3. junij
Danes goduje KAREL
Ime Karel je po izvoru germansko. Nemško ime Karl razlagajo iz starovisokonemške besede karl v pomenu »mož, soprog«. V stari nordijščini je ta beseda pomenila tudi »snubec brez dediščine«.
Moške različice imena: Carlo, Čarli, Karl, Karli, Karlo, Karol, Karolj, Korel, Korl.
Ženske različice imena: Karla, Karlina, Karolina, Šarlota.
3. junij
SVETOVNI DAN BOLEZNI VEN
3. junija obeležujemo svetovni dan bolezni ven.
Kronična venska bolezen zajema raznolika klinična stanja, ki so posledica povišanega tlaka v venah nog. Je zelo pogosta bolezen, ki doleti polovico prebivalstva v visoko industrializiranih državah.
Obstaja mnogo vzrokov oz. dejavnikov tveganja, zaradi katerih se stene ven razširijo. Ti so: dednost (družinska predispozicija), življenjske okoliščine in stanje po flebitisu ali venski trombozi.
Bolezni ven povzročajo občutek težkih in nemirnih nog, pojavljajo se mišični krči, srbenje, pekoč občutek in nemirne noge.
STOLETNICA MARIJA ŠTERBAL
V petek, 3. junija 2022, je Marija Šterbal, ki stanuje v domu starostnikov v Slovenski Bistrici, praznovala 100. rojstni dan. Ob tej priložnosti so tam v sodelovanju z njenimi hčerkami pripravili slavje s prigrizki in torto. Lepe želje so slavljenki zaželeli tudi predstavniki Občine Slovenska Bistrica, Območnega združenja Rdečega križa Slovenska Bistrica in Društva upokojencev Slovenska Bistrica. Marija Šterbal se je rodila v Pečkeh pri Makolah, v številni družini z osmimi otroki, od katerih jih je pet umrlo, je povedala najstarejša hčerka Marija Šincek, ?ki je po mami dobila tudi ime. Nato se je danes stoletnica poročila v Gabrnik pri Zgornji Polskavi, a še istega leta ji je mož Alojz umrl. Iz Gabrnika se je preselila v Fram, kasneje na Zgornjo Polskavo, nakar se je vnovič poročila, in sicer na Jesenice, k možu Rudiju. Po moževi smrti se je preselila v Slovensko Bistrico, v stanovanjski blok, od tam pa v dom starostnikov. V slovenskobistriškem domu starostnikov sedaj biva s svojo 96-letno sestro Regino. Mariji Šterbal so se rodili štirje otroci – hčerke Marija, Lojzka in Ana ter sin Dragan. Ob tem ima še šest vnukov in pet pravnukov in vsi so ji prav tako prišli zaželet vse najboljše.
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Slavljenka Marija Šterbal s hčerkami (Irena Brdnik)
KOPALIŠČE JE OBNOVLJENO
Obnova bazena zaključena
Obnova mestnega kopališča v Slovenski Bistrici je zaključena, uspešno so izvedli tudi tehnični prevzem objekta. Bazen je popolnoma obnovljen, namestili so sodobnejšo bazensko tehniko in keramiko ter zamenjali bazensko školjko. V vzhodnem delu stavbe so uredili prostor za vzdrževalca in prvo pomoč, severni del zgradbe pa so odstranili in namestili ograjo. Bazen so podaljšali za 1,5 metra, tako bodo lahko pridobili tudi licenco za tekmovanja v 25-metrskem bazenu. Pred odprtjem bodo namestili še kopališko opremo, ležalnike, igrala, senčnike in pohištvo, uredili bodo tudi igrišče za odbojko na mivki. Marjan Štimec, direktor Javnega zavoda za šport Slovenska Bistrica, pravi, da bodo bazen odprli okoli 25. junija. Naložba je vredna okoli 670 tisoč evrov, okoli 60 tisoč evrov je prispevala Fundacija za šport, ostali denar je zagotovila Občina Slovenska Bistrica v občinskem proračunu.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
OBČINI PRIZNANJE »MOJA REKA SI«
Tudi letos smo organizirali akcijo čiščenja javnih površin pod skupnim naslovom akcije Očistimo svoj kraj. Poseben poudarek pri čiščenju naravnega okolje je namenjen bistriškemu potoku, Bistriškemu vintgarju in okolici ribnikov na Pragerskem. Naša prizadevanja za čisto okolje so prepoznali tudi pri Turistični zvezi Slovenije, pri kateri so skupaj z Ministrstvom RS za okolje in prostor na posebnem natečaju, ki so ga razpisali za ta namen, »Moja reka si«, našo občino uvrstili na odlično 2. mesto. Priznanja je 3. junija 2017 v Bohinjski Bistrici podelila ministrica za okolje in prostor, Irena Majcen.
VIR IN FOTO: Stanislav Mlakar, Informator
ZAČELI GRADNJO ČEBELARSKEGA CENTRA
Bistriški čebelarji so 3. julija 2015 na svoji redni mesečni delovni akciji začeli gradnjo čebelarskega centra na Zgornji Bistrici. Zato so na novo, začasno lokacijo prestavili kontejnerje; v enem se nahaja ena izmed 27 uradno registriranih vzrejnih postaj v Sloveniji za vzrejo krajnske sivke, v ostalih dveh pa potekajo razni sestanki in izobraževanja. Odstraniti je bilo potrebno tudi dve cisterni za vodo in zrušiti temelje, na katerih so bili postavljeni kontejnerji. Čebelarji upajo, da se bodo dela nadaljevala po začrtanem načrtu, kar pomeni s pomočjo lokalne skupnosti, sponzorjev in simpatizerjev čebelarstva.
VIR: Informator
PREDSTAVITEV RAZISKOVALNIH NALOG NA BISTRIŠKIH OSNOVNIH ŠOLAH
Konec šolskega leta je pred vrati, to pa je tudi pravi čas, da šole predstavijo svoje delo in dosežke.
V ponedeljek, 3. junija 2013, so raziskovalne naloge predstavili osnovnošolci na 2. OŠ in OŠ Pohorskega odreda v Slovenski Bistrici, enega svojih projektov pa so predstavili tudi bistriški srednješolci.
Tako so na primer osnovnošolci na 2. OŠ raziskovali uporabo mobilnih telefonom, brskali po statistiki, katera slovanska imena so najbolj razširjena med učenci in njihovimi starši, poglobili pa so se tudi v življenje Bistričanov med 2. svetovno vojno.
Na OŠ Pohorskega odreda so raziskovalni bralne navade, kot popotnico skozi življenje, zgodovino nastanka bistriške knjižnice, pokukali pa so tudi v skrivnostni svet rastlin.
Srednješolci so obiskovalcem, staršem ter sošolcem predstavili svoj film, posnet po zgodbi o Romeu in Juliji.
Lahko smo veseli, da se mnogi mladi poleg svojih rednih šolskih obveznosti odločajo še za raziskovalne naloge, zahvala pa tudi vsem mentorjem, ki so skupaj s svojimi varovanci vložili v projektno delo ogromno truda, znanja in vznesenosti.
Poudariti je treba, da bistriški osnovnošolci in srednješolci dosegajo na predstavitvenih tekmovanjih odlične uspehe, tako v regijskem kot državnem merilu.
VIR IN FOTO: Studio Bistrica
ZAČELI SO S TOPILNICO BAKRA
V Impolu izdelujejo vrhunske izdelke iz aluminija, njihove proizvode poznajo po vsem svetu – Z velikimi naložbami v novo tisočletje – V Graslovem stolpu razstava o zgodovini tovarne
Številne generacije so ustvarile Impol; prve kovačije so bile na Bistriškem že v 16. stoletju, fužino na Zgornji Bistrici je imel grof Ignac Attems in leta 1825 sta brata Sternberger ustanovila bakreno fužino in topilnico bakra in takrat se je začela pisati zgodovina sedanje Impolove družbe, je na slovesnosti ob 180-letnici tega bistriškega koncerna rekel predsednik uprave Jernej Čokl.
Slovesnost je bila 3. junija 2005 v Slovenski Bistrici, v Graslovem stolpu, kjer so arhivarji mariborskega pokrajinskega arhiva pripravili razstavo z naslovom Naših 180 let. Na slovesnosti je bilo veliko uglednih gospodarstvenikov, predstavnikov bank in političnega življenja. Govorila je županja občine Slovenska Bistrica Irena Majcen in v svojem govoru poudarila vlogo družbe. Ta je v tranzicijskem času prebrodila vse težave in postala ena najboljših in največjih gospodarskih družb v Sloveniji. V Impolovi skupini je zaposlenih okrog 1900 ljudi, v sami družbi pa 950. Impol je med tistimi koncerni, ki jim je vstop Slovenije v Evropsko unijo prinesel težave zaradi izkupička, ki so ga slovenski politiki iztržili v pogajanjih pred vstopom. Za velik del aluminija, ki ga kupujejo zunaj unije, morajo plačevati dodatno šestodstotno carino, ki je njihovim neposrednim konkurentom iz Češke, Poljske in Madžarske ni treba plačati, ker so jim odobrili prehodno obdobje. To seveda precej zmanjšuje konkurenčnost Impola. Na spremenjene tržne razmere so se odzvali z zmanjšanjem proizvodnih in drugih stroškov ter s povečano proizvodnjo in prodajo. Posebno zadovoljni so z večjo prodajo stiskanih izdelkov in folij, ki dosegajo višje cene. Impolove izdelke poznajo po vsem svetu. Jernej Čokl poudarja, da na poslovanje Impola močno vplivajo naložbe v valjarništvu in stiskalništvu, te so ocenjene na okrog sto milijonov evrov. Lanski dobiček je bil zaradi navedenega nekoliko manjši od načrtovanega. Čokl še dodaja, da je Impol generator razvoja občine in da je njegov delež v družbenem proizvodu 60-odstoten. Veliko pozornosti posvečajo ohranjanju delovnih mest, za vsako pa je treba zagotoviti 50 tisoč evrov. Po mnenju predsednika uprave je Impolova 180-letnica pomembna prelomnica, brez zaposlenih, ki so jo krojili v vseh teh letih, pa je zagotovo ne bi slavili.
O razstavi je govorila direktorica pokrajinskega arhiva Maribor Slavica Tovšak in povedala, da sta jo pripravila arhivar Miran Tolar iz družbe Unidel in Leopold Mikec Avberšek iz pokrajinskega arhiva, delo pri postavitvi razstave pa je usklajeval Ladislav Steinbacher. Ob visokem jubileju so odprli še razstavo fotografij – natečaj zanjo je izvedel Impol – prvo mesto je po mnenju selektorja Boga Čerina osvojila Maja Šivec, drugo Peter Bradan in tretje Nino Verdnik. Razstava bo v Graslovem stolpu odprta do jeseni.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Pogled na tovarno Impol (Arhiv tovarne Impol))
RAZREŠILI STAREGA IN IMENOVALI NOVEGA PREDSEDNIKA SZDL
Plaketa Ladislavu Cvahteju, bivšemu predsedniku SZDL
Potem ko so Ladislava Cvahteja delegati občinske organizacije SZDL razrešili dolžnosti predsednika občinske konference SZDL Slovenska Bistrica, so mu izročili plaketo in listino Vlaka bratstva in prijateljstva. Izročil mu jo je predsednik medobčinskega sveta SZDL Maribor Gorazd Mazej, ki je ob tej priložnosti rekel, da je priznanje dobil človek, ki je veliko svojega časa in dela posvetil ter žrtvoval razvijanju socialistične zveze ter bratstva, enotnosti in prijateljstva med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi.
Ivo Ferk — novi predsednik OK SZDL
44-letnega ravnatelja vzgojno-varstvene organizacije Otona Župančiča v Slovenski Bistrici Iva Ferka so delegati občinske organizacije SZDL na svoji konferenci soglasno izvolili za novega predsednika občinske konference SZDL Slovenska Bistrica.
Ivo Ferk seje v letu 1954 vključil v družbenopolitično delo. V tistem obdobju je bi predsednik mladinskega aktiva v bistrški občini — leta 1956 je bil sprejet v zvezo komunistov. Ko je učiteljeval na Zgornji Ložnici, je v kraju opravljal vrsto političnih funkcij. Leta 1964 je bil imenovan za tajnika občinskega sindikalnega odbora in se leta 1966 zaposlil v vzgojno-varstveni organizaciji, kjer je bil ravnatelj. Od leta 1966 do danes je bil predsednik komisije za volitve In imenovanja pri skupščini občine, predsednik občinskega odbora ZRVS, bil je tudi komandant mladinskega odreda, večkrat je tekmoval v ekipi rezervnih oficirjev ter postal občinski in republiški prvak. Opravljal je tudi vrsto pomembnih nalog v društvih. Že vrsto let je predsednik AMD Slovenska Bistrica, podpredsednik ribiške družine, član izvršnega odbora judo kluba itd. Vodil je koordinacijski odbor za sodelovanje z bratskimi občinami, eno mandatno dobo je bil tudi član republiške konference ZKS. Za svoje delo je prejel vrsto državnih, družbenih in društvenih priznanj. Je dobitnik zlate plakete AMZ Slovenije, srebrnega znaka sindikata, plakete bratstva in prijateljstva ter drugih odličij.
VIR: zk, Večer
FOTO: Ivo Ferk, novi predsednik občinske konference SZDL Slovenska Bistrica (Večer)
REKONSTRUKCIJA TITOVE CESTE V POLNEM RAZMAHU
Začetek rekonstrukcijskih del na Titovi cesti v Slovenski Bistrici je že v polnem razmahu. Mesto se vse bolj spreminja v veliko gradbišče, ob dokončanju del — rok je 15. september — pa bo podoba mestnega središča v precejšnji meri spremenjena.
Da bi dela potekala kar se da usklajeno, je izvršni svet občinske skupščine na svoji zadnji seji imenoval delovno skupino za koordinacijo del pri rekonstrukciji Titove ceste. Skupina, ki ima svoj sedež v prostorih krajevne skupnosti Slovenska Bistrica, bo usklajevala predvsem interese prizadetih občanov in organizacij, nadzorovala bo izvajanje del ter občane obveščala o poteku, stroških in rokih opravil. Predsednik delovne skupine je Mirko Krejcer.
Po besedah podpredsednika koordinacijske komisije Kalizana Adama bodo sprejemali predloge in želje občanov ter jim dajali vsa pojasnila. Vsem, še posebej občanom, ki delajo ali stanujejo v ožjem mestnem središču, pa priporočajo, da bi bili v času rekonstrukcije Titove ceste in Trga svobode strpni in da bi z uporabo osebnih vozil čim manj ovirali obnovo mesta.
Prav pa je, da opozorimo tudi na previdnost staršev in otrok. Ozke uličice, ki so sedaj namenjene obvoznicam, so imele namreč doslej vse prevečkrat podobo otroških igrišč. To pa bi bilo zdaj prenevarno.
VIR: mip, Večer
Rodil se je novinar in pisatelj ZDENKO KODRIČ
Zdenko Kodrič se je rodil 3. junija 1949 na Ptuju.
Je poročen, žena Metka Kodrič, roj. Baštevc (1954 – 2020), v zakonu sta se jima rodili dve hčerki.
Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Cirkovcah, je šolanje nadaljeval na Srednji tekstilni šoli v Mariboru, kjer je leta 1967 maturiral. Po maturi se je vpisal na študij kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT) v Ljubljani, nato je študiral na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in leta 1984 doštudiral novinarstvo na Višji upravni šoli v Ljubljani.
Leta 1975 se je zaposlil pri ptujskem časopisu Tednik, kjer je ostal do leta 1980, ko se je kot novinar zaposlil pri časniku Večer, kjer je delal vse do upokojitve leta 2013. Kot novinar časnika Večer je bil dolga leta dopisnik v Slovenski Bistrici, od koder je poročal o vseh pomembnejših dogodkih in zanimivostih. Prav zaradi omenjenega ga imamo Bistričani za »svojega«.
Bil je tudi sodelavec študentskega časopisa Tribuna in radia Študent, član uredniškega odbora revije Dialogi in urednik revije 7D.
Pesmi je začel objavljati v reviji Dialogi, pozneje pa je tudi v drugih časnikih in revijah objavljal prozo, dramatiko in eseje.
Pesniška zbirka Biti oven v hudih časih (1986) je njegovo prvo samostojno izdano delo, leto kasneje pa je izšlo tudi njegovo prvo dramsko delo Vida vidim, ki so ga v sezoni 1989/90 uprizorili v Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) v Celju. Svoj prvi roman od enajstih, z naslovom Blaženi Franc Rihtarič, je izdal leta 1994. Poleg naštetega piše Zdenko Kodrič tudi kratke zgodbe in tekste za otroške slikanice, je avtor in soavtor radijskih iger ter filmski scenarist. Od leta 1999 je član Društva slovenskih pisateljev (DSP).
Kodriču je blizu tudi fotografija. Pripravil je že tri fotografske razstave: Digitalni akvareli, Emzinove nagrajene fotografije (Ljubljana, 2010), Digitalni akvareli, fotografije (Slovenska Bistrica, 2011) in Mix 2013 ali Megla v glavi in očeh, fotografije (Majšperk, 2014).
Za svoje delo je prejel veliko število priznanj in nagrad.
VIR: biografski-sb.si
PROMETNA NESREČA
Danes zvečer se je na Zgornji Polskavi za križiščem državne okrajne ceste, na začetku levega ovinka, zgodila huda avtomobilska nesreča. Trčila sta mestni minibus, ki je vozil iz Celja proti Mariboru, in osebni avtomobil gospoda Robausa iz Maribora. Trije potniki so bili poškodovani, »naravnost čudovito naključje pa je botrovalo temu, da ni bilo tudi smrtnih žrtev«. Nesrečo je povzročil g. Robaus med prehitevanjem minibusa. Najbrž je prehitro zavil desno, zato je z zadnjim desnim kolesom osebnega avtomobila zadel prednje levo kolo minibusa. Po trku je vozili zaneslo v obcestni jarek; minibus, v katerem so bili ranjeni potnik ter potnica in šofer, je ustavilo drevo.
Poročila o tej nesreči govorijo samo o ranjenih potnikih, kako hude so bile poškodbe, pa ne.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 128
Umrl je duhovnik FRANC DOVNIK
Franc Dovnik se je rodil 22. februarja 1850 v Mariboru.
Leta 1877, star 27 let, je bil imenovan za upravnika zgornjepolskavske župnije, kjer je bil do takrat kaplan. Župnija je namreč ostala brez župnika, ker je 40-letni župnik Jožef Masten, ki je prišel na Zgornjo Polskavo samo nekaj mesecev prej, hudo zbolel in 17. oktobra tega leta umrl.
Dovnik je ostal na Zgornji Polskavi samo tri leta; leta 1880 je dobil zgornjepolskavsko župnijo Jakob Košar.
Dovnik je v katoliški hierarhični lestvici je napredoval visoko. Med drugim je bil dekan v Gornjem Gradu, na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru je v letih 1889–1890 predaval moralko in filozofijo.
Franc Dovnik je umrl 3. junija 1919 v Gornjem Gradu.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je zdravnik ALOJZ TURŠIČ
Alojz Turšič je bil rojen 3. junija 1896 v Brezuljaku v občini Rakek. Starši so bili kmetje in gostilničarji. Mati Marija mu je umrla leta 1903, oče Matevž pa leta 1933.
V osnovno šolo je hodil od leta 1904−08 v Begunjah pri Cerknici, nato prva štiri leta v gimnazijo v Kranju, od petega do osmega razreda pa v Ljubljani, kjer je leta 1916 maturiral. Sledil je vpoklic v avstro-ogrsko vojsko, v kateri je bil slušatelj šole za rezervne sanitetne častnike.
Leta 1928 je končal študij medicine v Zagrebu (Hrvaška). Naslednje leto je kot mlad zdravnik začel delati v Cerknici pri Rakeku. Leta 1931 so ga prestavili kot banovinskega zdravnika v Maribor. Malo pred začetkom 2. svetovne vojne je s činom rezervnega sanitetnega stotnika I. razreda prevzel vodenje poljske bolnišnice v zagrebškem predmestju Velika Mlaka (Hrvaška).
Ko se je 14. aprila 1941 vračal proti Mariboru, so ga Nemci v Celju sneli z vlaka in zaprli. Po treh dneh je pobegnil, a so ga kmalu ponovno ujeli in zaprli v meljsko vojašnico v Mariboru. A ne le njega, tudi njegovo ženo Vido. Vpisali so ju na seznam za izgon v Srbijo predvidenih oseb in 1. julija 1941 sta bila na transportu izgnancev. Ko je vlak stal v Zagrebu, je simuliral napad slepiča, zato so ga z ženo spustili z vlaka in napotili v bolnišnico. V njej je šele po dolgem prepričevanju pregovoril kirurge, da ga niso operirali. Ko je bila ta nevarnost mimo, sta z ženo odšla na italijansko veleposlaništvo, kjer sta dobila potrdilo, da sta italijanska državljana. Alojz Turšič je bil namreč rojen na Notranjskem, ki je bila takrat že pod okupacijo fašistične Italije. S tem dokumentom sta lahko zapustila Zagreb in odpotovala v Gornji Logatec, kjer je z družino ob pomoči sorodnikov preživel leta okupacije.
Prve dni maja 1945 so ga mobilizirali in do julija 1945 je delal kot vojaški zdravnik v Slovenskih Konjicah. Sledila je premestitev v Sveto Trojico v Slovenskih goricah. Ker je peljal škofa na birmo, so ga kazensko prestavili v Podvelko, leta 1950 pa je dobil dekret, da je njegovo novo delovno mesto na Pragerskem, kjer je nadomestil zdravnika Bogoljuba Bobiča.
Na Pragerskem je delal do leta 1965, ko se je upokojil.
Dr. Alojz Turšič je bil odličen družinski zdravnik in izjemen diagnostik. Imel je tri otroke. Hči Nikolaja je bila predmetna učiteljica v Laporju, sin Marko pomorščak, sin Niko pa je šel po očetovih stopinjah. Kot zdravnik je dolga leta delal v Poljčanah.
Alojz Turšič je umrl 22. decembra 1969 v mariborski bolnišnici.
VIR: biografski-sb.si
