14. april
Danes goduje VALERIJA
Ime Valerija izhaja iz latinskega imena Valeria, ki je ženska oblika imena Valerius. Latinsko ime Valerius pomeni »izhajajoč iz rimske plemiške rodbine Valerijcev« in se povezuje z glagolom valeo v pomenih »biti močen, krepak, zdrav, dobro se počutiti«.
Moške različice imena: Valerij, Valerijan, Valerijano, Valerijo, Valerin, Valerjan.
Ženske različice imena: Valči, Valčika, Valčka, Valerina, Valerijana, Valeriana.
14. april
LJUBLJANO IN OKOLICO PRIZADEL MOČAN POTRES
14. aprila 1895, na velikonočno nedeljo, je Ljubljano in okolico prizadel eden najmočnejših potresov v zgodovini glavnega mesta.
Večina prebivalcev je v času prvega potresnega sunka še spala. Zaradi bobnenja in tresenja tal je Ljubljančane zajel strah in začeli so zapuščati domove. Potresni sunki so se sicer vrstili vso noč, vendar na srečo niso bili tako močni kot prvi. Ker se ljudje niso mogli vrniti v svoje domove, so bili polni vsi ljubljanski parki in trgi. Sreča je bila, da so ljudje zapustili hiše šele, ko je minil prvi potresni sunek, zato padajoče opeke niso poškodovale veliko ljudi.
Jakost potresa je bila 8.–9. stopnje po MCS. Potres je terjal sedem smrtnih žrtev, nekaj oseb pa je bilo ranjenih. Ljubljanski občinski svet je naslednje dopoldne sprejel nekaj nujnih ukrepov za pomoč najbolj prizadetim prebivalcem. Obenem so poskrbeli za varnostne ukrepe, postavili policijski nadzor in sprejeli odredbo o ogledu poškodovanih hiš. V mestu so zaprli vse šole in ustavili dela v nekaterih tovarnah. Nekaj dni po potresu so v mesto prispele vojaške enote, ki so začele graditi zasilna prebivališča za brezdomce. Na različnih koncih mesta so v kratkem času dokončali enajst barak. Veliko Ljubljančanov je mesto zapustilo in se zateklo k sorodnikom na deželo.
V mestu so zrasla velika šotorska naselja. Naselje je zraslo na Mirju, kjer je Fran Jakopič ponudil brezdomcem prazne zeljarske sode in kadi. Pomanjkanje hrane se je v mestu hitro čutilo, zato so organizirali pet zasilnih kuhinj, v katerih so zastonj ali za nizko ceno razdelili nekaj tisoč toplih obrokov na dan. Škoda po potresu je bila zelo velika. Najbolj so bile poškodovane hiše v Špitalski, današnji Stritarjevi ulici, kjer so podrli vse hiše razen ene, enako je bilo tudi na Čopovi, Židovski, Trubarjevi in na Levstikovem trgu. Po potresu je bila Ljubljana živahno gradbišče. To obdobje na področju Ljubljanskega urbanizma predstavlja eno od najpomembnejših prelomnic našega glavnega mesta.
V BISTRIŠKEM GRADU MEDNARODNI DOGODEK O VOLILNIH PRAVICAH
V Bistriškem gradu so 14. in 15. aprila 2016 gostili mednarodno konferenco z naslovom »Volilne pravice od lokalne do evropske ravni – politična udeležba državljanov EU v izgradnji skupnosti«.
Konference se udeležujejo predstavniki 12 tujih delegacij iz devetih držav. RIC Slovenska Bistrica namreč skupaj s 14 regijami, mesti in organizacijami civilne družbe iz desetih držav članic EU sodeluje pri projektu »Evropske regije razvijajo evropsko državljanstvo«, ki je sofinanciran v okviru evropskega programa Evropa za državljane.
Osrednji del konference je bila današnja okrogla miza, na kateri so se volilnih pravic na vseh ravneh dotaknili nekdanji minister, vodja slovenske delegacije Odbora regij Evropske unije v Bruslju in župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar, Bernard Sadovnik, župan Občine Globasnica na avstrijskem Koroškem, predsednik Alpe-jadranskega centra za čezmejno sodelovanje v Celovcu, Mitja Čander, publicist in pisatelj, Lejla Kogej, strokovnjakinja za odnose z javnostmi, asistentka evropskega poslanca Franca Bogoviča, Grigor Asenov, politični svetovalec na Sekretariatu Odbora regij v Bruslju in Ema Trobentar, študentka mednarodnih odnosov, naj prostovoljka leta 2014.
Okroglo mizo je povezoval strokovnjak za politični marketing, strateško in krizno upravljanje ter politični analitik Božidar Novak. Uvodni predavanji sta pripadli ddr. Rudiju Rizmanu z Univerze v Ljubljani in Univerze v Bologni ter dr. Lenartu Škofu z Univerze na Primorskem.
Dogajanje so spremljali tudi številni dijaki iz Srednje šole Slovenska Bistrica.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
DOBRODELNA PRIREDITEV OŠ MINKE NAMESTNIK SONJE
Osnovna šola Minke Namestnik Sonje iz Slovenske Bistrice, ki izobražuje otroke s posebnimi potrebami, je v torek, 14. aprila 2015, v Slomškovem domu v Slovenski Bistrici izvedla dobrodelno prireditev. Učenci so nastopili v gledališki predstavi z naslovom Čarobna moč zelišč.
“Tako kot za vsako težavo rožca raste, imamo tudi ljudje moč, da cvetimo drug za drugega, kot rožce”, so zapisali ob nastajanju predstave.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
SILVO HUSU PREDSTAVIL KNJIGO O BISTRIČANU, SKLADATELJU JOŽETU LESKOVARJU
V ponedeljek, 14. aprila 2014, je Knjižnica Josipa Vošnjaka organizirala literarni večer ob izidu knjige avtorja Silva Husuja z naslovom Jože Leskovar-glasba njegovo življenje. Jože Leskovar je po rodu Bistričan, velik del svojega življenja pa je preživel na Koroškem, v Slovenj Gradcu, kjer živi še danes. Poleg tega, da je pevec, je tudi zborovodja in skladatelj.
Izdal je številne pesmarice, v katerih najdemo slovensko, marsikje pozabljeno ljudsko pesem. Je dobitnik številnih priznanj doma in v tujini na področju zborovskega petja , del svojega življenja pa je posvetil tudi proučevanju glasbenega ustvarjanja Huga Wolfa, ki je nekaj časa živel v Slovenj Gradcu. Jože Leskovar je na literarnem večeru pripovedoval o svoji glasbeni poti, Silvo Husu, zaposlen v Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica pa o nastanku knjige.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Levo Jože Leskovar, desno Silvo Husu (Edvard Grobler)
PORTOROŽ USODEN ZA BISTRIŠKO TURISTIČNO ZVEZO
Vodilna mesta Turistične zveze Slovenska Bistrica so zasedli “izobraženci” z izkušnjami o lepem vedenju in stikih z javnostmi. Kmalu pa so ljudje, ki želijo živeti od turizma, predsedniki dvanajstih turističnih društev in predstavniki turističnih ustanov, ugotovili, da so voditelji brez izkušenj, samosvoji in nedostopni za tiste, ki turistično kolo vozijo v nižjih in počasnejših prestavah.
Zveza je že leto dni brez kakršne koli pametne akcije. Nekaj dela si je resda naložila na svoja ramena, ampak nič originalnega: od lokalnega časopisa je prevzela Zlato vrtnico, spoštuje direktivo iz Ljubljane, ki trobi o “moji deželi – lepi in gostoljubni”, in organizira prodajo okrasnega grmičevja in rož. Ko je treba društvom svetovati o konkretnih razvojnih smereh, je zveza videti kot ovenela vrtnica. Svojo ovenelost je pokazala pred nedavnim, ko so turistični aktivisti iz Leskovca in Starega Loga govorili o načrtih za predstavitev občine konec meseca v Portorožu. Predstavitve so imele tako vsebino: tisti, ki želijo občino predstaviti na slovenski obali, so od zveze pričakovali pomoč. Zveza, ki želi v Portorožu igrati prvo violino, pa je namesto programa društvom solila pamet z lepo oliko in napotili, češ dodatni denar za predstavitev občine v Portorožu lahko zagotovi le zveza. Čeprav so društva zvezo opozorila, da naj denar dobi program, je zveza to dejstvo zasmehovala. In društvom je prekipelo. Zvezi so očitali, da ne podpira turizma, da razmetava občinski proračunski denar, da podcenjuje drugače misleče in širi polresnico, povezano s sodelovanjem zveze z občinskim oddelkom za gospodarstvo. Zadnje srečanje med zvezo in društvi je bilo na robu incidenta. Predsednik bistriške občinske zveze je pravočasno dojel, da mora sestanek zapustiti, v nasprotnem bi se mu slabo pisalo.
Če zveza ne bi slepomišila z obljubami in če ne bi delila lekcij o oliki in svojih turističnih izkušnjah, bi jo društva sprejela. Zadnje srečanje je dokončno zamrznilo odnose med zvezo in društvi. Ob tem poudarimo, da zamrznitve ne podpirajo vsa turistična društva v občinah Slovenska Bistrica in Oplotnica, večinsko mnenje pa je naperjeno proti sedanjemu vodstvu, na katero je letel še očitek o nepravilni izvolitvi. Kaj se bo izcimilo iz prepira? Nič dobrega. Počakati bo treba na Portorož, potem pa udariti po mizi.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
KURIRČKOVA POŠTA
Pionirji iz Slovenskih Konjic so v četrtek, 14. aprila 1988, ob 10. uri svojim vrstnikom iz Slovenske Bistrice na bistriški COŠ predali kurirčkovo pošto. V torbici, ki so jo mladi takrat prenašali že šestindvajsetič, ni bilo pozdravnega pisma, ampak konkretna naloga, ki jo bodo morali bistriški pionirji izpolniti v desetih dneh. Podobno delo so mladi Bistričani naložili tudi taborskim pionirjem, ki so jim v torek, 19. aprila, ob 10. uri pri spomeniku talcem v Gaju pri Zgornji Polskavi predali kurirčkovo pošto.
VIR: (tv), Večer
PRAGERSKI GLINOPOR SE OBOTAVLJA
Na Pragerskem so se zbrali predstavniki bistriške občinske skupščine, republiškega zavoda za raziskavo materiala in združenja SMELT in tamkajšnje opekarne.
Razpravljali so o nekajmesečni poskusni proizvodnji glinopora, v zahodni gradbeni tehnologiji že preizkušenega materiala, s katero pa na Pragerskem ne morejo biti zadovoljni.
Bistriški gospodarstveniki kajpak ne morejo prezreti kasnitve normalnega obratovanja tega obetajočega oddelka pragerske opekarne, ker je bilo za izdelavo glinopora treba investirati okrog 10 milijonov dinarjev. Kaj je narobe?
»Hitrejši razvoj ovira zelo slaba kadrovska zasedba,« je povedal Ernest Fluher, načelnik za gospodarstvo in finance pri skupščini občine Slovenska Bistrica. »Tudi predelava gline ne teče po določenem investicijskem programu, Pragerčani so najprej zanemarjali, potem pa povsem opustili fazo predelave.«
»In kako spraviti proizvodnjo glinopora čimprej na tir, ki vodi k normalnemu obratovanju?«
»Čimprej bo treba rešiti pereč problem strokovne delovne sile, za izpopolnitev predelave pa bo treba najti dodatna sredstva. Višina investicije zahteva odločno in hitro reševanje problemov, ki ovirajo normalno obratovanje«, je povedal Ernest Fluher.
VIR: (sn), Večer
SLOVENSKA BISTRICA
V slovenskobistriški občini so bili za poslansko mesto v republiškem zboru 3 kandidati. Največ glasov, 7.475, je dobil Ivan Pučnik, Franc Ledinek 6.131 in Jože Žabek 3.353.
VIR: Večer
Rodil se je arhivist in zborovodja MARIJAN GERDELJ
Marijan Gerdelj se je rodil 14. aprila 1948 v Vinarju v občini Slovenska Bistrica.
Osnovno šolo je obiskoval na Prihovi (takrat je spadala še v občino Slovenska Bistrica) in v Slovenskih Konjicah, gimnazijo pa leta 1967 v Mariboru. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Mariboru, kjer je leta 1996 diplomiral in leta 1978 opravil tudi izpit iz arhivistike.
Leta 1972 je služboval je v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, od leta 1972−74 v Domu učencev Maribor Tezno, leta 1974 na Ljubljanski banki v Slovenj Gradcu, med leti 1974−93 kot arhivar v Železarni Ravne in od 1993−2001 v ravenski enoti Pokrajinskega arhiva Maribor.
Kot zborovodja je vodil več pevskih zborov, pel pa je tudi pri moškem pevskem zboru ‘Foltej Hartman’ iz Pliberka.
Kot arhivist in raziskovalec z dolgoletnimi izkušnjami je svetoval v podjetjih in ustanovah pri urejanju dokumentarnega in pisnega gradiva.
Pisal je pesmi, prozo, bil raziskovalec, urednik in družbeni kritik. Sodeloval je tudi v uredniškem odboru Biografskega leksikona občine Prevalje.
Marijan Gerdej je umrl 20. avgusta 2020 na Dolgi Brdi (občina Prevalje).
VIR: biografski-sb.si
PIONIRJI POGOZDOVALI GOLČAVE POSESTVA FRAJŠTAJN
14. aprila 1946 so spodnjepolskavski pionirji v okviru prvomajskega tekmovanja pogozdovali goličave posestva Frajštajn; 72 šolarjev je posadilo 2500 gozdnih sadik.
VIR: Mirko Munda – Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 260
FOTO: Šolarji višjih razredov aprila 1946 med pogozdovanjem Velenika (Šolska kronika)
OKUPATOR ZAHTEVA NA VSAKI HIŠI ZASTAVO
Okupatorji so 14. aprila 1941 pri cerkvi na Spodnji Polskavi razglasili, da mora vsaka hiša v vasi izobesiti zastavo. Melhior Zorko je po tem ukazu izobesil na župnišču dve zastavi: slovensko, ki je bila v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana, in nemško. Zvečer sta prišla dva nemška vojaka gledat, ali je župnik izpolnil ukaz. Ostro sta ga okarala z besedami, da so jima že pred prihodom k župnišču ljudje povedali, da je izobesil tudi srbsko zastavo, ker drži s Srbi in sovraži Nemce. »Nikakor,« je Zorko ugovarjal in tajil svojo provokacijo, »na župnišču visi poleg nemške zastave slovenska, ki je bila prej prepovedana in zdaj časti Nemčijo ter pozdravlja nemške vojake. Z letaki ste nam napovedali, da ne prihajate nad Slovence, da nam nočete nič žalega, zato v imenu vernega ljudstva vihra slovenska zastava.« Le nekaj dni pozneje, 19. aprila 1941, so Nemci župnika Melhiorja Zorka aretirali in ga zaprli v mariborskih zaporih. Po mesecu ali dveh so ga izgnali na Hrvaško. Ko so ga Nemci zaprli, je župnikova sestra Minka Zorko, organistka na Spodnji Polskavi, skrila »Spominsko knjigo« in jo župnišču vrnila po vojni.
VIR: Mirko Munda – Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 207
POŽIG V STUDENICAH
V Dravinjski dolini je bilo zadnje čase več požarov, ki so bili večinoma podtaknjeni. Mednje štejemo lahko tudi v četrtek, 14. tm. nastali požar v Studenicah pri Poljčanah. Okoli 23. ure je začelo na več krajih biti plat zvona. Požrtvovalni poljčanski in drugi gasilci so bili s svojo motorko na mah na kraju nesreče. Zgorel je veliki samostanski kozolec, gasilci pa so preprečili, da nista zgorela le nekaj korakov oddaljena žaga z velikim skladiščem lesa in Wirthov kozolec. Poleg kozolca je zgorela tudi krma, rešili pa so pet voz, ki so bili pod šupo. Požar je bil vsekakor podtaknjen, kajti začelo je goreti na gornjem koncu kozolca, in sicer v času, ko je že vse okrog in okrog trdno spalo.
VIR: Mariborski večernik Jutra
Rodil se je zobozdravnik IVO ANTOLIČ
Prof. Ivo Antolič se je rodil 14. aprila 1919 v Ljutomeru kmečkim staršem kot najmlajši od enajstih otrok.
Končal je meščansko šolo in se izučil za zobnega tehnika pri zobozdravniku Cirilu Rajhu v Ljutomeru (1934–37).
Pred 2. svetovno vojno je služil vojaški rok v jugoslovanski vojski. Na začetku okupacije je padel najprej v ustaško in nato v nemško ujetništvo. Ker je njegov rojstni kraj po priključitvi Štajerske k tretjemu rajhu postal »nemški«, je bil izpuščen.
V Gradcu in kasneje na Dunaju (oba Avstrija) je dokončal zobozdravniško šolo.
Ker ni želel odslužiti vojaškega roka v nemški vojski, se je umaknil na Madžarsko, kjer je bil ujet in zaprt v več zaporih in koncentracijskih taboriščih. Uspelo mu je pobegniti, zato je bil v odsotnosti obsojen na smrt. Čas do konca vojne je preživel v ilegali na Hrvaškem.
Po vojni je leta 1945 prevzel vodstvo vojaške zobne ambulante v mariborski vojni bolnici. Leta 1946 je dokončal še zobozdravniško šolo v Ljubljani in se zaposlil v Slovenski Bistrici, kjer je sodeloval z zobozdravnikom Jernejem Černetom, od leta 1948 pa na predlog ministrstva za zdravstvo na centralni šolski polikliniki v Ljubljani.
Ob delu se je izobraževal na gimnaziji (maturiral leta 1950). Študij na stomatološki fakulteti v Ljubljani je zaključil z diplomo leta 1955. V naslednjih letih se je izobraževal v tujini (Düsseldorf, Nemčija; Stockholm, Švedska; Köbenhavn, Danska; Dunaj), predvsem na področju klinične čeljustne in zobne ortopedije. Leta 1962 je opravil specialistični izpit iz čeljustne ortopedije.
Leta 1970 je postal izredni, leta 1974 pa redni profesor. Leta 1967 je postal predstojnik oddelka in katedre za čeljustno in zobno ortopedijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (MF UL) in ju vodil do svoje upokojitve leta 1989. Med leti 1961–71 je bil tudi prodekan MF UL.
Ivo Antolič je umrl 23. julija 2001 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si
