10. september
Danes goduje NIKOLAJ
Ime Nikolaj izhaja iz latinskega imena Nicolaus, to pa iz grškega Νικoλαoς (Nikólaos). Grško ime je zloženo iz grških besed νικη (nikē) v pomenu »zmaga v boju« in λαο’ς (laós) v pomenu »narod, ljudstvo«.
Moške različice imena: Miklavž, Nick, Nicki, Nickolas, Nicola, Nicolaj, Nicolas, Nicolo`, Nik, Niki, Nikica, Nikifor, Nikita, Niklas, Niko, Nikodem, Nikola, Nikolas, Nikolče, Nikša.
Ženska različica imena: Nika, Nikolaja, Nikolina.
10. september
SVETOVNI DAN PREPREČEVANJA SAMOMOROV
Svetovni dan preprečevanja samomora je leta 2003 uvedlo Mednarodno združenje za preprečevanje samomora v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo. 10. september vsako leto usmerja pozornost na to problematiko, zmanjšuje stigmo in ozavešča organizacije, vlado in javnost ter daje enotno sporočilo, da je samomor mogoče preprečiti.
Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) si na svetu vsako leto vzame življenje 703.000 ljudi. Tako vsakih 40 sekund nekje na svetu nekdo umre zaradi samomora. Vsaka takšna smrt predstavlja zaskrbljujoč javnozdravstveni problem. Z ozaveščanjem, zmanjševanjem stigmatizacije samomora (in težav v duševnem zdravju) in spodbujanjem premišljenega ukrepanja lahko zmanjšamo število samomorov po vsem svetu – navsezadnje je to naloga celotne družbe.
Z NOVO DIREKTORICO ZDRAVSTVENEGA DOMA
Prostorsko stisko še odpravljajo
Vodenje Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica je maja letos, prav v času epidemije novega koronavirusa, prevzela Urška Sedmak. Pred tem je bila osem let v tem zdravstvenem domu zaposlena kot pomočnica direktorice za finance in računovodstvo. “Pred tem sem bila zaposlena pri ZZZS, tako da imam širok pogled v delovanje sistema z obeh strani. V tem času sem spoznala način delovanja zdravstvenega doma in samega sistema, pričakovanja pacientov, zaposlenih in ustanoviteljev. Je pa v življenju treba narediti tudi korak naprej,” pojasnjuje svojo odločitev za kandidaturo.
Od začetka epidemije do danes so se z novim koronavirusom okužili trije zaposleni, nihče med njimi v zdravstvenem domu, pove: “Vsi so bili pravočasno umaknjeni iz delovnega procesa, zato ni bilo prenosa okužbe. Menim, da moramo vsi poskrbeti za ustrezno zaščito zase in za svoje bližnje – predvsem je treba nositi zaščitne maske, poskrbeti za higieno in razkuževanje rok, ravnati odgovorno in upoštevati priporočila NIJZ ter ministrstva za zdravje. Pohvalila bi vse zaposlene zdravstvenega doma, saj so svoje delu v času izrednih razmer opravljali profesionalno in odgovorno.”
Urška Sedmak dodaja, da je epidemija delovanje zdravstva in zdravstvenega doma povsem spremenila. Ugotavljajo, da kljub gradnji novega nadstropja prostorske stiske niso odpravili, še vedno jim primanjkujejo nekateri ustrezni prostori. “Najprej bo treba prostorsko ločiti vse preventivne in kurativne ambulante, razširiti prostore reševalne in dežurne službe ter službe nujne medicinske pomoči, laboratorija, razvojne ambulante, otroškega in šolskega dispanzerja in arhiva. Pacienti nas tudi že dalj časa v anketah, v katerih jih sprašujemo o zadovoljstvu, opominjajo na ureditev zadostnega števila parkirnih mest. Vse to bomo skušali reševati z vsemi štirimi občinami ustanoviteljicami – Slovenska Bistrica, Oplotnica, Makole in Poljčane,” pravi direktorica.
Po njenih besedah je treba nadaljevati začeto v preteklosti, izboljšati, kar se da izboljšati, in poskrbeti, da bo Zdravstveni dom Slovenska Bistrica ohranil veličino, samostojnost in ugled, ki ga nedvomno ima v lokalnem okolju in širše.
Dodajmo še, da je bila ob imenovanju nove direktorice za strokovno vodjo zdravstvenega doma imenovana Alenka Antolinc Košat, dr. med., ki z novo direktorico odlično sodeluje.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Urška Sedmak (Aleš Kolar)
POIŠČITE IZGUBLJENI ELEMENT IN REŠITE MESTO
V okviru oživljanja industrijske dediščine so v Slovenski Bistrici uredili tudi sobo pobega
Razvojno-informacijski center (RIC) Slovenska Bistrica je partner čezmejnega sodelovanja Interreg V-A Slovenija – Hrvaška 2014-2020 s projektom Inspiracija. Njegov namen je spodbujanje oživitve bogate industrijske dediščine slovenskih in hrvaških mest. S pomočjo sodobne tehnologije bodo predstavljene industrijske dediščine Trbovelj, Slovenske Bistrice, Labina in Reke ter ustvarjena nova čezmejna kulturno-turistična pot, na kateri se bodo obiskovalci seznanili z dediščino pohorskih žag in mlinov, labinskega in trboveljskega rudnika ter reškega pristanišča.
V sklopu projekta bo v vsakem mestu vzpostavljen informacijski center za interpretacijo industrijske dediščine in uveden inovativen način predstavitve dediščine s sobami pobega (escape room). V Slovenski Bistrici jo je že mogoče obiskati. Soba pobega je postavljena kot razstava obrtništva, rokodelstva in industrije na slovenjebistriškem skozi čas.
“Ponoči se dogaja nekaj nenavadnega. Celotna stavba se močno strese. Si upate vstopiti v razstavo in nam pomagati odkriti skrivnost? V napeti igri, ki smo jo poimenovali Izgubljeni element, se sedanjost prepleta z zgodovino, obiskovalce pa čaka pomembna misija: poiskati morajo izgubljeni element, da rešijo naše mesto,” je pojasnila Nina Rebernik iz RIC Slovenska Bistrica. Soba pobega je urejena v prostorih nekdanje tovarne in nekdanjega arhiva Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
ODPRTJE NOVIH PROSTOROV ZDRAVSTVENEGA DOMA
V ZD Slovenska Bistrica je bilo od 28. decembra 2018 do konca junija 2019 gradbišče. Prvi stavbi so zaradi hudega pomanjkanja prostorov za številne dejavnosti dogradili eno nadstropje. Gradbeni projekt je vodila in financirala Občina Slovenska Bistrica. Del sredstev je občina pridobila na razpisu ministrstva za zdravje Nadgradnja in razvoj preventivnih programov ter njihovo izvajanje v primarnem zdravstvenem varstvu in lokalnih skupnostih, ki ga delno sofinancirata Evropski socialni sklad in Evropski sklad za regionalni razvoj. V Zdravstvenem domu Slovenska Bistrica so zelo ponosni na novo prostorsko pridobitev, ki bo nudila ustrezen prostor Centru za krepitev zdravja (CKZ). V nove prostore se bodo preselile še ginekološka ambulanta, ambulanta medicine, dela, prometa in športa (MDPŠ) ter patronaža. Z njihovo preselitvijo bodo ločili preventivo od kurative. Uradna slovesna otvoritev novih prostorov je bila v torek, 10. septembra 2019, ob 12. uri.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
FOTO: Aleš Kolar
10. september 2018
Umrl je raziskovalec MARTIN PRAŠNIČKI
Martin Prašnički se je rodil 13. oktobra 1938 v Medribniku (občina Cirkulane).
Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Barbari v Halozah (občina Cirkulane), nato pa šolanje nadaljeval na ptujski gimnaziji in kasneje v Mariboru. Diplomiral je na Oddelku za strojništvo Tehniške fakultete v Mariboru, kjer je leta 1981 dokončal tudi magistrski študij. V letih 1965–2002 je bil redno zaposlen v razvojnih oddelkih Tovarne avtomobilov v Mariboru, kjer so bili njegovo raziskovalno in razvojno področje motorji z notranjim zgorevanjem. Pogodbeno pa je bil več let tudi asistent in višji predavatelj na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru.
Sodeloval je pri mednarodnih razvojnih projektih, kar mu je omogočilo študijsko in strokovno izpopolnjevanje (Nemčija, Anglija). Nekaj let je bil tudi na vodilnem položaju tehničnih razvojnih služb v TAM-u.
V letih 1961–1965 je bil dopisnik in eden prvih urednikov Katedre. Po upokojitvi pa se je intenzivno posvetil predvsem rodoslovnim in lokalno zgodovinskim raziskavam rodnih krajev, torej krajev Občine Cirkulane in župnije Sv. Barbare v Halozah. Leta 2009 je ob 90-letnici rojstva rojaka prof. dr. Vladimirja Bračiča v Cirkulanah pripravil razstavo o njegovem življenju in delu z naslovom Prof. dr. Vladimir Bračič: od Vareža do vrha univerze.
Bil je pobudnik in glavni urednik zbornika Cirkulane – svet Belanov (Halo, 2005). O svojih prostočasnih raziskavah je poročal na javnih predstavitvah in predavanjih.
Za njegove zasluge so mu leta 2009 v domačem kraju podelili naziv častni občan Občine Cirkulane.
V Ogljenšaku pri Zgornji Polskavi si je postavil vikend, kjer je pogosto preživljal konce tedna. Po upokojitvi leta 2002 pa je tam za stalno bival 16 let, vse do svoje smrti.
Martin Prašnički je umrl 10. septembra 2018 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
BISTRIŠKI OBČINI MILIJON IZ EU
Občina je bila uspešna pri kandidaturi za projekt prikaza naravne in kulturne dediščine
Občina Slovenska Bistrica je s projektom Enjoyheritage uspešno kandidirala za evropska sredstva v okviru odprtega razpisa čezmejnega programa sodelovanja Slovenija-Hrvaška. Kot je pojasnila vodja oddelka za gospodarstvo na bistriški občini Monika Kirbiš Rojs, gre za vzpostavitev organiziranega sistema prikaza bogate naravne in kulturne dediščine.
Bistriška projektna vloga v okviru prvega roka javnega razpisa je bila ena od petih – od skupaj 91, ki ji je uspelo prepričati Bruselj, tako da bodo skupaj z vodilnimi partnerji ostalih odobrenih projektov še oktobra sklenili pogodbo o sofinanciranju.
V projektu Enjoyheritage sicer sodeluje sedem slovenskih in hrvaških partnerjev, poleg Slovenske Bistrice kot vodilnega partnerja še mariborska območna enota zavoda za varstvo narave, Zavod za turizem Maribor-Pohorje, s hrvaške strani pa Naravni park Žumberak, občina Vrsar, mesto Ozalj in Ustanova za upravljanje zavarovanih naravnih vrednot na področju Krapinsko-zagorske županije. Namen projekta je po besedah Kirbiš Rojsove vzpostaviti organiziran sistem prikaza bogate naravne in kulturne dediščine območja obiskovalcem in lokalnemu prebivalstvu v obliki vodenih interpretacijskih in doživljajskih programov.
“Z vsebinami želimo vplivati tudi na dvig osveščenosti prebivalcev in obiskovalcev o varovanju naravnih virov, s čimer bomo pripomogli k izboljšanju kakovosti življenja in preprečili nadaljnjo degradacijo okolja,” je pojasnila predstavnica bistriške občine in dodala, da so ciljne skupine predvsem vzgojno-izobraževalne ustanove, mladi, ponudniki in ostali gospodarski subjekti območja, obiskovalci, pohodniki ter turisti.
V okviru projekta, ki je v celoti vreden 1,2 milijona evrov, od tega bodo iz evropskega sklada črpali milijon evrov, bodo do sredine leta 2019 najprej analizirali stanje, nato pa pripravili strategijo z inovativnimi rešitvami za upravljanje obiska in razvili orodje za spremljanje obiska na zavarovanih območjih za doseganje varstva in trajnostne rabe naravne dediščine.
Sodelujoči v projektu z obeh strani meje bodo pripravili tudi skupni akcijski načrt vključevanja naravne in kulturne dediščine v turistično ponudbo, uredili tematske poti in interpretacijske točke, nastala bo skupna platforma za oblikovanje raznolikih učnih vsebin, oblikovani bodo inovativni turistični paketi za različne ciljne skupine. Poleg skupnega promocijskega materiala nameravajo udeleženci v projektu urediti še mobilno aplikacijo ter usposobiti vodnike za inovativno interpretacijo dediščine.
V Slovenski Bistrici nameravajo s pomočjo projekta promovirati predvsem svoj najpomembnejši spomenik kulturne dediščine, Bistriški grad, in enega najpomembnejših naravnih spomenikov, Bistriški vintgar, skozi katerega se bo pot nadaljevala do najvišjega vrha, Treh kraljev in naprej do Črnega jezera.
VIR: STA
IMPOL PRAZNUJE
V največji delovni organizaciji v občini Slovenska Bistrica — Impolu — ta teden svečano proslavljajo 160 let obstoja delovne organizacije, 35 let samoupravljanja in 40 let osvoboditve. Poleg kulturnih, športnih in zabavnih prireditev bodo ta teden vrata Impola odprta za svojce zaposlenih, učence, vojake in druge občane, v petek pa bo svečana seja sveta.
V vsem povojnem razvoju se je Impol razvijal in razširjal z lastnimi sredstvi in delom, po drugi svetovni vojni je bilo v Impolu zaposlenih okoli 500 delavcev, sedaj jih je že 2200. Impol je
edini proizvajalec primarnega aluminija v Sloveniji; letna proizvodnja znaša v povprečju 45 tisoč ton. S tržiščem v Impolu nimajo težav, okoli četrtino proizvodnje izvažajo, zlasti v Zvezno republiko Nemčijo, ZDA in na druga konvertibilna tržišča. Vse bolj pa se povezujejo s sorodnimi slovenskimi proizvajalci, saj lahko z višjo stopnjo predelave izdelkov in skupnim izvozom na svetovnem tržišču več iztržijo.
VIR: (jš), Večer
FOTO: Večer
IZREDNE DOTACIJE V OBČINI SLOVENSKA BISTRICA
Prihodnji teden se bo sestal upravni odbor komunalnega sklada pri občinski skupščini Slovenska Bistrica. Razpravljali bodo o nekaterih izrednih dotacijah, ki so jih namenili za elektrifikacijo zaselkov, gradnjo spomenika NOB v Visolah in gradnjo mrliške veže v Slovenski Bistrici in na Keblju.
VIR: Večer
Rodil se je duhovnik KAREL DROFENIK
Karel Drofenik se je rodil 10. septembra 1934 v župniji Sv. Križ v Rogaški Slatini. Komaj petnajst let star je izgubil mamo, staro komaj 48 let, in čez dve leti še očeta.
Kljub temu mu je s podporo sorodnikov in domačega župnika uspelo končati prvi razred nižje gimnazije v Rogaški Slatini, drugi in tretji pa v Šmarju pri Jelšah, kjer je leta 1950 opravil tudi malo maturo. Po maturi se je že vpisal v oficirsko šolo v Kragujevcu, vendar si je premislil in se vpisal na gimnazijo v Celju. Po uspešno opravljeni maturi leta 1955 se je vpisal v bogoslovje in bil 29. junija 1961 v Mariboru posvečen v mašnika.
Po nekaj kaplanskih službah je bil 1. julija 1969 postavljen za župnika v župnijo sv. Štefana na Spodnji Polskavi in takoj začel duhovno in gmotno obnovo župnije. Takratno stanje v kraju najlepše opiše njegova izjava: »Ko sem prišel na Spodnjo Polskavo in sem šel po cesti, sem bil lahko vesel, če mi je sploh kdo odzdravil. Cerkev je razpadala, tudi župnišče«, vendar so ga krajani kar hitro vzeli za svojega. Takoj se je lotil obnove močno poškodovane cerkve in župnijskih poslopij ter jo ob pomoči vernikov in krajanov tudi uspešno izpeljal. Prav tako je nekdanjo manjšo zgradbo na Pragerskem spremenil v podružnično cerkev župnije Spodnja Polskava in jo posvetil v cerkev sv. Križa. Julija 2002 pa so blagoslovili temeljni kamen za izgradnjo nove cerkve na Pragerskem, za katero je izdelal načrte profesor dr. Jože Marinko, križev pot s petnajstimi postajami pa je v olju naslikal akademski slikar Lojze Čemažar. Kot cerkev Marijinega brezmadežnega srca so jo posvetili že 21. septembra 2003.
5. julija 2011 je mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek daroval v kapeli mariborskega bogoslovja sv. mašo s sedmimi duhovniki jubilanti, med katerimi je bil tudi zlatomašnik Karel Drofenik. Pridružil se jim je tudi upokojeni nadškof dr. Franc Kramberger.
Krajani Spodnje Polskave so mu ob njegovi 80-letnici 12. septembra 2014 v bistriškem gradu pripravili svečan sprejem.
Karel Drofenik je umrl 30. septembra 2023 v domu ostarelih pri sv. Jožefu v Celju, pokopan je na spodjepolskavskem pokopališču.
VIR: biografski-sb.si
ZAČETEK ŠOLSKEGA LETA ŠELE 10. SEPTEMBRA
Ker obnova šolskega poslopja ni bila končana pravočasno, so spodnjepolskavski šolarji začeli šolsko leto 1923/1924 z desetdnevno zamudo – 10. septembra. Število učencev se ni bistveno spremenilo, je pa učiteljico Marijo Jenko, ki je odšla v Hrastnik, po odloku okrajnega šolskega sveta zamenjala Anica Vidovič iz Maribora.
VIR: Mirko Munda, Spodnja Polskava in njena stoletja, str.229
Rodil se je pomorski častnik in publicist ERNEST KOPRIVA
Ernest Kopriva se je rodil 10. septembra 1907 v Laporju, kot drugi otrok učiteljev Avgusta Koprive in Pavlič Milene. Imel je brate Sivestra Koprivo, Alfonza in Avgusta. Prvih deset let je preživel v Laporju, kjer sta njegova starša učila na tamkajšnji ljudski šoli, naslednje desetletje pa na Spodnji Polskavi.
Leta 1927 je začel študij na Pomorski vojni akademiji v Splitu (Hrvaška) in ga leta 1930 končal kot poročnik korvete. Po akademiji so ga poslali v Pomorsko zrakoplovno školo v Dubrovniku (Hrvaška), ki jo je končal v treh letih in postal letalski izvidnik. Tisto leto je napredoval v poročnika fregate, čez nekaj let pa v poročnika bojne ladje.
Oktobra leta 1933 se je v Boki Kotorski (Črna gora) poročil s Hildo Wolfzettel, hčerko mornariškega kapitana prvega razreda Srečka Wolfzettla iz Zgornje Polskave.
Ko je Kraljevina Jugoslavija kapitulirala, se je Ernest Kopriva demobiliziral in z družino, z ženo in s sinom, odpotoval v Poljčane k tastu. Po približno dveh letih je odšel na Dunaj (Avstrija), kjer sta živela njegova svaka, tudi pomorščaka, kapitana. Uredila sta mu službo, na potniški ladji je plul po Donavi. A tudi na Dunaju ni ostal dolgo; odšel je v domovino k partizanom, kjer je napredoval do čina kapetana. S svojo partizansko enoto je 22. in 23. oktobra 1944 pomagal osvoboditi Novi Sad (Srbija).
Leta 1945 je bilo njegovo delovno mesto v Bosanskem Brodu (Republika Srpska), od tam pa je bil premeščen najprej v Zemun (Srbija) in nato v Tivat (Črna gora), kjer se je demobiliziral in se zaposlil v Reki (Hrvaška), kjer je bil kakšni dve leti tajnik tamkajšnje pomorske šole. Od tam je odšel predavat v Slovenijo. Najprej je učil na nižji pomorski šoli, nato tudi na višji v Piranu.
V dogovoru s svojo pomorsko šolo in založbo Mladinska knjiga je leta 1961 v soavtorstvu z Janezom Gradišnikom in Vladimirjem Nagličem izdal slovar Pomorska slovenščina, v katerem je bilo prvič zbrano jezikovno gradivo pomorstva v slovenščini.
Ernest je bil tudi terminološki svetovalec navtičnih gesel za Slovar slovenskega knjižnega jezika, napisal in objavil je več strokovnih člankov o pomorstvu.
Ernest Kopriva je z ženo Hildo umrl 26. februarja 1974 v prometni nesreči v Obrovu pri Ilirski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
ODPADLA PROSLAVA
Septembra 1898 so nameravali (tudi) na Zgornji Polskavi proslaviti 50-letnico vladanja »presvitlega« cesarja Franca Jožefa I. A je krajane »kot strela z jasnega pretresla strašanska novica, da je bila po kruti roki zločinca 10. septembra umorjena premila cesarica Elizabeta Bavarska z vzdevkom Sisi«. Namesto da bi proslavljali, so se odrasli in šolarji, »polni bridkosti in žalosti«, napotili v cerkev, kjer je o »lepih čednostih premile vladarice« govoril framski župnik Simon Gaberc, žalno mašo pa je daroval kanonik in slovenskobistriški dekan Anton Hajšek.
VIR: Mirko Munda, Zgornja Polskava in njena okolica, str.249
FOTO: Sisi (Wikipedija)
10. september 1558
PODLOŽNIKI SE PRITOŽUJEJO ČEZ FRANCA TAHIJA
Franc Tahi se je izkazal že takoj na začetku na Štatenbergu in v soseščini za najbolj krutega gospodarja in slabega soseda. Že maja 1557 je prišlo v Gradec sporočilo, da vre med nemirnimi podložniki na Tahijevem gospostvu. Slovenjebistriškemu gospostvu je odvzel travnik v Lokanji vasi. Gospodar tega gospostva je namreč dovolil za Volka Engelberta Turjaškega štatenberškim Črešnjevčanom, da so skrčili njegov gozd v Lokanji vasi, napravili iz njega ograjen travnik ter ga uživali za primerno odškodnino. 10. septembra 1558 je naslovil nekdanji štatenberški podložnik Matevž Pijanec, veliki kmet iz Makol, prošnjo vladarju. V njej beremo, da Tahi »nas uboge kmečke ljudi tako stiska, zapira in siloma odvzema imetje, da sem moral oditi praznih rok. Z ženo in majhnimi otroki sem šel na kmetijo v vas Videž« v konjiško gospostvo. Obrtnik Štefan Sivak iz Ljubičnega, kolar Miha Brumec, kovač Urban in Klavž Kopriva iz Makol so mu morali začeti opravljati razna dela kar zastonj.
VIR: Jože Koropec, Zbornik občine Slovenska Bistrica I., 1983, str. 125
FOTO: Franc Tahi (Wikipedija)
