njeno obnovo začeli že letos. Prav vprašanje lastništva je menda krivo tudi za to, da sedanji najemnik gostinskega dela pristave, Marjan Germ, čaka s prepotrebnimi obnovitvenimi posegi v lokal.
Attemsi ali občina?
Družino Attems zastopa v njenih denacionalizacijskih zahtevkih odvetnik Marko Fink iz Slovenskih Konjic. Žal nam z njim ni uspelo govoriti, v zadnji številki bistriške Panorame pa je o sporni pristavi med drugim zapisal: “Po določilih zakona o denacionalizaciji ni ovir za vrnitev ostalih delov gradu, zlasti ne za vrnitev zgradbe pristave. V njej se niti danes niti v času, ko je stopil v veljavo zakon, ni opravljala nobena taka dejavnost, ki bi onemogočala njeno vrnitev prejšnjim lastnikom. Kakšne namene ima ZKO s pristavo v bodočnosti, so le načrti, ki nimajo nič skupnega z realnostjo. Vprašujem pa se tudi, kako se gospodari s pristavo. Attemsi so zaprosili, da se jim v pristavi dovoli obnoviti dva do tri prostore, ki so opuščeni, da bi jih adaptirali za potrebe svoje gospodarske družbe, registrirane v Sloveniji. Attemsi so pristavo pripravljeni adaptirati v skladu z zahtevami spomeniškega varstva, seveda pa ne gre, da bi kot lastniki plačevali najemnino, ko je vprašanje, če jo in koliko je v pristavi sploh kdo plačuje.”
Odvetnik Marko Fink svoje razmšljanje zaključuje z dejstvom, da sta grad in pristava spomenik na ogled vsakomur in v čast Slovenski Bistrici. Lastnik pri tem ni pomemben. Vendar taka, kakršna je pristava danes ni nikomur v ponos. In zakaj je potem ne bi smel obnoviti njen lastnik?
Denacionalizacijski postopek, povezan s pristavo, so Bistričani odstopli v obravnavo državnemu ministrstvu za kulturo, sami so se več ali manj že odločili, pristavo bi želeli urejati brez “tuje” pomoči, odločili pa bodo občinski svetniki in – državno ministrstvo
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Pogled na grajsko pristavo (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
PETDESET NOVIH ZAPOSLITEV
V občini Slovenska Bistrica je še naprej v ospredju skrb za hitrejši razvoj obrti in podjetništva
Kot ugotavljajo za ti dve dejavnosti, še vedno niso ustvarjeni tisti pogoji, ki bi spodbujali njun razvoj. Ljudje se rešujejo s tem, da iščejo vse načine samozasposlovanja, kar pa za obrt in podjetništvo ni tisto, kar bi si želeli.
V občini je ta čas 700 obrtnih obratovatnic, deluje pa več kot 70 podjetnikov. Letos se obetajo nove možnosti za razvoj obrti in podjetnštva. Za to dejavnost naj bi nekaj prostorov pridobili s sprostitvijo nekaterih objektov tamkajšnje vojašnice. Po prvih ocenah bi na tem področju lahko na novo zaposlili 50 ljudi.
VIR: (fg), Večer
Umrl je duhovnik IVAN ŠOLINC
Ivan Šolinc se je rodil 15. junija 1897 v Cerovcu, v občini Šentjur.
Osnovno šolo je obiskoval v Blagovni (občina Šentjur), gimnazijo pa v Celju in v Mariboru.
V vojni dobljeni naziv oficirja je zamenjal s častjo mašnika. Bogoslovje je obiskoval v Mariboru, bil leta 1923 posvečen in v Slovenski Bistrici istega leta začel svojo duhovniško službo.
Leta 1935 je kupil kapelo sv. Roka v Kovači vasi, ki jo je dal, kot pove napis na kamniti plošči nad portalom, leta 1922 sezidati domačin Franc Juhart v zahvalo sv. Roku za ozdravitev nog. Leta 1957 je bila povzdignjena v p. c. župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica.
Dal je pobudo za izgradnjo Slomškovega doma (kasneje preimenovan v Dom kulture in nato nazaj v Slomškov dom, op. ur.) za potrebe takratnih kulturnih in duhovnih prizadevanj v mestu in vanjo vložil svojo dediščino po starših. Leta 1937 so začeli z gradnjo. Gradili so ga večinoma meščani z udarniškim delom. Že takratna arhitekturna zasnova je vsebovala velik oder z vsemi spremljevalnimi prostori. Uporabi je bil svečano predan že leta 1938.
Po začetku 2. svetovne vojne je zaradi svoje izjave s prižnice, »da bo prvega Nemca pribil na misijonski križ na Jožefu«, zapustil Slovensko Bistrico. Nemci so na njegovo mesto postavili nemškega duhovnika. Bil je tudi odkrito v konfliktu z orjunaši. Po vojni se je leta 1946 vrnil v Slovensko Bistrico kot župnik, a se ni strinjal z delovanjem tedanje oblasti, zato so ga leta 1949 v Mariboru obsodili na tri leta zapora. Po odsluženi kazni je bil dve leti na bolniškem dopustu, od leta 1954−66 pa je bil nato župnijski upravitelj pri sv. Juriju v Celju.
Zaradi prometne nesreče je bil nato ponovno leto in pol na bolniškem dopustu, nakar se je po nasvetu zdravnikov umaknil v Črno goro, kjer je postal hišni duhovnik v samostanu redovnic šolskih sester.
Njegovo zlato mašo leta 1973 je počastil tedanji pomožni škof dr. Vekoslav Grmič v cerkvi sv. Jerneja v Slovenski Bistrici.
Ivan Šolinc je umrl 17. marca 1976 v Krškem, pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
V nemški zasedi je padel KAREL PAJ
Karel Paj se je rodil 3. novembra 1918 očetu Francu, železničarju, in materi Dominiki Gerdovič. Imel je mlajšo sestro Albino Paj in polbrata Bruna Gerdoviča. Kot šolar je pomagal staršem tako, da je med poletnimi počitnicami kot pikolo (natakarski vajenec) v kolodvorski restavraciji na Pragerskem potnikom na vlakih, ki so stali na postaji, ponujal pijačo.
Po končani osnovni in srednji šoli se je vpisal na vojaško glasbeno šolo in jo tudi zaključil.
Po nemškem napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in hitrem razpadu jugoslovanske vojske je prišel domov na Pragersko. Zaposlil se je v obračunski službi železnice na postaji Pragersko.
Julija 1944 je bil mobiliziran v nemško vojsko.
Že avgusta je kar s straže v avstrijskem Gradcu s sokrajanom, železničarjem Feliksem Vindišem, pobegnil domov, da bi se pridružil partizanom. Z dvema brzostrelkama in pištolo, kar je Paj ukradel nemški vojski, sta uspešno prišla na Pohorje, kjer si je Paj nadel partizansko ime Tarzan. Kot obveščevalec Obveščevalnega centra Pohorje, obveščevalne točke 1C, je bil že po nekaj tednih na Pragerskem, z nalogo zbirati vojaške in druge informacije ter jih po radijski zvezi pošiljati v center. Skrival se je v stanovanju Cvetke Šegula, žene izgnanega nekdanjega šefa postaje Pragersko Leopolda Šegule. V stanovanju Šegulovih je bila namreč pomembna partizanska in obveščevalna javka. Pošto in obveščevalne podatke sta do prihoda Karla Paja do naslednje javke bližje Pohorju prenašala Cvetka Šegula in njen 14-letni sin Rado.
Paja so oskrbeli z daljnogledom in manjšo angleško radijsko oddajno postajo v kovčku. Med enim od zavezniških napadov na Pragersko je eno od nizko letečih letal z rafalom iz mitraljeza zadelo skozi okno tudi stanovanje Šegulovih. Ko je po napadu nemška komisija prišla ocenjevat škodo, je bil v omari skrit Karel Paj z radijsko postajo med koleni. Na srečo jih je Šegulova pregovorila, da omare ni treba odpirati, saj je bila škoda dovolj dobro vidna tudi z zunanje strani. Paj je po prestanem strahu še isto noč zamenjal skrivališče. Za nekaj dni je odšel v Stari Log, nato se je vrnil na Pragersko, tokrat v gostilno Finžgar k Slavinčevim.
Sredi marca 1945 so Karla Paja premestili v godbo Šercerjeve brigade. Z dvema spremljevalcema se je 17. marca odpravil na zborno mesto nad Šoštanjem. Pri Andražu so padli v nemško zasedo. Spremljevalca sta naglo skočila s poti v grmovje in se rešila, Paja pa je stres paraliziral, za hip je okleval in pokosili so ga streli. Ni znano, kje je pokopan.
Pionirski odred OŠ Pragersko se je imenoval po Karlu Paju, ulica, ki pelje mimo šole, se še danes imenuje po njem.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je učitelj VINKO BRENČIČ
Vinko Brenčič se je rodil leta 1902 očetu Francu, železniškemu poduradniku, in materi Mariji. Imel je še sestri Miro in Slavo.
Materi Mariji je po moževi smrti leta 1919 železniška direkcija v Ljubljani dodelila trafiko na Pragerski železniški postaji.
Brenčičevi so se priselili na Pragersko iz Logatca že pred začetkom 1. svetovne vojne. Tu so kupili hišo, polovico dvojčka, ki je stal tam, kjer je zdaj cerkev Marijinega brezmadežnega srca.
Vinko Brenčič je bil učitelj in aktiven društveno-kulturni delavec. Bil je ustanovitelj in predsednik kulturnega društva Preporod ter sodelavec Olepševalnega društva Pragersko-Spodnja Polskava ter soustanovitelj in večletni tajnik Sadjarskega in vrtnarskega društva na Pragerskem.
Bil je tudi aktiven član Sokola; že na ustanovnem zborovanju 21. aprila 1921, ko so na Pragerskem ustanovili Sokolsko društvo, je bil izvoljen za odbornika, na občnem zboru leta 1933 pa za prosvetarja društva.
Brenčič naj bi vrtel na Pragerskem tudi filme; vnukinja njegove sestre Mire, Maja Čelan, je dolgo hranila njegov kinoprojektor.
Vinko Brenčič je umrl za posledicami kostne jetike 17. aprila 1936 v splošni bolnišnici Maribor. Pokopan je v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je zgodovinar in publicist JOŽE KOROPEC
Prof. dr. Jože Koropec se je rodil 17. marca 1923 v Bukovcu nad Zgornjo Polskavo očetu Ivanu Koropcu in materi Mariji, rojeni Samuh.
Osnovno šolo je obiskoval na Zgornji Polskavi. V letih 1935‒40 je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Maturiral je leta 1946. Isto leto se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani (skupina zgodovina‒zemljepis). Diplomiral je leta 1948.
Po diplomi je do leta 1954 služboval na gimnaziji v Črnomlju, nato do leta 1959 na klasični gimnaziji v Mariboru in do leta 1963 na Prvi gimnaziji v Mariboru. Od leta 1960 je bil pogodbeni profesor za narodno zgodovino na oddelku ljubljanske višje pedagoške šole v Mariboru, nato na Pedagoški akademiji Maribor, kjer je leta 1963 nastopil kot redni profesor.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1967 končal študij III. stopnje, leta 1970 pa je bil promoviran za doktorja zgodovinskih ved. Leta 1972 je habilitiral za docenta in leta 1978 za izrednega profesorja.
Od leta 1965 je bil glavni in odgovorni urednik ‘Časopisa za zgodovino in narodopisje’. Sodeloval je na raznih strokovnih srečanjih doma in v tujini.
Objavil je vrsto znanstvenih razprav, študij in monografij, največ iz srednjeveške slovenske zgodovine, zlasti s področja agrarne zgodovine in kmečkih uporov.
V arhivu v avstrijskem Gradcu je odkril listino iz leta 1311, v kateri se Slovenska Bistrica prvič posredno omenja kot mesto.
Jože Koropec je umrl 28. aprila 2004 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je kipar JOŽEF STRAUB
Jožef Straub se je rodil 17. marca 1712 v Wiesentiegu v Nemčiji in izhaja iz pomembne srednjeevropske kiparske družine.
Po začetnem šolanju v očetovi delavnici v Wiesensteigu je verjetno nadaljeval delo pri bratu Filipu Jakobu Straubu v Gradcu (Avstrija). Na Slovenskem se prvič omenja leta 1736, ko je delal kot pomočnik ljubljanskega kiparja Henrika M. Löhra. Za Slovensko Bistrico je zasnoval veliki oltar v cerkvi sv. Jožefa. Po njegovi smrti je zamisel uresničil njegov brat Filip Jakob.
Njegova dela v naši okolici nejdemo še v Makolah, na Črešnjevcu, v Kočnem ob Ložnici, v Laporju, na Spodnji Polskavi in v cerkvi na Arehu.
Jožef Straub je umrl 25. marca 1756 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Veliki oltar v cerkvi sv. Jožefa (Simona Kostanjšek Brglez)
