
30. april
Danes goduje PIJ
Ime Ime Pij izhaja iz latinskega imena Pius. Ime Pius pa izhaja iz latinskega pridevnika pius v pomenih »pobožen, mil, dober, nežen, ljubezniv, prav, ljub, drag«.
Ženska različica imena: Pija.

30. april
IZIDE PRVI ZVEZEK KRANJSKE ČBELICE
Krajnska čbelica je bil drugi slovenski pesniški almanah, namenjen izobražencem in meščanom. Prvi zvezek je izšel 30. aprila 1830, zadnji peti zvezek pa leta 1848. Urednik je bil Miha Kastelic, med sodelavci in avtorji so bili še France Prešeren, Matija Čop in Andrej Smole.
Državni režim v Avstrijskem cesarstvu ni dopuščal političnih dejavnosti nacionalih gibanj. Strpnejši je bil do njihovega kulturnega programa, s tem so hoteli doseči politično nevtralizacijo. V takšnih razmerah se je pojavil načrt za nastajanje slovenskega besedilnega korpusa, ki bi bil namenjen izobražencem. Prvi tak poizkus, znanstveni časopis Slavinja, je državna cenzura zavrnila.
Več sreče so imeli ustvarjalci Krajnske čbelice, pesništvo se režimu namreč ni zdelo tako nevarno kot znanstveni članki. Prvi štirje zvezki tako dejansko niso imeli resnejših težav s cenzuro.

ZA SMRT TUJCA NA AVTOCESTI BO ODGOVARJAL POLICIST
V soboto, 30. aprila 2022, je na avtocesti, izven naselja Vinarje, v prometni nesreči umrl 44-letni romunski državljan. V njegov starodobnik je trčil policist in se prav tako hudo poškodoval. Odpeljali so ga v bolnišnico, od koder je pobegnil.
Na avtocesti, na relaciji Slovenska Bistrica-Tepanje, se je v soboto zgodila huda prometna nesreča, za posledicami katere je umrla ena oseba. Zgodilo se je pol ure pred polnočjo.
Enega našli na nasprotnem voznem pasu
Po doslej znanih informacijah je 49-letnik z osebnim avtomobilom, v katerem sta bila še dva potnika, peljal proti Tepanju, ko je izven naselja Vinarje zapeljal z levega prometnega pasu na desnega in silovito trčil v starodobni avtomobil, ki ga je pravilno vozil 44-letni državljan Romunije. Tujca je z avtomobilom odbilo prek prometnega pasu za počasna vozila v varnostno ograjo, padel je iz vozila in se tako hudo poškodoval, da je umrl na kraju nesreče. V nesreči se je hudo poškodoval tudi 49-letni povzročitelj, še huje 38-letni potnik v njegovem vozilu (poškodba hrbtenice), 41-letni potnik v istem vozilu pa se je lažje poškodoval. O slednjem so gasilci poročali (v nesreči sta posredovala PGD Slovenska Bistrica in PGD Slovenske Konjice), da so ga našli na nasprotnem voznem pasu in da je bil v šoku, naši zanesljivi viri blizu policije pa pravijo, da je s kraja nesreče poskušal pobegniti. Kot smo še izvedeli neuradno, v avtomobilu povzročitelja nesreče med vožnjo ni bil nihče pripet.
Kdo je 49-letnik, ki je povzročil nesrečo, policija ne more razkriti, gre pa iz sporočila za javnost sklepati, da je osumljeni povzročitve nesreče policist, saj je ogled nesreče prevzel posebni oddelek specializiranega tožilstva, ki se ukvarja s preiskovanjem in pregonom uradnih oseb s posebnimi pooblastili.
V nedeljo se je sam javil na policijski postaji
Poškodovane so z reševalnim vozilom prepeljali v Univerzitetni klinični center Maribor in Splošno bolnišnico Celje. V slednjo so po naših podatkih prepeljali prav 49-letnega policista. Ko ga je medicinsko osebje oskrbelo, je bolnišnico zapustil, ne da bi bil počakal na preiskovalce, ki so osumljenega nameravali zaslišati, smo izvedeli neuradno. Policisti posebnega oddelka so takšno ravnanje povzročitelja razumeli kot pobeg, zato so ga pričeli iskati, v nedeljo pa iskanje preklicali, saj se je 49-letni policist sam javil na policijski postaji.
Policijska uprava Maribor ni razkrila, ali so 49-letnika že na kraju nesreče preizkusili z alkotestom ali so zoper njega odredili strokovni pregled. Če bi se izkazalo, da je vozil pod vplivom alkohola, ga ne bodo ovadili zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ampak zaradi nevarne vožnje, za kar je predpisana kazen do 12 let zapora. Ob vsem skupaj se sicer postavlja logično vprašanje, ali bo preiskovalcem sploh uspelo ugotoviti, ali je povzročitelj nesreče vozil trezen ali pijan. Namreč, če je povzročitve smrtne nesreče osumljeni policist bolnišnico zapustil oziroma iz nje pobegnil takoj po oskrbi poškodbe in še preden so mu odvzeli kri za strokovni pregled, so preiskovalci priložnost za dokazovanje morebitne vožnje v pijanem stanju zamudili.
VIR: Vesna Lovrec, Večer
FOTO: Romunskemu državljanu ni bilo pomoči. Po trčenju ga je vrglo iz vozila, zaradi hudih poškodb je umrl na kraju nesreče (PGD Slovenska Bistrica)

BISTRIŠKE ZGODBE NA SPLETU
Med izolacijo zaradi koronavirusa lahko izveste kaj več o preteklosti svojega kraja
Tudi v Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica v času novega koronavirusa delajo na daljavo. Viktor Ajd, vodja vodniške službe, tako denimo na facebook strani Grad Slovenska Bistrica dnevno objavlja zanimive Bistriške zgodbe. “V času, ko je velika večina ljudi še več na spletu, ker smo ločeni od siceršnjega običajnega življenja in vsak dan poslušamo o koronavirusu, sledimo vladnim odredbam, se je porodila ideja, da naredimo nekaj. Ocenili smo, da bi bil zdaj morda pravšnji čas, da Bistričani bližje virtualno spoznajo naše polpretekle zgodbe oziroma da se sprehodimo mimo stavb, o katerih vemo, kje so, ne vemo pa, kdo je še nedavno tam živel, pa kakšne zgodbe nosijo naše ulice, trgi,” razlaga Ajd in vabi, da si zgodbe ogledate na spletu.
Delček zgodb predstavljamo tukaj. Nižje od nekdanje pekarne in Marinškove hiše v Slovenski Bistrici stoji znamenita stavba, ki je sedaj v lasti OŠ Minke Namestnik – Sonje. Nastanek stavbe s čudovitim parkom v ozadju sega v 18. stoletje. Hiša je bila pred vojno last Kodoličev. Franc Kodolič je bil gospod Neuweinsberga in Khaga (oče je bil župan Gornje Radgone). Okrajna gosposka Neuweinsberg se je nahajala v volilnem okraju Wildon (Avstrija) in je obsegala naslednje slovenske vasi: Stara Nova vas, Dedonci, Slovenska Gorca, Humersdorf, Potrna, Pridova, Žetinci, Zenkovci. Upravno je spadala v graško okrožje. Sin Franca Kodoliča Filip je bil poročen (poroka je bila 31. maja 1906 v grajski kapeli) s sestro zadnjega grofa v bistriškem gradu Ferdinanda Attemsa, Klotildo Marijo Gabrijelo Pavlin Attems (1882-1962). Filip Kodolič je padel v prvi svetovni vojni, leta 1918, v Italiji.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Filip Kodolič (drugi z desne) v opravi avstro-ogrske vojske (Europeana)

JOŽEFA LEŠNIK HREN SE POSLAVLJA KOT DIREKTORICA
Na čelu zdravstvenega doma je bila zdravnica dobrih 20 let, naslednje leto odhaja v pokoj in marsikaj ima pokazati
Jožefa Lešnik Hren od sredine maja ne bo več vodila Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica. Dolgoletno direktorico, na čelu zdravstvenega doma je bila dobrih 20 let, bo zamenjala Urška Sedmak, pomočnica direktorice za finančno-računovodske zadeve.
Lešnik Hrenova se za nov mandat ni odločila, ker meni, da je čas, da nekdo na novo prevzame krmilo. Poleg tega bo prihodnje leto izpolnila pogoje za upokojitev. Ves čas je delala kot direktorica in zdravnica v šolski ambulanti. In še zmeraj se počuti najprej zdravnica in šele nato direktorica, pravi. “Vodenje zahteva veliko energije, ki je meni po malem že zmanjkuje. Vem, da sem se odločila prav. Službo imam rada, rada sem zdravnica, tudi vodenje zdravstvenega doma mi je bilo vseskozi zanimivo in velik izziv. Imam pa tudi rada družinsko življenje in želim si, da bi lahko z možem, otroki in vnuki preživela več časa, kakor sem ga do sedaj,” pojasni svojo odločitev.
Ponosna je, da je Zdravstveni dom Slovenska Bistrica med prebivalci vseh štirih občin ustanoviteljic cenjen in spoštovan: “Ankete med našimi uporabniki stalno dokazujejo, da nam pacienti zaupajo. Še najbolj pa sem ponosna, da so med nami, zaposlenimi, dobri odnosi, da se spoštujemo in upoštevamo mnenje drug drugega in da smo vsa ta leta vozili brez velikih pretresov ali afer. Vem, da me sodelavci spoštujejo, in prav z vsakim od njih imam korekten odnos.”
V zadnjem mandatu jim je uspelo uresničiti velike cilje. Pridobili so dodatne prostore za delo ambulant, zmanjšali kadrovski primanjkljaj, povečali število zdravnikov zdravstvenega doma in pridobili dodatna sredstva s prijavami na razpisane programe ministrstva za zdravje.
Lani so z Domom dr. Jožeta Potrča Poljčane uspešno kandidirali za izvedbo projekta Dolgotrajna oskrba v skupnosti. Pomemben projekt bi že začeli vzpostavljati, a jim je načrte prekrižala aktualna epidemija. Tudi nove, zahtevne situacije so se uspešno lotili. “Postopoma začenjamo izvajati dejavnosti, ki smo jih pred dobrim mesecem začasno odpovedali. Še nekaj časa bo trajalo, da bo vse teklo, kot je pred 10. marcem, a vsak premik v boljše stanje mi krepi zaupanje v uspešnost ukrepov, ki jih izvajamo. Slovenska Bistrica do sedaj ni postala žarišče bolezni in verjamem, da bomo, kljub temu da smo že malo naveličani vsega, uspešno obvladali in ustavili epidemijo,” je prepričana direktorica.
Investicij v minulih letih ni bilo malo. Leta 1999 so začeli z dejavnostmi za novogradnjo stavbe zdravstvenega doma, ki so jo predali namenu leta 2004. V letih 2013 in 2014 so izvedli celovito energetsko sanacijo dveh starih stavb. Povsem na novo so v tem času opremili vse ambulante, prenovili so celoten informacijski sistem, nabavili nov rentgen, aparate za ultrazvok, laboratorijske aparature, nova reševalna vozila in ustrezen vozni park za patronažo, prav tako imajo vso potrebno opremo za ambulante in vozila. Jožefa Lešnik Hren je vseskozi spodbujala izobraževanje zaposlenih, udejstvovanje na najrazličnejših seminarjih in tekmovanjih, tudi v tujini. Njihovi reševalci so velikokrat uspešno tekmovali na Češkem, dvakrat so obiskali tudi ZDA. Prav tako je ponosna, da so bili med prvimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji, ki so že leta 2005 prejele certifikat standarda kakovosti ISO.
Dolgoletna direktorica meni, da dela tudi za njene naslednike zagotovo ne bo zmanjkalo. Treba bo razmišljati, kako naprej. “Sama vidim še veliko izzivov. Čeprav smo že veliko gradili, nam še kar primanjkuje ustreznih prostorov. Sedanja kriza je še bolj razkrila šibke točke našega zdravstvenega doma. Za ustrezno delo bomo potrebovali ločene prostore za preventivo in kurativo, ločene poti za zdrave in bolne, ustrezne prostore za laboratorij, reševalno službo, ustrezne garderobe za osebje, ustrezne prostore za arhive, parkirišče …” Jožefa Lešnik Hren dodaja še, da se bodo v prihodnosti spreminjali načini dela. Zdravstveni dom postaja vse bolj preventivo usmerjena ustanova, vse bolj se usmerja v delo v lokalni skupnosti, se povezuje s številnimi subjekti v skupnosti: “Uporaba novih tehnologij, delo na daljavo, obravnava kroničnih pacientov, dolgotrajna oskrba na domu, paliativna oskrba na domu in dostopnost pacientov ostajajo izzivi za naprej.”
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Jožefa Lešnik Hren (Aleš Kolar)

OHRANJANJE TRADICIJE
V Gladomesu že nekaj let zapored krajani prirejajo praznovanje delavskega praznika 1. maja. To praznovanje vključuje postavljanje mlaja in kresovanje ob neizogibni pijači in jedači. Leta 2018 so se zbrali pri Gregorju in Katji Bera, kjer so se naužili dobrega golaža in jedi z žara, ki so jih pripravile spretne roke domačinov. Prvomajsko drevo je podaril Janko Tomažič. Vaški fantje, dekleta in žene pa so drevo okrasili z vencem in pisanimi trakovi in ga tako pripravili za postavitev. Letos je bilo poskrbljeno tudi za najmlajše, saj so svojo energijo in razposajenost lahko krotili na velikem napihljivem toboganu.
VIR IN FOTO: Katja Skubic, Informator

PO STEČAJU KLESA BREZ SLUŽBE 51 LJUDI
V lesnem podjetju Kovinotehna Les (Kles) iz Oplotnice je bil ta mesec uveden stečajni postopek, s tem pa je brez dela ostalo 51 zaposlenih. To je za majhen kraj z manj kot 4000 prebivalci visoka številka, ki pa se lahko vsaj nekoliko zmanjša, če se bodo uresničile napovedi o prihodu nemškega partnerja, ki naj bi obdržal vsaj dve tretjini zaposlenih.
Usoda podjetja, ki proizvaja leseno stavbno pohištvo, se je napovedovala že nekaj časa, saj so delavci zadnjo, in sicer novembrsko plačo, prejeli februarja, takrat pa so prejeli tudi del predlanskega in del lanskega regresa. Po besedah vodje sindikata Neodvisnih sindikatov Slovenije Franca Juharta, ki v podjetju zastopa 38 zaposlenih, je zelo majhna možnost, da bodo delavci po stečaju dobili, kar so si z delom zaslužili.
Kles je bil od leta 2000 v lasti Kovinotehne Celje, ta pa je sedaj del skupine Merkur, ki je že lani prepisala lastništvo mehanizacije. Stečajna masa je tako še manjša, še zlasti po tem, ko je vodstvo podjetja letos brez vednosti delavcev prodalo skladišče, ki je bilo postavljeno v Poljčanah.
Najpomembnejši razlog za uvedbo stečaja so bili po besedah predsednika sindikata stari dolgovi v višini okoli 150 milijonov tolarjev, ki ga ima oplotniško podjetje do delavcev že izpred 12 let. Juhart pravi, da naj bi podjetje sicer v zadnjih mesecih poslovalo pozitivno, a je bilo ves čas treba pokrivati stare dolgove. Delavci so že od 20. aprila na čakanju, že naslednji dan so prejeli odločbe o prekinitvi delovnih razmerij, po praznikih pa bodo prejeli tudi delavske knjižice.
VIR: gm/vb, STA

Umrl je filolog SILVESTER KOPRIVA
Prof. Silvester Kopriva se je rodil 1. decembra 1908 v Laporju, kot tretji otrok učiteljev Avgusta Koprive in Milene Pavlič. Imel je brate Ernesta Koprivo, Alfonza in Avgusta.
Po poklicu je bil klasični filolog in prevajalec. Leta 1933 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz klasične filologije.
Poučeval je na gimnazijah v Novi Gradiški, Bolu na Braču (oba Hrvaška) in Ljubljani. Napisal je več učbenikov za latinščino, med drugim leta 1976 obsežno Latinsko slovnico. V raznih časopisih, največ v ‘Živi antiki’, je objavil okoli 200 latinskih prevodov pesmi iz slovanskih in drugih jezikov (srbščine, hrvaščine, makedonščine, češčine, nemščine, ruščine). Spesnil je tudi več izvirnih latinskih pesmi, predvsem priložnostnih; večji del le-teh in nekaj prevodov je izdal v zbirki Versus Latini leta 1989. Latinske in druge napise iz Ljubljane je prikazal in povezal z zgodovinskim ozadjem v knjigi Ljubljana skozi čas leta 1989.
Silvester Kopriva je umrl 30. aprila 1991 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si

90 LET PARTIZANSKE MAME
V Visolah pri Slovenski Bistrici je v krogu domačih praznovala Neža Kruder, partizanska mamica, pomemben življenjski jubilej, 90 let. Rodila se je 14. januarja 1885 v Laporju pri Slovenski Bistrici kot hči viničarjev. Težke razmere, v katerih se je znašla že v rani mladosti, so jo priklenile na viničarijo. Že kot otrok je morala prijeti za najtežja kmečka opravila. Denarja za šolanje ni bilo.
Pri 24 letih se je omožila in preselila v Visole. Rodila je osem otrok. Sin Jože je padel v NOB, v katero se je vključil že prve dni osvobodilnega boja 1941. Hčerka Rozika je bila borka pohorskega bataljona, pozneje Šercerjeve brigade, danes je redno zaposlena v Slovenski Bistrici. Neža Kruder je že 30 let vdova, mož je bil vojaški vojni invalid iz bitke pri Doberdobu. Živi pri sinu Albinu v Visolah. Vso pozornost ji posveča pet otrok, 13 vnukov in 15 pravnukov, ki jo, kljub oddaljenosti, redno obiskujejo in ji pomagajo.
Še v osemdesetem letu pri čitanju in šivanju ni uporabljala očal. Prijela je tudi za vsako domače delo, dokler je ni oktobra lani delna kap priklenila na posteljo. Predvsem ob skrbni negi otrok, zdravnika dr. Jožeta Slačka in lastni odpornosti, ki si jo je pridobila s težavim delom, je marca letos ponovno shodila. Danes je spet zgovorna in nasmejana.
Je najstarejša invalidska upokojenka v občini Slovenska Bistrica. Ob njenem jubileju in v okviru 30. obletnice osvoboditve so jo te dni obiskali in obdarili člani komisije vojaških vojnih invalidov, komisije za vprašanja borcev NOB, društva upokojencev in nekaterih krajevnih in občinskih organizacij in posamezniki.
VIR in FOTO: V. Horvat, Večer

POBALINSTVO SPODNJEPOLSKAVSKIH MLADENIČEV
Spomladi 1946 je oblast najstrožje prepovedala za veliko noč in 1. maj tradicionalno streljanje z možnarji. Mlaje pa je bilo 1. maja dovoljeno postavljati. Pobalinstvo v zvezi z mlajem na Zgornji Polskavi, ki so si ga privoščili trije mladeniči, bi se lahko končalo tragično. Še ne 19-letni kovaški pomočnik Janez Dolničar s Spodnje Polskave, leto dni mlajši delavec Ivan Rudolf s Pokoš in 17-letni kolarski vajenec Anton Soršak s Spodnje Polskave so si v noči od 30. aprila na 1. maj 1946 privoščili objestnost, posledice katere bi lahko bile hude, lahko bi terjala tudi človeška življenja. Podžagali so namreč majsko drevo na Zgornji Polskavi, da je padlo čez državno cesto Maribor–Slovenska Bistrica, malo potem pa je do nepričakovane ovire pripeljal osebni avtomobil, poln potnikov, a ga je šofer uspel pravočasno ustaviti. Ker se na srečo nikomur ni nič zgodilo, je bilo sodišče do treh pobalinov milostno. Dolničar, Rudolf in Soršak so na Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici kaznivo dejanje priznali in se zagovarjali, da so ga storili iz mladostne objestnosti in lahkomiselnosti. Ker dotlej še niso bili kaznovani, je sodni senat Dolničarja in Rudolfa zaradi kaznivega dejanja zoper občo varnost ljudi in premoženja obsodil samo na po deset dni zapora in mladoletnemu Soršaku izrekel pogojno kazen leto dni zapora, če v tem času ne bo zagrešil novega kaznivega dejanja.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 357-35

UPRIZORITEV IGRE ODGODENA NOČ
Zadnji dan aprila 1932 je bil za spodnjepolskavski Sokol zelo slavnosten. Njegovi člani so uprizorili na novem odru v dvorani Engelberta Sicherla med občinstvom lepo sprejeto igro »Odgodena noč«. Pred predstavo je šolski upravitelj Avgust Kopriva po slavnostnem nagovoru novi oder, ki je bil last sokolske čete in spodnjepolskavske osnovne šole, uradno odprl.
VIR: Mirko Munda, Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 105
FOTO: Predvojna spodnjepolskavska dramska skupina (Album Jožeta Faleža)

Rodil se je ALOJZ PRENER
Alojz Prener, strojni ključavničar, se je rodil 30. aprila 1920 na Pragerskem.
Deloval je v pragerski ilegalni uporniški skupini, ki jo je Nemcem izdal Strmšek Herbert.
25. septembra 1941 so ga Nemci aretirali in 30. oktobra 1941 kot talca ustrelili v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si

Rodil se je čevljar ALOJZ JEDLOVČNIK
Alojz Jedlovčnik, čevljarski mojster, modelar modnih, športnih in ortopedskih čevljev, se je rodil 30. aprila 1901 v Malem Št. Vidu na Koroškem v učiteljski in čebelarski družini. Bil je vsestranska osebnost: humanist, človekoljub, usmerjen k napredku in razvoju.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, čevljarske obrti pa se je izučil v Celovcu (Avstrija) in leta 1920 tam opravil pomočniški izpit. V času plebiscita se je družina pod pritiskom nemških krogov (oče je bil upravitelj šole in velik slovanofil, op. N. Jedlovčnik) morala seliti v Črneče pri Libeličah.
Med letoma 1923−25 je odslužil vojaški rok v Ljubljani.
Najprej se je zaposlil v podjetju Gregorc in nato še v tovarni čevljev Blatnik v Mariboru, kjer je poleg svojega poklica opravljal še dolžnost tajnika socialnih demokratov. Kasneje je politiko opustil.
Leta 1932 je opravil mojstrski izpit in odprl čevljarsko delavnico v Mariboru na sedanji Partizanski cesti ter se poročil z Antonijo, rojeno Berdnik, ki je leta 1936 dedovala domačijo na Kostanjevcu, kamor se je družina iz Maribora tudi preselila. Istega leta je preselil v Slovensko Bistrico še svojo obrt. Delavnico je imel na takratnem Glavnem trgu. Prvi med bistriškimi čevljarji je imel električni brusilni stroj za brušenje usnjenih podplatov. Sodeloval je na čevljarskih razstavah in prejel številna priznanja.
S Kostanjevca je v delavnico v Slovenski Bistrici prihajal pozimi peš, poleti s kolesom. Ob nedeljah je bil doma polno zaposlen s čebelami, saj je imel 30 čebeljih družin. Veliko se je sam izobraževal, tako da je uspešno cepil sadne sadike in vrtnice.
Med 2. svetovno vojno je delavnica delovala neprekinjeno. Ker je kot domoljub sodeloval s partizani, je ob napadu partizanov na mesto ostala delavnica nedotaknjena. Njegova dnevna pot iz Kostanjevca v delavnico v Slovenski Bistrici je namreč omogočala prenos raznega materiala in pošte za potrebe partizanov. Stvari in pošto so na ciljna mesta raznašali kurirji, kar so bili tudi njegovi otroci.
Mnogi stari Bistričani se še spomnijo njegovih izdelkov – trpežnih, okovanih planinskih čevljev, bleščečih škornjev, modnih damskih sandalov, otroških čevljev, takrat modernih »gumaric«, koničastih damskih salonarjev in ortopedskih čevljev, ki jih je izdeloval edini v okolici. Njegova delavnica, kot se mnogi radi spominjajo, je v tistem času postala tudi prostor za družabna snidenja in izmenjavo informacij, spet drugi se je spomnijo kot dobrodošlega zavetja pred dežjem in mrazom ali čakalnice.
Alojz Jedlovčnik se je upokojil leta 1971.
Ko mu kasneje pristojni organi zaradi bližine podzemnih rovov vojaškega skladišča orožja na Zgornji Ložnici niso dovolili ne prepotrebnega popravila hiše ne novogradnje, je domačija počasi propadala. Z ženo sta bila zato prisiljena brez vsake odškodnine! zapustiti domačijo na Kostanjevcu in se preseliti k hčerki Hedviki, poročeni Štern, v Slovensko Bistrico, kjer sta preživela zadnja leta življenja.
Čevljarstvo se v družini ni obdržalo, čeprav sta bili dve hčerki izučeni modelarki. Široko čebelarsko znanje in skrb za čebele pa nadaljujeta sin Norbert in vnuk Mišo.
Alojz Jedlovčnik je umrl 11. maja 1983 v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si

Rodil se je kipar FILIP JAKOB STRAUB
Filip Jakob Straub se je rodil 30. aprila 1706 v Wiesensteigu (Nemčija).
Šolal se je pri Krištofu Maderju in na dunajski akademiji (Avstrija). Leta 1733 je prišel v Gradec (Avstrija) in postal pomočnik J. J. Schoya in se kasneje poročil z njegovo vdovo ter prevzel delavnico.
Bil je kipar deželnih stanov in komorni kipar ter sodil med vodilne štajerske umetnike.
Leta 1765 je izdelal veliki oltar za p. c. sv. Jožefa v Slovenski Bistrici po zamisli in zasnovi brata Jožefa Strauba.
Filip Jakob Straub je umrl 26. avgusta 1774 v Gradcu.
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Veliki oltar v cerkvi sv. Jožefa (Simona Kostanjšek Brglez)
