10. april
Danes goduje MIHAEL
Mihael je svetopisemsko ime. Izhaja prek latinskega Michael in grškega Μιχαήλ (Mikhaíl) iz hebrejskega מיכאל (Micha’el) z nekdanjim pomenom »kdor je kakor Bog«.
Moške različice imena: Mihail, Mihailo, Mihajel, Mihaj, Mihajilo, Mihajlo, Mihal, Mihalj, Mihej, Miheil, Mihi, Miho, Mihol, Mihovil, Mihec, Mihej, Mihel, Mijat, Mijo, Mike, Miša, Mišo.
Ženski različici imena: Mihaela, Miša.
10. april
SVETOVNI DAN HOMEOPATIJE
10. aprila obeležujemo svetovni dan homeopatije, v spomin na 10. aprila 1755 rojenega ustanovitelja homeopatije dr. Samuela Hahnemanna. Na ta dan se po svetu na prav poseben način predstavlja homeopatski pristop zdravljenja.
Definicija homeopatije
Homeopatija je holistična metoda zdravljenja, kar pomeni, da obravnava človeka celostno. Lahko služi kot primarno ali dopolnilno zdravljenje v sodelovanju s sodobno medicino. Po definiciji je homeopatija terapevtska metoda, ki uporablja zdravila, ki so razredčena in dinamizirana, upoštevajoč zakon podobnosti, ki ga je prvi opisal ustanovitelj dr. Samuel Hahnemann. Zakon pravi, da se vsaka farmakološko aktivna substanca, ki pri zdravem človeku povzroča karakteristične bolezenske znake, lahko uporablja v minimalnih odmerkih za zdravljenje bolnikov s podobnimi ali enakimi znaki.
Homeopatsko zdravilo v organizmu ponovno vzpostaviti zaradi bolezni porušeno ravnovesje. Tako v telesu sprožimo proces zdravljenja.
ZAJELI KAR 85 OBJEKTOV
V projekt, katerega namen je spodbuditi javne institucije k izboljšanju energetske učinkovitosti v javnih zgradbah s spremembo obnašanja uporabnikov, lastnikov in energetskih upravljavcev, je bilo vključenih 39 pridruženih partnerjev, med njimi v Sloveniji Direktorat za energijo Ministrstva za infrastrukturo, Mestna občina Maribor, Mestna občina Velenje in Občina Slovenska Bistrica. Sicer pa je bilo v projekt skupaj vključenih kar 85 javnih objektov iz sedmih držav.
VIR: Ljubo Modic, Večer
FOTO: Večer
ABRAHAM GLEDALIŠKE PREDSTAVE OGLEDALA
V petek, 10. aprila 2015, je satirično gledališče Uščip Teater iz Slovenske Bistrice v dvorani DPD Svoboda uprizorilo 50. ponovitev satirične glasbeno gledališke predstave Ogledala, avtorja Draga Čoža. Oba igralca in glasbenika, Dejan Kalan in Marjan Kranjc sta še enkrat več mojstrsko odigrala svoji vlogi in navdušila prisotno občinstvo.
Pred samo predstavo je nekaj iskrivih misli nanizal radijski urednik in novinar Tone Petelinšek. Ogledala so v celoti avtorski projekt, saj so se Drago Čož, Dejan Kalan in Marjan Krajnc, med drugim, “pozabavali” tudi z režijo, dramaturgijo, scenografijo, kostumi in še s čim. Songe je uglasbil Marjan Krajnc.
Predstavo si je v 50. ponovitvah ogledalo blizu 6.000 obiskovalcev. Leta 2013 je bila predstava med 34 prijavljenimi uvrščena med 6 tekmovalnih predstav na Čufarjevih dnevih, na Jesenicah. Na tem festivalu se je uvrstila med tri najboljše predstave, tako po oceni strokovne žirije kot tudi po izboru publike.
Ob tem je bila v letu 2013 izbrana tudi za zaključno predstavo na festivalu komedije v Pekrah pri Mariboru. Predstava aktualizira nekatere splošne družbenopolitične, ekonomske in socialne teme. Ob sprostitvi, zabavi in užitku ponuja in terja tudi razmislek ter kritično distanco do naše stvarnosti in vsakdana, skratka do tem, pojavov, ekscesov, institucij in likov , ki jim nastavlja ogledala.
V preddverju so si obiskovalci lahko ogledali še nekaj aktualnih portretnih karikatur avtorja Uroša Čoža.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
SREČNI, ČE SO STALI V NJEGOVI SENCI
Nekdanji impolovci v domu za starejše obiskali bivšega tehničnega direktorja Edvarda Lepošo
“Edvard Lepoša je bil med najpomembnejšimi vodstvenimi delavci bistriškega Impola, proizvajalca polizdelkov iz aluminija. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil tehnični direktor in avtor imena Impol (Industrija metalnih polizdelkov),” je povedal njegov nekdanji sodelavec in bivši urednik tovarniškega časopisa Metalurg Ladislav Steinbacher. Lepoša se navkljub svojim 93 letom spomni vsakega detajla, ki je vplival na razvoj tega aluminijskega giganta iz Slovenske Bistrice. “Leta 1959 je v tovarni dokončno ugasnila proizvodnja bakra in začela se je nova doba,” je povzel preteklost bivši tehnični direktor, ki jesen svojega življenja skupaj z ženo preživlja v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane. “Aluminij je preplavil Zemljo in vesolje, uporabljajo ga v avtomobilski, letalski in vesoljski tehnologiji.” Razveselil se je obiska svojih nekdanjih kolegov, poleg Steinbacherja sta ga obiskala še nekdanja sodelavca Jože Kavkler, bivši direktor Impola, in Franc Bera, ki je takrat delal v podjetju, leta 1956 pa postal župan bistriške občine. “V mojem času je tovarno vodil Štefan Podričnik, z njim sem delal 22 let, bil je nesporna avtoriteta in prav z njegovo zagnanostjo je Impol postal to, kar je danes. Tehnološko se sedanje podjetje ne more kosati s prejšnjim, kajti mi smo orali ledino v proizvodnji aluminija, morali smo si izmisliti tehnologijo in proizvode iz aluminija. Spomnim se, da smo v Nemčiji kopirali profile za okna. Impol ima zdaj znanje, ki moje krepko prekaša. Ko sem prišel v tovarno, tam ni bilo skoraj ničesar, še denarja za opeko ne,” je še dodal Lepoša. Njegov kolega iz podjetja Bera pa je pripomnil, da je stalna tekma med Kidričevim, Mežico in Celjem zelo koristila. Slovenska Bistrica je prav zaradi tega postala vodilna v proizvodnji barvnih kovin. Lepoša in Podričnik sta vlekla odlične poteze. Njuni sodelavci smo bili srečni, če smo samo stali v njuni senci,” je povedal Bera.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: biografski-sb.si
IMPOL BI KUPIL TALUM IZ KIDRIČEVEGA
Na današnji dan, 10. aprila 2007, je vladna delegacija, ki jo je vodil predsednik Janez Janša, obiskala Slovensko Bistrico, o Impolovem poslovanju in razvojnih načrtih pa je novinarjem govoril minister za gospodarstvo Andrej Vizjak
Vlada s prodajo svojih deležev v Impolu ne bo hitela. Kad in Sod jih bosta prodala v 30 mesecih, to pa zato, ker država in Impol pričakujeta pospešen razvoj tega bistriškega podjetja, je danes po obisku vladne delegacije v Slovenski Bistrici dejal Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo. Minister je skupaj s predsednikom vlade Janezom Janšo obiskal Impol in si najprej ogledal proizvodnjo, pozneje pa se je pogovarjal s predstavniki družbe in županjo bistriške občine Ireno Majcen. Skupina Impol sodi med najboljše slovenske gospodarske organizacije. Lani so ustvarili 5,5 milijona evrov dobička in 412 milijonov evrov realizacije. V vseh Impolovih firmah je zaposlenih 1800 ljudi. Po podatkih uprave je Impol lani proizvedel 140 tisoč ton izdelkov iz aluminija.
Andrej Vizjak je po obisku še povedal, da je z Impolovimi poslovnimi rezultati zadovoljen, vendar ugotavlja, da obstajajo še rezerve. V mislih imam vertikalno integracijo, je menil minister in dodal, da v tej integraciji vidi tudi Talum iz Kidričevega, in če bi bilo med firmama več kakovostnejšega sodelovanja in lastniške povezanosti, bi bila dodana vrednost pri produkciji še večja, večji pa tudi dobiček. Opozoril je še, da je država pred privatizacijo Taluma in verjame, da je Impol lahko eden od partnerjev za nakup državnega deleža v Talumu. Premier Janša in minister Vizjak sta se danes v Impolu pogovarjala še o podprojektu Alureg. Vizjak je povedal, da bo Alureg sestavni del projekta Oreh. Bistriški projekt je dobro izhodišče za uresničitev novih idej s področja predelave aluminija in novih tehnologij. Alureg je velika priložnost tudi za Impol in občino Slovenska Bistrica.
O obisku je svoje mnenje zaokrožil tudi predsednik Impolove uprave Jernej Čokl. Dejal je, da je veliko gospodarskih razlogov za povezovanje Impola in Taluma iz Kidričevega. V zvezi s Talumom so pripravljeni oddati korektno ponudbo. Čokl je dodal, da ima po srečanju s predsednikom vlade in ministrom za gospodarstvo vtis, da je interes države za Alureg velik in Slovenska Bistrica je dobila potrdilo, da je na pravi poti. Alureg je namreč projekt, ki bo poskušal povečati dodano vrednost. Povečajo pa jo lahko, če imajo dovolj znanja, kapitala in dobrih idej. V Slovenski Bistrici so že ustanovili novo firmo, v njej je 41 družbenikov. Impolov interes je, da se v okviru Alurega ustanovijo nove družbe, ki bodo povezane s proizvodnjo aluminija.
Danes so Slovensko Bistrico obiskali še štirje ministri. Milan Zver, minister za šolstvo in šport, je skupaj z županjo, predsedniki štirih mestnih krajevnih skupnosti in Ivom Ajdnikom, ravnateljem Osnovne šole Pohorskega odreda Slovenska Bistrica, položil temeljni kamen za gradnjo druge mestne osnovne šole. Naložba je vredna okrog 600 milijonov evrov, denar zanjo pa bodo prispevali država, občina in mestne krajevne skupnosti. Odprli naj bi jo v šolskem letu 2008/2009. Okrajno sodišče je obiskal Lovro Šturm, minister za pravosodje, s sodniki se je pogovarjal o sodnih zaostankih in nalogah, ki jih ima sodišče. Janez Podobnik, minister za okolje in prostor, je v bistriškem gradu podpisal sporazum o urejanju potoka Polskava na Zgornji Polskavi in ceste proti Ogljenščaku. Sporazum je podpisala tudi Irena Majcen; predvideva, da bo v letu 2009 struga dokončno urejena. Potok Polskava namreč že desetletja ogroža prebivalce Zgornje Polskave. Podpisa so se udeležili še minister za regionalno politiko in lokalno samoupravo Ivan Žagar, poslanec državnega zbora Jože Jerovšek in Franc Pišek z Zgornje Polskave, ki je v krajevni skupnosti odgovoren za komunalno infrastrukturo. Urejanje potoka in ceste stane 210.000 evrov, večino denarja pa bo zagotovila država.
Jutri bo Slovensko Bistrico obiskal še minister za kulturo Vasko Simoniti. S predstavniki občinske uprave bodo govorili o varovanju kulturnih spomenikov.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer, 11. aprila 2007
FOTO: Minister za šolstvo in šport Milan Zver (spredaj levo) se je udeležil položitve temeljnega kamna za gradnjo II. OŠ Slovenska Bistrica.
PIKA NOGAVIČKA V SLOVENSKI BISTRICI
V petek, 10. aprila 1992, ob 9.30 in 11. uri je v kultumem domu prvič nastopiio z baletno predstavo Pika Nogavička Malo plesno gledališče iz Maribora.
VIR: Večer
KAJ VEŠ O PROMETU
Načrtno za večjo varnost najmlajših v prometu
Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu občine Slovenska Bistrica je na današnji dan, 10. aprila 1986, na Črešnjevcu pripravil občinsko tekmovanje Kaj veš o prometu. Več kot 60 šolarjev je tekmovalo v osmih ekipah starejših in šestih ekipah mlajših pionirjev.
Vsekakor je razveseljivo, da so vsi tekmovalci pri spoznavanju prometnih znakov in vožnje s kolesom pokazali nadpovprečno znanje in je bilo kar težko določiti najboljšega. Pomerili so se učenci osnovnih šol s Črešnjevca, iz Laporja, Makol s Spodnje Polskave, iz Oplotnice, Poljčan, Slovenske Bistrice in s Tinja.
Vida Lipoglav, predsednica komisije za vzgojo pri bistriškem svetu za preventivo za vzgojo v cestnem prometu, je po tekmovanju povedala da so na vseh šolah Izvedli šolska prometna tekmovanja in so za občinsko izbrali najboljše. K učinkoviti vzgoji in varnosti osnovnošolcev v prometu so veliko prispevali mentorji prometnih krožkov na šolah, delavci milice, člani avto-moto društev in združenja šoferjev ter avtomehanikov, ki še zlasti skrbijo za varno pot v šolo in domov.
VIR: Franci Golob, Večer
Umrl je strojar-usnjar ANTON HRASTNIK
Anton Hrastnik se je rodil 6. maja 1892 na Zgornji Polskavi kot peti od devetih otrok očetu Antonu (*1892), kmetu in strojarju − usnjarju, ter materi Elizabeti, rojeni Marčič (*1861 †1951). Hrastniki so bil eni redkih strojarjev in usnjarjev v naši občini.
Anton Hrastnik je bil v 1. svetovni vojni avstrijski vojak in vojni ujetnik v Rusiji.
Bil je zelo podjeten in je podedovano kmetijo z dokupovanjem zemlje zelo povečal. Redili so po dvanajst glav govedi, par konjev, svinje za domačo uporabo, kokoši, purane in gosi. Zaposlovali so dva hlapca, dve dekli in pastirja.
Po očetu je podedoval majhno strojarno − usnjarno, ki jo je kasneje povečal. Zaposlene je imel kar štiri delavce. Vsak teden je s konji in »platonerjem« (voz z ravnim dnom in pravokotnimi stranicami, op. ur.) po vasi in okolici zbiral kože svinj, telet in govedi, ki so jih nato strojili v njegovi delavnici. Ob delavnici je imel tudi trgovino, v kateri so ob delavnikih prodajali čevljarjem usnje za čevlje, podplate, torbe, pasove in druge izdelke.
Strojarsko − usnjarsko dejavnost je normalno opravljal tudi še med 2. svetovno vojno. Ko pa je povojna oblast zahtevala, da obdrži le eno dejavnost, torej ali obrt ali kmetijstvo, se je odločil za kmetijstvo.
6. januarja 1928 se je poročil z Marijo, rojeno Kaiba (* 29. 11. 1898), zaposleno v Krtinovi trgovini z mešanim blagom na Zgornji Polskavi (kasneje trgovina Albina Cvetka, op. ur.). V zakonu so se jima rodili trije otroci: Anton (Zvonko, *1928 na Zgornji Polskavi, †2006, pokopan na Zgornji Polskavi), Silva (*1930 v Mariboru, poročena Vezjak, živi na Pragerskem) in Marija (*1932 na Zgornji Polskavi, poročena Jeler, živi v Slivnici pri Mariboru).
Anton Hrastnik je umrl 10. aprila 1971 na Zgornji Polskavi, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
OKUPIRANA PRAGERSKO IN SPODNJA POLSKAVA
Pragersko je bilo okupirano na današnji dan, v četrtek, 10. aprila 1941. Del Pragerčanov je nemške vojake lepo sprejel; domači Nemci in nemčurji so jih pred Stampflovo gostilno celo pogostili. Nemška vojska je najprej zasedla orožniško postajo v Steinklauberjevi hiši in pošto; vodstvo občine je prevzel 76-letni domačin Jakob Potočnik, upokojeni orožniški podčastnik, občinsko pisarno pa nacist Otto Krinke.
Na veliki četrtek, 10. aprila 1941, je prišla skozi Spodnjo Polskavo prva skupna nemških vojakov, ki pa se v vasi ni ustavila. Na velikonočno soboto popoldne, 12. aprila, se je skupina 10 vojakov, oboroženih s strojnicami, pripeljala v vas na kolesih in se ustavila pred občinsko hišo. Vojaki so naslonili kolesa enega na drugega, vzeli iz torb bel, z maslom namazan kruh, ga slastno jedli in si potem prižgali cigarete. Vaščani – še zmedeni zaradi neorganiziranega umika jugoslovanske vojske – so jih gledali s strahom in radovednostjo. Le posamezniki, med njimi nemčurka Julijana Koller, so bili navdušeni, vojake so vabili k sebi domov in jih gostili. Nemški vojaki so zasedli cesto sredi vasi in zaprli vsakega moškega, za katerega so slutili, da se vrača iz jugoslovanske armade, v skedenj posestnika ‘Fureka’, da bi jih odvedli v zapor. Mnogi vaščani so tedaj zbrali vse stare obleke, da so se naši ujetniki lahko preoblekli. Tako so jim pomagali, da so na skrivaj pobegnili na svoje domove.
Prevzem uprave in oblasti: Po prihodu prve nemške enote je bila takoj vzpostavljena vojaška uprava, ki je z dvojezičnimi velikimi plakati pozivala prebivalstvo, naj vzdržuje red, se vede mirno in naj odda vse orožje. Pripadniki SA-oddelkov so stikali po hišah za orožjem in iskali skrite vojaške begunce. V osnovni šoli so se nastanile nove vojaške enote, ki so zbirale orožje. Pri spravljanju tega orožja se je ena od nabitih pušk sprožila in v sobi 3. oddelka ubila enega od vojakov. Že v soboto, 12. aprila 1941, je upokojeni avstrijski žandar Jakob Potočnik s Pragerskega v občinski pisarni občine Spodnja Polskava prevzel od dotedanjega občinskega predstojnika Alojza Luršaka s Pragerskega in tajnika Adolfa Sicherla občinsko upravo in jo kljub svojim 70 letom vodil vse do osvoboditve leta 1945. Kmalu mu je bil dodeljen v pomoč komisar Oto Quincka, po poklicu ključavničar iz Innsbrucka, ki je prišel semkaj raztrgan in s samo praznim nahrbtnikom na hrbtu. Poleg tega, da je bil politično zelo prizadeven, je skrbel predvsem na svoje osebne koristi. Prisvojil si je mnogo zaplenjenega pohištva, kupoval poceni oblačila in hrano ter vse to pošiljal svojcem v Avstrijo. Za njim je prišel Franc Kosi, po rodu iz Sv. Jakoba v Slovenskih goricah, ki je pozneje odšel v nemško vojsko, kjer je padel.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 207, 287, 308
FOTO: Prihod Nemcev 10. aprila 1941 na Pragersko pred gostilno Stampfl (Arhiv TD Breza)
OBSOJEN RADI ŽALJENJA
Na današnji dan, 10. aprila 1923, je bil pred tukajšnjim okrajnim sodiščem ob sojen znani ultragerman, čevljarski mojster Ivan Teger na pet tednov strogega zapora z dvema postoma na teden, ker je nekega večera na tukajšnjem južnem kolodvoru pred celim občinstvom napadel dr. Rudolfa Ravnika, odvetnika v Mariboru in ga opsoval z znanimi nemčurskimi krilaticami »windischer Schweinhund« itd. itd. Teger je sicer trdovratno tajil to svoje junaštvo, toda vsi protidokazi so mu izpodleteli, ker ko so se celo njegovi lastni pristaši zgražali nad njegovim činom in ga pustili na cedilu.
Morda se bo sedaj zopet našel kak dopisnik v »Volksstimme«, ki bo tarnal o drakoničnih »Urteilich« »gegen die bedrängten Briider«. Mi pa pravimo, skrajni čas je že bil, da je tega slivniškega Teutona vendar en krat zalotila roka pravice in ga podučila o njegovih dolžnostih napram sodržavljanom. Sicer je pa še naše mesto polno takih blaznonavdušenih jugoslovenskih državljanov a la Teger in treba bo železne metle, da se ta golazen popolnoma zatre
VIR: Tabor
RAZLIČNI VOLILNI RAZREDI
Pri volitvah v državni in deželni zbor so volili Polskavčani v volilnem razredu kmečkih občin
Volilna pravica takrat v Avstriji še ni bila enaka. Glas kmeta je veljal manj kot glas meščana, meščana manj kot glas veleposestnika. Poleg tega je bila volilna pravica dolgo omejena le na tiste, ki so plačevali določen znesek direktnegadavka, na primer po občinskem zakonu iz leta 1849 en goldinar, vezana je bila na premoženjski cenzus. Za moške polnoletne državljane je bila volilna pravica splošna šele od leta 1907. Pri volitvah v deželni zbor so volilni razredi ostali do konca stare Avstrije. Tudi občinska volilna pravica je bila vezana na premoženjski cenzus, poleg tega je bila neenaka, ker so bili po višini plačanega davka volivci občin razdeljeni na tri razrede. Bilo je še nekaj omejitev: volilne pravice niso imeli aktivni vojaki in žandarji, osebe, ki so bile pod skrbništvom ali so imele varuha in so živele od javne miloščine. Kdor je bil prezadolžen, kaznovan zaradi hudodelstva ali tatvine, poneverjenja, goljufije, oderuštva, prostitucije ali spletkarstva, je izgubil volilno pravico za čas, dokler kazni ni prestal, pri nekaterih hudodelstvih oziroma prestopkih pa še pet let po prestani kazni. Za šest let je izgubil volilno pravico, kdor je bil kaznovan zaradi volilnih sleparij. Vsakdo je moral voliti osebno.
VIR: Straža
IZ LAPORJA
– Obesil se je agent Mihael Belšak; sodnija ga je zasledovala zaradi poneverjenja denarja.
– Trije nemški kolesarji so drveli pretekli pondeljek skozi šolske ulice in povozili hišno posestnico Lendarc. Vrgli so jo s tako silo na tla, da je zadobila na glavi težko rano in omedlela. Suroveži se niso menili za njo, ampak so hitro odkurili.
VIR: Novi slovenski Štajerec
Rodil se je graditelj in politik RUDOLF GANZITI – GRAD
Rudolf Ganziti se je rodil 10. aprila 1905 na Vrholah pri Slovenskih Konjicah.
Kot mlad fant se je zaposlil na gradbiščih in delal tako kot vsi slovenski gradbinci v času gospodarske krize v najhujših delovnih razmerah. Vključil se je tudi v stavkovno gibanje na Slovenskem.
Že leta 1933 je postal član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), kjer je bil od jeseni leta 1934 do konca leta 1940 član Okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije (OK KPS) za Ljubljano. Zaradi svojega političnega udejstvovanja je bil tudi preganjan in zaprt.
Bil je nosilec partizanske spomenice, saj se je v NOB vključil že na začetku vojne leta 1941, s partizanskim imenom Grad. Bil je organizator centralne tehnike (CT KPS) v Ljubljanski pokrajini in deloma na Štajerskem ter odgovoren za postavitev vseh ilegalnih postojank v Ljubljani in drugod.
Njegovo prvo tovrstno delo je bilo že leta 1941 v hiši Cesta na Brdo na Viču v Ljubljani, kjer je zgradil podzemni prostor − bunker za tiskarno. To je bila v okupirani Sloveniji prva zgrajena ilegalna tiskarna CT KPS. Kot vodja gradbenega oddelka CT KPS je v začetku leta 1942 na Emonski cesti v Ljubljani, nad takratno tovarno zamaškov, v stanovanju mizarja Kranjca zgradil tudi drugi bunker za tiskarno.
Leta 1943 je vodil gradnjo Baze 20 v Kočevskem rogu.
Po letu 1945 je bil med drugim pomočnik inšpektorja za delo Ljudske republike Slovenije (LRS), predsednik sindikata gradbenih delavcev Slovenije in član sveta republike.
Rudolf Ganziti je umrl 27. julija 1987 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si
