20. april
Danes goduje NEŽA
Ime Neža izhaja iz latinskega imena Agnes in je nastalo po izpustitvi prvega zloga. Latinsko ime razlagajo iz grške besede ἀγνός (aghnòs), v pomenu besede »čista, nedolžna« ali iz latinske besede agnus v pomenu »jagnje«.
Ostale različice imena: Agi, Agica, Agna, Agnes, Agnesa, Agnese, Agneš, Agneta, Agnez, Agneza, Agnezija, Agni, Agnica, Ines, Janja, Nežica, Nežika.
20. april
OBJAVLJEN PROGRAM ZEDINJENE SLOVENIJE
Zedínjena Slovénija je bila glavna zahteva političnih programov Slovencev iz leta 1848, ko so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti ter jasno nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo.
Po marčni revoluciji, ki je avstrijskega cesarja Ferdinanda I. prisilila v sprejetje ustave, so v »letu narodov« številni narodi Avstrijskega cesarstva videli priložnost narodne krepitve.
Program »Zedinjene Slovenije« je nastal v več središčih: prvi je zahteve že 17. marca 1848 oblikoval celovški stolni kaplan in narodni buditelj Matija Majar – Ziljski; objavljene so bile 29. marca v časniku Novice. Istega dne je nastala tudi adresa, ki so jo dunajski Slovenci naslovili na kranjske deželne stanove. Pozneje so nastajali še drugi, bolj natančni in odločni programi, med drugim peticija graških Slovencev (16. april, objava 22. april) in 20. aprila 1848 tudi program dunajskega društva Slovenija, ki mu je v tem času predsedoval sloviti jezikoslovec Fran Miklošič. Geograf Peter Kozler je pripravil brošuro o mejah Slovenije in zemljevid slovenskih dežel z vrisanimi etničnimi mejami. Urednik Novic Janez Bleiweis je na Dunaju v začetku aprila slovenske zahteve predstavil nadvojvodi Janezu, ki je svoj čas 15 let uradoval med Slovenci v Mariboru. Tri ključne točke programa (ustanovitev Slovenije, priznanje slovenščine, ter nasprotovanje vključitvi v Nemčijo) so podpisovali v obliki peticije; ohranjenih 51 podpisnih pol dokazuje, da je program dobil množično podporo. Podpisano peticijo so predložili avstrijskemu parlamentu, ki je obravnaval ustavne načrte o preureditvi monarhije. Po razpustitvi parlamenta in razglasitvi centralistične oktroirane ustave 4. marca 1849 so takšne zahteve postale brezpredmetne.
ZAGORELO V IMPOLU
Na današnji dan, v torek, 20. aprila 2021, nekaj minut pred 19. uro, je bil Center za obveščanje obveščen o požaru v kompleksnih inudstrijskih objektih. V podjetju Impol je zaradi materiala v talilni peči prišlo do gorenja in močnega dimljenja. Gasilci PGD Slovenska Bistrica, PGD Zgornja Bistrica in IGE IMPOL Slovenska Bistrica so zaprli dovod plina, pregledali okolico peči in okolico objekta. Gasilci IGE IMPOL so okolico hladili s CO2 in prevzeli nadzor in gasilsko stražo. Po podatkih načelnika civilne zaščite Branka Hojnika je šlo za t. i. kontrolirani požar. “Pri običajnem prižigu peči so se neobičajno močno vnele snovi, ki so jih dali v peč, nevarnosti pa ni nobene” je pojasnil Hojnik. V Impolu pa so pojasnili:
“V torek, 20. aprila 2021, je ob 18.35 znotraj Industrijske cone Impol prišlo do nekontroliranega vžiga surovine v fazi taljenja, vendar sam dogodek k sreči ni povzročil škode in je bil hitro obvladovan. Razmere sicer niso zahtevale posredovanja gasilcev, vendar so se le-ti takoj odzvali in prispeli na samo lokacijo incidenta, za kar se jim iskreno zahvaljujemo. Hkrati se opravičujemo vsem okoliškim prebivalcem za neljub dogodek.”
VIR: Bistričan.si
20. april 2020
KNJIŽNICA JOSIPA VOŠNJAKA JE ZAČELA KNJIGE POŠILJATI PO POŠTI
Člani knjižnice Josipa Vošnjaka so lahko od ponedeljka, 20. aprila, po izdanem pozitivnem mnenju NIJZ glede pošiljanja knjig po pošti, proste knjige naročali na elektronski naslov info@kjv.si. Knjižnica jih je potem po klasični pošti poslala na domači naslov uporabnika. Direktorica Knjižnice Josipa Vošnjaka Patricija Breznikar pojasnjuje, da si lahko uporabniki izposojajo le gradiva iz osrednje knjižnice, omogočena je izposoja študijskega gradiva, leposlovja za obvezno branje in bralno značko ter maturitetnega gradiva.
Stroške pošiljanja gradiva so plačali člani knjižnice sami. Poštnina za pošiljko do 2 kg je znašala 2,50 €, nad 2 kg do 5 kg pa 3 evre. Težjih paketov niso pošiljali. Strošek poštnine so zabeležili na članski račun, člani pa so ga poravnali ob vračilu knjig, ko bo knjižnica spet odprta.
VIR: Bistričan.si
NA ABRAHAMU TUDI SANI BEČIROVIĆ
Brez učencev in učiteljev, sedanjih in nekdanjih, šola ne bi dosegla odličnosti, pravi ravnateljica Tatjana Pufič
Osnovna šola Pohorskega odreda Slovenska Bistrica je leta 2017 praznovala 50-letnico delovanja. Ob tej priložnosti so pripravili posebno prireditev v avli šole. V pestrem programu so nastopili učenci vseh generacij. Pripravili pa so tudi priložnostno razstavo in izdali brošuro z naslovom Pol stoletja naše šole. Pesem mladinskega pevskega zbora V nov dan je bila zgovoren uvod v slovesnost. Povezovalka programa Tina Frešer je po uvodnem posnetku Tednika pozdravila vse prisotne na spominskem večeru in nato povabila ravnateljico Tatjano Pufič, da nekaj spominskih drobcev deli z vsemi prisotnimi. Ta je v svojem govoru slikovito predstavila zgodovinski razvoj šole od skromnih začetkov do odličnosti, ki jo sedaj izkazuje na vseh področjih. “Poleg zgradbe, ki pooseblja našo šolo in je v razmahu petdesetih let dosegla celovito prenovo, so svoj pečat pustili tudi bivši in sedanji delavci in učenci šole, brez katerih šola ne bi bila tako uspešna, kot je danes,” je med drugim povedala ravnateljica. Obiskovalce je na prireditvi nagovoril tudi župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar, ki je prav tako čestital šoli za abrahama. Izrazil je prepričanje, da je bila šola vedno uspešna na vseh področjih, in zaželel, da bi še naprej uspešno zastopala slovenjebistriške kraje. Spomine na čase, ki so jih preživeli na šoli, so obujali tudi Maruša Bradač, Sani Bečirović in Aljaž Škorjanec. Vrhunec prireditve je bil skupen medgeneracijski nastop nekdanjih učencev šole in otroškega pevskega zbora, ki so s petjem in glasbo navdušili goste.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
V BISTRIŠKEM ALMONTU ODPUŠČAJO
Če ne bi bilo stečajev gradbenih podjetij, kot so Vegrad, SCT, GP Grosuplje, in še nekaterih manjših firm, bi v Almontu poslovali in delali povsem normalno, je včeraj povedal Alojz Gorčenko, prokurist skupine Almont Slovenska Bistrica in največji lastnik družbe. Zaradi likvidnostnih težav in pomanjkanja dela so se odločili, da bodo do konca junija zmanjšali število zaposlenih. Gorčenko je dejal, da je bilo še pred nedavnim v družbi zaposlenih 168 ljudi, do konca junija se bodo ustalili pri 140 ali 130 zaposlenih, med odpuščenimi je 15 tako imenovanih delovnih viškov, nekaj ljudi se bo upokojilo, nekaj jih bo odšlo iz osebnih razlogov. Do konca letošnjega leta naj bi v podjetju ostalo še 120 ljudi.
Neplačnikov ne morejo iztožiti, saj tožbe trajajo predolgo. Čeprav ponudbe prihajajo, jih v Almontu ne upajo prevzeti; obstaja namreč bojazen, da bodo naročniki v pol leta šli v prisilno poravnavo in stečaj. V petih letih se je prihodek prepolovil. Lani je skupina Almont s svojimi izdelki in z montažami aluminijastih izdelkov ustvarila 19 milijonov evrov prometa, izguba pa je znašala 600.000 evrov. Izplačila plač so bila doslej redna in Gorčenko je še dodal, da je Almont namesto gotovine dobil izplačilo v nepremičninah v višini tri milijone evrov. Nove partnerje iščejo v tujini, kjer so že doslej ustvarili petino svojih prihodkov.
Na skupščini delničarjev, ki je bila konec preteklega tedna, so delničarji imenovali novo direktorico Almonta Andrejo Kurež. Ta svojo funkcijo že opravlja, vendar je ne bo dolgo, saj bo menda treba skupščino zaradi proceduralnih napak pri vodenju ponoviti.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Almont
Umrl je zadnji bistriški lončar JOŽE KOZELJ
Jože Kozelj se je rodil 16. februarja 1921 v Leskovcu v občini Videm.
Lončarstva se je učil pri lončarju Andreju Hernji na Ptuju, lončarski izpit je opravil pred komisijo, in sicer iz matematike, teorije o lončarstvu in politični razgledanosti ter prakse v delavnici. Po nekajletni praksi je opravil še mojstrski izpit, kar mu je omogočalo, da je lahko začel s samostojno obrtjo. 1. maja 1949 je v Račah začel z samostojno lončarsko obrtjo, o čemer je pričal tudi njegov prvi izvesek z napisom: »Lončarstvo, keramika Jože Kozelj. 1. 5. 1949«, ki ga je v svoji delavnici hranil vse do svoje smrti.
Leta 1960 se je iz Rač priselil v Slovensko Bistrico in vzel v najem delavnico lončarja Kajbe. Žena Slavica je bila doma s Kozjanskega (Zibika, občina Šmarje pri Jelšah) in je imela bife Slavica (za sedanjo Delavsko hranilnico, op. ur.).
Leta 1974 se je z družino preselil v novozgrajeno hišo v Zidanškovi ulici, kjer si je uredil skladišče in delavnico.
V skladišču je hranil različne izdelke, posodo, pečnice, tudi svoj prvi izvesek. V delavnici je imel poleg lončarskih vreten še peč za žganje izdelkov, stroj za čiščenje gline in boben za mletje glazure na električni pogon.
Glino je nabavljal večinoma na Pragerskem, manjši del pa tudi drugod.
Zaposlena je imel dva pomočnika, s katerima je delal v delavnici in na terenu. Do 70. let 20. stoletja so v Slovenski Bistrici postavljali lončene peči v novozgrajenih blokih, na sodišču, v hotelu in v osnovni šoli (med šolskimi počitnicami so peči tudi čistili). Za posamezne naročnike je zidal krušne peči in jih oblagal s pečnicami iz lastne delavnice. Tedaj je trg večinoma narekoval izdelavo pečnic in ploščic, ki so se lepile na cementno podlago.
Imel je tudi vajence, ki so se tri mesece šolali v Ljubljani (gradbeništvo in keramika), osem mesecev pa delali pri mojstru.
V zimskem času je delal pretežno v delavnici »na zalogo«, posodo pa je največkrat prodajal na velikonočnem sejmu (cvetni petek), razvažal pa jo je tudi z lojtrnim vozom po Pohorju.
Jože Kozelj je umrl 20. aprila 2009 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
V BISTRIŠKEM BUNKERJU 88 OKOSTIJ IZ KONFINA
Čeprav okostja žrtev povojnih pobojev v Slovenski Bistrici nikogar ne motijo, bi bilo človeško okostja umakniti in jih dostojno pokopati v kostnici
Bistriški bunker, v katerem so izvedenci inštituta za sodno medicino iz Ljubljane in kriminalistični tehniki ministrstva za notranje zadeve pred šestimi leti odkrivali okostja žrtev povojnih pobojev, je še vedno poln. V bivšem tovarniškem zaklonišču so že od lanske jeseni okostja iz brezna pri Konfinu na Kočevskem. Znano je, da so v eni od globokih jam odkrili okostja ljudi, ki so svoja življenja izgubili v povojnih zunajsodnih akcijah tedanje oblasti. Gre za zamolčane žrtve, in kot pravi zgodovinar Jože Dežman, predsednik vladne komisije za prikrita grobišča, so v brezno vrgli invalide, bolnike in ranjence. Pomor v jami pri Konfinu je bržkone povezan z vsebino depeše Edvarda Kardelja, ki je predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču junija 1945 napisal: “… s čiščenjem je treba pohiteti…”
Okostja, shranjena v bistriškem zaklonišču resda nikogar ne motijo, vseeno pa se Bistričani sprašujejo, kako dolgo bodo ostanki žrtev povojnih pobojev v nedostojnem grobu. Dežman je povedal, da bodo o tem govorili na ponedeljkovem zasedanju vladne komisije, in pričakovati je, da ne bodo govorili le o novih grobiščih na Teznem in Pohorju, ampak tudi o kostnici, kamor naj bi položili 88 okostij iz Konfina. Nameravali so jih odpeljati v Teharje, kjer pa kostnice ne bo, opozarja Dežman. Tudi županja bistriške občine Irena Majcen meni, da bo treba čim prej najti novo in zadnje počivališče za žrtve povojnega nasilja. Občina Slovenska Bistrica je okostja sprejela v dobri veri, da bodo v zaklonišču le kratek čas. Občinska uprava s shranjevanjem okostij ni imela neposredne zveze s Konfinom in vladno komisijo, ampak z ministrstvom za pravosodje in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Občina je po posredovanju ministrstev odprla bunker in v njem shranila okostja.
Slovenska oblast je takoj po vojni reagirala dokaj nerazumno. Jože Dežman celo pravi, da je postala svojevrstna grobnica boljševizma. V tej grobnici pa je pokopanih več kot sto tisoč ljudi. Ker obstaja register vojnih grobišč, je mogoče ugotoviti, da je na Slovenskem nad 500 topografsko raziskanih grobišč, in samo lani so jih na novo odkrili 70. Ko bo vlada potrdila sedanjo iniciativo o nacionalnem zavodu, ki bo skrbel za vsa grobišča, se takšne akcije, kot je “skladiščenje okostij” v bistriškem bunkerju, ne bodo več ponovile. Zavod naj bi vodil register žrtev in grobišč, raziskoval povojne poboje, urejal pravne zadeve in se vključeval v mednarodne raziskave povojnih pobojev. Njegove naloge bi morali nekoliko razširiti in mu zaupati še grobišča in spomenike prve in druge svetovne vojne.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Bistriški bunker (24ur.com)
KLUB MLADIH PRIPRAVIL ZABAVNOGLASBENO PRIREDITEV
V četrtek, 20. aprila 1989, ob 20. uri je bistriški Klub mladih v športni dvorani pripravil javno zabavnoglasbeno prireditev, ki jo je posnel tudi Radio Maribor. Nastopili so ansambli Kogras, Snežna kraljica, Veter, Bratje iz Oplotnice ter Milan Križan in Alfi Nipič z ansamblom Export A. Za smeh in zabavo sta skrbela Vinko Šimek in čarodej Dani Gorjup, predstavil se je tudi Oktet teritorialne obrambe, zbrani pa so si lahko ogledali tudi modno revijo. S prireditvijo zbrani denar so mladi namenili za obnovo svojih klubskih prostorov.
VIR: Večer
NA PRAGERSKEM SPREJELI ŠTAFETO
20. aprila 1985 so ob 12.25 na Pragerskem bistriški mladinci sprejeli zvezno štafeto od Ptujčanov. Na Trg svobode v Slovensko Bistrico je štafeta prispela ob 12.50, kjer so pripravili osrednjo prireditev, na kateri so nastopili Pihalna godba z Zgornje Polskave, baletna skupina iz Slovenske Bistrice, folkloristi OŠ Spodnja Polskava, recitatorska skupina KS Visole, rock skupina Vsi pošteni, cicibani VVO Oton Župančič Slovenska Bistrica in vojaki. ob 13.15 so bistriški mladinci štafeto predali mladincem iz občine Slovenske Konjice.
VIR: (jr, jš), Večer
DAN MLADINSKIH DELOVNIH BRIGAD
V okviru praznovanja dneva mladinskih delovnih brigad so si pionirji in mladinci Osnovne šole Pohorskega bataljona iz Oplotnice zastavili obširen delovni načrt, dan MDB pa so podaljšali kar v mesec. Doslej so uredili in očistili okolje šole, vaški park, ki sodi med zanimivosti kraja in širše okolice, okolje kino dvorane in telovadnice ter otroškega vrtca. v okolici šole so zasadili okrasno grmičevje in cvetje. V vsaki organizirani akciji v okviru dneva MDB je sodelovalo okoli 200 pionirjev in mladincev, delajo tudi po več ur na dan.
VIR: Večer
ZA ŽUPANA V OBČINI SPODNJA POLSKAVA SO IMENOVALI JAKOBA POTOČNIKA
V prvem mesecu okupacije so spodnjepolskavski in pragerski nemškutarji pripravili dve proslavi. Na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1941, so organizirali pohod s Spodnje Polskave na Pragersko, na čelu sprevoda pa je igrala spodnjepolskavska godba. Za proslavo 1. maja pa je šel sprevod s Pragerskega na Spodnjo Polskavo. Na obeh proslavah je govoril novi župan, ostareli upokojeni avstro-ogrski orožnik Jakob Potočnik. Ker je bil Potočnik s Pragerskega, so Nemci sedež občine prenesli tja in občino Spodnja Polskava proti koncu leta 1941 preimenovali v občino Pragersko.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 288
FOTO: Munda, Mirko, Pragersko − kronika, Slovenska Bistrica, 2017, str. 26
Rodila se je aktivistka, udeleženka NOB in interniranka ANGELA VINKLER
Angela Vinkler se je rodila 20. aprila 1926 v Budini pri Ptuju v železničarski družini. Oče Franc ji je umrl leta 1942. Imela je še 12-letnega brata Viktorja in 9-letno sestro Sonjo.
Oče se je podpisoval Winkler in se je strinjal s politiko Adolfa Hitlerja. Angela pa je bila povsem drugačna, vendar mu ni upala nasprotovati. Kmalu po očetovi smrti, se je leta 1943, stara komaj 17 let, vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Mati Rozalija (*1900 †1968) je Angelo podpirala in ji stala ob strani. Mladenka je navezala stike z železničarko družino Šegula v Moškanjcih. Bila je kurirka med Pragerskim in Moškanjci ter Savinjsko dolino; nosila je denar, ilegalno pošto, matrice, baterije, žarnice, oblačilne karte, živilske izkaznice, obleko, perilo ter propagandno in drugo gradivo. Vse leto do Angeline aretacije junija 1944 je bilo pri Vinklerjevih zelo živahno. V njihovem stanovanju so se sestajali terenski aktivisti, se skrivali ilegalci in prenočevali partizani. V odporniški skupini so bili povezani poleg Vinklerjevih še naslednje Pragerčanke in Pragerčana: sestri Štefka in Otilija Repnik, Angelina vrstnica Marija Vovk, Ana Slavinec, natakar v kolodvorski restavraciji Alojz Koren in brzojavec na pragerski železniški postaji Jože Pluščec.
Pri Vinklerjevih so poleg drugih našli zatočišče tudi Cvetka Žnidarič Praprotnik, članica Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte (OF) za Štajersko, ter njen mož Anton Žnidarič − Štefan, ki je bil med drugim tudi član Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske (NOV) in Partizanskih odredov (PO) Slovenije.
Odporniško skupino, ki jo je povezovala Angela Vinkler, je izdal gestapu strojevodja iz Maribora Ivan Rus. Po šolski kroniki osnovne šole Pragersko naj bi Alojz Koren nekomu, ki se je izdajal za partizana, v resnici pa je bil gestapovski vohun, zaupal nekaj podrobnosti o delovanju skupine. Gestapo je 8. junija 1944 aretiral Angelo Vinkler, naslednji dan še sestri Štefko in Otilijo Repnik ter Alojza Korena. Dekleta so bila v koncentracijskih taboriščih v Ravensbrücku, Uckermarku in Bergen-Belsnu (vsi Nemčija), Koren pa v Dachau (Nemčija). Gestapo je Rozalijo Vinkler in njena preostala otroka po aretaciji hčere Angele za čuda pustil pri miru.
Angela Vinkler je v koncentracijskem taborišču prebolela krvavo grižo in tifus, zbolela je za tuberkulozo, operirana je bila na kolenu. Iz internacije se je vrnila šele več mesecev po koncu vojne, ker je bila, ko so zavezniki osvobodili taborišče, preslaba, da bi potovala, zato je okrevala v Nemčiji. Po vojni se je zdravila na Golniku in v Polju pri Ljubljani, ker je bolehala za shizofrenijo, bila je stoodstotna vojaška invalidka. Stresi, ki jih je doživljala ob aretaciji, v zaporu in koncentracijskem taborišču, pa tudi po vrnitvi iz Nemčije, ker so bili prva leta socialistične Jugoslavije taboriščniki manj vredni udeleženci narodnoosvobodilne borbe, so jo spremljali vse življenje. Kadar so jo izdali živci, je ponavljala surove nemške izraze, ki jih je slišala ob aretaciji in naslednjih enajst mesecev v taborišču. Kljub bolezni je vse do svoje smrti potrjevala, da je inteligentna in razgledana ženska; s pomočjo televizije se je učila tuje jezike, sama si je pisala slovarje in veliko brala, bila je tudi odlična risarka.
Angela Vinkler je umrla 16. marca 2005 na Pragerskem, pokopana je na Spodnji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
IZ SLOVENSKE BISTRICE
»Straža« z dne 4. aprila t. l. napada naše vrle gg. učiteljice na dekliški šoli nekaj zaradi Orlov, kar nekaj pa tudi v spovednicah in pravi konečno: »Morda prinese novi šolski zakon nadzorstvo o delovanju duhovnikov v spovednicah, a doslej ga še nima.« Da, gg. duhovniki! Nam je znano mnogo slučajev, ki dokazujejo, da bi takšen zakon bil res potreben, vsaj za nekatere duhovnike. V spovednicah silijo žene, naj odstranijo iz hiše brezverske liste — (duhovnikom je vse brezversko, kar ne trobi v njihovo politiko!), tam jih izprašujejo o zakonski ljubezni take podrobnosti, da marsikatera niti odgovoriti ne more, tam izvedo otroci često stvari, na katere bi drugače ne prišli, vemo za slučaje, da se je na tem sv. Mestu odkrivala ljubezen in da je spovednik mladenko poljuboval, tam se jim je naročalo, naj pridejo v spovednikovo sobo na obisk, tam jo zahteval spovednik naj upliva žena, sestra na svojega moža, brata ob volitvah. Pa ne mislite, da se je vse to godilo v Slov. Bistrici! Ti in podobni slučaji kriče naravnost po zakonu, katerega naj ustanovi, država, ker ga — cerkev noče. — Poznamo dobro naše občutljive duhovnike, radi bi, da bi se jim učiteljice klanjale, dobrikale, jim dvorile, se jim nastavljale itd.; ker tega v svoji dostojnosti ne store, segajo prezirani duhovniki v svoji rimski maščevalnosti po »Straži«,- tam se čutijo varne, kajti obrekovalca vseh obrekovalcev v naši škofiji, urednika Goleca čuva imunost odgovornega urednika Pušenjaka. Ker nas »Straža« izziva, ji moramo odgovoriti, da se uresniči njena trditev: »V Slov. Bistrici je slišati vedno kaj zanimivega.«
VIR: Tabor
