
17. februar
Danes goduje ALEŠ
Ime Aleš je verjetno prek oblik Aleks, Alekš nastalo iz Alex, ki je skrajšano iz latinskih imen Alexsis. Latinska imena izhajajo iz grškega imena Αλεξιoς (Aleksios), ki ga razlagajo iz grškega glagola αλεξω (alékso) v pomenu »odbijam, odvračam, branim. Alex pa je lahko tudi skrajšana oblika iz latinskega imena Alexsander, to pa iz grškega Αλεξανδρoς (Aléksamdros).«
Moške različice imena: Aleks, Aleksander, Aleksej, Alekš, Alešo, Alex, Alež.
Ženska različica imena: Aleša.

17. februar
NEVERJETEN DOSEŽEK PETRE MAJDIČ
17. februarja 2010 je slovenska smučarska tekačica Petra Majdič na XXI. zimskih OI v Vancouvru na tekmi v smučarskih tekih, navkljub padcu na jutranjem ogrevanju, osvojila bronasto medaljo v klasičnem sprintu posamično.
Le nekaj minut pred kvalifikacijami je na ogrevalni vožnji v ostrem, poledenelem in nezaščitenem ovinku zletela s proge v trimetrsko jamo in si zlomila pet reber ter utrpela pnevmotoraks (eno rebro ji je predrlo pljuča), poleg tega je ob padcu zlomila tudi obe smučki in palici. Med tekom v kvalifikacijah je neprestano kričala od bolečin.
Po kvalifikacijah, na katerih ji je vodstvo tekme ob privoljenju vseh trenerjev dovolilo nastopiti na koncu štartne liste, je zasedla 19. mesto, so jo odpeljali v bližnjo mobilno bolnišnico, kjer pa slikanje reber ni pokazalo zloma.
S pomočjo protibolečinskih tablet se je nato udeležila četrtfinala, kjer je zmagala v svoji skupini, polfinala, kjer se je s četrtim mestom kot zadnja uvrstila v finale, in na koncu še finala.
Tam je večji del tekme tekla na četrtem mestu, v zadnjem delu pa uspela prehiteti švedsko tekačico Anno Olsson in pred njo zadržati sedem desetink sekunde prednosti.
Po vsakem nastopu se je nekaj metrov po ciljni črti zgrudila od bolečin.
Šele globinsko slikanje po finalu je pokazalo pravšnji obseg poškodb.
Na podelitev medalj so jo na glavni trg v Whistlerju pripeljali z reševalnim vozilom, kjer je s pomočjo spremljevalnega osebja in z drenažno cevko v prsnem košu stopila na oder za zmagovalce.
To je bila prva slovenska posamična zimska olimpijska medalja po šestnajstih letih.

“TO JE NAGRADA DEDIŠČINI”
Naj osebnost Bistriških novic 2021 je umetnostna zgodovinarka dr. Simona Kostanjšek Brglez
Dr. Simona Kostanjšek Brglez, umetnostna zgodovinarka, je naj osebnost Bistriških novic za leto 2021. Bralci lokalnega časopisa in portala so ji za njeno delo, energijo in priljubljenost namenili največ glasov med osmimi finalisti tradicionalne akcije. S priznanjem za življenjsko delo pa so se v uredništvu Bistriških novic tokrat poklonili Ljubici Zgonec Zorko, ki vodi Društvo keramikov in lončarjev Podravja Majolika, Center domače in umetnostne obrti, rokodelsko zadrugo v Slovenski Bistrici. Akcijo so s podelitvijo kristalov pred kratkim sklenili v uredništvu časopisa Bistriške novice. Simona Kostanjšek Brglez je s spletno razstavo Preobrazbe mesta ponudila poglobljen pogled v preteklost in kulturno dediščino Slovenske Bistrice in okolice. Z uvodno študijo razširjena razstava bo predvidoma že pred poletjem dostopna tudi v knjižni obliki. Je tudi avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov o najrazličnejših spomenikih. “Zelo sem počaščena in res vesela, ker to ni le glas meni, ampak je to glas kulturni dediščini Slovenske Bistrice, njenemu bogastvu in tudi kulturni dediščini nasploh. Konkurenca je bila zelo močna in dejansko nisem tega pričakovala, saj je kultura vedno težko tekmovala z na primer športom, podjetništvom …,” je povedala ob podelitvi. Ljubica Zgonec Zorko pa si preko Konzorcija rokodelskih centrov Slovenije prizadeva za zakonsko zaščito naše rokodelske dediščine. Je dobitnica številnih nagrad in priznanj. “To priznanje je prišlo v ravno pravem času, ker mi je na neki način začelo zmanjkovati energije,” je poudarila. “19 let se že trudimo z našim Centrom domače in umetnostne obrti in marsikaj imamo pokazati. Trenutno izvajamo prvo fazo projekta Roko-delci, kjer sta med drugim nastala priročnik in film Lončarska tradicija na Slovenjebistriškem. Toda sprašujem se, ali bomo še lahko nadaljevali, saj so vsi evropski projekti predfinancirani; najprej moraš vse narediti, poravnati račune, šele kasneje dobiš denar. A še vedno verjamem, kjer je volja, je tudi način. Upam, da tudi lokalno okolje prepozna pomembnost kulture in naše dediščine, ki potrebuje konkretno podporo,” še pravi dobitnica nagrade za življenjsko delo. Dobitnicama sta kristala izročili Slavica Oblak, direktorica medijske hiše Novice in Radio Rogla, in Bojana Petelinšek, urednica časopisa Bistriške novice..
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Ljubica Zgonec Zorko (levo) in Simona Kostanjšek Brglez (Bistriške novice)

KJE SO TISTI LEPI, STARI, ZLATI ČASI
Srečanje etnoloških skupin in predstavitev knjige
Ložniške Ufarce TD Zgornja Ložnica, ki nastopajo po različnih prireditvah po Sloveniji, pripravljajo pa tudi poseben program za slavljence ob abrahamu in drugih priložnostih, pripravljajo tokrat že deseti etnološki večer. Jubilejna prireditev, ki bo danes, 17. februarja, ob 18. uri v večnamenski dvorani na Zgornji Ložnici, bo še posebno zanimiva. Popestrili jo bodo s srečanjem etnoloških skupin severovzhodne Slovenije in predstavitvijo knjige z naslovom Kje so tisti lepi, stari, zlati časi. Med nastopajočimi bodo skupine iz Žalca, Benedikta, Podlehnika, Polenšaka, Ložnice pri Makolah in z Zgornje Ložnice.
Ložniške Ufarce so čarobnost skoraj že pozabljenih starih časov, a ponovno doživetih, strnile v prvi knjigi Pridte pomagat, ki je izšla leta 2014. Njihovo delo se je nadaljevalo z novimi etnološkimi večeri, katere sta avtorici Martina Lešnik in Marijana Jereb povezali v drugi knjigi Kje so tisti lepi, stari, zlati časi. Ufarce obujajo in ohranjajo ljudske običaje in kmečka dela, vse to prikazujejo čim bolj avtentično v naravi in na odru. Nastope obogatijo z narečno govorico in pripomočki, ki jih je danes težko najti. Dogajanje popestrijo ljudske pesmi, zapete ob harmoniki.
Nosijo tudi posebna oblačila – delovno narodno nošo izpred približno sto let, obute pa so v cokle domače izdelave. Ime so povzele po besedi ufar. Ufarce so bile delovne ženske, ki pridejo, naredijo, pomalicajo in odidejo. Ufarji so bili nekoč kočarji, stanovali so v hišah, ki so jih imeli večji kmetje poleg svoje domačije. Za lastnika so delali in tako odslužili najemnino za bivanje in zemljo, na kateri so pridelovali tudi zase.
Skupina izvaja naslednje splete: Franca praznuje god, Kožuhanje, Štrikanje zoknov, Martinovanje, Žetev, Rože za ohcet, Pranje ob potoku. Luščenje fižola, Priprava žegna za veliko noč, Likof, Furež in Oženit se bo treba.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Ložniške ufarce nastopajo na različnih prireditvah (Aleš Kolar)

17. februar 2014
ZAKAJ JE UMRL MARIBORSKI INDUSTRIJSKI GIGANT TAM?
V ponedeljek, 17. februarja, so v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica predvajali dokumentarec režiserja in scenarista Bojana Laboviča Umrli gigant. Film je nastal v produkciji Studia Legen ter RTV Slovenije.
Tovarna avtomobilov in motorjev, ali krajše Tam, je vrsto let predstavljala enega od stebrov mariborske industrije. Ustanovili so jo Nemci med drugo svetovno vojno za potrebe vojne industrije. V času Socialistične federativne republike Jugoslavije se je proizvodnja razširila, prav tako pa je postalo vse širše tudi tržišče. V 80-letih je tovarna zašla v krizo, doživela razna preoblikovanja in sanacije, a leta 1996 potonila v stečaju.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Mihael Dreo

VEDNO VEČ OTROK, PROSTORA V VRTCIH PA PREMALO
Starši so napisali pismo, ga posredovali politični stranki, ta pa od bistriškega župana zahteva rešitev
V Slovenski Bistrici je zaokrožilo pismo civilne pobude o prostorski stiski v mestnih otroških vrtcih. Na to pismo se je prva odzvala svetniška skupina Socialnih demokratov (SD). Vodja skupine Tomaž Godec je povedal, da so pismo dobili na začetku letošnjega leta in staršem obljubili, da do marca poskusijo rešiti njihove zahteve in pobude. Godec je dejal, da so se svetniki SD sestali z vodstvom vrtca in s starši ter se dogovorili za posredovanje zahtev. Županu in občinskemu svetu predlagajo, da občina do marca 2011 v varstvo vključi čakajoče otroke.
V OŠ Pohorskega odreda prostor za 40 otrok?
In kje bi jih lahko nastanili? Godec je odgovoril, da so primerni prostori za varstvo predšolskih otrok v Marinškovem domu, v katerem bi lahko organizirali varstvo za oddelek otrok (12 do 14 malčkov) najstarejšega obdobja. Možnosti so tudi v osnovni šoli Pohorskega odreda, kjer bi lahko organizirali varstvo za štirideset otrok. “Županu predlagamo, da v predlog dnevnega reda prve redne seje občinskega sveta vključi navedeno pobudo in poskrbi za učinkovito realizacijo predloga,” je rekel Godec. Svojo namero utemeljujejo z naslednjim: “Ugotavljamo, da je do neljubih in stresnih razmer za otroke in mlade družine v naši občini prišlo, ker ni v celoti realiziran sklep 26. seje občinskega sveta, sprejet junija 2010. Ta je omogočil pravočasno organizacijo dela in oblikovanje ustreznih starostnih skupin otrok pred jesenskim pričetkom dela vrtca. V zapisniku 26. seje, ko je bila obravnavana tema z naslovom Prizadevanja za pridobitev dodatnih prostorov za vrtec v Slovenski Bistrici, je zapisano, da občinski svet občine Slovenska Bistrica pooblašča občinsko upravo oziroma oddelek za družbene dejavnosti, da v okviru javnega vrtca zagotovi dodatne prostore, ki bodo omogočali nastanitev vseh otrok s čakalne liste v vrtec.”
Ponudili so še eno rešitev, in sicer prostor na Trgu svobode 26. To je galerija Val, ki jo je vodila Ljubica Zgonec Zorko. V tem prostoru bi brez velikih posegov uredili dva oddelka za večje otroke in tako dobili v obstoječih enotah vrtca prostor za najmlajše. “Na omenjenem zasedanju občinskega sveta je bila sprejeta rešitev, ki bi prihranila marsikatero stisko, skrb in nejevoljo med starši. Vsaka naslednja rešitev bo za občinski proračun dražja,” je opozoril Tomaž Godec.
Na čakalni listi je 54 otrok
Irena Jereb, vodja oddelka za družbene dejavnosti v bistriški občinski upravi, prostorsko stisko v vrtcih pojasnjuje takole: “Po podatkih Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica je na čakalni listi vpisanih 54 otrok. Ob tem je treba povedati, da je 1. septembra 2010 imelo s seznama pogoje za vpis v vrtec (starost najmanj enajst mesecev) osemnajst otrok. Drugi otroci so bili premladi oziroma so ustrezno starost dosegli pozneje, nekaj otrok pa še v tem trenutku ni dovolj starih, da bi lahko obiskovali vrtec. V tem času ima pogoje za vpis 47 otrok. Z vodstvom OŠ Pohorskega odreda iščemo možnosti za ureditev prostora za vrtec. Če bomo našli rešitev, bomo pričeli urejati prostore. V Marinškovem domu ni prostora. V njem ima center za socialno delo svoje prostore za program Pomoč otrokom. Prostore imata še društvo Sožitje in Lekarna Slovenska Bistrica. Galerija Val je zaradi dostopa po stopnicah neprimerna za otroke prvega starostnega obdobja.”
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: V galeriji Val je sicer prostora za otroke dovolj, a po mnenju bistriške občine zaradi dostopa po stopnicah ni primerna (Zdenko Kodrič)

JANKO ČAR BO ČASTNI OBČAN SLOVENSKE BISTRICE
Svetniki bistriškega občinskega sveta so v torek, 17. februarja 2009, z večino glasov potrdili letošnji občinski proračun. Znašal bo 43 milijonov, zadolževanje občine pa se bo ustavilo pri skoraj osmih milijonih evrov. S proračunskim denarjem bo občina uresničila napovedane naložbe v infrastrukturo, komunalo in urejevanje okolja, denar pa bo namenila tudi za sprotno poslovanje občine, šolstvo, otroško varstvo in socialo. Svetniki opozicijskih strank so vložili amandmaja, in sicer za sofinanciranje cepljenja deklet proti virusu HPV in da bi bistriški organizaciji ZZB za vrednote NOB dodelili 2000 evrov. Amandmaja so svetniki zavrnili, zato je občinski proračun ostal v okvirjih, ki sta jih določila občinska uprava in občinski svet na prejšnjih sejah. V nadaljevanju zasedanja so svetniki razpravljali še o programu dela občinskega sveta v tem letu, potrdili investicijski dokument za gradnjo osnovne šole na Pragerskem, obnovo cest Zgornja Ložnica-Radkovec in Tri cerkve-Jamce. Z večino glasov so podprli še letna programa ljubiteljske kulture in športa v bistriški občini ter potrdili letošnje dobitnike občinskih priznanj. Naziv častnega občana bo ob prazniku občine dobil profesor in pesnik dr. Janko Čar, listino občine Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Slovenska Bistrica, priznanja mešani pevski zbor Glaska z Zgornje Polskave, Dušan Leskovar, predsednik sveta KS Impol Slovenska Bistrica, in Rudi Kruh, predsednik DPD Svoboda Pragersko.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Janko Čar (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)

17. februar 2004
VOJAŠNICA NA NOVI LOKACIJI?
V bistriški vojašnici je 400 delovnih mest – V občini je 29 vojaških stanovanj, le v enajstih pa prebivajo zaposleni v Slovenski vojski
“Obisk v Slovenski Bistrici je bil koristen,” je danes povedal Karel Erjavec, minister za obrambo. “Z županjo Ireno Majcen sva se pogovarjala o možnostih preselitve vojašnice iz mesta in o vojaških stanovanjih,” je še dodal minister, ki si je pred obiskom Slovenske Bistrice ogledal mariborsko vojašnico. V občini Slovenska Bistrica je več objektov Slovenske vojske, v vojašnici pa je 400 delovnih mest.
Po mnenju ministra Erjavca je sodelovanje med Slovensko vojsko, ministrstvom za obrambo in občino dobro. Opozoril je, da pred spremembami vojaške doktrine in vstopom Slovenije v zvezo Nato Slovenska vojska ni mogla natančno opredeliti vloge bistriške vojašnice. Ob odločanju o perspektivnih in neperspektivnih lokacijah za potrebe vojske so ugotovili, da je vojašnica v Slovenski Bistrici še vedno perspektivna. Ko sta z županjo govorila o selitvi vojašnice, pa je obrambni minister opozoril, da bo odgovor na vprašanje, ali je smiselno vojašnico seliti iz mesta – ta pa bo še vedno na območju občine -, dobil od generalnega štaba SV najpozneje v treh tednih. Odgovor naj bi dobil tudi na vprašanje, ali naj nastanitvene kapacitete uredijo v okviru kompleksa Apače, kjer naj bi bil centralni poligon za urjenje vojakov. Minister se je zavzel, da bi vojašnico na vsak način obdržali v občini Slovenska Bistrica, kajti v Apačah naj ne bi imeli nastanitvenega vojaškega objekta. Pričakovali so, da bodo s prodajo vojašnic na Ptuju in v Slovenski Bistrici dobili denar za gradnjo vojašnice v Apačah, ker pa je ptujska vojašnica dodeljena ministrstvu za šolstvo, je namera o gradnji v Apačah tačas negotova.
Županja Irena Majcen je ministra Erjavca opozorila na vojaška stanovanja. Teh je v občini 29, v enajstih prebivajo zaposleni v SV, sedemnajst pa je praznih. Minister za obrambo je povedal, da bodo dve predali občini, ostala pa obnovili in jih predali tistim, ki jih potrebujejo.
Danes se je minister Karel Erjavec sestal še s člani območne organizacije DeSUS Slovenska Bistrica.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Karel Erjavec (Wikipedija)

40 LET PIHALNEGA ORKESTRA V POLJČANAH
Premalo denarja za kulturo
Jubilejni koncert je bil dobro obiskan, kar kaže, da ljudje pogrešajo tovrstne dogodke na vasi
V počastitev 40-letoice delovanja in v čast slovenskemu kulturnemu prazniku so člani pihalne godbe iz Poljčan pripravili jubilejni koncert, ki mu je prisluhnilo kot 300 ljubiteljev tovrstne glasbe. Poljčanski pihalni orkester deluje od 1953. leta kot ena od sekcij Kulturno umetniškega društva Janka Živka iz Poljčan, v katerem so aktivni še pevci mešanega zbora in plesalci folklorne skupine.
V Poljčanah, kjer nimajo primernih prostorov za vaje in prirejanje nastopov, prav zadnje čase razmišljajo o gradnji večnamenske dvorane, ki bi bila primerna tudi za kulturno dejavnost, in računajo, da jim bo pri tem pomagala bistriška občina in morebitna dotacija iz državnih virov.
Kljub težavam, predvsem denarnim, ki so godbenike spremljale vsa štiri desetletja delovanja, so vztrajali pri svoji dejavnosti, prav na jubilejnem koncertu pa so se predstavili tudi v novih oblekah, ki so jih kupili s pomočjo ZKO Slovenska Bistrica, KS Poljčane, podjetij in posameznikov. Na koncertu so se godbeniki predstavili s kvalitetno izvedbo skladb in svojim najaktivnejšim članom podelili Gallusova priznanja, mlade glasbenike, ki še razmišljajo o igranju v pihalnem orkestru, pa povabili medse. Pihalni orkester iz Poljčan šteje namreč le šestnajst članov in bodo zato veseli vsakega mladega glasbenika.
V letih delovanja so godbeniki iz Poljčan navezali pristne stike s pihalnim orkéstrom iz Šmarja pri Ješah in iz Šentjerneja na Dolenjskem, predstavniki obeh orkestrov so se tudi udeležili slovesnosti v Poljčanah.
Ignac Pihler, dolgoletni predsednik kuda Janka Živka iz Poljčan je za svoje delovanje na področju kulture prejel posebno nagrado — umetniško sliko.
VIR: (ps), Večer
FOTO: Pihalni orkester Poljčane (Večer)

17. februar 1971
KDAJ IZBOLJŠANJE OTROŠKEGA VARSTVA V OPLOTNICI?
Otroško varstvo v Oplotnici je že mnogo let problem številka ena, ker v kraju nimajo primernega prostora, kjer bi to dejavnost lahko razvili. Ker oddelek za otroško varstvo pri temeljni izobraževalni skupnosti Slov. Bistrica tudi v naslednjem letu ni predvideval sredstev za ureditev ali dograditev takšnega prostora, so pričeli posamezni občani Oplotnice voziti svoje otroke v varstvo v Slov. Konjice. Število takšnih primerov se bo zvečalo, če v kraju ne bodo našli prave rešitve.
VIR: V. H., Večer
FOTO: Oplotnica (Wikipedija)

DVE HUDI NESREČI
Na postaji Slovenska Bistrica je doletela v nedeljo zvečer, 17. februarja 1935, 40-letnega posestnika Franca Kmeteca s Pragerskega huda nesreča. Pri vstopu v osebni vlak je po nesrečnem naključju padel pod vagon in so mu kolesa odrezala desno roko. Nezavestnega so takoj prepeljali v mariborsko bolnišnico. Tja so z avtomobilom prepeljali tudi 19-letno zasebno uradnico Tereziijo Stropnikovo, ki si je pri smučanju preteklo nedeljo popoldne zlomila levo nogo.
VIR: Mariborski večernik Jutra

KAKO CERKVENI FANATIKI SKRUNIJO VERO
Danes je bil v Slov. Bistrici pogreb nacionalista Lojzeta Pinterja, sina tamošnj. veletrgovca. Ker je prišla na pogreb deputacija Orjune in Sokola, je slovenjebistriška duhovščina sklenila, da bo pred odprtini grobom demonstrirala svoje politično sovraštvo do Orjunašev. Kaplana sta (dogovorno z dekanom) zahtevala, da se morajo Orjunaši odstraniti, če hočejo, da bodo pogreb spremljali duhovniki. Kerpa se Orjunaši niso hoteli ukloniti farovškemm povelju, se je dekan Cerjak formalno udal in je z očitnim zaničevanjem opravil cerkvene obrede in urno odšel s pokopališča. O tej demonstraciji cerkvenih fanatikov, ki zlorabljajo celo smrt političnega nasprotnika za svojo zelotsko politiko, bomo še govorili. Naj dekan Cerjak ne misli, da bomo slovenski naprednjaki šli mirno mimo njegovih izzivanj. Ne gre za to, kaj misli on o Orjunaših ali kaj mislimo mi, gre za to, ali sme katoliški duhovnik nekaznovano zlorabljati svojo cerkveno funkcijo proti katoličanom, ki ne spadajo v njegovo stranko. Nismo več v Avstriji, reverendissime, zato bomo govorili odločno in brez pardona.
VIR: Tabor

Rodil se je duhovnik, dekan JOŽE BUT
Jože But se je rodil 17. februarja 1924 onkraj Boča, v župniji Kostrivnica v občini Rogaška Slatina.
Ko je bil 29. junija 1951 v Ljubljani posvečen za duhovnika, je najprej nekaj mesecev opravljal službo semeniškega duhovnika, 6. decembra 1951 pa je nastopil prvo kaplansko službo pri sv. Marjeti pri Ptuju. Tu je bil do leta 1955, ko je šel za kaplana v Ljutomer in v tej službi ostal do leta 1963.
1. septembra tega leta je prišel v Slovensko Bistrico. Najprej je deloval kot župnijski upravitelj (duhovnik, ki začasno upravlja župnijo, op. ur.), dokler ni bil 17. marca 1968 slovesno umeščen za župnika.
Povojni časi so bili za bistriško župnijo precej turbulentni, saj po Ivanu Šolincu do tedaj kar 18 let ni imela župnika, ampak so župnijo vodili razni župnijski upravitelji.
Jože But je bil župnik, ki je v bistriški župniji pustil velik pečat v 20. stoletju, saj je bil tukaj župnik od vseh najdlje, kar 28 let.
Ker je bil dolga leta voditelj bistriške župnije, so sadovi njegovega dela vidni na mnogih področjih. Neumorno se je trudil približati bistriškim dušam, saj je bil aktiven na pastoralnem, kulturnem in gospodarskem področju. Številne obnove cerkva v naši župniji pričajo o tem, da je globoko cenil kulturno dediščino naših prednikov. Poznan je bil po svoji pronicljivosti, saj je zelo dobro znal oceniti stanje verskega, kulturnega in političnega življenja v domačem in širšem okolju. Kar 22 let je bil dekan bistriške dekanije (1969–91). Leta 1987 je v postnem času organiziral dekanijski misijon, ki so ga vodili minoriti in je obrodil lepe pastoralne sadove.
Zanimivo je, da se je v času njegovega bivanja v bistriški župniji zamenjalo kar 16 kaplanov – najdlje je bil tukaj Drago Sinko (6 let).
Obilica dela se je poznala tudi na Butovem zdravju – že leta 1974 je doživel srčni infarkt, leta 1985 pa še možgansko kap. Kaplani so mu torej bili dragocena pomoč, a njegovo zdravje je kljub temu počasi pešalo, dokler se ni odločil, da leta 1991 odide v pokoj. V bistriški župniji je kot upokojeni duhovnik ostal vse do svoje smrti.
Jože But je umrl 9. septembra 1998 v Slovenski Bistrici, dva dni kasneje pa ga je v Kostrivnici pokopal škof Franc Kramberger ob navzočnosti kar 65 duhovnikov.
VIR: biografski-sb.si

17. februar 1655
NAVEDLA OSEM MOŽNIH OČETOV
Jera, bivša dojilja upravnika bistriške pošte Jurija Poleta, je 17. februarja 1655 izjavila, da bi eden med osmimi poročenimi in neporočenimi bil oče njene hčerke Jerice.
VIR: Koropec, Jože: Matične knjige iz 17. stoletja za župnijo Slovenska Bistrica, Zbornik občine Slovenska Bistrica II., 1990, str. 58
