28. februar
Danes goduje ROMAN
Ime Roman izvira iz latinskega imena Romanus. To ime razlagajo iz latinske besede romanus v pomenu Rimljan, rimski, to je državljan najbolj mogočnega cesarstva starega veka.
Moške različice imena: Romi, Romano.
Ženske različice imena: Romana.
28. februar
SPREJETA SLOVENSKA (REPUBLIŠKA) USTAVA
28. februarja 1974 je bila sprejeta Slovenska (republiška) ustava.
Edvard Kardelj, glavni teoretik jugoslovanskega političnega in gospodarskega sistema, je svoje teoretične poglede vgradil tudi v ustavo iz leta 1974. Z novo zvezno ustavo in republiškimi ustavami so bili podani temelji za razvejan sistem družbenega samoupravljanja in še večjo federalizacijo države. Uveljavil se je skrajno zapleten sistem političnega organiziranja in zastopanja, ki je zbujal vtis, da tudi najbolj oddaljen volivec voli in ima svoje predstavnike v najvišjih organih republike in države (delegatski sistem). Z novo ustavo se je spremenila sestava predsedstva SFRJ. Po novem je bil v njem po en predstavnik iz vsake republike in avtonomne pokrajine.
Z uvedbo predsedstva ter ustanovitvijo sekretariatov (»ministrstva«), ki so delovala znotraj republiških vlad in posegala na področje meddržavnih odnosov in vojske, so bile republikam priznane prvine državne suverenosti znotraj jugoslovanskega okvira.
Ustava, s svojimi 406 členi, je bila ena najobsežnejših na svetu.
Slovenska (republiška) ustava je bila še obsežnejša od zvezne. Slovensko skupščino so v skladu z novo ustavo sestavljali trije zbori: zbor združenega dela, zbor občin in družbenopolitični zbor. V primeru obravnavanja problematike s področja družbenega življenja, pa je bil predviden še četrti zbor, t. i. samoupravna interesna skupnost (SIS).
Republiška ustava je uzakonila republiško predsedstvo, s predsednikom in šestimi člani. Člana tega organa pa sta bila še predsednik centralnega ZKS in predsednik republiške konference SZDL. Prvi predsednik slovenskega predsedstva je postal Sergej Kraigher.
ZGORELA AVTO IN TRAKTOR V POSLOPJU
Slabo uro pred polnočjo v petek, 28. februarja 2020, je gasilce dvignila prijava, da gori v naselju Gabernik v občini Slovenska Bistrica. Zagorelo je v 50 kvadratnih metrov velikem lesenem gospodarskem objektu. V njem sta zgorela traktor in osebni avtomobil, ogenj pa je poškodoval tudi stanovanjsko hišo. V požaru ni bil poškodovan nihče. Posredovali so prostovoljni gasilci z Zgornje in Spodnje Polskave, Pragerskega in iz Slovenske Bistrice. Ogenj so pogasili in požar omejili.
VIR: čk, Večer
FOTO: Ogenj je povzročil za okoli 60 tisoč evrov škode (PGD Spodnja Polskava)
PUST V SLOVENSKI BISTRICI
Otroška pustna povorka po ulicah Slovenske Bistrice, ki so jo, kot že vsa leta doslej, ponovno pripravili Razvojno informacijski center, OŠ Pohorskega odreda, 2. osnovna šola in OŠ Minke Namestnik – Sonje, je za nami. Pri preganjanju zime so se maškar’ce zelo potrudile in izdelale ter predstavile najrazličnejše pustne like. Prav vsem otrokom se zahvaljujemo in čestitamo za izvirne maske ter njihov trud, prav tako pa tudi vsem učiteljem, mentorjem, staršem in sploh vsem, ki so pri izdelavi mask sodelovali. Veseli smo, da so se nam tudi letos pridružili najmlajši iz Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica. Skupaj z vzgojiteljicami in starši so se predstavile kar štiri skupine pustnih mask: bibe iz Ozke ulice, zverjaščki in zverjasci iz Marinškovega doma, iz enote Ciciban pa darila in pisana skupina najrazličnejših mask.
VIR: Čebelica Jana, Informator
FOTO: Aleš Kolar
28. februar 2016
250 – LETNICA ŽUPNIJE PRIHOVA: SLOVESNA MAŠA
Pretekli konec meseca, se je na Prihovi odvijalo praznovanje 250 – letnice obstoja samostojne župnije, saj je pred tem je bila Prihovska cerkev podružnica pražupnije Slovenske Konjice. Ob tej priložnosti so izdali tudi svoj zbornik z naslovom Sončna Prihova, ki ga je napisal domači župnik dr. Slavko Krajnc s sodelavci.
V nedeljo, 28. februarja 2016, je potekalo osrednje praznovanje, ko je ob 10. uri potekala slovesna sveta maša v počastitev jubileja župnije. Maševanje je vodil mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, ob njem pa so somaševali tudi domači župnik dr. Slavko Krajnc, naddekan in nekdanji župnik na Prihovi Franc Brglez, dr. Štefan A. Ferenčak, nekdanji organist in zborovodja na Prihovi ter domačina Peter Pučnik in Andrej Lažeta. Ob tej priložnosti je nadškof blagoslovil tudi obnovljena vitraja Srca Jezusovega in Marijinega v prezbiteriju. Pomembnemu dogodku na Prihovi se je pridružil tudi župan občine Oplotnica gospod Matjaž Orter. Pri maši so dejavno sodelovali župljani Prihove, pevci pa so ob sodelovanju komornega godalnega orkestra Opera-Balet SNG Maribor, trobentača Tilna Slakana, organistke Metode Kink in domačih solistov Katje Kovše, Tanje Juhart in Martina Juhart poskrbeli za glasbeno podobo bogoslužja. Ponovno se je iz kora slišala izvedba Haydnove maše v F-duru za zbor, dva soprana solo in orkester. Ob koncu maše je naddekan Franc Brglez prebral tudi nadškofov dekret in do sedaj župnijskega upravitelja dr. Slavka Krajnca imenoval za župnika župnije Prihova.
Po koncu slovesne maše so župljani lahko dobili zbornik z naslovom ‘’Sončna Prihova’’, ki so ga izdali ob tej priložnosti.
Čeprav je bogoslužje potekalo malo dlje kot sicer, so se verniki po maši še nekaj časa zadržali na skupni pogostitvi v prostorih bodoče župnijske dvorane; s tem so potrdili ter izkazali zahvalo in pripadnost župniji Prihova.
VIR IN FOTO: KUD Zbor Marije zavetnice na Prihovi
28. februar 2015
VELIKONOČNA DELAVNICA PISANIC
V soboto, 28. februarja 2015, je potekala delavnica »Barvanje pisanic« z gospo Frančiško Šafarič – Bebo. Cena delavnice je bila 10 € na osebo, udeleženci so morali s sabo prinesti sasmo tanek čopič..
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Udeleženci delavnice med delom (Grajski stolpec)
BOKS
Izmed osmih slovenskih boksarjev, ki so pod vodstvom trenerja Saša Taraniša v avstrijskem Albachu nastopili proti boksarjem tamkajšnjega kluba Underberg, se je domov zadovoljen vrnil le Grega Lovišček. Član BK Slovenska Bistrica je edini okusil slast zmage. Matic Samastur, Borut Slapnik (oba Slovenska Bistrica), Tomaž Kašca, Danijel Gvero (oba Dolomiti), Ivan Pučko (Ptuj), Jaka Kovačič in Mitja Majce (oba Ljubljana) so namreč izgubili.
VIR: Zmago Gomzi, Večer
28. februar 1996
USTANOVLJENO DRUŠTVO UPOKOJENCEV ZGORNJA POLSKAVA
Sekcija društva upokojencev Zgornja Polskava od leta 1975 do 1996
Let 1975 je bila ustanovljena sekcija upokojencev, ki se je vključevala v Društvo upokojencev Slovenska Bistrica. V letu 1989 je sekcija štela 183 članov. Prvi predsednik sekcije je bil Matija Frank (1975-1988), nasledil ga je Jože Pavlinek (1989-1996). Potrebe pa so narekovale, da se je ustanovilo samostojno društvo upokojencev Zg. Polskava.
Samostojno društvo od leta 1996 dalje
28. februarja 1996 je bil sklican ustanovni občni zbor in bil sprejet sklep o ustanovitvi društva. Za predsednika društva je bil izvoljen Jože Pavlinek. V letu 2000 je prišlo do kadrovskih sprememb. Mesto predsednice društva je prevzela Marija Godec, v letu 2004 pa Arnold Resman.
V letu 2006, ob 10-letnici obstoja, je bilo v društvu včlanjenih 376 članov, 31. decembra 2018 pa je štelo že skupno 413 članov.
VIR: DU Zgornja Polskava
FOTO: Z občnega zbora (DU Zgornja Polskava)
KRAJANI LESKOVCA—STAREGA LOGA OSTALI BREZ DOMA KULTURE
Zvoniti po toči je prepozno
V dvorani, ki je, roko na srce, bolj kot ne samevala, bo naslednjih pet let disko-klub • Šele ko je najemnik vanjo postavil točilno mizo, so krajani spoznali, kakšno pogodbo je podpisala prejšnja vlada
V domu kulture v krajevni skupnosti Leskovec-Stari Log pri Slovenski Bistrici bo, čeprav so nekateri krajani, žal prepozno, že protestirali, kmalu zaživel disko-klub. Prejšnja krajevna oblast je namreč konec lanskega leta sklenila dom, ki so ga s samoprispevkom in prostovoljnim delom gradili vaščani, oddati v najem. Z najemnikom iz Maribora so 1. decembra podpisali petletno pogodbo, vanjo pa »pozabili« pribeležiti, kakšen mora biti dom po preteku pogodbe. Bodoči lastnik diskoteke zdaj dom seveda prenavlja, tako da bo najbolj primeren za večerna plesna shajanja. In šele ko so krajani videli, da bo v dvorani dobila častno mesto polkrožna točilna miza, da za oder skoraj ne bo prostora in bo to poslej dvorana, ki za kulturna dogajanja ne bo uporabna, so zagnali vik in krik.
Prepozno. Stara vlada je namreč že odšla, novo vodstvo pa zdaj lahko »zvoni po toči«.
Novoizvoljeni predsednik sveta krajevne skupnosti dr. Janko Roj je namreč naloge prevzel januarja in prvikrat so se v novi sestavi sestali 4. januarja, ko so se spoprijeli s krajevno nevšečnostjo. »Med najglasnejšimi nasprotniki uporabe doma kulture v komercialne namene so bili člani domače strelske družine, potem pa so se tudi posamezni krajani odločili protestirati; podpisali so grožnjo in napovedali protestni shod, če ne bomo preprečili uničenja skupnega premoženja,« pojasnjuje dr. Janko Roj, ki je najprej sklenil kar odstopiti, potem pa uvidel, da tako stvari ne bodo postavljene na svoje mesto. »Funkcijo predsednika sveta krajevne skupnosti sem prevzel z željo, da bi v kraju spet oživili družabno in kulturno življenje, več pozornosti naj bi posvetili telesni kulturi pa vzgoji, izobraževanju in socialnemu skrbstvu. Še pred tremi leti je bilo v naših krajih izredno pestro kulturno življenje, o tem pričajo dnevniki, ki so jih vodili, zdaj je vse zamrlo. Z domačimi društvi zdaj snujemo nove načrte, da bomo ugotovili, ali potreba po takšnem domu zares obstaja. Ostaja pa dejstvo, da je objektu že povzročena materialna škoda in je vprašljiva njegova usoda po petih letih. Tudi če razmišljamo o samofinanciranju krajevne skupnosti, pa ta najbrž ni profitni center take vrste, kot so si nekateri predstavljali. Šest tisoč dinarjev, ki naj bi jih po pogodbi mesečno plačeval najemnik, pa tudi ni denar, s katerim bi lahko kaj prida naredili,« pravi Janko Roj.
Na sestanku sveta krajevne skupnosti so ustanovili posebno komisijo, ki bo pripravila predloge za rešitev problema. K pogodbi, ki sicer določa, da se lahko dvorana preureja le s soglasjem lastnika (a je bila vlada v odhodu na to premalo pozorna!), pa dodajajo aneks, v katerem podrobneje opredeljujejo obojestranske pravice in obveznosti.
Najemnik dvorane je določene zahteve novega krajevnega vodstva sprejel in tako dvorana zdaj ne bo prepleskana v mavričnih barvah, tudi o neke vrste montažnem odru razmišljajo, res pa je, da dvorana ne bo več čisto prava.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Janko Roj (Večer)
28. februar 1984
ZORA JANŽEKOVIČ SE ŽALOSTNA UPOKOJI
/…/ Postopoma so se sporne ter za Janžekovičevo žaljive in neupravičene obtožbe, izražene na kirurških kolegijih, intenzivirale in bilo je jasno, da se vse odvija po že znanem scenariju, splošno uporabljenem ob zamenjavi vodilnega kadra v našem celotnem družbenem življenju.
Vsi kolektivno doseženi uspehi so bili potisnjeni v popolno pozabo. To je bilo boleče spoznanje, ki pa ni bilo novo.
Svojega oddelka ni bila pripravljena zapustiti na tak način /…/ Ko se je proti koncu septembra leta 1983 v časovno v napovedanem roku vrnila s kongresa Svetovnega plastičnega združenja v Montrealu, kjer je poročala o novi lastni metodi operacije hipospadij, jo je doma čakalo šokantno presenečenje. Tri dni pred njenim, vsem dobro znanim povratkom, je uprava organizirala interno otvoritev novega opeklinskega trakta. To je pomenilo rdečo luč nadaljevanju njenega strokovnega dela /…/ Sledila je nepreklicna odpoved in slovo od oddelka /…/ 28. februarja leta 1984 je svoj oddelek, bolnike in svoj kolektiv zapuščala v megleni, hladni noči /…/ Neizmerno bolečino je blažila zavest, da so izpolnili svoje veliko poslanstvo in da bodo oceno njihovemu delu pisali bolniki in profesionalni svet /…/
VIR: Zora Janžekovič: Kako je bilo, 2010, str. 50
FOTO: Leta 1974 ji je c Cincinnatiju predsednik Ameriškega opeklinskega združenja MacMillan izročil Ewerett Idris Evansovo odličje (Zora Janžekovič: Kako je bilo, 2010, str. 44)
28. februar 1946
ZDRUŽIJO DEKLIŠKO IN DEŠKO LJUDSKO ŠOLO
Ko se je po ustavi šola ločila od cerkve, je 28. februarja 1946 OKLO v Slovenski Bistrici z odlokom združil dekliško in deško ljudsko v mešano osnovno šolo. Leta 1946 je bila uvedena sedemletna šolska obveznost, a so jo leta 1950 razširili v osemletno. V Slovenski Bistrici je nastala štirirazredna osnovna šola in nižja gimnazija.
Upraviteljstvo osnovne šole je prevzel leta 1945 Miloš Tajnik.
V šoli je bila zelo aktivna pionirska organizacija, ki je bila organizirana po četah. Čete so imele tedenske sestanke, enkrat mesečno pa so bili organizirani odredni sestanki. Tudi Podmladek RK je dobro deloval. Zbirali so zdravilna zelišča, papir, železo, sodelovali pri pogozdovanju ipd. Pionirji so bili naročeni na Cicibana, Pionirja, Pionirski list, Sinji galeb, Čebelico.
V šolskem letu 1957/58 se je osnovna šola spremenila v II. osemletko z osmimi razredi, nižja gimnazija pa v I. osemletko v mestu.
VIR: Edmund Pogorevc, Zbornik občine Slovenska Bistrica I., 1983, str. 323
FOTO: Stavba II. osemletke v Slovenski Bistrici pred letom 1958, ko je bilo dograjeno drugo nadstropje (Zbornik občine Slovenska Bistrica I., 1983, str. 323)
PUST LETA 1911
Takole našemljeni in pripravljeni na povorko so bili Bistričani za pusta leta 1911. V svoj fotografski objektiv jih je ujel fotograf Franz Erben.
VIR IN FOTO: Zbornik občine Slovenska Bistrica III., 2009, str. 360.
SAMOVŽIG PREMOGA
Sam od sebe se je vžgal premog v Sternbergerjevi tovarni v Zgornji Bistrici, to pa ponoči 28. februarja 1893. Ogenj se je zelo razširil, tako da so gasilci gasilskega društva Slovenska Bistrica gasili celih 7 ur.
VIR: Kronika PGD Slovenska Bistrica
FOTO: Stran iz kronike PGD Slovenska Bistrica
Rodil se je učitelj, sadjar in politik JOSIP SABATI
Josip Sabati se je rodil 28. februarja 1856 v Sv. Juriju ob Pesnici. Med letoma 1872–77 je obiskoval učiteljišče v Mariboru, ravno v času, ko je leta 1876 iz triletnega postalo štiriletno.
Ker je imel državno štipendijo mariborskega okraja, so ga po končanem učiteljišču dodelili šoli v Hočah, kjer je ostal 12 let. Leta 1889 je prišel za nadučitelja na dvorazredno narodno šolo na Zgornjo Polskavo. V šolskem letu 1894/95 je šola iz dvorazrednice postala trirazrednica in v šolskem letu 1922/23 štirirazrednica. Kmalu po prihodu je okrog šolskega vrta in njive zasadil nov sadovnjak in učil učence sadjarstva, šolska drevesnica pa je vzgajala sadne sadike in jih nato razdeljevala ljudem. Ko so leta 1880 ustanovili pedagoški časopis Popotnik, je v njem objavljal razne strokovne razprave in učna gradiva.
Vedno se je boril za uporabo slovenskega jezika v šoli in drugod. Tako je s šolskim letom 1897/98 začel pisati šolsko kroniko v slovenskem jeziku.
Vključil v slovenjebistriško učiteljsko društvo in ga nekaj let tudi vodil. Vodil ga je v narodnem duhu, skrbeli so za povezovanje slovenskih učiteljev, njihovo nadaljnje usposabljanje in za povečevanje statusa in ugleda učiteljev. Zgornjepolskavsko šolo in slovenskobistriško učiteljsko društvo je vodil tudi med 1. svetovno vojno (1914−18).
Takoj po koncu vojne je nova država Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) že decembra 1918 pričela z ustanavljanjem Narodnih svetov, ki so skrbeli za izvajanje novih zakonov in državnih odredb. Na Zgornji Polskavi je Narodni svet vodil Sabati.
Večkrat je kandidiral na listi Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), ki jo je vodil dr. Vekoslav Kukovec.
Sabati se je upokojil leta 1924 po 47-tih letih službovanja, od tega je bil nadučitelj na Zgornji Polskavi kar 35 let.
Z družino so stanovali v polskavski šoli. V zakonu z ženo Antonijo (†1936) je imel štiri otroke: hčerka Angela je bila učiteljica, ki je službovala po raznih krajih, od Zgornje Polskave do Spodnje Polskave, Pragerskega in Maribora. Poročena je bila s pravnikom Avguštinom Reismanom. Hčerka Leja je bila učiteljica na Zgornji Polskavi, poročila se je z učiteljem Ivanom Vokačem kasnejšim šolskim upraviteljem na Zgornji Polskavi. Sin Anton je bil vojaški major, delal je v generalštabu vojske Kraljevine Jugoslavije v Beogradu, pozneje pa je risal načrte v Nemčiji; sin Baldo je bil veterinarski tehnik, tudi on je delal v vojski, kjer je bil vojaški veterinarski pomočnik, ukvarjal se je predvsem s konji; njegov sin Ljubomir (†2022) je bil učitelj telesne vzgoje na osnovni šoli v Slovenski Bistrici.
Josip Sabati je umrl leta 1941, pokopan je na pokopališču na Zgornji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
