13. april
Danes goduje IDA
Ime Ida izhaja iz nemščine, kjer ga razlagajo kot skrajšano obliko iz zdaj ne več rabljenih zloženih imen, ki se začnejo z Id-. Morfem Id- nekateri razlagajo iz staronordijske besede idh v pomenu »delo, vnema«, drugi ga povezujejo s starovisokonemško besedo itis v pomenu »ženska«.
Druga različiva imena: Idica.
13. april
ROJSTNI DAN AVTORJA PRVE SLOVENSKE SLOVNICE
13. aprila 1735 se je rodil bosonogi avguštinski menih, pater Marko Pohlin, ki je leta 1768 iz ljubezni do domovine izdal Kraynsko grammatiko. Napisana je v nemškem jeziku.
Krajnska gramatika (s polnim naslovom Kraynska grammatika, das ist: Die kraynerische Grammatik, oder Kunst die kraynerische Sprache regelrichtig zu reden, und zu schreiben) velja za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika.
Napisana je bila v nemškem jeziku in izdana leta 1768. Njen avtor Marko Pohlin je v njej zahteval, naj postane slovenščina, ki je bila dotlej le občevalni jezik kmečkega prebivalstva, na Kranjskem literarni in tudi cerkveni jezik ter nosilec kulture. V slovnico je uvrstil tudi navodila za posvetno pesnjenje.
Pohlin je bil prepričan, da se kranjski jezik govori le na Kranjskem, saj naj bi se Slovenci, ki so živeli na Štajerskem in Koroškem, razlikovali od Kranjcev.
Njegovo prepričanje je domnevno temeljilo na dejstvu, da slovenska jezikovna skupnost (kot tudi obseg slovenskega naroda) ni bila opredeljena, saj so bile slovenske dežele razdeljene in med seboj nepovezane.
Z nastankom knjižnih središč in objavljanjem knjig z uporabo pokrajinskih narečij se je pojavila tudi nevarnost uničenja skupnega knjižnega jezika kot skupne vezi vseh Slovencev.
METAMORFOZE V SODOBNEM EVROPSKEM KIPARSTVU
V Galeriji Grad so 13. aprila 2017 odprli kiparsko-slikarsko razstavo Metamorfoze v sodobnem kiparstvu srednje Evrope. Predstavili so se nam trije avtorji, iz Slovenije, Avstrije in Italije, ki eksperimentirajo z likovnimi materiali in tehnikami ter ustvarjajo tudi v dveh, ne le treh dimenzijah, uporabljajoč tudi najdene objekte. Gre za priznane, skozi likovno ustvarjalnost družbeno angažirane umetnike, ki delujejo v srednjeevropskem prostoru, sežejo pa tudi čez staro celino in so v Sloveniji pogosto razstavljali:
• Marijan Mirt iz Maribora povezuje Slovenijo in Hrvaško,
• Theresia Fauland – Nerat iz Gradca povezuje avstrijsko in slovensko Štajersko,
• Mauro Martoriati pa povezuje mesti Rim in Trst.
Svojo metamorfozno ustvarjalnost navezujejo tako na časovno-prostorski kontinuum med antiko in sedanjostjo (Mirt) kot fizikalne in psihološke vidike gibanja (Martoriatti) ter nadrealistično prehajanje med stvarnostjo in sanjami (Fauland – Nerat).
Avtorje in njihovo delo je predstavil likovni kritik Mario Berdič, v kulturnem delu odprtja pa so nastopili učenci Šole petja Orfeus.
Razstava je bila odprta do 13. maja 2017.
VIR: ZZK Slovenska Bistrica, Informator
FOTO: Theresia Fauland – Nerat: Izolda in Tristan, ZZK Slovenska Bistrica
DRUŠTVO VINTGAR OB POTOKU BISTRICA POSTAVILO PET KLOPI
Na današnji dan, v ponedeljek, 13. aprila 2015, je Društvo Vintgar iz Slovenske Bistrice, ki si prizadeva za ohranjanje narave, v sodelovanju s Komunalo Slovenska Bistrica, ob sprehajalni poti potoka Bistrica postavilo klopi, ki bodo služile za počitek sprehajalcev. Naložba je vredna 1500 evrov, sredstva za izdelavo so pridobili od sponzorjev, klopi pa so brezplačno postavili delavci Komunale.
V prihodnjih dneh bodo ob klopeh namestili še koše za odpadke, ki jih bo podaril zasebni obrtnik. Ena od članic društva se je spomnila tudi najmlajših, saj so na klopi postavili igrače, kar je zelo domiselno in vredno pohvale.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
Umrl je judoist STANKO TOPOLČNIK
Stanko Topolčnik se je rodil 12. decembra 1947 v Slovenski Bistrici.
Že v rani mladosti se je povsem posvetil judu v Judo klubu Impol Slovenska Bistrica in bil celo desetletje član jugoslovanske reprezentance. Leta 1969 je osvojil bronasto kolajno na članskem evropskem prvenstvu (EP) v belgijskem Ostendeju in takrat izpolnil normo za nastop na olimpijskih igrah (OI) 1972 v Mūnchnu (Nemčija), kjer se je prebil do drugega kroga. Skupno je nastopil na devetih prvenstvih Evrope, štirikrat je bil na svetovnem prvenstvu (SP), bil na balkanskih prvenstvih in na sredozemskih igrah. Skupno je bil enajstkrat prvak Jugoslavije in zmagal na številnih mednarodnih in domačih prvenstvih in turnirjih. Bil je nosilec mojstrskega pasu in eden od stebrov bistriškega in slovenskega juda.
Topolčnik, ki so ga doma in po svetu poznali kot »Topa«, je tekmoval v srečni generaciji bistriških judoistov, ki so se gladko uvrščali v vrh evropskih in jugoslovanskih prvenstev. Z njim so tekmovali Janez Vidmajer, brata Štern, Zmago Žnidaršič, Stanko Rebernak in Milan Prelog. Pozneje so se mu pridružili še drugi vrhunski judoisti: Baldomir Dragič, Danilo Brumec, Anton Leskovar, Marjan Frešer, Franc Očko, Filip Leščak in drugi.
Še pred koncem tekmovalne kariere je vodil Impolovo pionirsko šolo, po prenehanju aktivnega tekmovanja pa je bil tudi prvi trener Impola, ki je pod njegovim vodstvom osvojil tretje mesto na ekipnem prvenstvu Evrope.
Zadnja leta je deloval kot sodnik, za mesec maj 2013 pa je napovedal slovo od blazin, na katerega je nameraval povabiti številne sotekmovalce iz Slovenije in nekdanje Jugoslavije.
Stanko Topolčnik je umrl na današnji dan, 13. aprila 2013, na svojem domu v Kovači vasi, pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
ZDRSNILO MU JE NA LISTJU
Izlet 13. aprila 2009 k Črnemu jezeru, ki ga je planinsko društvo Oplotnica organiziralo že šestnajsto leto zapored, se je za enega izmed udeležencev tradicionalnega pohoda končal tragično. Kot smo poročali že včeraj, je bila hoja po sicer ustaljeni izletniški poti v Bistriškem vintgarju ta dan usodna za 65-letnika, doma iz okolice Slovenske Bistrice, ki se je na pot odpravil v skupini sedmih pohodnikov. Po besedah tiskovnega predstavnika mariborskih policistov Bartola Lampreta je skupina planincev potem, ko je dosegla izletniško točko Maroltova jelka, okoli 15.45 nadaljevala pot proti slapu Šum. Po približno kilometru in pol prehojene poti je ob soteski potoka Bistrica moškemu spodrsnilo na listju. Padel je po strmini in po desetih metrih pristal v deročem potoku. Tok ga je nesel do manjšega slapa, kjer je padel v tolmun, z glavo udaril ob skalo in negibno obležal. Pohodniki iz skupine so mu takoj priskočili na pomoč, a je bila ta zaman, kar je potrdila tudi dežurna zdravnica iz Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica, ki je skupaj z medicinskim tehnikom in dvema gorskima reševalcema na kraj nezgode prispela prva. Za njimi je na kraj dogodka prispelo še pet reševalcev z opremo za transport ponesrečenca. “Pri težavnem transportu 65-letnika sta pomagala tudi domačina,” je za Večer povedal načelnik GRS Maribor Ljubo Hansel in pohodnikom v opozorilo še dodal, da naj se na pot odpravijo primerno opremljeni in naj bodo pri skrbno načrtovanih izletniških ciljih vselej izjemno previdni.
VIR: Vesna Lovrec, Večer
FOTO: Reševalci ponesrečenemu niso mogli več pomgati (Ljubo Hansel)
SAVERIO BARBARO NA BISTRIŠKEM GRADU
Na današnji dan, v četrtek, 13. aprila 2006, ob 17. uri, so v galeriji Grad na gradu Slovenska Bistrica odprli pregledno razstave slik, risb in plastik beneškega umetnika Saveria Barbara, v organizaciji Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica.
Izrazito samosvoj figuralik je z opojno eksotičnim, a hkrati nostalgično učinkujočim umetniškim opusom stopil na likovno sceno že ob koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Nekje sredi šestdesetih let se v njegovem, sprva neoekspresionistično občutenem slogu zgodi usodna in dokončna premena, tako v oblikotvornem in kolorističnem kot tudi v motivskem in tematskem pogledu. Tedaj se je namreč pričel ukvarjati predvsem s krajinami in vedutami severnoafriških dežel ob obali južnega Sredozemlja, kjer je dolga leta prebival, posvečajoč se žanrski motiviki življenja tamkajšnjega muslimansko arabskega prebivalstva.
Skoraj počlovečena, vendar idealizirana krajina, arhitektura in rastlinstvo izžarevajo skupaj s človeškimi liki prekipevajoči vitalizem, ki je odraz tako umetnikove otroške radoživosti in radovednosti kot tudi dobrohotno humanega podoživljanja vseh življenskih pojavov, vključno s prefinjenim erotizmom, neobremenjenim z licemernimi predsodki. Velik del opusa Saveria Barbara sestoji namreč iz idealiziranih ženskih aktov in polaktov, ki so v islamskem svetu tako rekoč tabuizirana tema. Človeške figure pa se redkeje pojavljajo v Barbarovih eksterierjih, kjer prevladujejo osamljene puščavske hiše s palmami ali oljkami ter dunami ali pogorji v ozadju, nakazujoč neskončnost horizonta. Pogosto lahko srečamo le arhitekturne detajle šilastih oken in ograj, na katerih mirno počivajo golobi ali krošnje palm, prehajajoč v samostojne arabeske. Žareča mediteranska svetloba proseva skozi hipnotične podobe nenavadnih, skorajda pravljičnih barvnih kombinacij z rožnatimi in rumenimi odtenki na eni ter rjavimi in modrimi ali vijoličnimi na drugi strani. Barbarov kolorit je torej skrajno specifičen in ga v sodobnem zahodnoevropskem slikarstvu zlepa ne najdemo podobnega. Sicer pa je mojster nekoč rad prisluhnil odmevom Matissovega likovnega sveta. To je svet nedoumljivih misterijev, ki pa imajo svojo skupno točko v brezmejni ustvarjalni ljubezni Saveria Barbara. Umetnikov poizkus gradnje kulturnih mostov med orientom in okcidentom je pogosto naletel na neodobravanje ene in druge ozkoglede strani, kot da bi šlo za obojestransko blasfemijo. Prav zato je Barbarov umetniški opus toliko bolj dragocen, saj skuša razsvetliti duhovno temo, opozarjajoč na resnične, neminljive vrednote.
V kulturnem programu ob otvoritvi razstave, katere sopokrovitelj je Italijanski inštitut za kulturo v Ljubljani, je nastopil Klavirski trio Violonti iz Ljubljane. Razstava je bila na ogled do 11. junija 2006.
VIR: Mario Berdič, Večer
FOTO: Saverio Barbaro: Fatima v rožnatem, 2005, Večer
SKOZI PRAGERSKO BREZ POSTANKA
Obvoznica in posegi v okolje
Križišče, ki bi pomenilo konec čakanja pred spuščenimi zapornicami na Pragerskem, naj bi gradili severneje ali južneje od sedanjega – Vsaj dve leti čakanja
Kaže, da bo vsaj po letu 1990 konec čakanja na zeleno luč v križišču ceste in železniških tirov na Pragerskem. Rešitev tega zdaj nivojskega križanja naj bi za sabo povlekla tudi graditev izven nivojskega prehoda čez železniško progo v Šikolah.
Bistriški izvršni svet je ta teden razpravljal o možnih rešitvah tega cestnega vozla na Pragerskem. Vinko Špec iz komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora v Slovenski Bistrici o pogovorih, ki se vlečejo kot kolone pred spuščenimi zapornicami, pravi: »Pred mesecem smo imeli sestanek s predstavniki republiške skupnosti za ceste in takrat smo ugotovili, da bi nadvoz, ki bi ga speljali trideset metrov južneje od sedanjega križišča, pomenil velik poseg (tudi denarno) v okolje. Podreti bi morali poslopja, zgraditi cestne dovoze, največja slabost predloga pa je, da ni bil proučen niti z urbanističnega niti z ekološkega vidika. Poznamo pa stališča občanov Pragerskega, ki take rešitve ne podpirajo. Zanje se položaj namreč ne bi bistveno spremenil, naprej pa bi ostalo nerešeno tudi vprašanje železniškega prehoda v Šikolah.«
Marca so se torej predstavniki Slovenske Bistrice in republiškega komiteja za ceste zmenili, da bodo v bodoče razpravljali dveh rešitvah. Prva je podobna že opisani, gre torej za obvoznico. ki pa bi potekala toliko južneje, da bi se popolnoma izognila naselju Pragersko in se v Gaju priključila obstoječi cesti. No, ta predlog še vedno ne »rešuje« križišča v Šikolah, vendar je zanj dala soglasje kmetijska zemljiška skupnost. Njen da oziroma ne — in pa soglasje ptujskega izvršnega sveta — bo tudi odločilno vplival na mogoče sprejetje variantnega (zdaj drugega) predloga. »S tem bi namreč posegli v meliorirane kmetijske površine, čemur pa krajani Pragerskega ne nasprotujejo. Po tem predlogu naj bi gradili obvoznico in nadvoza severno od sedanjega križišča. Za to varianto smo že pred devetimi leti ugotovili, da pomeni rešitev za obe križišči. Ni ekološko sporna, z njo bi se izognili tu-di črnim točkam na cesti med Pragerskim in Ptujem,« pojasnjuje Vinko Špec.
Severna obvoznica, za zdaj brez potrebnih soglasij, se zdi v tem trenutku najboljša rešitev, potekala pa naj bi nekje od hlevov na Pragerskem in se priključila na staro cesto za Šikolami. Na Bistričanih je zdaj, da bdijo nad izdelavo idejnega projekta in prometne študije, vztrajajo pri tem, da se gradnja obvoznice in nadvoza uvrsti v plan za naslednje srednjeročno obdobje. Gradnjo te magistralne ceste tako financira republiška skupnost za ceste. Najprej, pravi sogovornik, bo križišče na Pragerskem sproščeno 1991. leta, o najkasnejših datumih pa vsaj tokrat ne bi razmišljali.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
POVEČANA AKTIVNOST V BISTRIŠKI GASILSKI ZVEZI
V občini Slovenska Bistrica deluje deset prostovoljnih in štiri gasilska industrijska društva. Občne zbore so za letos končali. Velja ugotovitev, da so bili vsi dobro obiskani. Iz gradiva in razprav, ki so tekle na teh zborih, pa se da posneti povečana aktivnost, ki je zajela vsa društva v preteklem obdobju. Veliko so storili za novo vključevanje članstva, predvsem mladine in žensk, v svoje vrste.
Tudi najrazličnejše sprejete akcije in naloge so vestno izpolnili, to pa je jamstvo, za uresničitev vsega tistega, kar so sprejeli na zadnjih občnih zborih. Ena glavnih skrbi bo še naprej krepitev kadrov, ki jih še vedno primanjkuje po društvih, in večanje njihovega števila. Še več bo treba storiti za vključevanje mladih v gasilske vrste in poskrbeti za popolnejšo opremo. Sklad za gasilsko dejavnost pri občinski skupščini in občinska gasilska zveza v Slovenski Bistrici sta v ta namen odobrila določena sredstva, ki so, razveseljivo, tudi večja od lanskih.
Med najpomembnejše letošnje akcije gasilcev bistriške občine štejejo gradnjo novega gasilskega doma v Šmartnem na Pohorju, bazena za požarno varnost in nabavo gasilskega avtomobila v Laporju. V bistriški steklarni bodo prav tako gradili požarnovarnostni bazen za vodo ter dokončno uredili orodjarno in avtomobil Gasilci Spodnje Polskave pa pričakujejo novo motorno brizgalno, za katero imajo denar že zagotovljen.
Na občnem zboru občinske gasilske zveze, ki bo v soboto, bodo posvetili pozornost kadrovskim vprašanjem v občinski zvezi kakor tudi novemu akcijskemu programu, mobilizaciji članstva v osnovne organizacije in seveda udeležbi pri praznovanju stoletnice gasilskega društva v Mariboru.
VIR: Viktor Horvat, Večer
MNOŽIČNI SESTANEK
Na današnji dan, v soboto, 13. aprila 1946, so na pobudo krajevnega ljudskega odbora OF v Laporju pripravili množični sestanek, na katerem so sklenili, da bodo v okviru prvomajskega tekmovanja začeli graditi 1,5 km dolgo cesto Laporje – Križni vrh. Pri gradnji sta sodelovala tudi KLO Vrhole in Žabljek in kraj Videž, ki bo sta v kratkem združena v razširjenem KLO Laporje. Ljudje so prispevali s prostovoljnim brezplačnim delom, vprego in prostovoljnim cestnim davkom v znesku od 50- 250 din, ki so ga odmerili vsakemu davkoplačevalcu sorazmerno po njegovem davčnem predpisu. Nabavna in prodajna zadruga iz Slovenske Bistrice je posodila traktor z dvema prikolicama za prevoz kamenja, potrebnega za tlakovanje iz Zgornje Slovenske Bistrice, gorivo pa so krajani prispevali sami. Prebivalci spodnjih krajev, t. i. KLO Vrhole, so prispevali s kopanjem gramoza v Ložnici in prevozom do ceste. Graditev ceste je bila ponosen odgovor vsem tistim, ki so mislili, da se brez kredita in brez plačanega dela ne da nič ustvariti.
VIR: Večernik
POŽAR PRI SLOVENSKI BISTRICI
Te dni sta pogoreli gospodarski poslopji posestnice Marije Polegeg iz Šentovca pri Slovenski Bistrici in posestnika Ludvika Lesnika. Ker se je sumilo, da je bil ogenj podtaknjen, so orožniki aretirali nekega moškega, ki pa krivdo zanikuje.
VIR: Mariborski večernik Jutra
PRETEP V GOSTILNI
Časnik Večernik je 13. aprila 1939 poročal: Pretep v gostilni Kavčič »Na velikonočno nedeljo okoli 10. ure zvečer so neki Hrvati, ki prodajajo preproge, napadli v gostilni Kavčič na Spodnji Polskavi Ivana Pučnika in ga s stoli pošteno premlatili. Pučnik je zadevo prijavil žandarmeriji, ki je uvedla preiskavo.«
VIR: Mirko Munda – Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 430
GORELO JE V VISOLAH
Na današnji dan, v nedeljo, 13. aprila 1924, je na posestvu ritmojstra v pok. Vekoslava Petkoviča v Visolah izbruhnil ogenj, ki je upepelil vsa poslopja. Govori se, da ga je zanetila zlobna roka.
VIR: Tabor
Umrl je duhovnik FRANC HEBER
Franc Heber (na nagrobniku piše Hebar, op. ur.) se je rodil leta 1852 v Veliki Nedelji materi Ani Heber (1823–1897).
Maja leta 1895 je prišel iz Studenic za župnika na Spodnjo Polskavo. Hitro po prihodu je nadaljeval s pisanjem kronike, ki jo je dotlej pisal njegov predhodnik, župnik Jožef Heržič. Pri pisanju kronike je vestno vztrajal vse do leta 1917, ko ga je starost prisilila, da je prenehal. Leta 1921 je s pisanjem nadaljeval župnik Melhior Zorko, ki ga je nadomestil.
Poleg župnikovanja je Heber tudi polnih 25 let kot katehet učencem razlagal katoliški nauk. Bil je tudi član okrajnega šolskega sveta v Slovenski Bistrici.
Januarja 1912 se je udeležil občnega zbora, na katerem so ustanovili podružnico Slovenske straže na Spodnji Polskavi.
Nekaj mesecev pred smrtjo papeža Leona XIII. (1810−1903) se je z njim srečal tudi Franc Heber kot član delegacije Slovencev, ki ga je obiskala v Rimu.
Franc Heber je umrl 13. aprila 1921 na Spodnji Polskavi, kjer je skupaj z materjo tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Prva stran oporoke župnika Franca Hebarja (Pokrajinski arhiv Maribor)
