21. april

V gostilni Kavčič je bilo 21. aprila 1940 zvečer precej polno. Ta usodni večer je gostilničarka, 50-letna Ana Kavčič opisala takole: »Okoli 18. ure je prišel v gostilno tudi Ludvik Vetec in ostal v družbi z Antonom Matalnom, Karlom Sorbkom in Ivanom Pučnikom. Popil je največ liter vina, ni bil videti pijan. Do 22. ure, ko je prišel v gostilno Jože Šoba, je bilo v gostilni mirno. Dobro sem ga poznala, bil je divjega, nasilnega značaja in rad se je pretepal. Mislim, da je bil vsaj nekoliko vinjen. Kmalu po svojem prihodu je začel v prvi sobi razbijati kozarce. Opozorila sem ga, da jih bo moral plačati. Brez ugovarjanja jih je plačal. Mislim, da je do tedaj spil dve steklenici piva. Ko sem v drugi gostinski sobi stregla gostom, je Šoba začel v prvi sobi spet razgrajati. Vpil je, naj ga kar ubijejo in da on nikoli nikogar ni ubogal, tudi v vojski ne, čeprav so ga zaprli. Nato je odšel, a se je kmalu vrnil, v gostinski sobi stopil k Tomažu Kacijanu in mu brez vsakega povoda prisolil dve močni klofuti. Nato se je pognal proti mizi, za katero so mirno sedeli Vetec, Mataln, Sorbek in Pučnik. S pestjo je udaril Pučnika v obraz, nato je vrgel na tla Matalna in nazadnje se Vetca. Ko se je Vetec pobral s tal, sem videla, da iz palca, menda na desni roki, močno krvavi, ker si je pri padcu izpulil noht. Prisotni možje so Šobo zgrabili in ga držali tako dolgo, dokler se ni pomiril. Zahteval je še pijače, sprva mu je nisem hotela dati, ko je zagrozil, da bo vse razbil, če ne dobi vina, pa sem mu v strahu, kaj vse bo počel, ustregla. Brez vzroka izzvan pretep me je tako razburil, da ne vem natančno, kdaj je Šoba odšel iz gostilne. Vem samo to, da je bila kmalu po 23. uri gostilna prazna. Šele naslednji dan sem zvedela za tragičen konec spopada med Šobo in Vetcem, ki je pri nas na dobrem glasu. V gostilni je bil vedno miren gost, kolikor vem, nikoli ni bil vpleten v kakšen koli fantovski ali moški pretep.«
Izpoved Ane Kavčič so potrdili tudi drugi gosti, ki so bili 21. aprila 1940 zvečer v njeni gostilni.
Okrožno sodišče v Mariboru je 12. junija 1940 obsodilo 56-letnega Ludvika Vetca s Spodnje Polskave 104 zaradi uboja Jožeta Šoba na dve leti in pol strogega zapora ter na izgubo častnih pravic za dve leti.
Vetec je dejanje priznal in ga obžaloval, zanikal pa je svojo krivdo. Med obravnavo je sodnemu senatu povedal, kaj se je usodnega večera dogajalo v Kavčičevi gostilni. Iz gostilne je odšel s Karlom Sorbkom. Pri Sorbkovem domu sta se poslovila. Pot je nadaljeval sam, nekaj deset metrov pred domačo hišo pa je s stranske ceste skočil Jože Šoba, mu prisolil nekaj zaušnic in ga udaril s pestjo tako močno, da je padel na hrbet. Ko je vstal, je Šobo odrinil od sebe in zbežal nazaj, da bi šel domov po stranski poti. Tik pred Vetčevim domom pa je izza plota z vilami oziroma železnim kavljem na ročaju v rokah skočil Šoba, zamahnil proti Vetčevi glavi, ta pa je udarec prestregel z levico, zaradi česar mu je počila podlaktnica, z desnico iztrgal Šobi nevarno orodje iz rok in ga z njim udaril po glavi. Šoba je padel, Vetec je odvrgel kavelj in odšel domov. Šlo naj bi torej za silobran, toda med preiskavo je priča, soseda Marija Dorič izpovedala, da je skozi okno res videla, kako je Šoba sunil Vetca, da ta je padel, in nato odšel proti svojemu domu. Nekaj minut pozneje pa je zagledala na cesti Vetca z nekim orodjem v rokah, kako glasno govori: »Frdamani Šoba, le kaj sem mu naredil.« Ko je obtoženec izginil za vogalom Šobove hiše, je bilo od tam slišati več zamolklih udarcev. Zato sta v možem stopila na dvorišče, s katerega se dobro vidi Šobova hiša, in videla na tleh ležati Jožefa Šoba, h kateremu sta prav takrat prihitela njegova brata, kakšnih deset korakov vstran pa Ludvika Vetca, kako se pobira iz obcestnega jarka. Z odlomljenim kosom deske je stopil do zakoncev Dorič in jima rekel: »Sedaj pa sem temu hudiču dal, jaz pa sem tudi dobil tri čvrste.«
Enako kot Marija Dorič je tisti večer opisal tudi njen mož Jože.
Tudi preiskava je potrdila, da se je usodni pretep med Šobo in Vetcem zgodil v neposredni bližini Šobove in ne obtoženčeve hiše, da je bil Šoba »oborožen« s kosom deske, ki jo je odtrgal iz Soršakovega plota, Vetec pa z vilami, ki jih je prinesel od svojega doma ali od kod drugod. Silobran je bil torej izključen.
Izvedenec, banovinski zdravnik dr. Simon Jagodič iz Slovenske Bistrice je ugotovil, da je bila poškodba na glavi Jožeta Šobe prizadejana z železnim kavljem, ki je prebil lobanjo in se zapičil v možgane.
Člen kazenskega zakonika, po katerem je sodišče obsodilo Ludvika Vetca, je sicer predvideval do 12 let hudega strogega zapor, a je sodni senat upošteval obtoženčevo priznanje, njegov »dober glas«, delno vinjenost in razburjenje zaradi z ničemer izzvanega Šobovega nasilnega vedenja v gostilni Kavčič. Zato mu je izreklo samo dve leti in pol strogega zapora in izgubo častnih pravic za dve leti, kar je ustrezalo »obtoženčevi krivdi in njegovi kazenski odgovornosti«.
Ludvik Vetec oziroma njegov odvetnik se je na izrečeno sodbo pritožil na Vrhovno sodišče v Ljubljani, a je le-to pritožbo zavrnilo in potrdilo izrečeno kazen.

VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 431-433