27. april
Danes goduje JAROSLAV
Jaroslav je ime slovanskega izvora, zloženo iz pridevnika jarь v pomenu besede »močan, buren« in slav v pomenu »slaven«, ki je pogosta sestavina slovanskih imen. Ime Jaroslav je zlasti pogost na Češkem in Slovaškem.
Moške različice: Jaran, Jarda, Jare, Jarko, Jaro, Jaromil, Jaromir, Jaromirek, Jaroslav, Janoš, Jaroš, Slavko.
Ženske različice: Jara, Jarinka, Jarmila, Jaromila, Jaromira, Jaroslava, Slava, Slavica, Slavka.
27. april
DAN UPORA PROTI OKUPATORJU – PREJ DAN OSVOBODILNE FRONTE
Dan upora proti okupatorju (včasih Dan osvobodilne fronte ali Dan OF) je državni praznik, ki se v Sloveniji praznuje 27. aprila. Na dan 26. aprila leta 1941 je bilo v Ljubljani dogovorjeno, da se ustanovi organizacija odpora (člani KPS so jo imenovali Protiimperialistična fronta), ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. OF je bila sicer ustanovljena dan prej, 26. aprila 1941, v hiši književnika Josipa Vidmarja, kjer so se sestali predstavniki nekaj političnih strank in kulturnih delavcev. To so bili: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (za KP), Josip Rus (za levo krilo Sokolov), Tone Fajfar (za Krščanske socialiste), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (za Slovenske kulturne delavce). Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo »Protiimperialistična fronta«. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije.
27. aprila 1944 Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje odredi 27. april za narodni praznik in dela prost dan (poleg 1. in 9. maja), dan pa uradno postane praznik, ko je prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon s katerim je izpostavil dan ustanovitve O.F. kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni. Praznuje se do 1951, ko ga na pritisk Srbov in ob podpori Borisa Kidriča ljudska skupščina LR Slovenije na običajni seji ukine – saj je bil slovenski upor datumsko pred uporom Srbov. Čeprav 27. april že 1952 dan ni bil več dela prost in se ni več omenjal, je bila uradno njegova ukinitev objavljena šele 1958. 1951 se na pobudo kongresa Osvobodilne fronte Slovenskega naroda uvede nov praznik 22. julij – Dan vstaje slovenskega naroda, ko so trije pripadniki šmarnogorske partizanske skupine streljali na nekdanjega orožnika, s čimer so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije. Uradno se Dan upora proti okupatorju kot praznik obnovi septembra leta 1968 na pobudo Josipa Vidmarja, ki pravi: “To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili,”.
Zakaj je bil kot dan praznika kljub nasprotovanju zgodovinarjev izbran in ohranjen 27. april namesto 26. ni jasno, ena od razlag je, da nihče ni želel praznika na dan, ko je Adolf Hitler obiskal Maribor (26. aprila 1941).
POTEGOVALI SE BODO ZA ZLATO
Pri filmskem krožku, ki že vrsto let deluje v Srednji šoli Slovenska Bistrica, vsako leto sodeluje rekordno število dijakov. Za izdelavo scenarijev in prenos idej v filmski jezik so dijaki (in tudi mentorji) žrtvovali veliko število ur. Preživeli so ga z učenjem in kreativnostjo pa tudi ob dolgotrajnem trdem delu pri montaži posnetega gradiva. Na letošnjem regijskem tekmovanju Slovenščina ima dolg jezik, Književnost na filmu 5, so dijaki slovenjebistriške srednje šole sodelovali s kar šestimi kratkimi filmi: Vseh šest filmov je bilo na regijskem tekmovanju v Mariboru nagrajenih s srebrnim priznanjem. Državno tekmovanje je bilo aprila v Ljubljani.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
OKTET PLANIKA ŽE POJE V KANADI
Pevci okteta Planika iz Slovenske Bistrice so odpotovali v Kanado. Med 27. aprilom in 10. majem 2011 bodo prepevali v Torontu, kamor je pevce povabil predsednik Vseslovenskega kulturnega odbora Marjan Kolarič. Njihovi nastopi bodo posvečeni 20-letnici samostojne Slovenije. Umetniški vodja okteta Ignac Pančič je pred odhodom povedal, da bodo pri zdomcih nastopili štirikrat, in sicer v mestu Brewn Line, Torontu in v letovišču ob jezeru Ontario. Oktet Planika je poznavalcem zborovskega petja znan, njegov repertoar je obsežen in kvaliteten, doslej so člani okteta peli v Sloveniji, državah bivše Jugoslavije in še v nekaterih evropskih mestih. V oktetu pojejo Ignac Pančič, Franc Horvat, Vlado Ostruh, Boris Jakopin, Sandi Kavkler, Slavko Topolovec, Niko Turk in Martin Juhart. V Kanado so pevci odpotovali s pomočjo bistriških sponzorjev, med drugim so jim pomagali bistriška občina, MSK Kartonaža, Aha Emmi, Kaldera, Komunala, Agencija Sajko, oplotniški gasilci in drugi.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
UPOR PROTI SAMOVOLJI IN SPOMENIKOM
Današnje ponedeljsko praznično popoldne je v Slovenski Bistrici z likovno intervencijo razburkal umetnik Igor Somrak, ki napoveduje novo z naslovom Kdo si, Irena Majcen?
Slovenska Bistrica se utaplja v kulturni povprečnosti in samovolji oblasti, v tem mestu ni upornikov, mestu vlada politična moč! S temi besedami bi lahko zaokrožili ponedeljsko praznično likovno intervencijo na bistriškem Trgu svobode. Umetniška intervencija je bila na dan upora proti okupatorju v rokah likovnika in priznanega lutkarja Igorja Somraka. Prikazana je bila s porisanima trakovoma, ki ju je umetnik zavezal na spomenik NOB in fontano, ki sta osrednji skulpturi na omenjenem trgu (obe pa bolj ali manj neposrečena spomenika na že tako arhitekturno neurejenem osrednjem mestnem prostoru pred bivšim hotelom). Ta papirna povezanost med spomenikoma je simbolna, je opozoril avtor likovne intervencije, z njo je želel opozoriti na pretvezo o prestavitvi “bombaša” (spomenika NOB) na drugo lokacijo, na mrtvilo civilne iniciative v Slovenski Bistrici, na urejanje trgov in ulic in ne nazadnje, opozoriti je želel tudi na samovoljo občinske oblasti, ki je minulo soboto podrla ves kostanjev drevored v Kolodvorski ulici in breze pred poslopjem občine in sodišča. Vse kaže, da je v mestu in njegovi okolici vse možno, nihče se ne zgane, nihče ne protestira, vsem je vseeno, kaj počnejo občinski funkcionarji, je še dejal Somrak in dodal, da se ljudje sploh ne zavedajo svoje moči in svojega vpliva na življenje mesta.
Somrakova nepolitična likovna intervencija se je v ponedeljek pozno popoldne končala brez incidentov, posredovali niso policisti niti mestni redarji, udeležilo se je je nad 50 ljudi, med njimi sta bila občinski svetnik Drago Mahorko in harmonikar Franc Vezela alias Zlatko Verzelak. Ob tej priložnosti je Somrak s svojimi pomočniki izvedel še pisno anketo in ljudi spraševal, kaj naj stoji na Trgu svobode: partizan, fontana, partizan in fontana ali nič. Rezultati ankete so naslednji: 17 anketirancev je za partizana, 5 za fontano, 24 za partizana in fontano ter le eden za nič od omenjenega.
Po koncu uporniške manifestacije je Somrak napovedal novo akcijo z naslovom Kdo si, Irena Majcen? Na tej intervenciji pa naj bi Bistričani govorili o politični moči in podiranju dreves.
VIR: Zdenko Kodrič
FOTO: Likovna intervencija Igorja Somraka na bistriškem Trgu svobode: kam s skulpturama? (Zdenko Kodrič)
ZA ZAŠČITO VELIKONOČNICE MED PRVOMAJSKIMI PRAZNIKI NA BOČ LE PEŠ
Med prvomajskimi prazniki so tudi leta 2004 zaradi ohranjanja narave za motorni promet zaprte vse ceste na Boč. Akcija Peš na Boč je namenjena ohranitvi Bočke ravni v krajinskem parku Boč – Plešivec, kjer med drugim raste zaščitena velikonočnica. Gre za eno najbolj ogroženih rastlinskih vrst in redkih predstavnic stepskih rastlin v Sloveniji.
Ceste na Boč so bile zaprte med 30. aprilom od 14. ure in 1. majem do 18. ure. Ob zapori je bilo organizirano parkiranje na označenih parkiriščih v dolini. Čeprav je bilo na Boč mogoče le peš po označenih planinskih poteh, je bil za tiste, ki poti ne zmorejo, organiziran prevoz.
Akcijo za zaščito Bočke ravni, ki je predlagana za del ekološkega omrežja Natura 2000, so organizirali republiški zavod za varstvo narave, občini Rogaška Slatina in Slovenska Bistrica ter planinski društvi Poljčane in Boč – Kostrivnica.
VIR: nr/vpu, STA
TEHNIČNI PREGLEDI ZDAJ TUDI V SLOVENSKI BISTRICI
Na današnji dan, 27. aprila 1996, ob 11. uri je bila otvoritev novega poslovnega objekta, ki ga je ob stari cesti Slovenska Bistrica-Slovenske Konjice zgradil Avtocenter Jurič in kjer bodo odslej Bistričani lahko opravljali avtomobilske tehnične preglede. Čeprav je v občini registriranih 14 tisoč vozil, so morali lastniki tehnične preglede doslej opravljati v Mariboru, na Ptuju ali v Slovenskih Konjicah.
VIR: (ps), Večer
Umrl je slaščičar in podpornik športa v mestu ASLAN BEČIROVIĆ
Aslan Bečirović se je rodil leta 29. novembra 1912 v vasi Dobri Dol v Severni Makedoniji očetu Harunu in materi Džemili.
Šolal se je v Negotinu (Severna Makedonija).
Že pri šestnajstih letih se je zaposlil v Beogradu (Srbija), leta 1936 pa je prišel v Slovensko Bistrico. Tu je s cizo hodil po občini in prodajal sladoled. Dnevno je prehodil tudi do 30 km.
Leta 1939 je bil deportiran v Severno Makedonijo.
Takoj po koncu 2. svetovne vojne, že leta 1945, se je vrnil v Slovensko Bistrico, kjer je odprl slaščičarno v hiši zraven nekdanjega hotela Planina, ki jo je kasneje preselil na vogal med Trgom svobode in Ozko ulico. Nekaj časa je bila to edina slaščičarna v mestu.
Aslan Bečirović je bil vse življenje tudi velik podpornik športa v Slovenski Bistrici.
Upokojil se je leta 1980.
V Slovenski Bistrici si je z ženo Dudo, rojeno Sadžak, ustvaril tudi družino. V zakonu sta se jima rodila hči Jasmina in sin Mehmed − Memi (košarkarski trener in oče znanega slovenskega košarkarja Sanija Bečirovića, op. ur.).
Aslan Bečirović je umrl 27. aprila 1994 na Slivniškem Pohorju, pokopan je v Dobrem Dolu.
VIR: biografski-sb.si
SLOVENSKOBISTRIŠKI PEVCI NA MADŽARSKEM
Moški pevski zbor DPD Svoboda Slovenska Bistrica je 27. aprila 1979 odpotoval na večdnevni festival delavskih pevskih zborov v Šandor Vandor na Madžarskem. Zbor, ki spremlja priznani strokovnjak za vokalno glasbo profesor Jože Gregorc, je 29. aprila nastopil s samostojnim programom v Szolnoku, 30. aprila pa v enem izmed delavskih centrov v Budimpešti.
Madžarski gostitelji so za slovenskobistriške pevce pripravili bogat program z ogledom znamenitosti svojega glavnega mesta.
Osrednji pevski zbor madžarskega sindikata živilsko—industrijskih delavcev, ki je organizator sedanjega festivala, bo Bistričanom vrnil obisk prihodnje leto.
VIR: -f-, Večer
Umrl je veterinar IVAN ZEMLJIČ
Dr. Ivan Zemljič se je rodil 22. junija 1898 v Lešanah pri Gornji Radgoni.
Srednješolsko izobrazbo je pridobil na klasični gimnaziji v Mariboru, maturiral je leta 1920. Nato se je vpisal na Visoko veterinarsko šolo na Dunaju (Avstrija), kjer je leta 1926 tudi diplomiral. Istega leta je bil vpoklican na služenje vojaške obveznosti v Zagrebu (Hrvaška) in Ljubljani. Pridobil je čin rezervnega oficirja. Doktorski študij je opravljal na Veterinarski fakulteti v Zagrebu. Doktoriral je 30. junija 1932 na temo O normalni krvni sliki goveda. Bil je eden prvih doktorjev veterine v takratni Kraljevini Jugoslaviji.
Med postopnim napredovanjem na svoji poklicni poti si je ustvaril tudi družino. Poročil se je z Ireno, rojeno Lubetz, s katero sta dobila sina Ivana (pesnik s psevdonimom Vane Brez; pisal v reviji Svit). Po ločitvi se je leta 1949 ponovno poročil, tokrat s slovenjebistriško farmacevtko Gabrielo Zemljič, rojeno Hartman. V zakonu so se jima rodile tri hčere, Gabrijela (Jelka), Marija (Mija) in Vera.
Kot veterinar je začel delati leta 1927 v Berovu v Makedoniji. Tam je služboval do leta 1928, nato se je zaposlil v Slovenski Bistrici kot oblastni veterinar takratne (samoupravne) Mariborske oblasti s sedežem v Slovenski Bistrici in tu ostal do konca življenja. Bil je začetnik sodobne veterine v Slovenski Bistrici. Z leti je napredoval na višje položaje; leta 1936 je postal redni banovinski veterinar Dravske banovine.
Njegove poklicne načrte je začasno ustavila 2. svetovna vojna. Marca 1941 je bil mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugoslavije. Med spopadom so ga zajeli Nemci in ga odpeljali v zapor za vojne jetnike − Oflag VI B v Wartburgu v Nemčiji. Julija 1941 so ga izpustili na osnovi mednarodnega sporazuma zaradi opravljanja pomembne veterinarske funkcije. Vrnil se je v Slovensko Bistrico in postal član ilegalnega odbora Osvobodilne fronte (OF). V okviru tega je pomagal tudi pri oskrbovanju enot na Pohorju.
Po koncu vojne, leta 1945, je začel opravljati funkcijo okrajnega veterinarja Slovenske Bistrice. Po ukinitvi omenjenega okraja leta 1949 (in posledično službene funkcije), je postal okrajni veterinar Poljčan. Leta 1953 je pridobil funkcijo veterinarskega inšpektorja; od oblikovanja občin leta 1955 pa občinskega inšpektorskega veterinarja v Slovenski Bistrici. To delo je opravljal vse do upokojitve leta 1964. V tem času je odigral pomembno vlogo pri odprtju prve veterinarske postaje v Slovenski Bistrici. Obratovati je začela leta 1958. Svoje znanje je predal mnogim mladim veterinarjem, med drugimi tudi Avgustu Kocjanu. S svojimi izkušnjami in obsežnim znanjem je veterinarsko stroko v Slovenski Bistrici dvignil na visok nivo.
Ivan Zemljič je umrl 27. aprila 1969 v Mariboru. Pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
RAZGLASILI DVOMLJIVO SODBO
27. aprila 1948 ob 10. uri je vojaško sodišče razglasilo sodbo nad »skupino vojnih zločincev, špijonov in saboterjev« (t. i. Diehl Oswaldov proces), med katerimi je bil tudi Milan Stepišnik. Ta je na procesu »priznal« krivdo sabotaže in bil obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo. Obsodbo je 8. maja 1948 potrdilo vrhovno vojaško sodišče, prezidij Skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) pa je 11. maja 1948 zavrnil prošnjo za pomilostitev. Politično je obsojence s tega procesa rehabilitiral 10. kongres Zveze komunistov Slovenije (ZKS) leta 1986. Milan Stepišnik je bil ustreljen predvidoma 18. novembra 1950 v Kočevju, po nekaterih drugih podatkih pa že 12. maja 1948.
V čast in spomin Milanu Stepišniku Atletsko društvo Slovenska Bistrica že vrsto let prireja memorialno disciplino v metu kladiva, na Mednarodnem atletskem mitingu v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Milan Stepišnik (v sredini) na podelitvi noče dvigniti roke v fašistični pozdrav, Schio, Italija, 14. september 1941
PRAZNOVANJE DNEVA OF
Na predvečer proslave se je vršila skozi mesto velika baklada, drugi dan dopoldne pa se je vršila konferenca aktivistov, na kateri je bil podan obračun dela v Slovenski Bistrici. Višek je doseglo slavje na akademiji 27. aprila 1946 zvečer. Na akademiji so sodelovale vse množične organizacije, o pomenu tega dne pa je govoril sekretar MOOF tov. Kranjčič. Posebno so se izkazali pri proslavi pionirji s prizorom “Kralj Matjaž” in dramatski odsek z enodejanko “Punt”. V nedeljo se je veliko število slovenjebistričanov udeležilo proslave na Pohorju.
VIR: Večernik
STRAH DRAVSKEGA POLJA V ROKAH PRAVICE
Pragerski orožniki aretirali 22-letnega hlapca Albina Trgleca, ki je priznal vseh 16 požigov — Ogorčeni prebivalci so ga hoteli linčati
Po dolgem, napornem in vestnem zasledovanju se je končno posrečilo pragerskim orožnikom izslediti in prijeti zločinca, ki je s požigi zdaj na tem, zdaj na onem koncu strahoval Dravsko polje, tako da je bilo prebivalstvo že vse zbegano, in se ljudje niso niti več upali leči spat, v neprestanem trepetu za svoje domove.
Ta brezvestni in rafinirani požigalec, kakor jih malo pozna kriminalistika, je 22letni hlapec Albin Trglec, ki je služil pri posestniku Antonu Vrečku na Bukovcu pri Zg. Polskavi. Orožniki so imeti tega fanta že delj časa na sumu in so jih vse okolnosti in poizvedbe navajale v to, da je Trglec požiaglec, čeprav se je znal spretno skrivati in maskirati svoje početje. Zato so posebno zadnji čas Tergleca ostro opazovali in zasledovali takorekoč vsak njegov korak. Tako je tudi v noči od ponedeljka na torek oprezala orožniška patrulja okoli kmečke hiše, kjer je Trglec imel nočno stražo. Trglec se je namreč zadnje čase rad sam ponujal za nočno stražo, pri vaških stražah, ki so jih organizirale občine v zaščito pred požigalsko roko. Tudi se je, kadar je izbruhnil kak požar, vedno izkazal zelo pridnega in pogumnega gasilca. Kar pa vse ni premotilo orožnikov.
V omenjeni noči je patrulja opazila, ko je začel goreti čebelnjak gospodarja Vrečka, kako je Trglec pritekel iz čebelnjaka in jel klicati gospodarja na pomoč. Takoj so ga orožniki zgrabili in v momentu popolne osuplosti je ves iz sebe priznal, da je on sam zažgal čebelnjak. Pri nadaljnem zasliševanju pa je priznal še več: sedem požigov v občini Bukovec in tri požige v občini Loka pri Framu, odkoder je sam tudi doma. Ni pa dvoma, da je izvršil tudi vse ostale požige, kolikor jih je bilo v zadnjem času po pragerski, okolici.
Močno uklenjenega so orožniki včeraj vodili Trgleca od pogorišča do pogorišča, in da ga niso orožniki ščitili, bi bilo razjarjeno prebivalstvo vražjega požigalca gotovo linčalo. Trglec je bil oddan v sodnijske zapore v Slovenski Bistrici, odkoder ga bodo prepeljali v mariborsko jetnišnico.
Prebivalstvo pragerske okolice, ki je živelo že od novega leta sem v neprestanem strahu, si bo zdaj oddahnilo. Vrli pragerski orožniki s komandirjem gosp. Velikognejem, pa zaslužijo vso pohvalo.
VIR: Mariborski večernik Jutra
Umrla je druga žena grofa IGNACA MARIJE I. ATTEMSA
Kristina Krescencija grofica Attems, rojena Herberstein, hčerka Jurija Günterja grofa Herbersteina († 1677), se je rodila leta 1658.
Najprej je bila poročena z Aleksandrom grofom Leslie. Ko je ta septembra 1681 v boju s Turki padel, se je zaročila z Maksimilijanom Sigmundom grofom Herberstein-Pustenvaldom. Po njegovi smrti se je 28. septembra 1715 poročila z Ignacijem Marijo I. Attemsom, ko je le-temu na začetku leta 1715 umrla žena Marija Regina grofica Attems, rojena grofica Wurmbrand-Stuppach. Tako je tudi posest z gradom Vurberg, ki jo je podedovala po smrti svojega brata Erazma Friderika Herbersteina (†5. 2. 1691), prešla v posest družine Attems, kjer je ostala v njihovi posesti do leta 1885. Poročila sta se dve leti pred tem, ko je njen mož Ignacij Marija I. grof Attems leta 1717 kupil bistriški grad in ga do leta 1721 temeljito prenovil.
Kristina Krescencija grofica Attems je umrla 27. aprila 1737 in bila pokopana ob leta 1732 preminulem soprogu Ignacu Mariji I. grofom Attemsom pri frančiškanih v Brežicah. V brežiškem muzeju hranijo fragmente njenega marmornega nagrobnika.
VIR: biografski-sb.si
