
3. februar
Danes goduje BLAŽ
Ime Blaž izhaja iz latinskega imena Blasius, to pa grškega Βλασιος (Blásios). Grško ime nekateri povezujejo z grškim pridevnikom βλασιος (blasiós) v pomenu besede »ki ima navzven ukrivljene noge, krivonog (noge na X)«. Ime Blasius najdemo tudi v latinščini, kjer beseda blaesus pomeni »jecljajoč, sesljav«. Gre torej za ime, ki prvotno pomeni neko telesno hibo. Z razvojem krščanstva pa to ime pripada sv. Blažu, ki je zaščitnik proti boleznim za grlo. Po drugih virih naj bi Blaž izviral iz staronemškega imena Blaz, ki pomeni neomajen zaščitnik.
Moške različice imena: Blaško, Blažan, Blaže, Blažej, Blažek, Blaženko, Blažimir, Blažko, Blažo.
Ženske različice imena: Blažka, Blaženka.

3. februar
SEČOVELJSKE SOLINE MED MOKRIŠČI MEDNARODNEGA POMENA
3. februarja 1993 so bile Sečoveljske soline uvrščene na Seznam mokrišč mednarodnega pomena (t.i. Ramsarske lokalitete). Kot drugo slovensko mokrišče je na omenjeni Seznam uvrščen sistem podzemnih mokrišč v Škocjanskih jamah.
Ramsarska konvencija ali Konvencija o močvirjih mednarodnega pomena, predvsem kot prebivališču močvirskih ptic, je bila sprejeta 2. januarja 1971 v iranskem mestu Ramsar. Njen namen je “ohranjati in sprejemljivo uporabljati mokrišča na nacionalni ravni in z mednarodnim sodelovanjem uveljavljati načela trajnostnega razvoja”.
Ramsarsko konvencijo je ratificiralo že prek 100 držav. Slovenija se je ramsarski družini pridružila leta 1992.

PREMIERA FILMA MLADEGA PRAGERČANA NA NETFLIXU
Od 3. februarja 2021 si je bilo mogoče na Netflixu ogledati film “Vsi moji prijatelji so mrtvi,” prvenec mladega scenarista in režiserja Jana Belcla s Pragerskega. Komaj 4 dni po premieri filma, ki spada v žanr črne komedije, je Netflix naročil nadaljevanje filma. Film so gledalci Netflixa sprejeli za svojega, saj naj bi si ga do konca februarja ogledalo že 10 milijonov gledalcev.
VIR: Bistričan.si

UKINITEV ODLAGALIŠČA ODPADKOV NA PRAGERSKEM?
V podravski regiji naj ne bi bilo treh odlagališč odpadkov, a to še ne pomeni, da bodo do konca leta zaprli odlagališče na Pragerskem, ki čaka na obnovo, vredno deset milijonov evrov
Med Mariborom in Ormožem naj bi bila tri odlagališča odpadkov. Toliko jih narava in ljudje ne bodo prenesli, trdijo okoljevarstveniki in ne nazadnje tudi strokovnjaki ministrstva za okolje in prostor. Zdaj je na prepihu odlagališče oziroma načrtovani center za ločeno ravnanje z odpadki na Pragerskem v občini Slovenska Bistrica. Za lokalna odlagališča se poleg Pragerskega v SV Sloveniji potegujeta še Ptuj in Ormož. Pragersko zbirališče smeti je med najstarejšimi, uredili so ga na južni strani naselja in blizu meje med občinama Kidričevo in Slovenska Bistrica. Ureja ga bistriška Komunala, spada pa med urejena odlagališča. V začetku letošnjega leta so se začele uresničevati lanske napovedi o zaprtju tega odlagališča, ki leži na tretjem vodovarstvenem območju.
Irena Majcen, županja občine Slovenska Bistrica, domneve o zaprtju ni niti potrdila niti zanikala in povedala, da sedanje odlagališče za naravo in ljudi ni nevarno, saj v bližnjem ribniku živijo ribe. To pomeni, da je glina, na katerem leži odlagališče, nepropustna. “V postopkih izpolnjevanja pogojev smo leta 2008 dobili odločbo, kar pomeni, da je ministrstvo za okolje in prostor seznanjeno z dejstvi, ki je nujna za gradnjo centra za ločeno zbiranje odpadkov in pridobivanje denarja iz kohezijskega sklada. To dokumentacijo je pozneje pregledala še vladna služba za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ter izdala odločbo za širitev odlagališča. Občina je na podlagi teh dokumentov sklenila dogovor s sosednjimi občinami, ki naj bi svoje odpadke odlagale na Pragerskem. Pridružile so se občine Vitanje, Zreče, Slovenske Konjice, Oplotnica, Poljčane, Makole in Rače – Fram.”
Poplavna ogroženost
“Lani smo pripravili razpis za gradnjo odlagališča, ga objavili, sledili sta pritožbi na projekt, in sicer na državno revizijsko komisijo, konec leta pa sem se seznanila z mnenjem ministrstva za okolje in prostor, ki je ugotovilo, da odlagališče naj ne bi bilo usklajeno z okoljskim elaboratom. Ta dokument, ki še ni nikjer potrjen, med drugim zajema tudi protipoplavno varnost. Za center Pragersko je ugotovljeno, da je del parcele novega odlagališča v poplavnem območju. Ker pa imamo na tem območju zadrževalnik vode na Medvedcah in graben, vzporeden s Polskavo, je rešitev dokaj enostavna. Občina bi morala zgraditi sistem, ki bi viške vode usmerjal v zadrževalnik Medvedce. Ta problem bomo v prihodnosti reševali skupaj z ministrstvom za okolje in prostor,” je povedala županja Majcnova.
Dodala je, da so na poplavno nevarnost bili opozorjeni po podpisu pogodbe o gradnji centra. Županja še opozarja, da vladna služba za lokalno samoupravo in regionalni razvoj meni, da ni pogojev za uvedbo postopka za razveljavitev odločbe o gradnji centra na Pragerskem. Izrazila je prepričanje, da bo februarja možen podpis pogodbe z izvajalcem del novega centra.
In če ne bo denarja?
Ker obstajajo namigi, češ občine Južnega Pohorja se bodo odpovedale Pragerskemu, smo o tem poiskali mnenje pri županu Slovenskih Konjic. Miran Gorišek je odgovoril, da so pred dvema letoma občine Vitanje, Zreče in Slovenske Konjice razmišljale o drugi lokaciji, vendar so se pred nedavnim dogovorili, da bodo odpadke vozili na Pragersko. To pomeni, da bo s centrom za odlaganje in ločevanje odpadkov na Pragerskem povezanih nad 60.000 ljudi, kar po mnenju Gorinška ni zanemarljiv podatek.
Bojan Devak, v. d. generalnega direktorja direktorata za javne službe in investicije pri okoljskem ministrstvu, je na vprašanje, ali je možno, da po analizi posameznih lokacij, na katerih so odlagališča odpadkov, Pragersko zaprejo, odgovoril, da bo šele ta pokazala, kakšni so stroški in škoda, ki jih okolju in ljudem povzročajo odlagališča. Preverili bodo ekonomičnost treh možnih odlagališč v SV Sloveniji in če bo v Sloveniji 15 takih, ki niso sporna, jih bo pač država imela 15 in ne sedem. Februarja bo bržkone znano, koliko odlagališč potrebujemo. Za Pragersko so ugotovili, da obstajajo pripombe na račun poplav in varstva voda. Če bo Slovenska Bistrica dokazala, da ni razlogov za preplah, sedanja odločba o gradnji CERO ne bo sporna. V začetku januarja 2010 je okoljsko ministrstvo občino opozorilo, da prevzema odgovornost s tvegano lokacijo. V odločanje se bo vključila tudi okoljska agencija in konec koncev obstaja tudi možnost, da za gradnjo centra na Pragerskem ne bo dovolj denarja, je še opozoril Devak.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Težka odločitev: zapreti ali graditi novi pragerski center za ločeno ravnanje z odpadki? (Zdenko Kodrič)

3. februar 2009
ZADEL V ZAŠČITNO OGRAJO
Včeraj nekaj pred pol deseto uro dopoldne se je pri počivališču Polskava na avtocesti Slovenska Bistrica-Maribor zgodila prometna nesreča, zaradi katere je bil promet nekaj časa oviran. Voznik kombiniranega vozila je zaradi neprilagojene hitrosti in neugodnih vremenskih razmer zadel zaščitno ograjo. Vozilo se je prevrnilo, v njem pa se je poškodoval voznik. Poškodovanega so z reševalnim vozilom iz Slovenske Bistrice takoj prepeljali v mariborski Univerzitetni klinični center. Na kraj dogodka so prišli gasilci PGD Slovenska Bistrica in Maribor ter odstranili razlito olje in gorivo. Na kombiniranem vozilu je nastala večja materialna škoda.
VIR: čk, Večer
FOTO: Prevrnjeno vozilo (Edi Grobler)

3. februar 2006
ČOBALOVE SLIKE V GRAJSKI GALERIJI
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica je v galerijo Grad povabil akademskega slikarja Bogdana Čobala iz Maribora. Avtor razstavlja slike iz opusa, ki ga je naslovil Prostori slik 2000-2006. Razstavo je odprla bistriška županja Irena Majcen, o slikarju in njegovem delu pa je govoril likovni kritik Mario Berdič. Vsekakor je Čobalova razstava poseben dogodek: slikar jo je namreč prilagodil prostoru. Berdič je v katalogu napisal, da se je avtor prostoru odzval z ustreznim ritmiziranjem, barvnim kontrastiranjem in ambientalno instalacijsko postavitvijo likovnih del. To omogoča, da bo obiskovalec razstave umetnine opazoval z različnih perspektiv. V kulturnem sporedu prireditve, ki je bila v petek, 3. februarja, ob 18. uri v bistriškem gradu, so nastopili glasbeniki Vesna Čobal, Andrej Božič, Teodora Garkova, Petra Kopše in Anja Pirjevec.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Z razstave (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)

3. februar 1995
BISTRIŠKI GRAD BOGATEJŠI ZA PAJTLERJEVE FOSILE IN MINERALE
Ena največjih paleontoloških zbirk
V gradu v Slovenski Bistrici bodo danes odprli stalno razstavo fosilov in mineralov zasebnega zbiralca Franca Pajtlerja s Pragerskega
V razstavnih prostorih bistrškega gradu bodo danes, 3. februarja, ob 17. uri odprli Pajtlerjevo zbirko fosilov in mineralov, ki je ena največjih stalnih paleontoloških zbirk na Slovenskem, vsekakor pa največja zbirka fosilov in mineralov na Štajerskem. Po večmesečnih pripravah je stalna razstava zasebnega zbiralca fosilov in mineralov Franca Pajtlerja zdaj postavljena in nared za sprejem prvih obiskovalcev, ki si med grajskimi zbirkami od lanske jeseni že lahko
ogledajo njegovo zbirko molitvenikov.
Franc Pajtler je doslej zbral blizu 12.500 fosilov in mineralov, v dveh razstavnih prostorih gradu pa si bo mogoče ogledati kar 1600 najzanimivejših najdb. Strokovno so razstavo ob sodelovanju zbiralca oblikovali dr. Dragica Turnšek, dr. Vasja Mikuž in mag. Renato Vidrih.
Grad v Slovenski Bistrici je izredno bogato zbirko, ki je posebna dragocenost, med obiskovalce pospremil tudi s posebno publikacijo, ki jo je uredil Stane Gradišnik, bistriški
kulturni delavec, besedila pa so prispevali Renato Vidrih, Vasja Mikuž in zbiralec sam. Tako je Franc Pajtler v uvodu zapisal: »Več kot dvajset let je, odkar sem se prvič srečal s fosili in jih pričel načrtno zbirati. Danes je pred vami del zbirke, ki obsega več tisoč fosilov in mineralov. Vedno sem bil mnenja, da so zbirke v kartonskih škatlah mrtve zbirke in jih je treba pokazati ljudem ter za zbiranje navdušiti tudi mladi rod.«
VIR: (ps), Večer
FOTO: Zgoraj zbirka fosilov in spodaj zbirka mineralov (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)

3. februar 1985
Rodila se doktorica humanističnih znanosti in konservatorka dr. SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ
Dr. Simona Kostanjšek Brglez se je rodila 3. februarja 1985 v Mariboru. Najzgodnejše otroštvo je preživela v Studenicah (občina Poljčane).
Po končani osnovni šoli v Poljčanah (zdaj Osnovna šola Kajetana Koviča Poljčane, op. ur.), ki jo je obiskovala med letoma 1992 in 2000, je šolanje nadaljevala na III. Gimnaziji Maribor med leti 2000–04. Po maturi je študirala na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru in pridobila naziv profesorica likovne umetnosti. Leta 2010 je diplomirala z nalogo Topografski popis cerkva v župniji Slovenska Bistrica. Od zaključka dodiplomskega študija se ukvarja z umetnostno zgodovino. Leta 2011 se je kot mlada raziskovalka – asistentka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in se vpisala na doktorski študij na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici – Primerjalni študij idej in kultur. Po prenosu študijskega programa na novoustanovljeno Podiplomsko šolo ZRC SAZU je od leta 2014 študij nadaljevala na slednji. S pomočjo raziskovalne štipendije Štipendijskega sklada Republike Avstrije je študijsko gostovala na Univerzi v Gradcu (2013). Leta 2018 je zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Antična mitologija v likovni umetnosti 20. in 21. stoletja na Slovenskem. Na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU je bila kot asistentka z doktoratom zaposlena do leta 2022, ko se je kot Vodja projekta revitalizacije studeniškega samostana zaposlila pri podjetju Enertec, d. o. o., ki je lastnik nekdanjega samostanskega kompleksa.
Dodatno se je izpopolnjevala na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije in leta 2022 postala konservatorka za nepremično kulturno dediščino.
Njeno raziskovalno delo je usmerjeno v proučevanje profane ikonografije, moderne in sodobne likovne umetnosti v Sloveniji ter sakralne umetnosti na Štajerskem, pri čemer se osredotoča zlasti na baročno kiparstvo, v zadnjem obdobju pa se ukvarja predvsem z raziskovanjem studeniškega samostana. Sodeluje na konferencah, simpozijih in v radijskih oddajah ter objavlja znanstvene, strokovne in poljudne članke in publikacije. V referatih in objavah redno opozarja tudi na problematiko ohranjanja kulturne dediščine oziroma na neprimerne posege v umetniška dela. Prizadeva si zlasti k približevanju zgodovine in kulturne dediščine lokalnim prebivalcem, tudi najmlajšim, saj verjame, da poznavanje dediščine prispeva k njenemu ohranjanju. Zato že več kot desetletje sodeluje pri mednarodnem projektu Dnevi evropske kulturne dediščine.
Aktivno je delovala oz. deluje v številnih društvih: Kulturno umetniško društvo Janko Živko Poljčane (2000–05, 2020–21) v Dramski sekciji, Recitacijski sekciji (vodja), Likovni sekciji; Kinološko društvo Slovenska Bistrica (2007–14), vodja vrste (inštruktorica), tekmovalka; Planinsko društvo Poljčane (1992–2001, 2002–), članica; Društvo tehnične dediščine Poljčane (2021–), članica upravnega odbora; Zgodovinsko društvo dr. Jožeta Koropca Slovenska Bistrica (2019–); Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo (2011–), članica; Slovensko konservatorsko društvo (2019–), članica.
Leto 2011 je bil v umetnostnozgodovinski reviji Umetnostna kronika objavljen njen prvi izvirni znanstveni članek z naslovom Oprema cerkve Žalostne Matere božje v Slovenski Bistrici in kipar Franc Krištof Reiss, v katerem so bili kipi, katerih avtorstvo dotlej ni bilo znano, prvič obravnavani in umeščeni v opus najpomembnejšega mariborskega kiparja iz okrog leta 1700.
Od takrat do danes je objavila preko štirideset znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, v katerih je predstavljala spomenike na območju občine Slovenska Bistrica, ki jih je poglobljeno obravnavala.
Leta 2023 je izdala znanstveno monografijo Preobrazbe mesta. Zgodovinska, arhitekturna in umetnostna dediščina Slovenske Bistrice, ki predstavlja prvi sistematični pregled najpomembnejše arhitekturne dediščine mesta.
Pred izdajo monografije je dr. Simona Kostanjšek Brglez v okviru projekta Umetnost za turizem. Umetnostnozgodovinske vsebine kot podlaga razvoju trajnostnega turizma Vzhodne Slovenije (2019-2022), v okviru katerega je sistematično raziskovala dediščino na območju Upravne enote Slovenska Bistrica, pripravila spletno razstavo Preobrazbe mesta, Slovenska Bistrica med 18. stoletjem in letom 2020 – njeni ljudje in podobe trgov, ulic in stavb. Ta je predstavljala osnovo za katalog omenjene monografije, ki ga je v tiskani izdaji bistveno nadgradila in dopolnila.
VIR: biografski-sb.si

3. februar 1979
KMALU VEČ ZAPOSLENIH
S problemom delovne sile, predvsem ženske, se v Slovenski Bistrici dolgo srečujejo, pravih rešitev pa ne morejo najti. Pomanjkanju surovin, predvsem v lesni industriji, ki bi omogočila razširitev proizvodnje, s tem pa tudi nova delovna mesta, se je pridružilo klasično pomanjkanje finančnih sredstev za odpiranje novih delovnih mest. Prav zato, da bi ta problem nezaposlenosti vsaj omilili — odpraviti ga čez noč ne morejo, so v Slovenski Bistrici pripravili samoupravni sporazum o združevanju dela sredstev razširjene reprodukcije za gospodarski razvoj občine ter sklenili, da bodo ustanovili samoupravni sklad za gospodarski razvoj v občini.
S sredstvi, ki se bodo na ta način v občini zbrala, pa bodo v prihodnjih letih pomagali tistim gospodarskim panogam, ki imajo možnost za razvoj, ker imajo dovolj surovin, nimajo pa sredstev, da bi zaposlile nove delavce.
Na zadnjem zasedanju družbenopolitičnega zbora v Slovenski Bistrici so osnutek tega sporazuma sprejeli s pripombo, da mora biti skupščina sklada konstituirana najkasneje do konca letošnjega marca. Samoupravni sporazum pa bo pričel veljati takoj, ko ga bo podpisalo dve tretjini TOZD, delovnih organizacij in samoupravnih interesnih skupnosti v občini oziroma 35 podpisnikov. S tako zbranimi sredstvi bodo — tako vsaj v Slovenski Bistrici upajo — vsaj delno zaposlili delavce, ki na delo še čakajo.
VIR: am, Večer

3. februar 1952
ŽUPNIK IVAN ŠOLINC ODSLUŽIL ZAPORNO KAZEN
Dne 3. februarja 1952 je župnik Šolinc Ivan iz Slov. Bistrice, odslužil 3 leta kazni v zaporu in bil izpuščen na svobodo. Ali ni se vrnil v Slov. Bistrico, temveč mu je škofijski ordinariat v Mariboru dal za dalj časa bolniški dopust, ki ga namerava preživeti v svojem rojstnem kraju, v Šentjuriju ob južni železnici.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Ivan Šolinc (Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica)

3. februar 1949
ARETACIJA ŽUPNIKA ŠOLINCA
Med najpomembnejše dogodke, ki so v tem letu pomembni za slovenjebistriško župnijo, spada prav gotovo aretacija g. župnika Ivana Šolinca. Pretresljivo za vso župnijo!
Dne 3. februarja 1949 zvečer je bil g. župnik Ivan Šolinc po organu narodne milice poklican na postajo narodne milice v Slov. Bistrici. Še istega večera je bil odpeljan v Poljčane, kjer je bil v preiskovalnem zaporu za nedoločen čas.
Župnija je tako ostala brez svojega župnika in kaplan Jevšnikar Viljem je moral vzeti vajeti v svoje roke.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Stran 91 župnijske kronike, kjer se začno 11. 7. 1919 zapisi v slovenščini

RUDNIK STANOVSKO NA DRAŽBI
Že več let nazaj so bile stavke rudarjev v rudniku Stanovsko pri Poljčanah na dnevnem redu. Lastniki niso v redu izplačevali mezd delavcem. Vse te razmere so spravile rudnik na dražbo, ki je bila te dni v Ljubljani. Pri dražbi je bilo 65 upnikov. Ves obrat in naprave ter 177 prostosledov v slovenjebistriškem in konjiškem okraju je bilo prodanih za 175.000 dinarjev. Vse to je kupil industrijec Milinov iz Zagreba.
VIR: Jutro

3. februar 1923
DVE GLEDALIŠKI PREDSTAVI
V Slovenski Bistrici gostuje v soboto 3. februarja ob pol osmih zvečer v gledališki dvorani hotela »Beograd« Ljudski oder iz Maribora s Sohonherrjevo dramo »Otroška tragedija«, v nedeljo 4. februarja ob treh popoldne istotam pa s Kotzebuejevo burko »Babilon«. Kot v Mariboru bo Ljudski oder brez dvoma tudi v Slov. Bistrici v obeh komadih nastopil častno in občinstvo v vsakem oziru zadovoljil. Posebej še priporočamo Bistričanom obisk obeh predstav radi ogromnih stroškov, ki jih ima Ljudski oder z gostovanjem in ki jih tako mlada ustanova le težko prenese.
VIR: Tabor

3. februar 1888
USTANOVLJENA POŽARNA BRAMBA POLJČANE
Začetki razvoja organiziranega gasilstva v Poljčanah segajo v obdobje, ko je skozi naše kraje v drugi polovici 19. stoletja stekla železnica. Izgradnja železniške proge in železniške postaje sta kraju prinesla velike spremembe. Na mirnem in redko naseljenem območju je hitro zraslo novo naselje s trgovskimi, gostinskimi in ostalimi obrtnimi dejavnostmi. Zgrajenih je bilo več stanovanjskih in gospodarskih objektov, ki so bili ogroženi pred požari in elementarnimi nesrečami, predvsem poplavljanjem Dravinje.
Da bi zavarovali svojo imovino in imovino razvijajočega se naselja, so dne 3. februarja 1888 ustanovili požarno brambo in društvo opremili z najosnovnejšimi protipožarnimi sredstvi. Ustanovitelj in prvi predsednik društva je bil gostilničar Josip Baumann iz Pekla.
VIR: PGD Poljčane
