10. december

Proga je nastala kot posledica trasiranja Južne železnice, ki je obšla Slovensko Bistrico in si je želela lastnega tirnega priključka z glavno progo. Graditi so jo začeli razmeroma pozno. Koncesija za gradnjo je bila razglašena 23. julija 1908, progo so gradili le nekaj mesecev. Svečano so jo odprli 10. decembra 1908, obratovati pa je začela 11. decembra 1908.
Železniška proga, ki je mesto povezala z Južno železnico, je bila zgrajena za časa župana Alberta Stigerja. Gradnjo je vodil in nadziral gradbenik Jakob Versolatti (1848-1932), ki je v osemdesetih letih 19. stoletja v mesto prišel kot zidar. Proga, ki je bila dolga 3,6 kilometra, ni imela krivin, razen pri priključku na južno železnico, in je bila prvenstveno zgrajena za potrebe gospodarstva. Pomembno vlogo je odigrala kot transportno sredstvo pri industriji bakra, lesa in bučnega olja, seveda pa je bila rabljena tudi za potniški promet.
Vožnja iz mesta do Črešnjevca je trajala 15 minut. Na progi so bila tudi tri postajališča. Dnevno je obratovalo sedem parov vlakov, ob nedeljah in semanjih dneh pa devet parov vlakov. Vlak je imel vagone prvega in tretjega razreda, sicer pa so bili vsi vlaki mešani in so vozili s seboj tudi tovorne vagone. S tako gostim prometom so imeli Bistričani zvezo praktično z vsakim pomembnim vlakom na Južni železnici.
Promet na progi je opravljala Južna železnica, na osnovi pogodbe z dne 20. aprila 1908 leta. Za opravljanje prometa na progi sta bili dobavljeni dve mali dvoosni tendrovki na nasičeno paro, ki ju je zgradila tovarna Krauss v Lienzu. Po prvi svetovni vojni so prvotne lokomotive zamenjali z nekoliko močnejšimi stroji, to so bile lokomotive Južne železnice označene kot JDŽ 162, ki so bile zgrajene v tovarni lokomotiv v Floridsdorfu na Dunaju. Za lokomotivami serije 162 je delo na progi prevzela lokomotiva JDŽ 151-001. Občasno je po tej progi vozila tudi lokomotiva serije JŽ 51 (danes deponirana in muzejsko ohranjena na postaji Grosuplje). Lokomotiva JDŽ 151-001 je danes ohranjena in stoji na kamnitem podstavku pred železniško postajo v Mariboru.
Na progi je bil promet vseskozi aktiven in je prinašal dobiček. V načrtu je bila tudi gradnja proge (podaljšanje proge) od postaje Slovenska Bistrica Mesto do tovarne Impol na Zgornji Bistrici. Progo so celo dvakrat trasirali, vendar žal do realizacije ni prišlo.
Proga je bila po manj kot 60 letih, 31. decembra 1965 ukinjena, saj je splošna motorizacija po drugi svetovni vojni pospešila zmanjšanje pomena železnice. Stavba nekdanje železniške postaje, ki je pozneje služila tudi kot avtobusna, je stala vse do leta 2008, ko so jo porušili. Na nekdanjo železniško postajo v Slovenski Bistrici zdaj spominja le še kurilnica oziroma delavnica za oskrbo parnih lokomotiv, ki spada v tip stavb tako imenovane predalčkaste gradnje.
Zadnja lokomotiva, ki je vozila na tej leta 1965 ukinjeni progi, je lokomotiva tipa JŽ 151-001, kakršna stoji pred stavbo železniške postaje Maribor. Po trasi nekdanje železnice je speljana razširjena cesta.
Slovenski gospodar je 17. decembra 1908 o tem takole poročal:
»Dne 10. dec. se je otvorila lokalna železnica iz kolodvora v mesto Slov. Bistrica. Da je v mestu bilo mnogo frankfurtaric se ne čudimo, a da so tudi kolodvor deželne železnice okrasili s prusaškirni zastavami, pa je več kot čudno. Mogoče je bilo to c. kr. državnim in deželnim uradnikom na čast. V Avstriji je namreč marsikaj mogoče, med drugim tudi to, da se v njej c. kr. uradniki, kakor smo videli tudi deželni glavar, prav dobro počutijo v senci vsenemške, torej protiavstrijske zastave. Hm, hm! Sicer pa je cela prireditev imela prav klaverno lice. Ko so ob prihodu vlaka krepko zaorili živio klici in popolnoma zadušili jetični hajl, so se nekako premišljali, bi izstopili ali ne – mogoče so mislili, da se je novi lukamatija zmotil in jih zapeljal v deveto deželo kamor bi radi Slovence spravili. Nazadnje pa so le spoznali, da so na pravem mestu ter so po blagoslovljenju korakali peš v mesto. Videti je bilo, kakor da bi bistriški voditelji imeli težko vest! Mi kmetje privoščimo meščanom železnico, a odločno smo zoper to, da bi mi za druge plačevali. Kako pride okraj do tega, da bi za vsakoletno zgubo, ki je neizogibna, plačeval 4000 kron, ko ima vendar edino le mesto od nje korist, okraj pa nič. Kdor hoče komod biti, naj si sam plača.«

VIR: Brate, Tadej: Slovenjebistriško v okviru in razvoju železnic na Štajerskem, Zbornik občine Slovenska Bistrica II., 1990, str. 194
FOTO: Mešani vlak z lokomotivo JŽ 151–001 na vožnji proti Slovenski Bistrici (Zbornik občine Slovenska Bistrica II., str. 195)