15. februar

Reševalni pes je lahko vsak pes, ki ima veliko željo po igri, ki je učljiv in ubogljiv. Med njimi je veliko belgijskih in nemških ovčarjev, labradorcev, zadnji čas borderskih ovčarjev, a tudi malamut – četudi se zanj govori, da se potepa, da ni ubogljiv … Marjeta Leva ima labradorca Nera. “Že naš prejšnji pes, novofundlandec, je z nami hodil v hribe, a bil je ‘le’ družinski pes. Nera pa sem od začetka vzgajala z namenom, da bo postal reševalni pes. Seveda nas tudi on spremlja v hribe, celo po zavarovanih poteh, in tudi takrat, ko gremo plezat: počaka nas pri sestopu pri nahrbtniku in potem gremo skupaj v dolino. Le na dolge celodnevne ture ga več ne jemljemo s seboj. Zaradi let, pa tudi zato, ker je imel boreliozo in ga malce mučijo sklepi,” razlaga članica Alpinističnega kluba Slovenska Bistrica, ki se je Gorski reševalni zvezi priključila leta 2000, dve leti kasneje je opravila članski izpit in leto zatem kupila Nera. Zakaj se je alpinistka in plezalka – plezati je začela 1985., najvišje je bila 7105 metrov visoko na Piku Korženevske, njena najtežja preplezana smer je 7b -, odločila, da postane vodnica reševalnega psa? “Rada hodim v hribe, rada učim in pomagam, rada imam pse in vse to se je ujelo.”
Najprej aktivirajo najbližje
Letos bo Nero star 12 let, a je še vedno v zelo dobri kondiciji in ima veliko željo po “delu”, pravi Marjeta. “Za psa reševalna akcija seveda ni delo, ampak igra. Pes ne ve, da bo šel iskat določenega človeka, on ga išče, ker ve, da bo, ko ga bo našel, dobil nagrado.” Marjeta Leva je ena od štirih vodnikov reševalnih psov mariborske gorske reševalne službe. Praviloma rešujejo na Pohorju, največkrat iščejo izgubljene ljudi, usposobljeni pa so tudi za reševanje izpod plaza. “Gorski reševalci smo razdeljeni na 18 postaj GRZS in na vsaki je vsaj en lavinski pes. Vedno se najprej aktivirajo reševalci z domačega območja, saj je tako reševanje najhitrejše. Če bi bila kakšna večja akcija, pa je možno, da bi me poklicali v Savinjske Alpe.” V pravi lavinski reševalni akciji Marjeta in Nero še nista sodelovala. “Tam je čas izjemno pomemben, leti se s helikopterjem in sodeluje najbližja postaja GRZS.” Sodelovala pa sta že v kar nekaj iskalnih akcijah na Pohorju, Marjeta je namreč iz Kočnega nad Polskavo, kraja pod Pohorjem nad Zgornjo Polskavo. Pa je Nero že kdaj našel iskanega človeka? “Ja. Iskali smo planinca, ki si je poškodoval nogo. Približno je znal povedati, kje je – ni namreč hodil po planinski poti. Nero ga je našel, to akcijo imam v zelo lepem spominu.” Ji je katera ostala v žalostnem spominu? “Ja, nedavna, ko smo iskali moškega, a nismo bili uspešni. Smo pa med iskanjem naleteli na pogrešanega, ki smo ga neuspešno iskali pred letom dni, vendar na drugem območju, nekoliko višje.”
Izgubijo se gobarji in izletniki
Letno je na Pohorju običajno štiri ali pet reševalnih akcij. “Največ je iskalnih akcij pogrešanega. Klasičnih reševanj na Pohorju ni veliko, po navadi gre za kakšne zvine, zlome nog, ko ponesrečeni hoje ne more nadaljevati in velikokrat ne zna povedati, kje točno je. Največkrat iščemo gobarje in izletnike oziroma planince, ki se zaklepetajo in se izgubijo, ker niso pozorni na to, kod hodijo. Kar precej je tudi primerov, ko se ljudje v kakšni družbi, lahko tudi na praznovanju v koči, skregajo in se eden ali dva ločita od skupine – pogosto je tu posredi alkohol. Če se zvečer človek ne vrne, druge zaskrbi in pokličejo na pomoč. Običajno se dobro izteče – pogrešanega najdemo pri sorodnikih, kdaj pa tudi v kakšni drugi koči za šankom. A se je že zgodilo, da se je izteklo tragično. Človek je tako nesrečno padel, da je umrl, našli so ga po treh dneh.” Reševalne akcije včasih trajajo cel dan. “Pes lahko intenzivno išče približno 20 minut, potem se utrudi. A mu je pet do deset minut počitka dovolj in lahko začne spet iskati. In tako cel dan,” razlaga Marjeta. Pohorje je veliko. Določijo se sektorji, ki se pregledajo, nato se reševalci premaknejo na drug sektor. Običajno je v vsaki ekipi en reševalni pes. “Pes prihrani ogromno časa, neprimerno hitrejši je, kot da bi človek iskal sam, in vprašanje je, ali človeka vidimo – pes pa ga zagotovo zavoha.” Iskalne akcije so po oceni Marjete Leva uspešne v slabi polovici primerov. “Pohorje je obsežno, in če se izgubiš, je kar problem. In sploh ni nedolžno: strmo je, lahko zdrsneš v globače. Mnogi, ki se izgubijo, ga podcenjujejo: niso dovolj dobro opremljeni, nimajo kart in v telefon naložene GPS-opreme. Zgodilo se je že, da je šel par sredi zime ‘samo na sprehod’ – ženska je bila v krilu in nizkih čevljih, in se je zgubil.”
Živi oddajajo drugačen vonj
In kakšno je delo vodnika in reševalnega psa v praksi? “Ko prideva na izhodišče, Nera opremim z oprtnico, na kateri piše, da je reševalni pes, odstranim mu ovratnico, da se ne bi zataknil zanjo v kakšnem grmovju, in dam povelje. On pred mano teka in voha, jaz pa spremljam njega in okolico, ker bi lahko bila oseba nekje, da bi je pes, ker bi veter odnašal vonj v drugo smer ali iz kakega drugega razloga, ne zaznal, vodnik pa bi jo lahko videl. Ko človeka zavoha, se pes začne povsem drugače obnašati: poveča hitrost, rep začne vrteti v krogu, in ko pride do njega, se ustavi in začne lajati. Laja, vse dokler ne pridem zraven.” Kaj je za psa pri iskanju najtežje? “Odvisno je od razmer: ko je čisto brezvetrje ali ko mu veter odnaša vonj v drugo smer, je drugače, kot pa da vetrček piha proti njemu in mu vonj prinaša. Enako pod plazom: zbit južni sneg dosti manj prepušča vonj kot pršič. In dlje ko je človek pod snegom, bolj se ohlaja in manj vonja oddaja,” razlaga Marjeta Leva. Pa pes prepozna razliko med mrtvim in živim človekom? “Da. Živi oddaja drugačen vonj. Če najde mrtvega človeka, pes povsem drugače reagira – to mu je prirojeno. Mogoče niti ne bo lajal, samo otrpnil bo, zavzel zakrčeno pozo …” Nero še ni našel mrtvega človeka.
Kako se vzgoji reševalni pes?
Reševalni pes se uči z igro. Najprej začne iskati igračko, nato lastnika, zatem lastnika in neznanca, nato le neznanca, za njim dva, tri neznance … V prvem letu ali dveh ga je mogoče naučiti toliko, da naredi prvi izpit, naslednje leto sledi drugi, težji, in čez leto dni tretji, še težji izpit. S tem reševalni pes zaključi osnovno šolanje, trenirati pa je potem treba z njim praktično vsak dan, da ostane v formi. Redno se je treba udeleževati tudi vsakoletnih tri- ali štiridnevnih poletnih in zimskih izobraževanj in vsako leto znova opraviti izpit, licenca za reševalnega psa se namreč potrjuje vsako leto. Lavinski pes vsako leto z vodnikom sodeluje na zimski večdnevni vaji in na letni vaji izpusta iz helikopterja: psa ne bi sme biti strah letenja, iz helikopterja se z vodnikom namreč spusti po jeklenici. Doslej je bila ena helikopterska vaja letno, poslej bodo tri do štiri. “To se mi zdi prav. Pogostejše vaje so potrebne bolj zaradi nas vodnikov kot pa zaradi psov – opažam, da se v letu dni določene stvari pozabijo oziroma izgubim kar nekaj spretnosti,” sklene Marjeta Leva.

VIR: Tatjana Vrbnjak, Večer
FOTO: Zgoraj: Marjeta in Nero vsako leto sodelujeta na zimski večdnevni vaji (Osebni arhiv); Spodaj: Marjeta Leva (Andrej Petelinšek)