11. maj
Danes goduje ŽIGA
Ime Žiga je skrajšana oblika nemškega imena Siegmund. Ime je tvorjeno iz starih visokonemških besed sigu (zmaga) in munt (obramba, varstvo).
Moški različici imena: Žigmond, Žigon.
Ženska različica imena: Žikica (unikatna).
11. maj
ZADNJI SPOPAD SLOVENSKIH DOMOBRANCEV IN PARTIZANOV
Nemška vojska v jugovzhodni Evropi se je uradno predala 9. maja v Topolšici, vendar so se prek Slovenije še naprej umikale številne nemške in kolaborantske enote z Balkana, ki so se želele predati zahodnim zaveznikom. Zato so se spopadi zavlekli še v teden po uradni kapitulaciji. Domobranci so nadaljevali z napadi na partizane, in tako so se 11. maja 1945 pri Borovljah na Koroškem še zadnjič spopadli slovenski domobranci – ob močni podpori nemških enot – in partizani. Na partizanski strani je bilo 180 mrtvih, na domobranski le nekaj. Spopad pri Borovljah, že po kapitulaciji nemških sil in formalnem koncu 2. svetovne vojne v Evropi, je še poglobil sovraštvo med sprtima slovenskima vojaškima stranema.
S ŠIRITVIJO CONE DELO 50 LJUDEM
Prvi del zahodne obvoznice bodo zgradili letos
V Slovenski Bistrici se ta teden že začne gradnja prvega dela zahodne obvoznice, potem ko sta prejšnji teden župan občine Slovenska Bistrica Ivan Žagar in Metka Zajc Pogorelčnik, direktorica Cestnega podjetja Ptuj, podpisala pogodbo. Na odseku, ki bo dolg 1,5 kilometra, bodo uredili tudi pripadajočo infrastrukturo. Občina Slovenska Bistrica je denar za dobra dva milijona evrov vredno naložbo pridobila iz evropskih virov. Z naložbo bodo omogočili širitev industrijske cone Impol. Impol, ki je šesti največji slovenski izvoznik, zadnja leta beleži pospešeno rast proizvodnje. Uspešno podjetje, ki ima zaposlenih skupno približno 2050 ljudi, je svoje proizvodne kapacitete razširilo tudi v Srbijo in na Hrvaško. S širitvijo cone v Slovenski Bistrici pa bo pridobilo dodatna zemljišča, na katerih bodo zgradili 12.000 kvadratnih metrov veliko proizvodno halo. V njej bodo zaposlili od 50 do 60 ljudi. “V novi hali bomo proizvajali končne aluminijaste izdelke. Tako bomo lahko nadaljevali naš razvoj. Zdaj smo multinacionalka, v Sloveniji nas je omejeval predvsem prostor,” je povedal Jernej Čokl, predsednik upravnega odbora Impola. Čokl je še dodal, da težko pričakujejo dokončanje obvoznice, ki jim bo omogočila tudi boljšo oskrbo podjetja z električno energijo.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Impol je prerasel v multinacionalko. Do zdaj so bili v Slovenski Bistrici omejeni s prostorom (Igor Napast)
NOV TEHNOLOŠKI POSTOPEK ZA PROIZVODNJO MATIRANEGA STEKLA
Bistriški steklarji se zavedajo ekoloških problemov – Inšpektorica za okolje in prostor izdala tri odločbe – V Steklarni dokončno ekološko rešitev vidijo v preselitvi tovarne
Društvo za varstvo okolja Vintgar Slovenska Bistrica je po obisku v tovarni stekla Luminos – beseda je tekla o onesnaževanju okolja in pritožbah sosedov – dobilo odgovor. Janko Predan, predsednik društva, je včeraj povedal, da se je konec aprila sestal s predstavnikoma podjetja, ki sta mu predstavila položaj steklarne in naštela možne vire onesnaževanja.
Predan je še dodal, da je društvo dobilo tudi pisni dokument, v katerem predstavnika družbe Božidar Robar in Aleksander Rojnik pojasnjujeta sedanje stanje in prihodnost steklarne. Podjetje Luminus s svojo proizvodnjo “obremenjuje okolje”, sta uvodoma zapisala predstavnika tovarne. Onesnaževanje je možno zaradi emisij snovi iz satinirnice in talilnice stekla. Določeno nevarnost predstavljajo še odpadne vode iz satinirnice in brusilnice ter odlaganje odpadnega mulja iz postopkov nevtralizacije in obrata brusilnice. V minulih treh letih nobena od emisij ni presegla dovoljenih mejnih vrednosti, zatrjujejo steklarji. Tudi meritve hrupa ne kažejo na prekoračene mejne vrednosti. Podobno je tudi z odpadno vodo in muljem, ki ga odlagajo na deponijo. Pred mesecem ali dvema je Luminus obiskala inšpektorica za okolje in prostor. Tovarni je izdala tri odločbe, in sicer za izvedbo novih meritev emisij snovi v zrak na odvodu satinirnice in topilnice stekla ter odločbo za pridobitev ocene odpadnega mulja. Janko Predan je še dodal, da v Luminosu ugotavljajo, da največje obremenjevanje okolja predstavljajo prekoračene dovoljene mejne vrednosti za fluoride in sulfate v tehnološki vodi iz satinirnice. Steklarna je navezala stik z družbo, ki bo odvažala tehnološko odpadno vodo. Pri proizvodnji matiranega stekla pa nameravajo opustiti uporabo amonijevega bifluorida, ki je škodljiv za ljudi in naravo. Za proizvodnjo tega stekla bodo uvedli nov tehnološki postopek. V steklarni še opozarjajo, da dokončno ekološko rešitev vidijo v preselitvi tovarne iz mestnega okolja na novo lokacijo.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
BISTRIŠKA KRI
Rdeči križ Slovenije je monopolist pri zbiranju krvi, vendar je ta monopol koristen
V krvodajalskih akcijah, ki jih organizira Območno združenje Rdečega križa (RK) Slovenska Bistrica, vsako leto sodeluje okrog 2300 ljudi, ki darujejo okrog tisoč litrov krvi. V enem letu je v občini 13 krvodajalskih akcij, in kot poudarjajo v vodstvu bistriške humanitarne organizacije, sta spomladanska in jesenska akcija namenjeni ljubljanskemu transfuzijskemu zavodu, ostale pa za oddelek za transfuzijo mariborske bolnišnice.
Na bistriškem nebu že preskakujejo iskre, ki naznanjajo nezadovoljstvo ob zahtevi, naj krvodajalci svojo kri darujejo izključno mariborski bolnišnici. To seveda ni nič napačnega, Bistričani je konec koncev ne bodo uporabljali zgolj zase ali jo celo shranili v kak dobro ohlajen sod. Pri tem gre za nekaj drugega: oddelek za transfuzijo in imunohematologijo mariborske bolnišnice ima velik interes, da se pojavi kot organizator krvodajalskih akcij. S tem nehote povzroča paniko ne le med območnimi organizacijami RK, ampak tudi med krvodajalci, ki jih bo zdaj “nekdo” razdelil na naše in vaše. Ker ima RK zelo natančno bazo podatkov o krvodajalcih, je vprašanje, s katerimi podatki bo razpolagala bolnišnica. S svojimi ali bo bazo “odkupila” od območnih organizacij. Te so podatke zbirale in dopolnjevale pet desetletij. Seveda popolnoma zastonj, k sreči zelo natančno in pregledno. Prav zavoljo tega ni presenetljivo mnenje bistriškega vodstva RK, da je petdesetletno uspešno mobiliziranje ljudi za krvodajalske akcije dovolj velika garancija, da to nalogo še naprej opravlja RK in ne nove ustanove, čeprav zelo povezane s človeško krvjo. Rdeči križ Slovenije in vsaka območna organizacija so velik monopolist pri zbiranju krvi, vendar je ta monopol koristen in trden kot skala. Nekdo bo pomislil, čemu takšna vnema pri zbiranju krvi, če vsaka akcija temelji na prostovoljstvu. Vnema je močna zaradi ugleda, ki ga imajo organizatorji. Pri tem pa nekateri pozabljajo na podatek, da vsi ljudje potencialno potrebujejo kri, le pet odstotkov prebivalcev Slovenije pa jo daruje za tiste, ki jo potrebujejo. To dejstvo je sicer najbolj znano v zdravstvenih krogih, medtem ko ti krogi ne razmišljajo o tem, da ob povečanem številu operacij narašča tudi število starejših ljudi, ki imajo iz dneva v dan večje potrebe po zdravi krvi. Če se bo krvodajalstvo preselilo v zdravstvene ustanove, je pričakovati, da bo krvi še manj ali pa se bo zgodilo to, kar se dogaja v ZDA in nekaterih evropskih državah, kjer je pomanjkanje krvi stalnica. Če ga preselimo v državne ustanove, se bo spremenil odnos krvodajalcev, v hipu bodo pozabili na prostovoljno brezplačno krvodajalstvo.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
STROKOVNI OGLED BISTRIŠKIH SPOMENIKOV
Na današnji dan, v soboto, 11. maja 1985, sta Matična knjižnica in Turistično društvo priredila celodnevno ekskurzijo z ogledom kulturnih spomenikov bistriške občine. Na celodnevni vožnji z avtobusom so si udeleženci ogledali cerkve in gradove – na Šmartnem na Pohorju farno cerkev, v Slovenski Bistrici farno in Jožefovo cerkev, grad in cerkev na Zgornji Polskavi, cerkve na Spodnji Polskavi, Črešnjevcu, grad Štatenberg, studeniški samostan, sveto Barbaro in Prihovo. Ekskurzijo je vodil umetnostni zgodovinar Ferdo Šerbelj, kustus Narodne galerije v Ljubljani. Cena izleta je bila 1000 dinarjev.
VIR: Večer
Umrl je čevljar in čebelar ALOJZ JEDLOVČNIK
Alojz Jedlovčnik, čevljarski mojster, modelar modnih, športnih in ortopedskih čevljev, se je rodil 30. aprila 1901 v Malem Št. Vidu na Koroškem v učiteljski in čebelarski družini. Bil je vsestranska osebnost: humanist, človekoljub, usmerjen k napredku in razvoju.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, čevljarske obrti pa se je izučil v Celovcu (Avstrija) in leta 1920 tam opravil pomočniški izpit. V času plebiscita se je družina pod pritiskom nemških krogov (oče je bil upravitelj šole in velik slovanofil, op. N. Jedlovčnik) morala seliti v Črneče pri Libeličah.
Med leti 1923−25 je odslužil vojaški rok v Ljubljani.
Najprej se je zaposlil v podjetju Gregorc in nato še v tovarni čevljev Blatnik v Mariboru, kjer je poleg svojega poklica opravljal še dolžnost tajnika socialnih demokratov. Kasneje je politiko opustil.
Leta 1932 je opravil mojstrski izpit in odprl čevljarsko delavnico v Mariboru na sedanji Partizanski cesti ter se poročil z Antonijo, rojeno Berdnik, ki je leta 1936 dedovala domačijo na Kostanjevcu, kamor se je družina iz Maribora tudi preselila. Istega leta je preselil v Slovensko Bistrico še svojo obrt. Delavnico je imel na takratnem Glavnem trgu. Prvi med bistriškimi čevljarji je imel električni brusilni stroj za brušenje usnjenih podplatov. Sodeloval je na čevljarskih razstavah in prejel številna priznanja.
S Kostanjevca je v delavnico v Slovenski Bistrici prihajal pozimi peš, poleti s kolesom. Ob nedeljah je bil doma polno zaposlen s čebelami, saj je imel 30 čebeljih družin. Veliko se je sam izobraževal, tako da je uspešno cepil sadne sadike in vrtnice.
Med 2. svetovno vojno je delavnica delovala neprekinjeno. Ker je kot domoljub sodeloval s partizani, je ob napadu partizanov na mesto ostala delavnica nedotaknjena. Njegova dnevna pot iz Kostanjevca v delavnico v Slovenski Bistrici je namreč omogočala prenos raznega materiala in pošte za potrebe partizanov. Stvari in pošto so na ciljna mesta raznašali kurirji, kar so bili tudi njegovi otroci.
Mnogi stari Bistričani se še spomnijo njegovih izdelkov – trpežnih, okovanih planinskih čevljev, bleščečih škornjev, modnih damskih sandalov, otroških čevljev, takrat modernih »gumaric«, koničastih damskih salonarjev in ortopedskih čevljev, ki jih je izdeloval edini v okolici. Njegova delavnica, kot se mnogi radi spominjajo, je v tistem času postala tudi prostor za družabna snidenja in izmenjavo informacij, spet drugi se je spomnijo kot dobrodošlega zavetja pred dežjem in mrazom ali čakalnice.
Alojz Jedlovčnik se je upokojil leta 1971.
Ko mu kasneje pristojni organi zaradi bližine podzemnih rovov vojaškega skladišča orožja na Zgornji Ložnici niso dovolili ne prepotrebnega popravila hiše ne novogradnje, je domačija počasi propadala. Z ženo sta bila zato prisiljena brez vsake odškodnine! zapustiti domačijo na Kostanjevcu in se preseliti k hčerki Hedviki, poročeni Štern, v Slovensko Bistrico, kjer sta preživela zadnja leta življenja.
Čevljarstvo se v družini ni obdržalo, čeprav sta bili dve hčerki izučeni modelarki. Široko čebelarsko znanje in skrb za čebele pa nadaljujeta sin Norbert in vnuk Mišo.
Alojz Jedlovčnik je umrl 11. maja 1983 v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
KONCERT DIJAKOV SGŠ MARIBOR
V Domu kulture v Slovenski Bistrici so 11. maja 1958 pripravili koncert dijakov Srednje glasbene šole Maribor.
Na fotografiji, ki je nastala tistega dne, stoji v prvi vrsti z violončelom v roki je ravnatelj SGŠ Oton Bajde.
VIR: 70 let Glasbene šole Slovenska Bistrica
FOTO: Iz publikacije 70 let Glasbene šole Slovenska Bistrica
Po uradnem koncu vojne je padel ZUPANIČ ALOJZ – PITJA
Alojz Zupanič se je rodil 5. junija 1918 v Leskovcu pri Slovenski Bistrici.
Bil je mobiliziranec v nemško vojsko, od koder je pobegnil k partizanom v Pohorski odred, nato je bil v Zidanškovi brigadi, Pohorskem odredu (drugem), Lackovem odredu in v Bračičevi brigadi. Kot komandant I. bataljona Bračičeve brigade je 11. maja reševal ob Dravi skupine in posameznike svoje 1. in 2. čete, ki sta imeli največje izgube. Precej jih je poizkušalo preplavati deročo reko. Večini ni uspelo, postali so žrtve sovražnikovih krogel in deroče Drave.
Alojz Zupanič je padel kot borec Bračičeve brigade po uradnem koncu 2. svetovne vojne 11. maja 1945 v Borovljah (avstrijska Koroška).
VIR: biografski-sb.si
Po uradnem koncu vojne je padel BRUNO RAJTMAJER
Bruno Rajtmajer se je rodil 27. avgusta 1912 v Starem Logu pri Pragerskem.
Med vojno je stanoval na Pragerskem in bil zaposlen kot ključavničar v delavnici državnih železnic v Mariboru. Partizanom se je priključil 15. septembra 1944 kot borec tretjega bataljona Bračičeve brigade.
Bruno Rajtmajer je padel kot borec Bračičeve brigade 11. maja 1945 v Borovljah (avstrijska Koroška).
VIR: biografski-sb.si
Po uradnem koncu vojne je padel FRANC ZUPANIČ
Franc Zupanič se je rodil 31. marca 1912 na Vrhlogi pri Pragerskem (občina Slovenska Bistrica).
Ob zlomu Kraljevine Jugoslavije je bil čuvaj v živalskem vrtu v Beogradu; po bombardiranju Beograda se je vrnil domov. Nato je delal kot strugar v tovarni letalskih delov na Teznem v Mariboru. V partizane je odšel 15. septembra 1944 v Bračičevo brigado.
Franc Zupanič je padel kot borec Bračičeve brigade po uradnem koncu 2. svetovne vojne 11. maja 1945 v Borovljah (avstrijska Koroška).
VIR: biografski-sb.si
Po uradnem koncu vojne je padel FRANC KAVKLER
Franc Kavkler, kmet, se je rodil 14. aprila 1914 na Vrholah pri Laporju.
Leta 1941 je bil nemški vojni ujetnik. Po vrnitvi iz nemškega ujetništva se je pridružil partizanom Bračičeve brigade.
Franc Kavkler je padel kot borec Bračičeve brigade 11. maja 1945 v Borovljah (avstrijska Koroška).
VIR: biografski-sb.si
ZADNJA SLOVENSKA PRIDIGA V CERKVI NA ZGORNJI POLSKAVI
V burnih dneh pomladi leta 1941, ko so Nemci zasedli Štajersko in začeli preseljevati ljudi, prepovedali slovenščino v javnem življenju in preganjali vse domoljube, posebej pa duhovnike in druge izobražence, se je takratni zgornjepolskavski župnik Ivan Orel zaobljubil skupaj s svojimi farani, da bodo, če srečno preživijo vojni vihar, postavili oltar v čast Mariji Pomagaj. Ko je imel 11. maja 1941 zadnjo slovensko pridigo v cerkvi, je postavil na stranski oltar sliko Marije Pomagaj z Brezij in pridigal o njej, nato pa izročil vso župnijo njej v varstvo. Po tistem ni bilo več slišati slovenskega jezika v cerkvi, nastopili so hudi časi za ljudi in zanj. Večkrat je bil v smrtni nevarnosti, ker je ostal med verniki in ni bil izgnan. Zanimivo pa je bilo, da so peli pri maši slovenske pesmi v latinskem jeziku, a po slovenski melodiji. Bil je zaprt v celjskem Starem piskru in trpel šikaniranja s strani Nemcev in nemčurjev. Oskrbovati je moral vse okoliške župnije, saj ni bilo duhovnikov. Tudi ljudje so veliko pretrpeli zaradi nemškega terorja, vendar so srečno dočakali konec vojne. Že pred koncem vojne je dal župnik Ivan Orel leta 1943 naslikati kopijo brezjanske Marije pri šolski sestri Rafaeli Eggr v Innsbrucku. Po vojni so 29. aprila 1946 sliko ponesli na Brezje, kjer je bila blagoslovljena, nato pa še v ljubljansko stolnico in se pred njo zahvalili za varstvo v vojnih časih. 12. maja istega leta so sliko slovesno sprejeli na Zgornji Polskavi in jo umestili na stranski oltar. Od takrat naprej gojimo zgornjepolskavski verniki in vsi okoličani, kjer je deloval župnik Ivan Orel, posebno ljubezen in zaupanje do te slike.
VIR: Marija Markič: Moja, tvoja, naša zgodba, str. 174
PREIZKUS BRIZGALN
11. maja 1919 so gasilci z Zgornje Bistrice opravili vajo z namenom preizkusa brizgaln. Ugotovljeno je bilo, da so vse brizgalne delovale zelo dobro.
V kroniki je med drugim zapisano tole: »Kolege, ki nimajo uniform, se naproša, da začasno prihajajo na vaje in v primeru požara v svojih oblačilih. Društvo zaradi velike draginje ne more kupiti potrebnih gasilskih oblek …«
VIR: Kronika gasilcev PGD Zgornja Bistrica