5. maj
Danes goduje ANGEL
Ime Angel izhaja iz latinskega imena Angelus, ki ga razlagajo z latinsko besedo angelus in grško besedo ανηελoς (angelos) v pomenu besede »sel, glasnik, odposlanec« po novi zavezi pa »angel, apostol« to je »božji poslanec«.
Moške različice imena: Andjelo, Andjelko, Andžel, Andželin, Andželko, Angelče, Angelčo, Angele, Angelik, Angelino, Angelko Angelo.
Ženska različica imena: Angela.
5. maj
SVETOVNI DAN PLJUČNE HIPERTENZIJE
5. maja obeležujemo svetovni dan pljučne hipertenzije. Gre za bolezen, ki prizadene pljuča in srce, zanjo pa žal še ni zdravila. Ker so simptomi pljučne hipertenzije (zadihanost, utrujenost, vrtoglavice itn.) zelo podobni nekaterim drugim bolj pogostim boleznim, pljučna hipertenzija velikokrat ostane nediagnosticirana. Bolezen sicer zelo hitro napreduje, brez ustreznega podpornega zdravljenja pa je velikokrat zadnja možnost za preživetje presaditev srca in/ali pljuč. Za pljučno hipertenzijo lahko zboli vsak, tudi otroci in mladostniki.
BISTRIŠKA KNJIŽNICA GOSTILA RENATA BRATKOVIČA
Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je v ponedeljek, 5. maja 2014, gostila Renata Bratkoviča iz Slovenske Bistrice, ki ga poznamo kot oglaševalskega kreativca v agenciji Artizan, blogerja in pisca kratke proze. V dveh ameriških založniških hišah najdemo v antologiji kratkih zgodb tudi Bratkovičeve.
Z avtorjem se je pogovarjala Mojca Plaznik, Bratkovič pa je obiskovalcem literarnega večera predstavil eno od zgodb, ki jo je zapisal v prvi osebi.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
80% IZVOZA V EVROPSKO UNIJO
Kar 80 % prodajo v Evropsko unijo, od tega v Nemčijo skoraj tretjino in v Italijo desetino
V Impolu, ki je bil nekoč že povezan s Talumom, in mu ta dobavlja petino potrebnih surovin, pravijo, da jih tesnejše sodelovanje še vedno zanima
Družba Impol ni samo nosilec gospodarskega razvoja občine Slovenska Bistrica, temveč tudi eno najpomembnejših slovenskih podjetij in eden največjih slovenskih izvoznikov. Lani je bila skupina Impol, ki ima lastniški delež v 13 družbah v Sloveniji in tujini in ima še tri pridružene družbe, peti največji slovenski izvoznik in tudi peti izvoznik v Evropsko unijo. To ni presenetljivo, saj Impol v EU doseže več kot 80 odstotkov svoje prodaje, od tega 30 odstotkov v Nemčiji ter desetino v Italiji. Slovenija je zanje šele tretji najpomembnejši trg, na katerem dosega približno osem odstotkov svoje prodaje.
Lani je bila tudi srbska valjarna aluminija Seval v Sevojnu, ki je v lasti Impola, tretji največji izvoznik v Srbiji. Podjetje, ki ga je Impol kupil za približno sedem milijonov evrov, tudi sicer posluje zelo uspešno, k čemur je gotovo pripomogla posodobitev, v katero je Impol za zdaj vložil približno 20 milijonov evrov. Pred časom se je govorilo o tem, da bi slovenjebistriški Impol kupil državni delež v Talumu, čemur je bila naklonjena tudi vlada. Toda v Impolu so prek Impola 2000, katerega lastniki so zaposleni, nekdanji zaposleni in upokojenci, izpeljali menedžerski odkup in Impol 2000 je postal 94-odstotni lastnik Impola. Za nakup deleža države se je sprva zanimalo tudi neko litovsko podjetje, ki pa se je pozneje odločilo, da bo poskusilo kupiti tovarno aluminija v Mostarju. V Impolu, ki je bil nekoč že povezan s Talumom, ki Impolu dobavlja petino potrebnih surovin, pravijo, da jih tesnejše sodelovanje s Talumom še zanima.
VIR: Vesna Bertoncelj Popit, Delo FT, Večerova dokumentacija
FOTO: Impol
PO ŠOLI V PROIZVODNJO
Tudi prilagojen program šola za življenje
25 let OŠ Minke Namestnik-Sonje iz Slovenske Bistrice • 22 dejavnosti za 131 učencev
Osnovno šolo s prilagojenim programom so v Slovenski Bistrici ustanovili leta 1961 in do danes je bilo vanjo vpisanih 547 učencev, ki sledijo prilagojenemu pouku in programu usposabljanja. Poleg je tudi dom, v njem po pouku prebiva 69 učencev. Ravnateljica šole Milica Klokočovnik je povedala, da je v minulih štirih letih šolo končalo 81 učencev. 50 se jih je zaposlilo v bistriških organizacijah združenega dela, 16 se jih je odločilo za nadaljevanje šolanja, in sicer v skrajšanem programu usmerjenega izobraževanja, 12 učencev je ostalo doma, trije pa v zavodih. »Usposabljanje učencev temelji na individualnem delu. Otrokom od 1. do 8. razreda s posebnimi metodami razvijamo psihofizične sposobnosti. V šoli je 22 dejavnosti, vanje je vključenih 131 učencev. Najaktivnejši so v planinskem krožku, pionirski zadrugi. Naši učenci so tudi imenitni športniki in veliki ljubitelji slovenske pesmi in besede. Na šoli delujeta kar dve folklorni skupini, literarna in likovna.«
Planinci delujejo v okviru planinskega društva Impol Slovenska Bistrica. Denar za izlete v gore, opremo in pohode dobijo z delom — jeseni trgajo grozdje in obirajo sadje v bistriškem kombinatu. Mladi zadružniki so kooperanti Kmetijskega kombinata in Tovarne olja Slovenska Bistrica. Na svojem vrtu, ki meri 14 arov, in njivi (50 arov), pridelajo hrano za domsko kuhinjo. Zdaj urejajo rastlinjak, ki so ga dobili od Impolovega tozda Montal.
Milica Klokočovnik je povedala, da je šola zelo odprta v svoje okolje. »Trdno in dobro sodelujemo s tovarno Impol, poljčanskim Emijem, Kombinatom in Tovarno olja. Z njihovo pomočjo urejamo delovno prakso, zaposlovanje in poklicno usmerjanje.« KO je ravnateljica govorila o prihodnosti šole, je omenila tri sestavine razvoja: strokovno, materialno in kadrovsko. Nameravajo odpreti oddelek za delovno usposabljanje učencev, zaposliti logopeda, zdravstveno delavko in občasno vključiti v šolo pedagoškega delavca in pedopsihiatra. Velika naloga jih čaka pri gradnji šole. Radi bi jo nadzidali za nadstropje in pridobili 80 kvadratnih metrov novega prostora.
VIR: (zk), Večer
Umrla je profesorica MARIJA HRASTNIK
Marija Hrastnik, profesorica klasične filologije, antične arheologije in francoščine, se je rodila 22. marca 1922 na Spodnji Polskavi v kmečki družini, v kateri so se vsi otroci razen hčere Ane, ki je prevzela kmetijo, šolali in si pridobili univerzitetno izobrazbo.
Osnovno šolo je obiskovala na Spodnji Polskavi od leta 1928−32 in nato klasično gimnazijo v Mariboru. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala v letih 1940−46. Diplomirala je z odliko iz latinščine, grščine, antične arheologije in francoščine.
Učila je na Ptuju (1946−47), na Ravnah na Koroškem (1947−52) in na klasični gimnaziji v Mariboru (1952−59), ko so le-to ukinili pa na II. gimnaziji v Mariboru do leta 1982, vedno kot razredničarka preostalih klasičnih razredov. V strokovnih krogih je bila cenjena predvsem kot izredna poznavalka klasične, srednjeveške in tudi moderne grščine. Ukinitev klasične gimnazije leta 1959 jo je zelo bolela; uteho je našla v razdajanju svojega obširnega znanja mlajšim kolegicam in kolegom, ki so se zatekali k njej po nasvete.
Marija Hrastnik je umrla 5. maja 1988 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je kapelnik FRANC TURK
Franc Turk se je rodil 15. avgusta 1906 v Predjami pri Postojni, ki je takrat spadala pod Italijo.
Zaradi preganjanja Slovencev s strani fašistov je leta 1928 pobegnil v Jugoslavijo, v Celje, kjer se je tudi zaposlil in se že leta 1931 vključil v delavsko gibanje. Leta 1941 se je kot ilegalec vključil v Osvobodilno fronto (OF), bil izdan in gestapo ga je odpeljal v zapor, ga dvakrat obsodil na smrt s streljanjem, vendar se je usmrtitvi obakrat srečno izognil. Leta 1942 je bil odpeljan na prisilno delo v Avstrijo, od koder je oktobra 1943 pobegnil v Maribor in se zaposlil v tovarni letal. Avgusta 1944 se je zaposlil v tovarni Zugmayer in Gruber (sedaj Impol, op. ur.) v Slovenski Bistrici, a se je že septembra priključil partizanom v Lackovemu odredu in bil kasneje vključen v Šercerjevo brigado, kjer je bil v štabu brigade odgovoren za kulturno-umetniško dejavnost.
Demobiliziran je bil 31. oktobra 1945 v Banatu (Srbija).
Po vojni se zaposlil v tovarni Impol v Slovenski Bistrici.
3. februarja 1951 se je poročil z Matildo, rojeno Sitar, in v zakonu so se jima rodili trije otroci: hči Silva, ter sinova Jože in Vinko.
Ker je bil dober glasbenik (igral je na večino instrumentov, njegova »specialnost« pa sta bila saksofon in klarinet, op. V. Turk), se je vključil tudi v obstoječo godbo. Takratni kapelnik Ivan Pučnik je zaradi starosti moral opustiti delo, zato je leta 1951 kapelniško nalogo prevzel Franc Turk. Ravno takrat je godbo pod svoje okrilje in financiranje vzela tovarna Impol. Uspešno jo je vodil vse do leta 1973, ko je predal dirigentsko palico Dušanu Pečniku. V tem času je vzgojil celo vrsto mladih godbenikov, od katerih jih je mnogo še dolga leta igralo v pihalnem orkestru.
Franc Turk je poučeval glasbenike tudi doma, največ harmoniko, občasno pa tudi druge instrumente.
Njegova splošna priljubljenost med ljudmi, posebej glasbeniki, mu je prinesla tudi vzdevek »ata Turk«.
Franc Turk je umrl 5. maja 1976 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
KDAJ BODO V SLOV. BISTRICI PRISKRBELI ZAPOSLITEV PARTIZANSKI VDOVI BERTI FERJUC?
Pred dnevi se je oglasila na okrajnem odboru Zveze borcev v Mariboru Berta Ferjuc iz Devine pri Slovenski Bistrici, ki je vdova po padlem borcu Šercerjeve brigade. Imela je solze v očeh.
“Že vsa leta po osvoboditvi prosim za službo v vseh podjetjih v Slovenski Bistrici. Na občinskem ljudskem odboru v Bistrici se javljam vsak mesec, toda tudi tam mi ne dajo zaposlitve, niti mi ne pomagajo, da bi jo našla. Po padlem možu dobivam namreč samo tisoč din invalidnine mesečno, od tega pa ne morem živeti.
Zadnji čas je slišati vedno več glasov iz Bistrice, kjer imajo nekateri činitelji kaj čudne pojme o pravicah tistih, ki so krvaveli v gozdovih in tistih, ki so žrtvovali za svobodo svojce. Želimo, da občinski ljudski odbor in podjetja v Slovenski Bistrici pojasnijo svoja stališča do partizanske vdove, ki zaradi njihovega nerazumevanja životari.
VIR: Večer
Umrl je planinec in alpinist FRANC KARNER
Franc Karner se je rodil 23. oktobra 1925 v Slovenski Bistrici in delal kot sodni uslužbenec.
S plezanjem je začel leta 1946.
Za prvomajske praznike leta 1952 se je skupaj z brati Uršič (Jože, Milan in Ivan Vanč), Hinkom Morausem, Otom Martinjakom, Konradom (Dadom) Braučičem in Oskarjem Langom odpravil v Julijce z namenom, da preplezajo kakšno smer. V soboto zjutraj, 3. maja, je z brati Uršič in Morausem odšel v severno steno Špika. Med plezanjem je začelo deževati in zato so se mladi plezalci, ki so plezali v dveh skupinah, odločili za povratek. Pri povratku je v navezi Hinko Moravs in Ivan Uršič enemu od njiju spodrsnilo in je za seboj potegnil še tovariša, ki je bil navezan z njim. Padla sta 200 metrov globoko in bila takoj mrtva. Ko so ostali videli nesrečo tovarišev, so se v steni zavarovali in čakali pomoči. Ta pa je žal prišla prepozno.
Trije alpinisti iz Slovenske Bistrice (Martinjak, Braučič in Lang), ki so ostali v koči v Martuljku, so v nedeljo zvečer poklicali na pomoč reševalce iz Kranjske Gore, ki pa so zaradi slabega vremena z reševanjem lahko začeli šele v ponedeljek zjutraj. Ko so po velikih težavah prodrli v bližino ponesrečencev, sta bila Franc Karner in Jože Uršič še živa, Milan Uršič pa je medtem zaradi izčrpanosti umrl. Reševanje je bilo zaradi vremena izredno oteženo in poklicali so na pomoč še Jeseničane. Medtem je zaradi izčrpanosti umrl še četrti iz skupine plezalcev, Franc Karner. Zadnji je med reševanjem umrl Jože Uršič.
Vseh pet alpinistov je pokopanih v skupnem grobu na pokopališču v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je planinec in alpinist JOŽE URŠIČ
Jože Uršič se je rodil 19. marca 1927 na Devini pri Slovenski Bistrici. Odraščal je z bratoma Milanom Uršičem in Ivanom Vančem Uršičem. Vsi trije so bili planinci in alpinisti.
Študiral je orientalistiko (arabščino) na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri dr. Oštirju. Bil je izredno fizično in duhovno močan.
Sodeloval je tudi v Delavsko-prosvetnem društvu (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica kot igralec.
S plezanjem je začel leta 1946 in si enako kot brata nekaj denarja zanj prislužil tudi tako, da je občasno delal v tovarni Impol, kjer je čistil dimnike namesto dimnikarjev.
Jože Uršič je umrl 5. maja 1952 v severni steni Špika, pokopan je skupaj z bratoma in soplezalcema v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
SPLOŠNA MOBILIZACIJA NA SPODNJI POLSKAVI
5. maja 1945 je bila izvedena splošna mobilizacija moških v Spodnji Polskavi in vsi, razen šestih, ki so bili dodeljeni Narodni zaščiti, so odšli v Fram in Rače, kjer so ob državni cesti in železnici postavljali zasede ter razoroževali umikajočo se nemško in ustaško vojsko. Medtem je okrepljena domača Narodna zaščita razorožila in ujela 3 čete nemških vojakov. Med to akcijo je med spravljanjem orožja prišlo do dveh nesreč: en človek je bil zaradi eksplozije ročne granate ranjen, ko so se otroci igrali s puško, pa je eden od njih po nesreči ustrelil delavki Julijano Vetec in Marijo Žumer.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 318-319
Rodil se je FRANC BIZJAK ml.
Franc Bizjak ml., ključavničarski pomočnik, se je rodil 5. maja 1921 v Tolminu očetu Francu Bizjaku st. in materi Frančiški Bizjak.
S starši je živel na Pragerskem.
Franc Bizjak ml. je deloval v pragerski ilegalni uporniški skupini, ki naj bi jo Nemcem izdal sovaščan Herbert Strmšek.
24. septembra 1941 so ga Nemci zaprli ter ga 10. oktobra 1941 v Šoštanju ustrelili kot talca.
VIR: biografski-sb.si
BOŽIDAR JAKAC PRIDE V ŠOLO ZA REZERVNE OFICIRJE
5. maja 1917 so vojaka Božidarja Jakca, kasneje priznanega slovenskega slikarja in grafika, poslali v šolo za rezervne oficirje v Slovenski Bistrici, kjer je ostal do 1. avgusta 1917.
VIR: biografski-sb.si
UMRL NARODNJAK IVAN TRAMŠEK
V nedeljo 5. maja 1907, je umrl na Gornji Bistrici 25-letni mladenič Ivan Tramšek; bil je član vseh tukajšnjih narodnih društev in vzoren narodnjak. Zaradi njegovega kremenitega značaja in odločne zavednosti so ga nemškutarji srdito napadali. Čitalnica mu je položila na grob lep venec s trobojnim trakom.
VIR: Novi slovenske Štajerec